Odkar sem na porodniški, izgledam približno takole. Verjetno je vsem takoj jasno, da je to šala leta, kajne? Zato mamica na porodniški, ki nimaš časa zase, ne ustraši se, beri dalje.

Odkar sem na porodniški sem močno spustila svoje kriterije glede marsičesa. Stanovanje ni nikoli tako dobro pospravljeno, kot je bilo včasih. Sobotnih dopoldnevov, ki so bili namenjeni temeljitemu čiščenju, se le še medlo spominjam. Likam samo še tisto, kar je res njuno, pospravljen avto? Kaj je že to?

Moj mož bi lahko povedal, da sem močno spustila kriterije tudi kar se oblačenja tiče. Spomnim se še dni, ko sem dejansko še imela svoj stil oblačenja. To so bili časi, ko sem se z velikim vesejlem večkrat mesečno sprehodila po trgovinah z oblačili, si rada kupovala nova oblačila, čevlje in torbice. Zjutraj sem stopila  v svojo garderobno omaro, vdihnila in izdihnila, pogledala po nabito polnih policah pisanih oblačil in pomislila: Kako se danes počutiš? Za krilo in visoke petke? Morda obleka? Ali pa jeanske s srajčko in blazerjem?

Ko sem izbrala primerna oblačila, sem morala poiskati še torbico, ki je šla dobro poleg oblačil, si v kopalnici nadeti pravi nakit, make up in frizuro. Morda se sliši, kot da sem celo večnost preživela pred ogledalom – pa vendar le ni bilo tako, saj sem bila dobro organizirana in hitra.

Kako to izgleda danes, po dveh zaporednih porodniških dopustih? Hm…

Zjutraj vstanem. Oblačila, ki jih imam na sebi, me spomnijo na minuli večer. Če imam oblečeno pižamo, pomeni, da je bilo vse dokaj znosno, saj se je velikokrat zgodi, da z otrokoma zaspim kar oblečena in neumita.

Recimo, da je za mano dober večer in dokaj normalna noč (kaj je za nas normalno, bom morda napisala kdaj drugič – nočem, da si kakšna mami, ki načrtuje otroke, zaradi mene premisli). Stopim v omaro in pogledam po policah. Nimam kaj obleči. Vse trenirke so v pranju, ker jih moj mali škrat vsakodnevno pobruha.

Nujno moram v šoping!

Preden se spravim v trgovino, mine vsaj en mesec. Z dojenčkom in dvoletnico ob njem, “šibam” po šoping centru in si brez pomerjanja kupim prvo trenirko, ki jo zagledam v prvi trgovini.

Šele čez nekaj dni jo doma uspem pomeriti in ugotovim, da še vedno nisem tako suha, kot si želim, saj mi hlače v pasu precej poudarijo tiste znane ročke, pa tudi pomanjšala se nisem pav nič – hlače so mi vsaj 5 centimetrov prekratke.

Odlično. Moja svakinja bo spet imela nove hlače, moja omara pa ostaja ena srednja žalost. Bom poskusila znova, čez dva meseca.

Vem, da sem precej znižala svoje standarde, zaradi česar se pravzaprav preveč ne sekiram, saj sem večino časa doma, s svojima otrokoma in res ne vem, zakaj bi si takrat oblekla karkoli drugega kot eno staro trenirko, ki kar kliče po tem, da jo nekdo pobruha.

V takih oblačilih mi je udobno. Dobro se počutim. Vse dokler nimam kakšne minute časa, da malo pogledam, kaj je novega na spletu. Ko naletim na popolne fotografije popolnih mamic z dojenčki, me prelije občutek slabe vesti, ki mi sporoča, da sem se verjetno res preveč zapustila. Malo se zamislim sama nad sabo in lepe mamice iz lepih fotografij mi vlijejo pogum – če zmore ona imeti vedno tako popoln look, si ga vsake toliko lahko privoščim tudi jaz.

S to mislijo v glavi sem od njega izsilila, da me je povabil na kavo. Vzela sem si nekaj minut zase in si skrbno izbrala oblačila. Bilo je mrzlo. Oblekla sem debele žabe in temno zeleno, potisnjeno obleko, ki mi je segala do kolen in je precej dobro poudarila mojo postavo. Ko sem prihajala iz kopalnice, sem na izrazu na njegovem obrazu videla, da sem se odločila prav. Všeč sem mu. Požira me z očmi. Kako čudovit občutek, na katerega sem, vedno oblečena v stare trenirke, že pozabila.

Odšla sva na pijačo, seveda sva dojenčka vzela s sabo. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni pričel glasno jokati. Lačen je. Moram ga podojiti.

Z diskretnim dojenjem v javnosti nikoli nisem imela težav. A tokrat je bilo drugače, saj je diskretno dojenje sredi lokala nemogoče, če imaš oblečeno obleko, tesno zaprto do vratu, ki sega do kolen. Od živčnosti sem se v trenutku vsa prepotila, pustila tisto kavico, ki sem si jo tako zelo želela in jezno ter razočarano zavpila: Gremo!

Pa smo šli.

Čez nekaj mesecev sem naredila še večjo neumnost. Vsi, se pravi mami, tati, oba otročka in pes, smo se neko nedeljo popoldan odpravili na tortico v zelo lep in še bolj obiskan lokal v našem mestu. Iz trenirke sem na hitro smuknila v jeanske in si oblekla majčko in čez ogrnila moderno jopico (vs. Čisto ok. Tak, casual stil. Dobro sem se počutila.

Vse dokler nisem po nekajkratnem tekanju gor in dol po terasi gostilne opazila, da imam obute neke stare natikače iz Kika, ki so tako grde, da jih še doma nataknem samo takrat, ko nesem smeti v kontejner in se vsakič sprašujem, zakaj se domov raje ne vrnem bosa.

No, v teh natikačih sem šla od doma. V gostilno. V center mesta. V nedeljo popoldan, ko je bilo tam največ ljudi. Vsi tisti, ki ste me videli (ja, vem, ni vas bilo malo), prosim razumite, da to pa res ni del mojega “mama na porodniški” stila. To je bil samo še en mičken spodrsljajček mamice, ki ima polno glavo otrok, dela, selitve, psa,… Pač sem se pozabila preobut! PA KAJ! A se vam to še ni zgodilo?! 

Takrat mi je postalo kristalno jasno. Nič ni narobe, če sem v tem obdobju najraje doma, zelo pridno skrbim za svoje otroke in svoj “mama na porodniški” stil. Briga me za vse popolne fotografije popolnih mamic! To ni zame! Trenirka in modrc za dojenje sta zakon!  In veste kaj, tudi grdi natikači iz Kika so zelo praktični.

Do naslednjič…

Nina