Zadnjič je v Nitkin inbox priletelo eno nenavadno sporočilo.

“Pozdravljeni! Sem študentka drugega letnika Ekonomske fakultete in pri predmetu Podjetništvo imamo nalogo, da opravimo intervju s podjetnikom, katerega zgodba in izdelki so nam všeč. Razmišljala sem, katerega podjetnika bi si izbrala in se spomnila na vas in vašo predanost NitKi.”

Pri tem uvodu me je že dobila. Sem lahka, a ne? Vedela sem, da res nimam časa za postranske dejavnosti, vendar je s temi besedami v meni prebudila posebne občutke. Pravzaprav se mi zdi izjemno, da Nitko opazijo in spremljajo tudi drugi, ne samo mamice, poleg tega pa se mi je precej dobro zdelo, da je med vsemi različnimi možnostmi izbrala Nitko, izbrala mene. Ja, ja… malo sem bila važna, priznam. 🙂

Intervju je bil zelo dobro zastavljen, odgovori pa so morda netipični za podjetnika, saj sem sama čisto nevede in nehote zaplavala v te vode, brez poslovne ideje, brez podpornega sistema, brez podjetniške ekipe.

Več pa si preberite v intervjuju.

 

ODKRIVANJE PODJETNIŠKIH PRILOŽNOSTI

 

Poslovna ideja je največkrat rezultat izkušenj, znanja in razmišljanja ter predstavlja rešitev nekega problema, ki bo kupcem prinašala določeno korist. Ste tudi vi naleteli na kakšen problem (na primer pomanjkanje unikatnih oblačil za naše najmlajše), ki vam je nato »podžgal« idejo za ustvarjanje in prodajanje otroških izdelkov? Kakšna je bila ta osnovna ideja in kako se je v nadaljnje razvijala? Koliko časa je minilo od prve ideje do dejanske ustanovitve in začetka prodaje?

Moji začetki pravzaprav niso standardni. Vse skupaj se je začelo zaradi močne želje po ustvarjanju, šivanju. V glavi nisem imela nobene poslovne ideje, saj sem imela šivanje predvsem za hobi, to je bilo tisto nekaj zame, tisto nekaj, kar me je sproščalo, kar me je začelo definirati. Ker sem bila ravno takrat, ko sem obiskala tri prve in edine delavnice šivanja, noseča, sem se usmerila predvsem v šivanje preprostih slinčkov in drugih izdelkov za dojenčke. Na svojem Facebook profilu sem včasih objavila slikico izdelkov, ki sem jih ustvarila. Sčasoma sem, predvsem od svojih znancev, pričela dobivati sporočila, če bi tudi za njih kaj sešila. Čez čas mi je pisalo veliko ljudi, ki so želeli moje izdelke tudi kupiti. Takrat se je v meni šele rodila ideja, da bi lahko svoje izdelke tudi prodala in tako se je kmalu po rojstvu hčerke, rodila še Nitka.

Vsak podjetnik potrebuje svoj podporni sistem, ki mu daje nove ideje, podaja svoje kritike in ne nazadnje, nudi čustveno oporo ob morebitnih ovirah, katere na svoji poti sreča vsak podjetnik. Ste podjetje ustanovili sami ali ste imeli ob sebi podjetniško ekipo (ime, priimek, starost, vloga in okvirni delež v podjetju)? Se je situacija preko let od ustanovitve spremenila? Če da, kako?

Ja, se strinjam z napisanim in všeč mi je izraz »podporni sistem«. Moj podporni sistem je že od mojih prvih krivih šivov in kasneje od ustanovitve podjetja isti, to je moj mož Jože (33). Okvirni delež? Hmmm… jaz pravim, da je Nitka najina, tako da zagotovo ima zelo velik delež, čeprav to ni nikjer napisano. V vseh teh letih se situacija ni spremenila, on mi je pomagal na vsakem koraku, nudil mi je čustveno podporo, me vedno vzpodbujal, bil močan tudi takrat, ko sem jaz obupavala in govorila, da bom vse kar zažgala (heheh, to je bilo res velikokrat). Če ne bi bilo njega, ne bi bilo Nitke.

Je pa res, da se je dobro leto po ustanovitvi Nitke kot nek zunanji podporni sistem samoiniciativno vključil tudi najin prijatelj Matic (31), ki je imel nekaj svojih podjetniških izkušenj predvsem pa mi je želel nesebično pomagati na neuhojeni podjetniški poti. Večkrat je prišel k nama na obisk in vedno povprašal, kaj je z Nitko. Pomagal mi je zastavljati vedno nove cilje, s svojimi besedami, nasveti in pogledi na svet me je vedno nekako uspešno utiril, iskreno govoril o problemih ali napakah, ki jih vidi pri mojem poslovanju in mi kazal rešitve.

Še danes je tako, da vedno povpraša o Nitki in s ponosom posluša, ko mu pripovedujem o svojih dosežkih in vizijah. Tudi njemu sem neizmerno hvaležna za vso podporo, ki mi jo je dal in mi jo še vedno daje. O deležu se še nisva pogovarjala. Morda bo dobil kakšno idejo, ko bo tole prebral. 🙂

Vsak svojo idejo razvija na svoj način. Kako ste se naučili vseh tehnik krojenja, šivanja in ostalih potrebnih tehnik? Ste sodelovali z zunanjimi sodelavci, podjetji ali svetovalci? Ste razvili kakšno svojo unikatno metodo? Ste morda kasneje sodelovali s kakšnim drugim podjetjem ali ustvarjalcem?

Ko sem pred leti obiskala delavnico šivanja, sem prvič sedla za šivalni stroj. Nisem imela nobenega znanja. Delavnico sem obiskala 3x po 2 uri. Naučila sem se zgolj osnov (kako se napelje sukanec, kako pritisniti na pedal, kako nastaviti šive,…), a zdelo se mi je, da znam vse. Takoj sem kupila švoj stroj in nekaj kosov blaga, ter začela šivati, ustvarjati doma. Znanja nisem imela. Imela pa sem ogromno volje in ravno ta volja je tista, ki me je vedno gnala naprej. Takrat še ni bilo šivanje tako moderno in šiviljski tečaji so bili prava redkost. Ni bilo Facebook skupin, kjer bi si lahko izmenjavale znanje, ni šivala vsaka druga mamica, zato sem bila bolj kot ne prepuščena sama sebi, s cenenim šivalnim strojem, nekaj krpicami blaga in veliko volje. Učila sem se sama. Brskala sem po spletu, prebirala bloge o šivanju, gledala različne izdelke in si želela sešiti kaj podobnega. Ko sem z delom končala, sem ugotovila, da to pa niti približno ne zgleda tako, kot bi moralo. Potem pa sem ugotavljala, kaj sem naredila narobe, kaj je tisti trik, ki sem ga spregledala, popravljala, metala v koš, začenjala znova in znova in znova. Vse sem se pravzaprav naučila sama in brez volje ter ljubezni do šivanja to ne bi bilo mogoče.

Vse to je bilo po eni strani težko , predvsem pa izredno zamudno. Danes je vse na dosegu roke in velikokrat razmišljam o tem, koliko lažje bi mi bilo (iz vidika usvajanja novih znanj) če bi se vsega lotila nekaj let kasneje. Po drugi strani pa vem, da me je ravno to tako izoblikovalo. V tem procesu “samoučenja” sem se veliko naučila o vztrajnosti. Predvsem pa sedaj zagotovo vem, da tisti rek: “Na napakah se učimo.” ni za lase privlečen.

Sedaj sodelujem z nekaj podjetji in tudi z ustvarjalci. Izmenjujemo si menja in si med seboj pomagamo, ustvarjamo nova prijateljstva, kar je zame neprecenljivo.

Vsako podjetje gre skozi več ključnih trenutkov njegovega razvoja. Kateri trenutki so bili v vaši zgodbi, od (pred) ustanovitve do sedaj, najbolj odmevni in prelomni? Kdaj (leto) so se zgodili?

Zagotovo je bil najbolj ključen trenutek takrat, ko sem se odločila, da bom svoje izdelke prodala tudi drugim in ko sem posledično ustanovila Facebook stran, ki jo je moj mož, moj podporni sistem (že vidim, da bom sedaj pridno uporabljala ta izraz), poimenoval Nitka. To je bilo decembra 2014.

Sčasoma se je Nitka razvila do te točke, da se je bilo potrebno odločiti ali jo bom razvijala naprej, kar je pomenilo, da bi morala reči adijo službi za nedoločen čas, ali pa postavim na prvo mesto službo in se poslovim od Nitke. Vsa ljubezen, strast in veselje do dela, pomešani z vsem odrekanje, neprespanimi nočmi in premaganimi ovirami so pretehtali tehtnico v korist Nitke. To se je zgodilo julija 2017.

Sedaj pa se pripravljam na naslednji odmev ali prelom – to je spletna trgovina. Morda se ne sliši nič posebnega, vendar zame to zagotovo je prelomnica, ki bo za sabo potegnila veliko reorganizacijo in spremembo v načinu dela.

Od ustanovitve pa do dobičkonosnega posla veliko podjetnikov prehodi pravo trnovo pot. Katere ovire ste srečali na svoji poti? Ste kdaj razmišljali o opustitvi Nitke? Kaj vas je prepričalo in vam dalo zagon za nadaljevanje podjetniške poti?

Ojooj… kako močno sem kimala, ko sem brala tale uvod v vaše vprašanje. Ja, res je trnova pot. Zelo trnova. Včasih, ko razmišljam, kaj vse sem preživela v zadnjih letih, postanem utrujena samo od spominov. Res je bilo naporno. Predvsem zato, ker je Nitka nastala kmalu po rojstvu hčerke in ker se je razvijala ob dojenčku, nato zelo hitri še eni nosečnosti in še enemu dojenčku. O tem, kako zelo naporno je bilo, bi lahko napisala celo knjigo. Največja ovira je bilo ravno neprestano pomanjkanje časa in polna glava idej in želja. Delala sem ponoči, ko so otroci spali, saj sem edino takrat lahko delala nekaj ur v kosu. Pri meni je bilo tako, da sta bila posel in družinsko življenje popolnoma združena. Vedela sem, da so mi otroci in družina na prvem mestu, a hkrati sem se močno zavedala, da se lahko poslovim od Nitke, če neham ustvarjati.

Bili so časi, ko sem se enkrat tedensko popolnoma sesula in resno razmišljala, zakaj mi je sploh tega treba. Moj znani stavek je bil, da bom vse skupaj zažgala in šla. 🙂 Sedaj se temu smejem, vendar takrat je bilo res težko. Neštetokrat sem obupala, padla čisto na tla, vendar sem se ob njegovi podpori vedno pobrala.

Prišla sem tudi do točke, ko sem si utrujena od nenehnih vzponov in padcev, odkrito priznala, da je vse pretežko in da tega enostavno ne zmorem. Odločila sem se, da se bom Nitki odpovedala, da ne bom več šivala.

Zdržala sem en cel dan, nato pa sem bila že nazaj v moji ljubi delavnici. Tisti dan sem imela občutek, kot da je z mojo odločitvijo, da bom nehala šivati, umrl del mene. Obdana s pisanim blagom in ob zvoku šivalnega stroja sem ugotovila, da se šivanju ne bom nikoli odpovedala. To je del mene, del mojega življenja in v to delo sem zaljubljena.

No, pa sem spet tam – ljubezen do dela, volj in strast, ti so bili pri meni ključnega pomena. In seveda on.

 

Proizvod je namenjen zadovoljevanju želja in potreb strank in vi ste preko let razvili že mnogo drugačnih in zanimivih proizvodov; od »Ritke od Nitke« pa do ženskih šalov. Kateri so vaši trije največji prodajni hiti? Kdaj ste jih uvedli v prodajo in kakšen je njihov okvirni delež v celotni prodaji?

Proizvod ima res tak namen, zagotovo. Vendar pri meni je drugače. Pri meni so proizvodi vedno izhajali iz moje ideje, iz mojih potreb, iz mojih idej in okusov. Predvsem pa sta bila vedno (in sta še) moj navdih moja otroka.

Ritke od Nitke so res ene posebne hlače. Tukaj si lahko preberete, kako sem prišla do te ideje. Predvsem me je kot mamo motilo, da imamo garderobo dojenčkov in malčkov v omari mesec ali dva, potem pa moramo vse zamenjati, ker so otroci pridno prerasli vsa oblačila. Ritke od Nitke so hlačke, ki se nosjio zelo dolgo časa. Iz te ideje sem izhajala tudi, ko sem risala kroj za Nitkine haremke, ki so tudi postale prodajni hit, saj so narejene tako, da jih otroci nosijo res dolgo časa.  Šali za mamice? Nastali so zaradi mene, ker obožujem velike šale. Sešila sem ga zase, pokazala ostalim in ga vključila v svojo ponudbo. S šali imam še precej planov, samo  da pridem do časa.

 

Moj prvi prodajni hit so bile zagotovo Sleep heart blazinice – to so blazinice za oporo dojenčkove glave. Ideja je nastala, ko je bila Zoja stara pol leta, ker ji je med vožnjo glavico v lupinici premetavalo levo in desno. Blazinico sem naredila za njo, jo pokazala še ostalim in z nekaj truda je postala pravi prodajni hit. To je bilo čisto na začetku moje poti. To blazinico so želele imeti vse mamice z dojenčki in tedensko smo jih naredili čez 50. Veselje je trajalo dobra 2 meseca, nato pa je mojo idejo skopirala konkurenca, ki je bila veliko močnejša od Nitke in mi v naslednjem mesecu prevzeli vsa naročila in kar je hujše – voljo do izdelave blazinice. Od takrat nisem več nobene naredila za prodajo.

Vsak podjetnik pa se sreča tudi s svojo konkurenco in se mora ves čas truditi, da je boljši, kvalitetnejši in bolj zanimiv za kupce. Koga imate za svojega največjega konkurenta? Kaj bi definirali kot vaše najmočnejše in ubranljive konkurenčne prednosti, v čem ste drugačni kot ostali proizvajalci otroških oblačil in dodatkov?

Konkurenca ja. Moram reči, da je konkurenca v teh nekaj letih postajala iz meseca v mesec bolj huda.

Na začetku moje poti nas je bilo le nekaj takšnih, ki smo šivale za otroke. Morda 5, poleg mene. Nato pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Šivanje, o katerem pred časom ni bilo ne duga ne sluha, je postalo pravi modni trend. Unikatna, ročno izdelana otroška oblačila so postala zanimiva in veliko mamic je pričelo šivati za svoj otroke, sčasoma tudi za prodajo. Ne bom rekla, da me to ni skrbelo. Me je. Zelo. Ker so punce, ki so se pojavljale na Facebooku bile zelo dobre in vsak dan je bila na vidiku kakšna več. Zaradi vsega tega sta se v meni začela rojevati strah in negotovost.

Na neki točki sem ugotovila, da je spremljanje konkurence zame zelo obremenjujoče, zato sem nehala s tem. Pogovorila sem se sama s sabo in prišla do zaključka, da moje delo ni odvisno od njihovega in da je pomembno samo to, da pogumno stopam naprej po svoji poti, k svojim ciljem, s svojo vizijo in svojimi idejami.

Kdo je moj največji konkurent? Hmmm… pravzaprav ne vem. Kaj pa vi mislite, kdo je?

Katere so moje konkurenčne prednosti? Dejansko sem se pri temu vprašanju najbolj ustavila in zataknila. Pravzaprav vem, katere so moje prednosti, kakšna sem in kako delam, vendar mi nikakor ne gre od ust, od rok, da bi hvalila sama sebe. Nisem mogla napisati tega odgovora, zato sem poklicala svojo prijateljico, mojo zvesto stranko, oboževalko Nitke in njenih oblačil in sem njej zastavila tole vprašanje.

»Zakaj si drugačna od drugih? Že ti kot oseba si srčna in v poslu si zelo poslušna ter pripravljena pomagati. Neprestano slediš trendom, trudiš se biti izvirna, drugačna, unikatna. Na trgu je ogromno šivilj, vendar tvoji izdelki so drugačni in že na daleč se vidi, da je to sešila Nitka.

Tebi je pomemben vsak kupec, tisti, ki bo pri naročilu zapravil 100€, kot tudi tisti, ki bo zapravil 6€. Drugačna si, ker si dobra oseba in začutiš ljudi, ki so v stiski, ki si želijo tvojega izdelka, vendar jim je cena previsoka in si ga ne morejo privoščiti – takrat jim stopiš nasproti in jim z veseljem kaj tudi podariš, samo zato, da obarvaš njihov dan in napolniš svoje srce.

Tvoja zgodba je drugačna, posebna. To kar delata z Jožetom, kako sodelujeta, kako sta povezana, vse to je tudi del Nitke. Nitka ni podjetje, Nitka ste vi, vaša družina in to vsem dobro predstaviš tudi z vsebinami, ki jih deliš na svojem blogu. Stranke poznajo tebe, poznajo Nitko. So, tako kot ti praviš, del tvoje zgodbe.

Najbolje od vsega pa je to, da za otroke delaš lepa, unikatna, posebna oblačila in imaš vedno v mislih, da bodo funkcionalna in da bo otroku v tvojih oblačilih udobno. Dan ne govorim, koliko časa se nosijo tvoja oblačila.«

 

 

Kupec je osnova za vsak podjetniški uspeh in največji navdih podjetniku pri razvijanju novih izdelkov. Na kakšne kupce ciljate vi? Kdo pri vas kupi največ izdelkov in za kakšen namen stranke pri vas najpogosteje nakupujejo? Kje lahko vaši kupci naročijo vaše izdelke? Se mislite širiti tudi v tujino?

Moje ciljne stranke so zagotovo predvsem mamice z majhnimi otročki. Najprej sem ciljala le na tiste, ki imajo otročke stare do dveh let. Zaradi velikega povpraševanja po večjih konfekcijskih številkah sedaj šivam tudi za otroke, stare do 6 let. Vse kaže na to, da se bo moje delo razvijalo tudi v to smer, da bom šivala še za večje otroke, predvsem pa tudi za mamice. Torej lahko rečem, da se moje cilnje stranke z razvojem spreminjajo.

Največ trenutno kupujejo mamice, ki imajo otroke stare do 6 let. Kupujejo predvsem za svoje otroke ali pa za kakšno darilo.

Trenutno lahko moje izdelke vidijo in naročijo na Facebook strani Nitka – unikatni otroški izdelki ali na mojem Instagram profilu ilovenitka. Še čisto malo pa bo lansirana tudi moja nova spletna trgovina in cilj je, da se sčasoma vsa prodaja preseli tja.

Ja, želja je tudi širitev v tujino, vendar ne želim prehitevati dogodkov. One step at the time.

 

In še za konec; mnogo ljudi ima dobro idejo, le poguma ne. Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki si ne upa narediti koraka naprej in ustanoviti svojega podjetja? Ste tudi sami kdaj prejeli nasvet, ki vas je opogumil oziroma kakšen nasvet bi si želeli prejeti vi na začetku svoje podjetniške poti?

Težko dajem nasvete drugim, ker ima vsak svojo zgodbo za sabo. Lahko samo delim svoje izkušnje in upam, da bodo komu pomagale. Zagotovo je pogum je tisti, ki sem ga sama zbirala dobro leto. To, da sem se na koncu odločila pustiti službo pravzaprav ni bila odločitev, pač pa proces, ki je v meni oziroma v nama z Jožetom potekal zelo dolgo časa. Ogromno ur sva se pogovarjala o tem in vedno je bilo na koncu samo vprašanje: »A si upava?«

Vesela sem, presrečna sem, da sva si upala. Menim, da bi čisto vsak moral v življenju izkusiti samostojno podjetništvo. Se mi zdi, da odkar  sem na svoji, samostojni poti, gledam na vse stvari čisto drugače.

Je pa res, da pravzaprav tukaj ni samo vprašanje ideje in poguma. Dejstvo je, da je, kot ste zgoraj omenili, ta pot trnjeva. Ni enostavno. In za vse, ki razmišljajo, da bi se odpravili na tako pot, naj  v svoj nahrbtnik, poleg ideje in poguma, spakirajo še veliko močne volje, vztrajnosti, energije, ki jo bodo potrebovali, da se bodo pobrali po vsakem padcu ali da bodo premagali najhujšo oviro, predvsem pa veliko ljubezni in strasti do svojega dela. In ne pozabiti na dober »podporni sistem«.

Ko sem se sama odločala o svoji samostojni poti, sem imela ušesa kot radarje, ko sem naletela na koga, ki je pripovedoval svojo podjetniško zgobo. Mislila sem, da se mi bo zaradi njihovih izkušenj, njihove zgodbe, lažje odločiti. Vendar ni bilo tako.

Na koncu sem se morala sprijazniti s tem, da mi nihče, prav nihče ne more pomagati pri tej odločitvi. Sama se bom morala odločiti, sama narediti korak. Razmisliti sem morala o svojih prioritetah. Vedno sem imela v mislih svoja otroka in na koncu sta bila ravno onadva tista, zaradi katerih sem se lažje odločila. Vedela sem, da me bo moja služba (bila sem učiteljica) psihično precej izčrpavala, da se bom vračala iz nje izžeta in brez energije, vedno z mislijo na to, kaj moram pripraviti za naslednji dan. Vedela sem oziroma čutila sem (ali pa sem se samo prepričala), da bosta moja otroka prikrajšana mene, če se vrnem v službo. S tem se nisem mogla sprijazniti, ker se imela izbiro, ker sem imela škarje in platno v svojih rokah, ker sem se zavedla, da lahko stvari obrnem po svoje. In sem jih. Nikoli mi ni bilo žal in vem, da mi ne bo, ne glede na to, kakšna prihodnost se mi piše.

Za konec pa samo še misel, ki jo imam v glavi vedno, ko se moram kaj pomembnega odločiti.

Ko se ljudje zazremo v svojo preteklost vedno obžalujemo stvari, ki jih NISMO naredili in ne tisto, kar smo.

 

Za sodelovanje se vam najlepše zahvaljujem in vam želim še več uspehov, dobrih idej in zadovoljnih strank! 

Sabina Kopina