Odkar sem mama, mi drastično primanjkuje časa zase. Ja, ja… sej vem – vzet si ga je treba. Ampak jaz sem tiste sorte mama, ki si ga pač ne vzamem. Ker imam slabo vest za vsako uro, ki je ne preživim z mojima otrokoma, čeprav mi je v teoriji vse jasno, kaj je prav in kaj ni, kaj je normalno in kaj ni. No, jaz zagotovo nisem normalna. Preveč se obremenjujem, preveč razmišljam, ne znam se sprostit. Pa pustimo sedaj to.

Odkar mi primanjkuje časa zase, mi posledično primanjkuje časa za knjige. Za tiste knjige, ki bi jih izbrala zase, za svoj mir, za svojo dušo. Poleti smo se preselili in kljub vsej opremi, so police za moje knjige ostale prazne. Namenoma v hiše ne prinesem vseh škatel s knjigami, ker me bodo samo klicale, jaz pa jim bom morala vsakič povedati, da sedaj pa res nimam časa za branje.

Pred kratkim sem začela sodelovati z našo najbolj znano založbo, Mladinsko knjigo. Vsak mesec mi pošljejo nekaj njihovih novosti. Prosila sem jih, naj se osredotočijo predvsem na slikanice in kartonke, ker za ostale stvari nimam časa. Kljub temu pa sem zadnjič dobila še eno knjigo, ki je bila namenjena meni. 

Zelo dobra življenja, ji je naslov. Hmmm…zelo dobra življenja. Kako zanimiv naslov. Kaj je sploh zelo dobro življenje? Razmišljala sem o tem, kakšna je zame definicija dobrega življenja in iz minute v minuto me je bolj zanimalo, kaj ima o tem za povedati Rowlingova.

J.K. Rowling je avtorica knjig o Harryju Potterju. Avtorica knjig, ki me nikoli niso pritegnile. Herryji Potterji in Gospodarji prstanov so knjige, ki se jih na daleč izogibam. Tako mi ni všeč ta žanr, da tudi poskusila nisem nikoli prebrati velikih uspešnic. Ni vse za vsakega.

Tale knjiga pa me je pritegnila. Knjiga je kratka, ima samo 69 strani in ko sem jo na hitro prelistala, sem videla, da ima ilustracijo na vsaki drugi strani.

Počutila sem se kot v osnovni šoli, ko je bilo branje zame še muka. Hodila sem v knjižnico, kot se je za odličnjakinjo spodobilo, in si sposojala knjige glede na število ilustracij, ki jih je imela. Če jih je imela premalo, ni šla z mano.

Tokrat sem se ilustracij razveselila, ker sem tako vedela, da mi bo tokrat uspelo – končno bom po dolgem času prebrala eno knjigo zase.

Naslednje jutro sem zgodaj vstala, ker sem začela delati, a tam na pisarniški mizi je ležala knjiga. In me klicala. “Ojoooj, pa ne zdej, zdej moram res delat!” A ni dala miru. O tem vam govorim. Knjige mene kličejo. Ok, delo bo počakalo.

Odprla sem jo in začela brati. V bistvu gre za zapis govora, s katerim je pisateljica nagovorila študente Harvarda, ene najbolj elitnih svetovnih univerz. Ob pripovedovanju svoje življenjske zgodbe je poudarila, kako je za uspešno in dobro življenje nujno doživeti tudi neuspeh, pomaga pa tudi dobra mera domišljije.

Tole je kratek in jedrnat opis knjige. Sama imam navado, da ko berem knjigo, se nekako odprem, se prepustim in pustim, da vse besede, stavki pridejo do mene in jih moj um vsrkava in interpretira po svoje. Vedno mi je bilo všeč branje med vrsticami, iskanje nekega globljega pomena.

Ravno zaradi tega, se me je ta knjiga dotaknila. Tako zelo, da o njej pripovedujem, kadar le lahko. Tako zelo, da o njej celo pišem. Pisateljica je v enem govoru strnila čisto vse, kar je pravzaprav pomembno za zlo dobra življenja.

Všeč mi je, ker je njen govor, njena zgodba, po eni strani zelo direktna, po drug strani pa ti na vsaki strani en kratek in jedrnat stavek da misliti. To je knjiga, ki jo bom zagotovo še večkrat prebrala.

Vsekakor sem vesela, da sem naletela na Zelo dobra življenja, saj v naslednjem letu ne bom imela težav pri izbiri rojstno dnevnih daril za moje najbližje – dobili boste knjigo, ker tudi vam želim zelo dobra življenja.

---

Misli s knjige, ki so se me dotaknile

Dokler se ne znajdeš v težavah, nikoli ne boš spoznal samega sebe in nikoli ne boš vedel, kako močne so tvoje vezi s prijatelji.

Življenje je težko in zapleteno in nihče ga ne more imeti pod nadzorom, in ko se tega ponižno zaveš, te njegova spremenljivost ne bo več mogla potolči.

Tisti, ki nočejo sočustvovati, dajejo moč resničnim pošastim. Kajti četudi hudodelstva sami nikoli ne zgrešimo, ga s svojo brezbrižnostjo na skrivaj podpremo.

Ne potrebujemo čarovnije, da bi spremenili ta svet, v nas je že vsa za to potrebna moč.

Pred polovico svojega življenja sem si namreč prizadevala doseči nelagodno ravnovesje med tistim, kar sem želela in tistim, kar so od mene pričakovali drugi.

Nemogoče je živeti in ne doživeti neuspeha, razen če živiš tako previdno, da bi bilo vseeno, če sploh ne živiš – kar je seveda utelešenje neuspeha.

Kar dosežeš v samem sebi, bo spremenilo zunanjo resničnost.

Kakor velja za pripovedi, tako velja tudi za življenje: ne šteje, kako dolgo je, temveč kako dobro.

Vsem vam želim zelo dobra življenja.