Danes zjutraj smo prebirali knjigo Zakaj. Enciklopedija za otroke. Med drugimi zanimivimi temami smo naleteli tudi na nekaj vprašanj o pajku.
Otrokoma sem prebrala in razlagala o tem kako in zakaj pajek plete mrežo. Tematika jima je bila zelo zanimiva, zato se je celo dopoldne razvilo v skupek različnih dejavnosti, ki so se navezovale na pajka in njegovo mrežo.
Najprej sem vsakemu dala klopčič volne in v hipu sta se spremenila v pajka. Hodila sta po dnevni sobi in razvijala volno oziroma pletla svojo mrežo. Kakšno veselje!
Medtem, ko sem ju opazovala, pa sem se spomnila igre Pajkova mreža, ki smo se jo z učenci večkrat igrali v šoli.
Pripravila sem dva stola in skupaj smo med njima naredili pajkovo mrežo. Mimogrede sem povedala še zgodbico o tem, kako je to mrežo spletel velik pajek, ki sedaj čaka muhe, da se ulovijo vanjo, da jih bo potem pojedel za kosilo.
Takoj ste se spremenila v dve majhni muhici, ki sta se morala uspešno prečkati pajkovo mrežo. Pomembno je, da se mreže ne dotakneta in se ne zapleteta vanjo. Če se mreža zatrese, pride velik pajek in muhice poje.
Vsakič znova me preseneti, kako otroci vse to vzamejo zares. Vživijo se v vloge, v igro, kot da gre za življenje in smrt. Prav lepo ju je bilo opazovati, kako sta se plazila pod mrežo, jo prestopala in se ji ogibala, jo preskakovala. Mreža je bila kar gosta, a Zoji je kljub temu uspelo, da jo je nekajkrat brez dotika prečkala, medtem, ko se je Lenart vsakič zapletel, zato sem zanj malo prilagodila pravila. Če se zapleteš, se moraš sam uspešno rešiti iz pajkove mreže. Vsakič, ko se je zapletel, je previdno prijel nitke volne, jih dvigoval nad glavo ali prestopal, vse dokler mu ni uspelo priti na drugo stran.
Čez nekaj časa sta si igro sama priredila tako, da je Lenart čakal na mreži, Zoja pa je bila muha, ki je letala po dnevni sobi, priletela do mreže in takrat jo je moral pajek ujeti.
Na koncu pa se je vse skupaj spremenilo v igro lovljenja in premagovanja ovir (mreže, ki je bila prepletena med stoloma).
Kako zanimivo – en pajek, ena mreža, dva otroka in nekoliko domišljije in smo bili zaposleni za celo dopoldne.
Otroka sta se pri vsem te igranju pošteno utrudila in trenutno oba prav pridno pančkata. Jaz pa grem pospraviti naše dopoldansko razdejanje.
Verjetno ste že slišali za NTC sistem učenja, če ne za to, pa zagotovo vsaj po imenu poznate njegovega avtorja dr. Ranko Rajovića. Če vam tudi to ni znano, vam svetujem, da malo pogooglate in preberete kaj o tem, saj je ta pristop učenja po mojem mnenju resnično odličen.
Telesno gibalne igre so izrednega pomena za razvoj sinaps v možganih. To se morda sliši zelo zahtevno, vendar v ta sklop spadajo povsem preproste dejavnosti, ki jih lahko z otroki izvajate vsak dan tudi doma.
“To so telesno-gibalne igre z veliko bivanja na prostem, hoja in tek po valovitem terenu,
preskakovanje, plazenje (otrok naj bo veliko bos), vrtenje okoli svoje osi, veliko
različnega skakanja (kot po postelji, trampolinu …), plezanje po stolih, drevesih,ostalih
plezalih ter vaje za ravnoteţje (hoja po gredi, robnikih, klopeh, črtah …).”
(Vir: http://vrtec-velenje.si/wp-content/uploads/2014/08/ZBORNIK-NTC-interni1.pdf)
Pajkova mreža je ena izmed teh aktivnosti iz prvega sklopa dejavnosti, ki spodbuja različne gibalne dejavnosti otrok, zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju, pridobivanje zaupanja v lastne gibalne sposobnosti in v svoje telo, sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja (plazenje, skoki, valjanje), razvijanje koordinacije celotnega telesa in ravnotežja.
Zanimive članke ali oddaje na to tematiko si lahko pogledate tudi na https://www.mensa.si/
Prijetno branje, raziskovanje in učenje vam želim
Nina
Touche 