Dan se je začel kot po navadi. Vsa zalimana sem si skuham močno turško kavo, jo odnesem v svojo pisarno in se usedem za računalnik. Ob počasnem srkanju kave se mi v glavi hitro vrti moja neskončna “to do” lista.

Delam, hitim, gledam na uro in se jezim. Zdi se mi, da je čas edina konstanta v mojem življenju. Jezi me, ker ne znam vplivati nanj in še bolj pa to, ker tega enostavno ne sprejmem, kot vsi normalni ljudje.

Kot vedno, sem lovim zadnje minute. Tečem v hišo, odrežem kos kruha, ga na hitro namažem in šibam v avto. Medtem vsaj 10 x pogledam na uro. Še vedno se ni ustavila.

Med potjo me pokliče prijateljica. Vesela sem njenega klica.  Naj ustavim avto in se javim? Ne, nimam časa, zamujam. Vseeno se javim. V levi roki držim telefon in prijetno klepetam s prijateljico, nakar ga vržem na tla in zavpijem, da bi me slišala: “Fak, policaji! O faak, utavl so me! Pa to ni res!! Kakšno imam jst srečo.”

“Dober dan, vozniško in prometno prosim” reče prijazen človek v uniformi. Vsa živčna mu dam prometno in iščem denarnico. Vse zmečem iz torbe, jo končno najdem, a v njej niti vozniške, niti moje osebne.

Gospod policaj je prosil za moje podatke, sej je moral preveriti, da nisem morda gospa Ilegalka, nato pa mi je nazaj prinesel kazen, zaradi uporabe telefona med vožnjo. To, da nedefinirana hodim po svetu, naj bo zaenkrat samo opozorilo.

Izroči mi papirje, sprejmem svojo kazen in mu rečem “hvala”. On pa me prijazno pogleda in reče: “Se opravičujem, ampak moral sem vam napisati kazen.”

“Ja, seveda! Edino prav, da ste mi jo napisali. Zaslužila sem si jo.”

Že cel dan razmišljam o prijaznem gospodu policaju. Kako težko mora biti zanj, za njegovo čisto dušo, da vsakodnevno deli kazni, ki mu gredo težko od rok. Kako težko mu je sprejemati negativno energijo voznikov, ki se ne zavedajo, da gospod policaj ni prav nič kriv. Mi smo tisti, ki delamo neumnosti, mi smo tisto prekrške in s tem ogrožamo sebe in druge.

Vozila sem s telefonom v roki in dobila sem kazen.  A bolj ko razmišljam, se mi zdi, da to ni bila kazen, temveč pomilostitev – po nepotrebnem sem ob 60 evrov, vendar imam neprestano v glavi samo to, da bi po nepotrebnem lahko bil nekdo ob življenje.

VOZIMO PAMETNO!

Foto vir: Google