Najboljši šmorn

Šmorn… boste rekli. Nič posebnega, vsi ga že poznamo.

Ja, tudi to sem jaz rekla zadnjič, ko mi je Jože povedal, da bomo na eni poroki s Catering Kukman pripravljali šmorn ali bolje povedano carski praženec.

Ob misli na vse noro dobre sladičke, ki jih Jože pripravlja za svoje pogostitve, navaden šmorn ni imel šanse. Vendar je še isti dan to postala moja najljubša sladica. Ga boste poskusili tudi vi?


SESTAVINE ZA ŠMORN (za 8 oseb)

  • 8 jajc
  • 250 g moke
  • 50 g sladkorja
  • 2 dcl
  • 1 pecilni prašek
  • 1 vanilin sladkor
  • maslo za peko

MALINOV PRELIV

  • 300 g malin
  • sladkor
  • voda

PRIPRAVA

MASA ZA ŠMORN

  1. Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov naredimo sneg.
  2. Rumenjake in sladkor penasto umešamo. Dodamo presejano moko s pecilnim praškom in počasi zmešamo, da dobimo gosto maso brez grudic.
  3. Masi dodamo sneg. Počasi zmešamo in na koncu prilijemo še mleko.
  4. Segrejemo ponev in jo premažemo z maslom. Vanjo vlijemo približno pol centimetra mase.
  5. Na srednji temperaturi nekaj minut pečemo na eni, nato pa še na drugi strani.
  6. Šmorn razkosamo, ga premešamo in še malo popečemo.

MALINOV PRELIV

  1. Zmrznjene maline damo v nizko kozico in jih počasi zavremo. Dodamo jim sladkor in jih dobro zmešamo. Na koncu po občutku dodamo vodo (preliv ne sme biti preveč tekoč).

PRIPRAVA KROŽNIKA

V posodico damo nekaj šmorna in kepico vanilijevega sladoleda. Šmornu dodamo malinov preliv in potresemo s svežimi borovnicami. Dekoriramo še z metinimi listki. Po želji posipamo še s sladkorjem v prahu.

IMG-8824 (1)


Takole sva ga zadnjič na terenu pripravljala midva. Pri delu naju je v objektiv ujela Iva, Studio Ljubezniva. Hvala! 

35135011_10216229712000440_7444944569138937856_n36088207_10216229691799935_948248712176467968_n36251055_10216229761241671_305694426141818880_n36280473_10216229725840786_6258704310272524288_n36240641_10216229725760784_2113020070207684608_n

36329131_10216229691959939_6117078498126331904_n

Si dipl. ali ne?

Zadnjič sem dobila precej zanimivo sporočilo. Pisala mi je diplomirana modna oblikovalka, ki se že vrsto let ukvarja s šivanjem.

Želela je pohvaliti mojo poslovno idejo, moj uspeh (kaj to sploh je?), pogum in moj entuziazem. Tudi sama šiva in ve, da se v tem poslu velikokrat čuti nevoščljivost, ki pa pri meni bojda izzveni, ker imam doma veliko podporo svojih najdražjih.

Veliko sporočil dobim, ki se tematsko povezujejo z njenim, a ona je napisala še nekaj, kar mi je dalo misliti. Izpostavila je, da se v oblikovanju delimo na izobražene in neizobražene. 

Ja, se strinjam. Nič novega. A nato je še dodala: “Morda bi moje kolegice iz faksa imele ogromno pripomniti o kakšni taki, ki se kar tako spusti v izdelovanje oblačil.”

Na tem mestu pa sem pričela razmišljati o svoji situaciji.

Sama v tej “stroki” spadam v množico neizobraženih. Nisem pravi dilp. Moj poklic pravzaprav nima nič skupnega s šivanjem, modnim oblikovanje in podjetništvom. Sem  učiteljica, ki je danes zelo ponosna lastnica spletne trgovine z otroškimi oblačili.

Nikoli si ne bi mislila, da se bo moje življenje obrnilo v to smer, saj sem pri delu z otroki v razredu zelo uživala. Vse se je zgodilo tako naključno. Življenje je ponudilo in zgrabila sem. V šivanju sem našla veselje, sprostitev in tisto strast, ki jo vsak v življenju potrebuje, da se ne počuti prazen. Z Nitko sem našla sebe. Z veliko odrekanja je šivanje postalo del mojega vsakdana, postalo je moje življenje in sčasoma je postalo tudi moja edina služba.

Oblačila krojim in ustvarjam s takšnim veseljem, da zvečer, ko ležim v postelji, komaj čakam jutro, da bom lahko spet pričela z delom. To je droga, vam povem. A vesela sem, da me je zasvojila.

Vem, da bi mi bilo na moji poti marsikaj prihranjeno, če bi si za zguljenimi šolskimi klopmi pridobila nekaj osnov šivanja. Tako pa sem se vsega, kar znam, morala naučiti sama. Verjamem, da je bila moja pot zato celo težja in bolj naporna. A kljub temu se še vedno ne morem kititi z nobenim dipl. nazivom. A veste kaj? Vseeno mi je.

35540851_10216160029058410_4734681280350781440_nDelam z veliko ljubeznijo. Poleg ljubezni do šivanja pa lahko rečem, da sem pridna kot mravljica. Tisti, ki me poznajo ne rečejo, da delam, pravijo, da garam. V moje delo je poleg znanja, do katerega sem se dokopala sama, vključeno še mnogo vztrajnosti, volje, delovnih navad, potrpljenja in odrekanja in vse to mi je dala le šola življenja.

Moje vodilo pri šivanju je, da morajo biti oblačila udobna, drugačna in kvalitetna. Ostalih omejitev pravzaprav nimam in morda je ravno tukaj moja prednost, saj me šola pri ustvarjanju ni omejila in mi privzgojila prav/narobe teorije. Najbolj od vsega pa me razveseli, ko vidim, da v mojem ustvarjanju uživajo tako otročki kot njihove mamice. In to je zame največji uspeh.

Zaradi vsega tega mi je pravzaprav vseeno, kaj bi imele pripomniti diplomirane oblikovalke s faksa. Dejstvo je, da svoje delo opravljam s srcem, opravljam ga dobro in posledično z Nitko čutim večji uspeh kot sem ga čutila, ko sem postala diplomirana profesorica razrednega pouka.

Zato vsem polagam na srce…

V življenju ni nič dokončnega. Bodite pogumni, upajte si in stopite izven konzervativnih okvirjev, ki so nam jih privzgojili starši. Na življenje poglejte kot na neskončno morje možnosti. Čisto vsak je lahko to, kar si želi. Ne ozirajte se na to, kaj bodo rekli drugi.  Vse kar morate narediti je, da najdete tisto, kar vas osrečuje in z veliko volje, dela, odrekanja in pozitivne energije je uspeh zagotovljen. Če je uspelo meni, verjemite, lahko uspe tudi vam. Če ste dipl ali ne.

Pa srečno.


Hvala Studio Ljubezniva, ker si naju ujela pri delu. 

35550061_10216160027098361_2699243506513215488_n35473199_10216160036258590_2625211786592256000_n35771063_10216160029138412_3108892393374482432_n35483214_10216160023858280_7837410000518512640_n35521477_10216160028858405_8169983822352351232_n35532010_10216160027258365_7277722538614980608_n35551557_10216160009457920_3863586274052931584_n

Super Nitkine gatke

Pred kratkim sem na Nitkini Facebook strani objavila spodnje hlačke, ki jih že nekaj časa šivam za Zojo.

Prve sem ji sešila kmalu zatem, ko je nehala uporabljati plenice in kaj hitro sem ugotovila, da se te gatke z drugimi sploh ne morejo primerjati. Narejene so tako, da lepo objamejo ritko, imajo patentke brez elastike in zato nikjer ne tiščijo in so zato res zelo udobne. Najboljše od vsega pa je to, da ne lezejo v ritko.

IMG_5768Večkrat sem razmišljala o tem, da bi jih ponudila tudi vam, vendar sem se vedno premislila. Zakaj? Še sama ne vem. Malo mi je bilo tudi hecno, da bi dala v svojo ponudbo oblačil gatke. Kdo pa še šiva in prodaja gatke?

Zoji sem ravno šivala novo kolekcijo gatk in spet razmišljala o tem, da delam krivico vsem otrokom, ki nosijo spodnje hlačke, ki jih žulijo, jim lezejo v ritko in jim tako ali drugače nagajajo.

Nato pa sta mi pisali kar dve prijateljici, obe sta imeli isto željo – da naj sešijem z njuni deklici še kakšne gatke.  “Imamo veliko gatk, ampak te tvoje so res top!”

In takrat sem se dokončno opogumila. “Čas je, da začnem šivati gatke še za druge otroke!”

Vaši komentarji so me čisto presenetili. Koliko težav imajo res otroci s kupljenimi gatkami. Tukaj si lahko preberete komentarje.

Pričela sem s šivanjem in prvih nekaj gatk podarila v test in mamice prosila za povratno informacijo.

“Končno se javljam. Malo smo bili na dopustu in imeli toliko več časa, da smo res dobro stestirali gatke. Odlične so! Zanimivo je, da prej sploh nisem vedla, da ji ostale gatke lezejo v ritko, dokler ji nisem oblekla vaših. Šele kasneje sem opazila, da si druge gatke stalno vleče iz ritke in da jo motijo. Prej na to res nisem bila pozorna. Vaše pa lepo objamejo ritko, nikamor ne lezejo, poleg tega pa so še zelo lepe, tako da smo jih na morju nosili kar brez vsega. “

“Nina, kaj naj rečem, ko pa veš, da odkar smo sprobali prve tvoje gatke, tamala noče več nositi nobenih drugih.”

“Moram ti povedati, da so gatke vrhunske!!! Celo ritko objamejo!! Res zakon!!! Mislim, da jih nam boš od sedaj naprej kar ti šivala!”

31655486_10213482925922317_6563167773017505792_n

“Gatke so toooop! Širok rob lepo oprime, da ostanejo na mestu. Mi jih bomo trenutno nosili čez pleničko, saj so super nadomestilo za bodi, da plenička ostane na mestu, kasneje pa bo deklica brez pleničke in ravno prav velika, da jih bo lahko nosila samostojno.”

 

31939726_10155611641172865_4828650015121473536_n

“Gatke so super. Še babici so všeč, ker so raztegljive in nič nikjer ne tišči, nič ne visi. Te imam za večjo hčerko. Sem jih pa za hec kar čez pleničko oblekla še mlajši, ki je stara 6 mesecev in tudi njej gatke super pašejo. Poleti jih bo nosila namesto kratkih hlač, ko bo zrasla, pa jih bo lahko nosila brez pleničke. Obožujem multifunkcionalnost!”

Ker je bil odziv na dekliške spodnje gatke fantastičen in ste mi pisale, da si želite tudi fantovskih, sem v roke vzela tudi fantovski kroj in jih nekaj sešila. Mi jih že testiramo.

31531693_1720886608018825_598114152048754688_n.jpg

Zakaj ima gatke oblečene preko pižame si nujno preberite tukaj.

LRG_DSC06523

Gatke za fatnke so po kroju drugačne od dekliških.

Gatke so na voljo v štirih velikostih (za 2 leti, od 3 do 4 let, od 4 do 6 let in od 6 do 8 let). Šivam jih na zalogo, ki jo zaenkrat objavljam na svoji Facebook strani, kmalu pa bodo na voljo tudi v Nitkini novi spletni trgovini.

Za vsa morebitna vprašanja mi lahko pišete na ilovenitka@gmail.com.

Do naslednjič…

Nina

Intervju z Nitko

Zadnjič je v Nitkin inbox priletelo eno nenavadno sporočilo.

“Pozdravljeni! Sem študentka drugega letnika Ekonomske fakultete in pri predmetu Podjetništvo imamo nalogo, da opravimo intervju s podjetnikom, katerega zgodba in izdelki so nam všeč. Razmišljala sem, katerega podjetnika bi si izbrala in se spomnila na vas in vašo predanost NitKi.”

Pri tem uvodu me je že dobila. Sem lahka, a ne? Vedela sem, da res nimam časa za postranske dejavnosti, vendar je s temi besedami v meni prebudila posebne občutke. Pravzaprav se mi zdi izjemno, da Nitko opazijo in spremljajo tudi drugi, ne samo mamice, poleg tega pa se mi je precej dobro zdelo, da je med vsemi različnimi možnostmi izbrala Nitko, izbrala mene. Ja, ja… malo sem bila važna, priznam. 🙂

Intervju je bil zelo dobro zastavljen, odgovori pa so morda netipični za podjetnika, saj sem sama čisto nevede in nehote zaplavala v te vode, brez poslovne ideje, brez podpornega sistema, brez podjetniške ekipe.

Več pa si preberite v intervjuju.

20170619-MAT_4847.jpg

Foto: Mateja Tamše fotografija

 

ODKRIVANJE PODJETNIŠKIH PRILOŽNOSTI

 

Poslovna ideja je največkrat rezultat izkušenj, znanja in razmišljanja ter predstavlja rešitev nekega problema, ki bo kupcem prinašala določeno korist. Ste tudi vi naleteli na kakšen problem (na primer pomanjkanje unikatnih oblačil za naše najmlajše), ki vam je nato »podžgal« idejo za ustvarjanje in prodajanje otroških izdelkov? Kakšna je bila ta osnovna ideja in kako se je v nadaljnje razvijala? Koliko časa je minilo od prve ideje do dejanske ustanovitve in začetka prodaje?

Moji začetki pravzaprav niso standardni. Vse skupaj se je začelo zaradi močne želje po ustvarjanju, šivanju. V glavi nisem imela nobene poslovne ideje, saj sem imela šivanje predvsem za hobi, to je bilo tisto nekaj zame, tisto nekaj, kar me je sproščalo, kar me je začelo definirati. Ker sem bila ravno takrat, ko sem obiskala tri prve in edine delavnice šivanja, noseča, sem se usmerila predvsem v šivanje preprostih slinčkov in drugih izdelkov za dojenčke. Na svojem Facebook profilu sem včasih objavila slikico izdelkov, ki sem jih ustvarila. Sčasoma sem, predvsem od svojih znancev, pričela dobivati sporočila, če bi tudi za njih kaj sešila. Čez čas mi je pisalo veliko ljudi, ki so želeli moje izdelke tudi kupiti. Takrat se je v meni šele rodila ideja, da bi lahko svoje izdelke tudi prodala in tako se je kmalu po rojstvu hčerke, rodila še Nitka.

Vsak podjetnik potrebuje svoj podporni sistem, ki mu daje nove ideje, podaja svoje kritike in ne nazadnje, nudi čustveno oporo ob morebitnih ovirah, katere na svoji poti sreča vsak podjetnik. Ste podjetje ustanovili sami ali ste imeli ob sebi podjetniško ekipo (ime, priimek, starost, vloga in okvirni delež v podjetju)? Se je situacija preko let od ustanovitve spremenila? Če da, kako?

Ja, se strinjam z napisanim in všeč mi je izraz »podporni sistem«. Moj podporni sistem je že od mojih prvih krivih šivov in kasneje od ustanovitve podjetja isti, to je moj mož Jože (33). Okvirni delež? Hmmm… jaz pravim, da je Nitka najina, tako da zagotovo ima zelo velik delež, čeprav to ni nikjer napisano. V vseh teh letih se situacija ni spremenila, on mi je pomagal na vsakem koraku, nudil mi je čustveno podporo, me vedno vzpodbujal, bil močan tudi takrat, ko sem jaz obupavala in govorila, da bom vse kar zažgala (heheh, to je bilo res velikokrat). Če ne bi bilo njega, ne bi bilo Nitke.

Je pa res, da se je dobro leto po ustanovitvi Nitke kot nek zunanji podporni sistem samoiniciativno vključil tudi najin prijatelj Matic (31), ki je imel nekaj svojih podjetniških izkušenj predvsem pa mi je želel nesebično pomagati na neuhojeni podjetniški poti. Večkrat je prišel k nama na obisk in vedno povprašal, kaj je z Nitko. Pomagal mi je zastavljati vedno nove cilje, s svojimi besedami, nasveti in pogledi na svet me je vedno nekako uspešno utiril, iskreno govoril o problemih ali napakah, ki jih vidi pri mojem poslovanju in mi kazal rešitve.

Še danes je tako, da vedno povpraša o Nitki in s ponosom posluša, ko mu pripovedujem o svojih dosežkih in vizijah. Tudi njemu sem neizmerno hvaležna za vso podporo, ki mi jo je dal in mi jo še vedno daje. O deležu se še nisva pogovarjala. Morda bo dobil kakšno idejo, ko bo tole prebral. 🙂

Low (31 of 43)

Foto: Moja galerija

Vsak svojo idejo razvija na svoj način. Kako ste se naučili vseh tehnik krojenja, šivanja in ostalih potrebnih tehnik? Ste sodelovali z zunanjimi sodelavci, podjetji ali svetovalci? Ste razvili kakšno svojo unikatno metodo? Ste morda kasneje sodelovali s kakšnim drugim podjetjem ali ustvarjalcem?

Ko sem pred leti obiskala delavnico šivanja, sem prvič sedla za šivalni stroj. Nisem imela nobenega znanja. Delavnico sem obiskala 3x po 2 uri. Naučila sem se zgolj osnov (kako se napelje sukanec, kako pritisniti na pedal, kako nastaviti šive,…), a zdelo se mi je, da znam vse. Takoj sem kupila švoj stroj in nekaj kosov blaga, ter začela šivati, ustvarjati doma. Znanja nisem imela. Imela pa sem ogromno volje in ravno ta volja je tista, ki me je vedno gnala naprej. Takrat še ni bilo šivanje tako moderno in šiviljski tečaji so bili prava redkost. Ni bilo Facebook skupin, kjer bi si lahko izmenjavale znanje, ni šivala vsaka druga mamica, zato sem bila bolj kot ne prepuščena sama sebi, s cenenim šivalnim strojem, nekaj krpicami blaga in veliko volje. Učila sem se sama. Brskala sem po spletu, prebirala bloge o šivanju, gledala različne izdelke in si želela sešiti kaj podobnega. Ko sem z delom končala, sem ugotovila, da to pa niti približno ne zgleda tako, kot bi moralo. Potem pa sem ugotavljala, kaj sem naredila narobe, kaj je tisti trik, ki sem ga spregledala, popravljala, metala v koš, začenjala znova in znova in znova. Vse sem se pravzaprav naučila sama in brez volje ter ljubezni do šivanja to ne bi bilo mogoče.

Vse to je bilo po eni strani težko , predvsem pa izredno zamudno. Danes je vse na dosegu roke in velikokrat razmišljam o tem, koliko lažje bi mi bilo (iz vidika usvajanja novih znanj) če bi se vsega lotila nekaj let kasneje. Po drugi strani pa vem, da me je ravno to tako izoblikovalo. V tem procesu “samoučenja” sem se veliko naučila o vztrajnosti. Predvsem pa sedaj zagotovo vem, da tisti rek: “Na napakah se učimo.” ni za lase privlečen.

Sedaj sodelujem z nekaj podjetji in tudi z ustvarjalci. Izmenjujemo si menja in si med seboj pomagamo, ustvarjamo nova prijateljstva, kar je zame neprecenljivo.

untitled-9291

Nitkine haremke, foto: Prav posebno

Vsako podjetje gre skozi več ključnih trenutkov njegovega razvoja. Kateri trenutki so bili v vaši zgodbi, od (pred) ustanovitve do sedaj, najbolj odmevni in prelomni? Kdaj (leto) so se zgodili?

Zagotovo je bil najbolj ključen trenutek takrat, ko sem se odločila, da bom svoje izdelke prodala tudi drugim in ko sem posledično ustanovila Facebook stran, ki jo je moj mož, moj podporni sistem (že vidim, da bom sedaj pridno uporabljala ta izraz), poimenoval Nitka. To je bilo decembra 2014.

Sčasoma se je Nitka razvila do te točke, da se je bilo potrebno odločiti ali jo bom razvijala naprej, kar je pomenilo, da bi morala reči adijo službi za nedoločen čas, ali pa postavim na prvo mesto službo in se poslovim od Nitke. Vsa ljubezen, strast in veselje do dela, pomešani z vsem odrekanje, neprespanimi nočmi in premaganimi ovirami so pretehtali tehtnico v korist Nitke. To se je zgodilo julija 2017.

Sedaj pa se pripravljam na naslednji odmev ali prelom – to je spletna trgovina. Morda se ne sliši nič posebnega, vendar zame to zagotovo je prelomnica, ki bo za sabo potegnila veliko reorganizacijo in spremembo v načinu dela.

30712106_10215711391722757_4602203967588401152_n

Foto: Ljubezniva

Od ustanovitve pa do dobičkonosnega posla veliko podjetnikov prehodi pravo trnovo pot. Katere ovire ste srečali na svoji poti? Ste kdaj razmišljali o opustitvi Nitke? Kaj vas je prepričalo in vam dalo zagon za nadaljevanje podjetniške poti?

Ojooj… kako močno sem kimala, ko sem brala tale uvod v vaše vprašanje. Ja, res je trnova pot. Zelo trnova. Včasih, ko razmišljam, kaj vse sem preživela v zadnjih letih, postanem utrujena samo od spominov. Res je bilo naporno. Predvsem zato, ker je Nitka nastala kmalu po rojstvu hčerke in ker se je razvijala ob dojenčku, nato zelo hitri še eni nosečnosti in še enemu dojenčku. O tem, kako zelo naporno je bilo, bi lahko napisala celo knjigo. Največja ovira je bilo ravno neprestano pomanjkanje časa in polna glava idej in želja. Delala sem ponoči, ko so otroci spali, saj sem edino takrat lahko delala nekaj ur v kosu. Pri meni je bilo tako, da sta bila posel in družinsko življenje popolnoma združena. Vedela sem, da so mi otroci in družina na prvem mestu, a hkrati sem se močno zavedala, da se lahko poslovim od Nitke, če neham ustvarjati.

Bili so časi, ko sem se enkrat tedensko popolnoma sesula in resno razmišljala, zakaj mi je sploh tega treba. Moj znani stavek je bil, da bom vse skupaj zažgala in šla. 🙂 Sedaj se temu smejem, vendar takrat je bilo res težko. Neštetokrat sem obupala, padla čisto na tla, vendar sem se ob njegovi podpori vedno pobrala.

Prišla sem tudi do točke, ko sem si utrujena od nenehnih vzponov in padcev, odkrito priznala, da je vse pretežko in da tega enostavno ne zmorem. Odločila sem se, da se bom Nitki odpovedala, da ne bom več šivala.

Zdržala sem en cel dan, nato pa sem bila že nazaj v moji ljubi delavnici. Tisti dan sem imela občutek, kot da je z mojo odločitvijo, da bom nehala šivati, umrl del mene. Obdana s pisanim blagom in ob zvoku šivalnega stroja sem ugotovila, da se šivanju ne bom nikoli odpovedala. To je del mene, del mojega življenja in v to delo sem zaljubljena.

No, pa sem spet tam – ljubezen do dela, volj in strast, ti so bili pri meni ključnega pomena. In seveda on.

 

Proizvod je namenjen zadovoljevanju želja in potreb strank in vi ste preko let razvili že mnogo drugačnih in zanimivih proizvodov; od »Ritke od Nitke« pa do ženskih šalov. Kateri so vaši trije največji prodajni hiti? Kdaj ste jih uvedli v prodajo in kakšen je njihov okvirni delež v celotni prodaji?

Proizvod ima res tak namen, zagotovo. Vendar pri meni je drugače. Pri meni so proizvodi vedno izhajali iz moje ideje, iz mojih potreb, iz mojih idej in okusov. Predvsem pa sta bila vedno (in sta še) moj navdih moja otroka.

Ritke od Nitke so res ene posebne hlače. Tukaj si lahko preberete, kako sem prišla do te ideje. Predvsem me je kot mamo motilo, da imamo garderobo dojenčkov in malčkov v omari mesec ali dva, potem pa moramo vse zamenjati, ker so otroci pridno prerasli vsa oblačila. Ritke od Nitke so hlačke, ki se nosjio zelo dolgo časa. Iz te ideje sem izhajala tudi, ko sem risala kroj za Nitkine haremke, ki so tudi postale prodajni hit, saj so narejene tako, da jih otroci nosijo res dolgo časa.  Šali za mamice? Nastali so zaradi mene, ker obožujem velike šale. Sešila sem ga zase, pokazala ostalim in ga vključila v svojo ponudbo. S šali imam še precej planov, samo  da pridem do časa.

 

Moj prvi prodajni hit so bile zagotovo Sleep heart blazinice – to so blazinice za oporo dojenčkove glave. Ideja je nastala, ko je bila Zoja stara pol leta, ker ji je med vožnjo glavico v lupinici premetavalo levo in desno. Blazinico sem naredila za njo, jo pokazala še ostalim in z nekaj truda je postala pravi prodajni hit. To je bilo čisto na začetku moje poti. To blazinico so želele imeti vse mamice z dojenčki in tedensko smo jih naredili čez 50. Veselje je trajalo dobra 2 meseca, nato pa je mojo idejo skopirala konkurenca, ki je bila veliko močnejša od Nitke in mi v naslednjem mesecu prevzeli vsa naročila in kar je hujše – voljo do izdelave blazinice. Od takrat nisem več nobene naredila za prodajo.

MAT_3478

Foto: Mateja Tamše fotografija

Vsak podjetnik pa se sreča tudi s svojo konkurenco in se mora ves čas truditi, da je boljši, kvalitetnejši in bolj zanimiv za kupce. Koga imate za svojega največjega konkurenta? Kaj bi definirali kot vaše najmočnejše in ubranljive konkurenčne prednosti, v čem ste drugačni kot ostali proizvajalci otroških oblačil in dodatkov?

Konkurenca ja. Moram reči, da je konkurenca v teh nekaj letih postajala iz meseca v mesec bolj huda.

Na začetku moje poti nas je bilo le nekaj takšnih, ki smo šivale za otroke. Morda 5, poleg mene. Nato pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Šivanje, o katerem pred časom ni bilo ne duga ne sluha, je postalo pravi modni trend. Unikatna, ročno izdelana otroška oblačila so postala zanimiva in veliko mamic je pričelo šivati za svoj otroke, sčasoma tudi za prodajo. Ne bom rekla, da me to ni skrbelo. Me je. Zelo. Ker so punce, ki so se pojavljale na Facebooku bile zelo dobre in vsak dan je bila na vidiku kakšna več. Zaradi vsega tega sta se v meni začela rojevati strah in negotovost.

Na neki točki sem ugotovila, da je spremljanje konkurence zame zelo obremenjujoče, zato sem nehala s tem. Pogovorila sem se sama s sabo in prišla do zaključka, da moje delo ni odvisno od njihovega in da je pomembno samo to, da pogumno stopam naprej po svoji poti, k svojim ciljem, s svojo vizijo in svojimi idejami.

Kdo je moj največji konkurent? Hmmm… pravzaprav ne vem. Kaj pa vi mislite, kdo je?

Katere so moje konkurenčne prednosti? Dejansko sem se pri temu vprašanju najbolj ustavila in zataknila. Pravzaprav vem, katere so moje prednosti, kakšna sem in kako delam, vendar mi nikakor ne gre od ust, od rok, da bi hvalila sama sebe. Nisem mogla napisati tega odgovora, zato sem poklicala svojo prijateljico, mojo zvesto stranko, oboževalko Nitke in njenih oblačil in sem njej zastavila tole vprašanje.

»Zakaj si drugačna od drugih? Že ti kot oseba si srčna in v poslu si zelo poslušna ter pripravljena pomagati. Neprestano slediš trendom, trudiš se biti izvirna, drugačna, unikatna. Na trgu je ogromno šivilj, vendar tvoji izdelki so drugačni in že na daleč se vidi, da je to sešila Nitka.

Tebi je pomemben vsak kupec, tisti, ki bo pri naročilu zapravil 100€, kot tudi tisti, ki bo zapravil 6€. Drugačna si, ker si dobra oseba in začutiš ljudi, ki so v stiski, ki si želijo tvojega izdelka, vendar jim je cena previsoka in si ga ne morejo privoščiti – takrat jim stopiš nasproti in jim z veseljem kaj tudi podariš, samo zato, da obarvaš njihov dan in napolniš svoje srce.

Tvoja zgodba je drugačna, posebna. To kar delata z Jožetom, kako sodelujeta, kako sta povezana, vse to je tudi del Nitke. Nitka ni podjetje, Nitka ste vi, vaša družina in to vsem dobro predstaviš tudi z vsebinami, ki jih deliš na svojem blogu. Stranke poznajo tebe, poznajo Nitko. So, tako kot ti praviš, del tvoje zgodbe.

Najbolje od vsega pa je to, da za otroke delaš lepa, unikatna, posebna oblačila in imaš vedno v mislih, da bodo funkcionalna in da bo otroku v tvojih oblačilih udobno. Dan ne govorim, koliko časa se nosijo tvoja oblačila.«

Low (40 of 43)

Foto: Moja galerija

 

 

Kupec je osnova za vsak podjetniški uspeh in največji navdih podjetniku pri razvijanju novih izdelkov. Na kakšne kupce ciljate vi? Kdo pri vas kupi največ izdelkov in za kakšen namen stranke pri vas najpogosteje nakupujejo? Kje lahko vaši kupci naročijo vaše izdelke? Se mislite širiti tudi v tujino?

Moje ciljne stranke so zagotovo predvsem mamice z majhnimi otročki. Najprej sem ciljala le na tiste, ki imajo otročke stare do dveh let. Zaradi velikega povpraševanja po večjih konfekcijskih številkah sedaj šivam tudi za otroke, stare do 6 let. Vse kaže na to, da se bo moje delo razvijalo tudi v to smer, da bom šivala še za večje otroke, predvsem pa tudi za mamice. Torej lahko rečem, da se moje cilnje stranke z razvojem spreminjajo.

Največ trenutno kupujejo mamice, ki imajo otroke stare do 6 let. Kupujejo predvsem za svoje otroke ali pa za kakšno darilo.

Trenutno lahko moje izdelke vidijo in naročijo na Facebook strani Nitka – unikatni otroški izdelki ali na mojem Instagram profilu ilovenitka. Še čisto malo pa bo lansirana tudi moja nova spletna trgovina in cilj je, da se sčasoma vsa prodaja preseli tja.

Ja, želja je tudi širitev v tujino, vendar ne želim prehitevati dogodkov. One step at the time.

 

20170619-MAT_4877

Foto: Mateja Tamše fotografija

In še za konec; mnogo ljudi ima dobro idejo, le poguma ne. Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki si ne upa narediti koraka naprej in ustanoviti svojega podjetja? Ste tudi sami kdaj prejeli nasvet, ki vas je opogumil oziroma kakšen nasvet bi si želeli prejeti vi na začetku svoje podjetniške poti?

Težko dajem nasvete drugim, ker ima vsak svojo zgodbo za sabo. Lahko samo delim svoje izkušnje in upam, da bodo komu pomagale. Zagotovo je pogum je tisti, ki sem ga sama zbirala dobro leto. To, da sem se na koncu odločila pustiti službo pravzaprav ni bila odločitev, pač pa proces, ki je v meni oziroma v nama z Jožetom potekal zelo dolgo časa. Ogromno ur sva se pogovarjala o tem in vedno je bilo na koncu samo vprašanje: »A si upava?«

Vesela sem, presrečna sem, da sva si upala. Menim, da bi čisto vsak moral v življenju izkusiti samostojno podjetništvo. Se mi zdi, da odkar  sem na svoji, samostojni poti, gledam na vse stvari čisto drugače.

Je pa res, da pravzaprav tukaj ni samo vprašanje ideje in poguma. Dejstvo je, da je, kot ste zgoraj omenili, ta pot trnjeva. Ni enostavno. In za vse, ki razmišljajo, da bi se odpravili na tako pot, naj  v svoj nahrbtnik, poleg ideje in poguma, spakirajo še veliko močne volje, vztrajnosti, energije, ki jo bodo potrebovali, da se bodo pobrali po vsakem padcu ali da bodo premagali najhujšo oviro, predvsem pa veliko ljubezni in strasti do svojega dela. In ne pozabiti na dober »podporni sistem«.

Ko sem se sama odločala o svoji samostojni poti, sem imela ušesa kot radarje, ko sem naletela na koga, ki je pripovedoval svojo podjetniško zgobo. Mislila sem, da se mi bo zaradi njihovih izkušenj, njihove zgodbe, lažje odločiti. Vendar ni bilo tako.

Na koncu sem se morala sprijazniti s tem, da mi nihče, prav nihče ne more pomagati pri tej odločitvi. Sama se bom morala odločiti, sama narediti korak. Razmisliti sem morala o svojih prioritetah. Vedno sem imela v mislih svoja otroka in na koncu sta bila ravno onadva tista, zaradi katerih sem se lažje odločila. Vedela sem, da me bo moja služba (bila sem učiteljica) psihično precej izčrpavala, da se bom vračala iz nje izžeta in brez energije, vedno z mislijo na to, kaj moram pripraviti za naslednji dan. Vedela sem oziroma čutila sem (ali pa sem se samo prepričala), da bosta moja otroka prikrajšana mene, če se vrnem v službo. S tem se nisem mogla sprijazniti, ker se imela izbiro, ker sem imela škarje in platno v svojih rokah, ker sem se zavedla, da lahko stvari obrnem po svoje. In sem jih. Nikoli mi ni bilo žal in vem, da mi ne bo, ne glede na to, kakšna prihodnost se mi piše.

Low (32 of 43)

Za konec pa samo še misel, ki jo imam v glavi vedno, ko se moram kaj pomembnega odločiti.

Ko se ljudje zazremo v svojo preteklost vedno obžalujemo stvari, ki jih NISMO naredili in ne tisto, kar smo.

 

Za sodelovanje se vam najlepše zahvaljujem in vam želim še več uspehov, dobrih idej in zadovoljnih strank! 

Sabina Kopina

 

Narava, moja učiteljica

Velikokrat se sprašujem, kam se nam vsem tako mudi. Zakaj tako hitimo? Zakaj se nimamo časa ustaviti in res vdihniti dan. Vsakega posebej? Zakaj sem taka, kot večina hitečih ljudi, čeprav mi moje srce vsak dan govori, naj se ustavim in umirim. Zakaj si zjutraj ne utegnem vzeti časa za jogo, zakaj v svoj vsakdan ne vpeljem kakšne meditacije? Zakaj vedno tako hitro jem? Tudi ko delam, neprestano hitim in se mi zdi, da mi to hitenje razžira ljubezen, ki jo gojim do svojega dela.

Zadnjič sem zaključevala z delom, vendar sem morala še poslikati nekatere izdelke, preden sem jih zapakirala in poslala naprej. Hitela sem. Kot po navadi. Tako zelo sem hitela, da sem za trenutek celo prehitela sama sebe. Skoraj pritekla sem do prostora, kjer fotografiram, prijela za kljuko in vrata potegnila k sebi. Še preden sem jih dovolj odprla sem že hitro naredila korak naprej in se s celim telesom, od glave do nog, z vso močjo zaletela v vrata.

Najprej sem zakričala: “Aaaaaau!” Za aaaaau sta sledila še dva ali trije “fak” in še en “matr”, nato še kombinacija obeh in malo poskakovanja na mestu za ublažitev bolečine. O fak, res me je zabolelo. Tako zelo, da sem se morala za nekaj minut ustaviti, da sem sploh dojela, kaj se je pravkar zgodilo.

Bolečina je hitro popustila in jaz sem že dirjala dalje. Kot po navadi sem v naglici zaključila delovni dan. Vse sem uspela narediti pravočasno. Pravočasno zame.

Ta dogodek se po enem tednu še vedno večkrat na dan pojavi v moji glavi. Pa ne zaradi bolečine. Ta dogodek razumem, kot da mi je nekdo iz vesolja poslal klofuto z namenom, da bi se končno začela zavedati, kako pravzaprav delam, živim.

Zakaj tako hitim? Zakaj sem sama sebi najbolj zahteven šef? Zakaj sama sebi postavljam roke in si neprestano pišem “TO DO LIST-e”, ki jih ne glede na to, kako hitim, ne morem izpolniti? A bo kaj drugače, če takšne stvari enostavno neham delati? Ja, bo drugače! Jaz bom drugačna, jaz bom bolj umirjena.

V tem trenutku sem jezna sama nase, ker opravljam delo, ki me neizmerno veseli, sem sama svoj šef, ki si prostovoljno vsak dan ustvarja neverjeten stres in pritisk.

Hvala bogu, da imam njiju, njih. Trenutki z mojo družino me resnično sprostijo. Najraje se z njimi odpravim v naravo. Družina in narava – popolna kombinacija zame. Naj bo dež, naj bo sonce. Narava je tista, ki me spomni na to, kako je življenje lahko popolnoma preprosto, a hkrati neverjetno popolno. 

Včeraj sem se z njima sprehajala po domačem vrtu. Opazovala sem cvetoče drevo. To se sliši tako zelo romantično, vendar sama zase lahko rečem, da sem vse prej kot romantična duša. Narava je tista, ki iz mene izvabi takšno obnašanje. Narava je tista, ki me že od nekdaj vabi v svoje naročje in mi pripoveduje najbolj zanimive zgodbe in življenjske lekcije. Narava je resnično moja največja učiteljica. Koliko nas lahko nauči, če le imamo dovolj posluha za njo. In včeraj začutila, da ji moram prisluhniti z vsemi svojimi čutili.

Ustavila sem se pod cvetočim drevesom. Toplo sonce ga je počasi zbudilo iz zimskega spanja in iz njega zvabilo nešteto popolnih, veliko obetajočih cvetov. Opazovala sem ga, kako se umirjeno pozibava v rahlem vetriču in potrpežljivo čaka, da čebele in druge žuželke opravijo svoje delo.

LRG_DSC06187Tudi čebele so bile povsem umirjene, nikamor se jim ni mudilo. Bilo jih je toliko, da jih je bilo moč videti tudi z zaprtimi očmi, vendar niti približno niso med sabo tekmovale ali se greble, katera bo nabrala več cvetnega prahu. Z vsem svojim bitjem so se zavedale, da ga je za vse dovolj.

Ta čisto vsakdanji dogodek, je v meni sprožil nov val misli. Cvetoča breskev se bo še naprej umirjeno pozibavala v vetru, čebele, metulji in ostale žuželke bodo še naprej umirjeno opravljale svoje delo, katerega rezultat bodo oprašeni cvetovi iz katerih se bodo razvili plodovi in čez nekaj mesecev bomo iz točno tega drevesa lahko utrgali prve sočne sadeže – Ceteris paribus (ob nespremenjenih drugih dejavnikih).

In če razmišljam dalje, v svoje razmišljanje ne dodajam ceteris paribus, pač pa vse druge mogoče dejavnike, kot na primer, da sredi aprila pride do hude pozebe, ali pa se pojavi huda bolezen, ki bo prizadela plodove breskve. Predpostavim lahko, da bo hud vihar izruval to lepo drevo. Ne vem, kakšna usoda se mu piše.

Vem le, da bo breskev bo še vedno ostala umirjena breskev in čebele bodo še vedno pridno opraševale druga drevesa in cvetlice. Nič ne bo drugače. Življenje bo šlo dalje. Nič se ne bo ustavilo, nič se ne bo spremenilo. Ne breskev, ne čebele ne bodo zaradi neljubega dogodka pod hudim stresom, ne bodo jokale in se smilile same sebi, saj so naredile vse, kar je v njihovi moči, da bi to drevo obrodilo sadove.

Narava. Narava, ti moja učiteljica. Hvala ti za današnjo lekcijo. Učim se od tebe. Vem, da neprestano delaš, a si kljub temu neverjetno spokojna. Svoje delo opravljaš počasi in samozavestno, nikoli ne hitiš in nikoli ne prehitevaš – ne drugih, sploh pa ne sama sebe. Pustiš času čas in med vsem procesom umirjeno dihaš ter potrpežljivo upaš, da bodo vsi tvoji pomočniki, kar se da dobro opravili svoje delo. Pri vsem tem pa se tudi zavedaš, da na določene stvari enostavno nimaš vpliva, zato se jih niti ne trudiš spremeniti pač pa jih sprejmeš takšne kot so.

Ne vem, če mi še sledite, ker sem zapisala veliko manj misli, kot se jih je dejansko odvilo v moji glavi, pa vendar moram zapisati še tole, četudi se bo bralo popolnoma noro.

Od danes naprej bom tudi jaz tisto sonce, tista breskev in tiste čebele!

LRG_DSC06191LRG_DSC06202LRG_DSC06205

“Nature does not hurry, yet everything is accomplished.”

(Lao Tzu)

Te čudežne hlačke

Ritke od Nitke so hlačke, ki imajo posebno zgodbo.

Pisalo se je leto..hm.. 2015 se mi zdi, ko sem kupila kroj za te posebne hlačke, zarezala v blago in jih sešila. Ko je nastalo nekaj čudovitih, pisanih hlačk, sem jih poslikala in tako kot za vsak izdelek, komaj čakala, da jih pokažem še vam in dobim od vas povratno informacijo.

V nov kroj sem se popolnoma zaljubila. Navdušilo me je to, da se hlačke lahko nosijo dlje časa, kot običajna oblačila. To je tisto, kar si zagotovo vsaka mamica želi v otroški garderobi – kose oblačil, ki ne bodo samo za dva meseca.

Prevzel me je tudi poseben dodatni del na ritki teh hlač, ki jim da poseben videz poleg tega pa se prav zaradi tega hlačke zelo lepo prilegajo malim pleničarskim ritam. Ker je ta del prijetno raztegljiv so te hlačke primerne tudi za tiste otročke, ki uporabljajo pralne pleničke, ki so veliko bolj obilne od teh za enkratno uporabo.

Za hlačke sem izbrala kvaliteten in pisan bombažni jersey z lepimi otroškimi vzorci in enobarvnimi patenti, ki so se z vzorcem lepo ujemali. Premišljeno sem izbirala nove kombinacije blaga in pazila, da je bilo vse ravno prav pisano – ne preveč, ne premalo.

Vsak dan so nastajale nove hlačke in vsak dan sem jih na Nitkini facebook strani kazala tudi vam. Vendar odziv ni bil niti približno tak, kot sem pričakovala. Vse je kazalo, da so bile hlačke preveč drugačne, da bi bile všeč večini.

Kljub temu nisem obupala, saj sem z sem srcem verjela vanje. Šivala sem jih dalje, jih kar precej prodala po promocijski ceni ali celo podarila. Na strani pa sem vedno znova objavljala nove hlačke, ki sem jih sešila in poudarjala, zakaj so ravno RITKE OD NITKE tako super izbira za vaše malčke.

  • ker rastejo z vašim otrokom
  • ker so narejene iz razteljivega bombažnega jerseya in so zato so zelo udobne
  • ker otroka ne ovirajo pri igri
  • ker so drugačne, pisane
  • ker visok pas omogoča, da otroka v hladnejših dneh lepo grejejo okoli pasu
  • ker dodatni všitek na ritki omogoča, da se lepo prilegajo pleničarskim ritam
  • ker so primerne tudi za otroke, ki nosijo pralne plenice
  • ker jih bodo vaši malčki v zimskih mesecih nosili namesto žabic
  • ker bodo drugi te posebne hlačke na vašem otroku zagotovo takoj opazili

Sčasoma mi je uspelo prepričati tudi vas. Ritke od Nitke, kot sem poimenovala nove hlačke, sem z velikim trudom pripeljala do točke, ko jih je želela imeti vsaka mamica za svojega malčka, hkrati pa so šle na lov za hlačkami tudi konkurenčne šivilje in jih zelo hitro dale v svojo ponudbo. Ampak tako pač je! Dobre stvari se vedno kopira, kajne? 🙂

Kljub temu sem se odločila, da se Ritkam ne odpovem. Še vedno sem jih s še večjim veseljem šivala dalje in naredila kar nekaj lepih kolekcij. Del Black and white kolekcije je ponosno nosil tudi Jakec od Oopsi.

Študentske mame so bile tako zadovoljne s temi hlačkami, da so o njih posnele cel video.

 

Že nekaj časa je minilo, odkar sem objavila zadnjo kolekcijo. Ker sem zadnje čase tedensko v svoj inbox dobivala vprašanja, kdaj bodo Ritke od Nitke spet na zalogi, sem ugotovila, da je sedaj res zadnji čas, da jih naredim.

Vas zanima, kakšna je moja najnovejša spomladanska kolekcija Ritk? Oglejte si jo tukaj.


Ritke od Nitke na zalogo delam samo v velikosti 1, ki je primerna za otroke od 9. meseca pa vse do 3 let starosti). To velikost sem izbrala, ker imajo zagotovo največji spekter uporabe. 

Moram vam iskreno povedati ali vas opozoriti, da hlačke odsvetujem tistim izredno močnim otročkom, ker jim bodo verjetno pretesne in jih boste komaj dobili gor. 

Trenutki (16x) (2)

Vse fotografije v objavi so delo mamice, ki jo lahko najdete na Instagramu pod imenom Trenutki,

 

 

Love you forever

Danes bom z vami delila zgodbo, ki me vedno tako gane, da jo komaj preberem do konca (pa nisem softič).

To je zgodba o mami in njeni brezpogojni ljubezni,zgodba o krogu življenja in zgodba o minljivosti. To je preprosta zgodba, pisana za otroke, ki se do srca dotakne odraslega.

Razmišljala sem, da bi jo prevedla, vendar sem se na koncu odločila, da naj ostane v izvirniku.

Vdihnite in izdihnite, tole ne bo enostavno.


A mother held her new baby and very slowly rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she held him, she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

2_5006The baby grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was two years old, and he ran all around the house. He pulled all the books off the shelves. He pulled all the food out of the refrigerator and he took his mother’s watch and flushed it down the toilet. Sometimes his mother would say, “this kid is driving me CRAZY!”

But at night time, when that two-year-old was quiet, she opened the door to his room, crawled across the floor, looked up over the side of his bed; and if he was really asleep she picked him up and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. While she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

The little boy grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was nine years old. And he never wanted to come in for dinner, he never wanted to take a bath, and when grandma visited he always said bad words. Sometimes his mother wanted to sell him to the zoo!

But at night time, when he was asleep, the mother quietly opened the door to his room, crawled across the floor and looked up over the side of the bed. If he was really asleep, she picked up that nine-year-old boy and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

The boy grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was a teenager. He had strange friends and he wore strange clothes and he listened to strange music. Sometimes the mother felt like she was in a zoo!

sm16

But at night time, when that teenager was asleep, the mother opened the door to his room, crawled across the floor and looked up over the side of the bed. If he was really asleep she picked up that great big boy and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. While she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

That teenager grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was a grown-up man. He left home and got a house across town. But sometimes on dark nights the mother got into her car and drove across town.  If all the lights in her son’s house were out, she opened his bedroom window, crawled across the floor, and looked up over the side of his bed. If that great big man was really asleep she picked him up and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

Well, that mother, she got older. She got older and older and older. One day she called up her son and said, “You’d better come see me because I’m very old and sick.” So her son came to see her. When he came in the door she tried to sing the song. She sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always…

But she couldn’t finish because she was too old and sick. The son went to his mother. He picked her up and rocked her back and forth, back and forth, back and forth. And he sang this song:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my Mommy you’ll be.

old-mom-and-grown-up-sonWhen the son came home that night, he stood for a long time at the top of the stairs. Then he went into the room where his very new baby daughter was sleeping. He picked her up in his arms and very slowly rocked her back and forth, back and forth, back and forth. And while he rocked her he sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

17346418._SY540_


Avtor knjige je kanadski pisatelj za mladino Robert Munsch. Sama sem njegovo knjigo naročila tukaj.

Interpretativno branje knjige v angleškem jeziku lahko poslušate tukaj.

Kako Robert Munch zapoje pesmico iz knjige lahko slišite tukaj.

“Mama na porodniški” stil

Odkar sem na porodniški, izgledam približno takole. Verjetno je vsem takoj jasno, da je to šala leta, kajne? Zato mamica na porodniški, ki nimaš časa zase, ne ustraši se, beri dalje.

Odkar sem na porodniški sem močno spustila svoje kriterije glede marsičesa. Stanovanje ni nikoli tako dobro pospravljeno, kot je bilo včasih. Sobotnih dopoldnevov, ki so bili namenjeni temeljitemu čiščenju, se le še medlo spominjam. Likam samo še tisto, kar je res njuno, pospravljen avto? Kaj je že to?

Moj mož bi lahko povedal, da sem močno spustila kriterije tudi kar se oblačenja tiče. Spomnim se še dni, ko sem dejansko še imela svoj stil oblačenja. To so bili časi, ko sem se z velikim vesejlem večkrat mesečno sprehodila po trgovinah z oblačili, si rada kupovala nova oblačila, čevlje in torbice. Zjutraj sem stopila  v svojo garderobno omaro, vdihnila in izdihnila, pogledala po nabito polnih policah pisanih oblačil in pomislila: Kako se danes počutiš? Za krilo in visoke petke? Morda obleka? Ali pa jeanske s srajčko in blazerjem?

Ko sem izbrala primerna oblačila, sem morala poiskati še torbico, ki je šla dobro poleg oblačil, si v kopalnici nadeti pravi nakit, make up in frizuro. Morda se sliši, kot da sem celo večnost preživela pred ogledalom – pa vendar le ni bilo tako, saj sem bila dobro organizirana in hitra.

Kako to izgleda danes, po dveh zaporednih porodniških dopustih? Hm…

Zjutraj vstanem. Oblačila, ki jih imam na sebi, me spomnijo na minuli večer. Če imam oblečeno pižamo, pomeni, da je bilo vse dokaj znosno, saj se je velikokrat zgodi, da z otrokoma zaspim kar oblečena in neumita.

Recimo, da je za mano dober večer in dokaj normalna noč (kaj je za nas normalno, bom morda napisala kdaj drugič – nočem, da si kakšna mami, ki načrtuje otroke, zaradi mene premisli). Stopim v omaro in pogledam po policah. Nimam kaj obleči. Vse trenirke so v pranju, ker jih moj mali škrat vsakodnevno pobruha.

Nujno moram v šoping!

Preden se spravim v trgovino, mine vsaj en mesec. Z dojenčkom in dvoletnico ob njem, “šibam” po šoping centru in si brez pomerjanja kupim prvo trenirko, ki jo zagledam v prvi trgovini.

Šele čez nekaj dni jo doma uspem pomeriti in ugotovim, da še vedno nisem tako suha, kot si želim, saj mi hlače v pasu precej poudarijo tiste znane ročke, pa tudi pomanjšala se nisem pav nič – hlače so mi vsaj 5 centimetrov prekratke.

Odlično. Moja svakinja bo spet imela nove hlače, moja omara pa ostaja ena srednja žalost. Bom poskusila znova, čez dva meseca.

Vem, da sem precej znižala svoje standarde, zaradi česar se pravzaprav preveč ne sekiram, saj sem večino časa doma, s svojima otrokoma in res ne vem, zakaj bi si takrat oblekla karkoli drugega kot eno staro trenirko, ki kar kliče po tem, da jo nekdo pobruha.

V takih oblačilih mi je udobno. Dobro se počutim. Vse dokler nimam kakšne minute časa, da malo pogledam, kaj je novega na spletu. Ko naletim na popolne fotografije popolnih mamic z dojenčki, me prelije občutek slabe vesti, ki mi sporoča, da sem se verjetno res preveč zapustila. Malo se zamislim sama nad sabo in lepe mamice iz lepih fotografij mi vlijejo pogum – če zmore ona imeti vedno tako popoln look, si ga vsake toliko lahko privoščim tudi jaz.

S to mislijo v glavi sem od njega izsilila, da me je povabil na kavo. Vzela sem si nekaj minut zase in si skrbno izbrala oblačila. Bilo je mrzlo. Oblekla sem debele žabe in temno zeleno, potisnjeno obleko, ki mi je segala do kolen in je precej dobro poudarila mojo postavo. Ko sem prihajala iz kopalnice, sem na izrazu na njegovem obrazu videla, da sem se odločila prav. Všeč sem mu. Požira me z očmi. Kako čudovit občutek, na katerega sem, vedno oblečena v stare trenirke, že pozabila.

Odšla sva na pijačo, seveda sva dojenčka vzela s sabo. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni pričel glasno jokati. Lačen je. Moram ga podojiti.

Z diskretnim dojenjem v javnosti nikoli nisem imela težav. A tokrat je bilo drugače, saj je diskretno dojenje sredi lokala nemogoče, če imaš oblečeno obleko, tesno zaprto do vratu, ki sega do kolen. Od živčnosti sem se v trenutku vsa prepotila, pustila tisto kavico, ki sem si jo tako zelo želela in jezno ter razočarano zavpila: Gremo!

Pa smo šli.

Čez nekaj mesecev sem naredila še večjo neumnost. Vsi, se pravi mami, tati, oba otročka in pes, smo se neko nedeljo popoldan odpravili na tortico v zelo lep in še bolj obiskan lokal v našem mestu. Iz trenirke sem na hitro smuknila v jeanske in si oblekla majčko in čez ogrnila moderno jopico (vs. Čisto ok. Tak, casual stil. Dobro sem se počutila.

Vse dokler nisem po nekajkratnem tekanju gor in dol po terasi gostilne opazila, da imam obute neke stare natikače iz Kika, ki so tako grde, da jih še doma nataknem samo takrat, ko nesem smeti v kontejner in se vsakič sprašujem, zakaj se domov raje ne vrnem bosa.

No, v teh natikačih sem šla od doma. V gostilno. V center mesta. V nedeljo popoldan, ko je bilo tam največ ljudi. Vsi tisti, ki ste me videli (ja, vem, ni vas bilo malo), prosim razumite, da to pa res ni del mojega “mama na porodniški” stila. To je bil samo še en mičken spodrsljajček mamice, ki ima polno glavo otrok, dela, selitve, psa,… Pač sem se pozabila preobut! PA KAJ! A se vam to še ni zgodilo?! 

Takrat mi je postalo kristalno jasno. Nič ni narobe, če sem v tem obdobju najraje doma, zelo pridno skrbim za svoje otroke in svoj “mama na porodniški” stil. Briga me za vse popolne fotografije popolnih mamic! To ni zame! Trenirka in modrc za dojenje sta zakon!  In veste kaj, tudi grdi natikači iz Kika so zelo praktični.

Do naslednjič…

Nina

4 recepti za naravni piling

Poznate tisto ajurvedsko modrost, da na kožo lahko nanašaš samo tisto, kar lahko tudi zaužiješ?

Če jo poznate in jo skušate tudi upoštevati, vam bo ta objava zagotovo všeč.

Tokrat bom z vami delila nekaj preizkušenih pilingov za obraz, ki jih najpogosteje uporabljam. Naravni pilingi so mi zelo všeč, ker so naravni (seveda) in tudi zato, ker so preprosti za pripravo in po sestavine ne rabim daleč, saj imam večinoma vse doma, kar v kuhinji.

NEKAJ BESED O PILINGU

Zakaj je piling pomemben?

Piling je zelo pomemben, saj odstrani odmrle kožne celice in pripravi kožo, da je bolj dovzetna za negovalne učinkovine. Priporočamo, da ga opravljate dvakrat na teden. Če imate suho ali občutljivo kožo, pa je dovolj enkrat na teden, saj je koža že sama po sebi tanka, in če naredite piling, bo še tanjša.

Zakaj izvajati piling?

Koža naravno odvaja odmrle kožne celice tako, da se odstrani vrhnja plast in se začne luščiti. Piling pomeni, da z malce bolj grobimi izdelki sami fizično odstranimo te odmrle kožne celice. Piling lahko izvajate doma ali v salonu.

Piling ima naslednje dobre učinke

  • odstrani odmrle kožne celice in pripravi kožo za nadaljnjo nego,
  • dovoli svežim kožnim celicam, da pridejo na površje, in zato se izboljša videz kože,
  • negovalni izdelki po pilingu lažje prodrejo v globino kože in so zato učinkovitejši,
  • izboljša se prekrvitev, celice dobijo več kisika in tako se izboljša tudi polt,
  • zmanjša se hiperpigmentacija, saj se pigmentni deli kože odstranijo.

Pazite

Najstnikom se koža obnavlja na 14 dni, medtem ko odraslim, še zlasti po 40. letu, na 30 ali 40 dni.
Lahko si predstavljate, kaj lahko piling naredi vaši koži, če ga opravljate vsak dan. Koža sčasoma postane tanka, zato bolj občutljiva, veliko bolj dovzetna za sončne opekline in prehitro staranje. In ko se to zgodi, vam lahko pomaga samo dermatolog.

Kaj si je treba zapomniti?

  • Ko delate piling, vedno uporabljajte mlačno vodo. Če ga boste nanašali na suho kožo, je učinek lahko zelo neprijeten.
  • Na obrazu nikoli ne uporabljajte pilinga za telo.
  • Nikoli ne uporabljajte ličil takoj po pilingu, zato je piling najbolje narediti, preden greste spat.
  • Ne uporabljajte pilinga, ki vsebuje lupine oreščkov, saj lahko te poškodujejo kožo.

(VIR: aktivni.si)

 

  1. PILING IZ SLADKORJA

1 žlička medu

1 žlička sladkorja

1 žlička mlačne vode

Sestavine premešajte in si nanesite na obraz ali po telesu. S krožnimi gibi masirajte in kasneje sperite z mlačno vodo. Koža bo po uporabi nahranjena in navlažena.

Sladkor deluje kot naravni vlažilec, kar pomeni, da kožo med pilingom očisti odmrlih celic, hkrati pa jo prijetno navlaži. Kožo prijetno osveži in očisti, saj je naravni vir glikolične kisline, ki je tudi zelo priljubljena sestavina raznih kozmetičnih izdelkov.

Med lahko zamenjate z olivnim oljem. Pripravljen piling je primeren tako za obraz, kot celo telo.

VIR: Ženska.si

 

2. PILING IZ ZDROBA

1 žlička zdroba

1 žlička mleka

1 žlička meda

Hranilen piling za obraz je tudi piling iz zdroba, kateremu primešate žličko medu in mleka. Sestavine zmešate in si jih s krožnimi gibi nanesete na obraz. Koža bo očiščena odmrlih celic, obenem pa bo pripravljena za boj z zimskimi temperaturami.

VIR: enaA lifestyle 

 

3. UNIVERZALNI PILING

1 žlička soli

1 žlička medu

1 žlička olivnega olja

Univerzalni domači piling, ki ga lahko uporabljate za celo telo, si naredite iz žlice medu, žlice soli in žlice olivnega olja. Med pred uporabo nekoliko segrejte, da se lepo stopi, in vanj dodajte grobo ali fino mleto sol. Sol z velikimi zrni je primerna za piling celotnega telesa, medtem ko fino mleto uporabljamo za obraz. Zmesi dodajte še žlico olivnega olja, ki že od nekdaj velja za naravno lepotilo.

VIR: Žurnal24

 

4. PILING ZA POŽIVITEV

  • pol skodelice morske soli
  • pol skodelice olivnega ali kokosovega olja
  • po želji ekstrakt citrusa

Za dobro jutro brez kave bo tale poživljajoč piling ravno pravi. Pol skodelice morske soli zmešajte s pol skodelice vašega najljubšega olja in dodajte ekstrat citrusa. Vmasirjate v kožo in sperite. Pazite le, da piling ne pride v stik z očmi, saj bi to bilo sila neprijetno.

VIR: enaAlifestyle

Pričnite uporabljati naravni piling za obraz, koža vam bo hvaležna!

 

 

 

Osvobodila sem se!

Na dan, ko se učitelji zbirajo na cesti, v meni vrejo spomini. Zato danes še bolj čutim stisko vseh učiteljev, jih še bolj spoštujem in podpiram, ker cenim izjemno delo, ki ga v teh nehvaležnih časih opravljajo.

Tudi sama prehodila precej kilometrov v učiteljskih čevljih. To so bili čevlji, ki sem si jih celo življenje želela. Ne glede na to, kaj so mi takrat svetovali pametni odrasli, sem sledila svojemu srcu in delala vse, da sem jih nekega dne lahko obula. Z njimi sem po svetu stopala zadovoljna, srečna in ponosna. Sčasoma pa so me ti začeli žuliti. S krvavimi nogami sem po šestih letih hoje prišla do velikega razpotja. Sezula sem čevlje, zaradi katerih je skelelo moje celo telo in jih odvrgla na križišču. Izbrala sem drugo, bolj negotovo in trnovo pot ter se po njej pogumno opravila kar bosa. Nikoli več se nisem ozrla nazaj.

Tisti, ki me dobro poznajo vedo, da sem učiteljski poklic opravljala z vsem srcem. Moja služba je bila moje življenje. Moji učenci, moji otroci. Rada sem jih imela. Uživala sem z njimi v razredu. Rada sem jih poučevala, rada sem jih vzgajala. Z veseljem sem delala tudi popoldan in med vikendi, ker sem vedela, da delam za njih. Vedela sem, da s svojim delom in pristopom lahko močno vplivam na njih in vsak dan delam majhne spremembe v svetu. Na bolje. Vedno na bolje. Noro, kako pomembno je moje delo in kakšno osebno zadovoljstvo mi nudi!

Tisti, ki me dobro poznajo, mi ravno zato večkrat postavijo vprašanje, če mi je kaj žal, ker sem kar odšla in če kaj pogrešam svojo službo? Pomislim nase, pomislim na svoje kolegice iz sistema.  Zmrazi me, ko se spomnim, kaj pravzaprav danes pomeni biti učiteljica, kaj vse sem v času svojega dela v šolstvu doživela zato, odločno in brez kančka dvoma vedno odgovorim: “NE! Imam občutek, da sem se osvobodila!”

In veste kaj? Res je. Osvobodila sem se. Odkar nisem več v šolskem sistemu diham s polnimi pljuči. Ni me strah. Ne čutim tesnobe. Nisem več kot s hijenami obkoljena gazela, za katero se samo čaka, da bo naredila napačen korak in jo bodo lahko iz vseh strani “upravičeno” napadli.

Nisem več tista, ki vsak dan gara, se trudi in dobro opravlja svoje delo, a je kljub temu del množice ljudi, ki so v širši družbi ožigosani za nesposobneže in tiste, ki itak ne delajo nič.

Nisem več tista, ki mora ljudem neprestano razlagati o upravičenosti letnih počitnic.

Nisem več tista, ki velikokrat nadomešča sodelavko, ki je na bolniški in zato dela dve službi v enem dnevu, a za vse dodatne ure dela ne dobi nobenega plačila.

Nisem več tista, ki se boji odpreti elektronsko sporočilo, da ne bi ponovno naletela na besede in grožnje razjarjene mame, ker baje njenemu sinu ni dovolila, da med malico olupi hrenovko in z olupki obmetava svoje sošolce.

Nisem več tista, ki jo lahko neuravnovešen otrok v razredu pretepa, pljuva in lasa in se mu pri vsem tem mora pustiti, saj nima pravice, da na otroka povzdigne glas, ker to lahko slabo vpliva na njegovo psihično počutje.

Nisem več tista, ki ji deklica v šoli zaupa, da jo oče grdo pretepa in se čuti dolžno, da zaradi tega primerno ukrepa. Nisem več tista, ki je morala kasneje na sodišču pričati za deklico in jo je zato vsak dan strah srečanja s tem brutalnim in psihično bolnim očetom.

Nisem več tista, ki je vsakodnevno odgovorna za 30 otrok, jih izobražuje, vzgaja in jim hkrati nudi varnost ter ljubezen, a kljub temu njeno delo v družbi ni cenjeno.

Nisem več tista, ki si vsakodnevno govori, da se ni več vredno truditi, a v srcu čuti, da se mora – zaradi otrok.

Nisem več pod neprestanim psihičnim pritiskom zaradi staršev, vodstva in ministrstva. Ne izgorevam zaradi nenehnih novih projektov in obveznosti in za svoje delo sem pošteno plačana. Ooo ja, osvobodila sem se!

V šestih letih sem prišla do točke, ko sem si želela samo še pobegniti od tega norega sistema. Zaradi svoje delavnosti sem si poleg službe v zadnjih nekaj letih uspela ustvariti svoj izhod v sili. Ni bilo enostavno, a vztrajala sem, saj sem imela občutek, da si kupujem svobodo. Poznam veliko odličnih učiteljic, ki so nezadovoljne, nesrečne, zdelane, pregorele in med njimi je veliko takšnih, ki neprestano razmišljajo o tem, da bi odšle, vendar žal izhoda v sili nimajo. Zato ostajajo. V sistemu. V kolesju ničvrednosti in vsesplošne norosti.

Če se jim bo kdaj ponudila priložnost, bodo odšle. Brez razmišljanja in oziranja nazaj. Vesela bom za vsako, ki se bo osvobodila, a hkrati me je strah, ker vem, da bodo v šoli ostajale samo tiste, ki jim je vseeno za učence in kvalitetno opravljeno delo in tiste, ki so bile včasih učiteljice z dušo in srcem, a se je sistem z njimi več let grdo igral in norčeval, da so se naučile na to pozabiti.

Šolski sistem ne funkcionira. Vendar najslabše šele prihaja. In v tem trenutku zopet čutim, da težko diham. Groza me je, ko pomislim, kakšna prihodnost nas čaka, pravzaprav naše otroke. Med učitelji vlada splošno nezadovoljstvo. Motivacija za delo jim upravičeno iz dneva v dan pada, ker niso pošteno plačani, ker njihovo delo ni cenjeno. Šolstvo se počasi spreminja v industrijo na normo. Otroci postajajo samo številke. Še nekaj let in bom v ta kaos poslala svoje otroke.

Zagotovo bom tudi sama ena izmed staršev, ki si bodo obupano želeli sprememb v šolstvu. Vendar pri tem ne bom nikoli pozabila, da si tega želijo tudi učitelji. Oni so tisti, ki so tam zaradi naših otrok in si za njih želijo najboljše, vendar vem, da z zvezanimi rokami in nogami ležijo na tleh, medtem ko vsi drugi veselo teptajo po njih. Vem, ker sem nedavno ležala skupaj z njimi.

Morda ravno zaradi tega bolj razumem, da podpora učiteljem pravzaprav pomeni skrb za naše otroke. Iz izkušenj vem, da je v šolstvu še vedno ogromno takšnih učiteljev, ki svoje delo opravljajo dobro, vestno in s srcem. Da je veliko takšnih, ki delajo več, kot so plačani. Veliko več. Vem, kaj vse lahko tak učitelj da otrokom in koliko jim da tisti, ki vsakodnevno vstopa v izobraževalno stavbo samo zato, da naredi kar je nujno.

Vem, kako pomembno vlogo ima lahko učitelj v otrokovem življenju. Vem, da bosta moja otroka skoraj polovico dneva preživela s svojim učiteljem. Vem, da je učitelj tisti, ki bo ju bo v tem času izobraževal, za njiju skrbel in ju tudi vzgajal. Zato vem, da je ravno učiteljevo delo tisto, ki bi moralo biti v naši družbi med bolj cenjenimi. 

Danes, tako kot vsak dan v letu, podpiram učitelje, ostajam z njimi na istem bregu reke in jim z veseljem dam vedeti, da jih spoštujem in neizmerno cenim izjemno delo, ki ga opravljajo. Sama nisem zdržala v tem sistemu. Morda zato, ker nikoli ne bi mogla otrokom nuditi manj, kot si zaslužijo ali pa zato, ker sem vedela, da si sama zaslužim več. Želim pa si, da kljub vsemu v njem zdržite vsi tisti učitelji, ki se še vedno zavedate, da je vaš poklic ni samo poklic, ampak veliko poslanstvo.

Pomagajmo jim! Za naše otroke gre.

 


“Normalen človek sistema ne more prenašati, to je poniževanje otrok, učiteljev in staršev!” To so besede enega izmed boljših opisov trenutnega stanja slovenskega šolstva, ki si ga lahko preberete tukaj.