Narava, moja učiteljica

Velikokrat se sprašujem, kam se nam vsem tako mudi. Zakaj tako hitimo? Zakaj se nimamo časa ustaviti in res vdihniti dan. Vsakega posebej? Zakaj sem taka, kot večina hitečih ljudi, čeprav mi moje srce vsak dan govori, naj se ustavim in umirim. Zakaj si zjutraj ne utegnem vzeti časa za jogo, zakaj v svoj vsakdan ne vpeljem kakšne meditacije? Zakaj vedno tako hitro jem? Tudi ko delam, neprestano hitim in se mi zdi, da mi to hitenje razžira ljubezen, ki jo gojim do svojega dela.

Zadnjič sem zaključevala z delom, vendar sem morala še poslikati nekatere izdelke, preden sem jih zapakirala in poslala naprej. Hitela sem. Kot po navadi. Tako zelo sem hitela, da sem za trenutek celo prehitela sama sebe. Skoraj pritekla sem do prostora, kjer fotografiram, prijela za kljuko in vrata potegnila k sebi. Še preden sem jih dovolj odprla sem že hitro naredila korak naprej in se s celim telesom, od glave do nog, z vso močjo zaletela v vrata.

Najprej sem zakričala: “Aaaaaau!” Za aaaaau sta sledila še dva ali trije “fak” in še en “matr”, nato še kombinacija obeh in malo poskakovanja na mestu za ublažitev bolečine. O fak, res me je zabolelo. Tako zelo, da sem se morala za nekaj minut ustaviti, da sem sploh dojela, kaj se je pravkar zgodilo.

Bolečina je hitro popustila in jaz sem že dirjala dalje. Kot po navadi sem v naglici zaključila delovni dan. Vse sem uspela narediti pravočasno. Pravočasno zame.

Ta dogodek se po enem tednu še vedno večkrat na dan pojavi v moji glavi. Pa ne zaradi bolečine. Ta dogodek razumem, kot da mi je nekdo iz vesolja poslal klofuto z namenom, da bi se končno začela zavedati, kako pravzaprav delam, živim.

Zakaj tako hitim? Zakaj sem sama sebi najbolj zahteven šef? Zakaj sama sebi postavljam roke in si neprestano pišem “TO DO LIST-e”, ki jih ne glede na to, kako hitim, ne morem izpolniti? A bo kaj drugače, če takšne stvari enostavno neham delati? Ja, bo drugače! Jaz bom drugačna, jaz bom bolj umirjena.

V tem trenutku sem jezna sama nase, ker opravljam delo, ki me neizmerno veseli, sem sama svoj šef, ki si prostovoljno vsak dan ustvarja neverjeten stres in pritisk.

Hvala bogu, da imam njiju, njih. Trenutki z mojo družino me resnično sprostijo. Najraje se z njimi odpravim v naravo. Družina in narava – popolna kombinacija zame. Naj bo dež, naj bo sonce. Narava je tista, ki me spomni na to, kako je življenje lahko popolnoma preprosto, a hkrati neverjetno popolno. 

Včeraj sem se z njima sprehajala po domačem vrtu. Opazovala sem cvetoče drevo. To se sliši tako zelo romantično, vendar sama zase lahko rečem, da sem vse prej kot romantična duša. Narava je tista, ki iz mene izvabi takšno obnašanje. Narava je tista, ki me že od nekdaj vabi v svoje naročje in mi pripoveduje najbolj zanimive zgodbe in življenjske lekcije. Narava je resnično moja največja učiteljica. Koliko nas lahko nauči, če le imamo dovolj posluha za njo. In včeraj začutila, da ji moram prisluhniti z vsemi svojimi čutili.

Ustavila sem se pod cvetočim drevesom. Toplo sonce ga je počasi zbudilo iz zimskega spanja in iz njega zvabilo nešteto popolnih, veliko obetajočih cvetov. Opazovala sem ga, kako se umirjeno pozibava v rahlem vetriču in potrpežljivo čaka, da čebele in druge žuželke opravijo svoje delo.

LRG_DSC06187Tudi čebele so bile povsem umirjene, nikamor se jim ni mudilo. Bilo jih je toliko, da jih je bilo moč videti tudi z zaprtimi očmi, vendar niti približno niso med sabo tekmovale ali se greble, katera bo nabrala več cvetnega prahu. Z vsem svojim bitjem so se zavedale, da ga je za vse dovolj.

Ta čisto vsakdanji dogodek, je v meni sprožil nov val misli. Cvetoča breskev se bo še naprej umirjeno pozibavala v vetru, čebele, metulji in ostale žuželke bodo še naprej umirjeno opravljale svoje delo, katerega rezultat bodo oprašeni cvetovi iz katerih se bodo razvili plodovi in čez nekaj mesecev bomo iz točno tega drevesa lahko utrgali prve sočne sadeže – Ceteris paribus (ob nespremenjenih drugih dejavnikih).

In če razmišljam dalje, v svoje razmišljanje ne dodajam ceteris paribus, pač pa vse druge mogoče dejavnike, kot na primer, da sredi aprila pride do hude pozebe, ali pa se pojavi huda bolezen, ki bo prizadela plodove breskve. Predpostavim lahko, da bo hud vihar izruval to lepo drevo. Ne vem, kakšna usoda se mu piše.

Vem le, da bo breskev bo še vedno ostala umirjena breskev in čebele bodo še vedno pridno opraševale druga drevesa in cvetlice. Nič ne bo drugače. Življenje bo šlo dalje. Nič se ne bo ustavilo, nič se ne bo spremenilo. Ne breskev, ne čebele ne bodo zaradi neljubega dogodka pod hudim stresom, ne bodo jokale in se smilile same sebi, saj so naredile vse, kar je v njihovi moči, da bi to drevo obrodilo sadove.

Narava. Narava, ti moja učiteljica. Hvala ti za današnjo lekcijo. Učim se od tebe. Vem, da neprestano delaš, a si kljub temu neverjetno spokojna. Svoje delo opravljaš počasi in samozavestno, nikoli ne hitiš in nikoli ne prehitevaš – ne drugih, sploh pa ne sama sebe. Pustiš času čas in med vsem procesom umirjeno dihaš ter potrpežljivo upaš, da bodo vsi tvoji pomočniki, kar se da dobro opravili svoje delo. Pri vsem tem pa se tudi zavedaš, da na določene stvari enostavno nimaš vpliva, zato se jih niti ne trudiš spremeniti pač pa jih sprejmeš takšne kot so.

Ne vem, če mi še sledite, ker sem zapisala veliko manj misli, kot se jih je dejansko odvilo v moji glavi, pa vendar moram zapisati še tole, četudi se bo bralo popolnoma noro.

Od danes naprej bom tudi jaz tisto sonce, tista breskev in tiste čebele!

LRG_DSC06191LRG_DSC06202LRG_DSC06205

“Nature does not hurry, yet everything is accomplished.”

(Lao Tzu)

Love you forever

Danes bom z vami delila zgodbo, ki me vedno tako gane, da jo komaj preberem do konca (pa nisem softič).

To je zgodba o mami in njeni brezpogojni ljubezni,zgodba o krogu življenja in zgodba o minljivosti. To je preprosta zgodba, pisana za otroke, ki se do srca dotakne odraslega.

Razmišljala sem, da bi jo prevedla, vendar sem se na koncu odločila, da naj ostane v izvirniku.

Vdihnite in izdihnite, tole ne bo enostavno.


A mother held her new baby and very slowly rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she held him, she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

2_5006The baby grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was two years old, and he ran all around the house. He pulled all the books off the shelves. He pulled all the food out of the refrigerator and he took his mother’s watch and flushed it down the toilet. Sometimes his mother would say, “this kid is driving me CRAZY!”

But at night time, when that two-year-old was quiet, she opened the door to his room, crawled across the floor, looked up over the side of his bed; and if he was really asleep she picked him up and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. While she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

The little boy grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was nine years old. And he never wanted to come in for dinner, he never wanted to take a bath, and when grandma visited he always said bad words. Sometimes his mother wanted to sell him to the zoo!

But at night time, when he was asleep, the mother quietly opened the door to his room, crawled across the floor and looked up over the side of the bed. If he was really asleep, she picked up that nine-year-old boy and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

The boy grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was a teenager. He had strange friends and he wore strange clothes and he listened to strange music. Sometimes the mother felt like she was in a zoo!

sm16

But at night time, when that teenager was asleep, the mother opened the door to his room, crawled across the floor and looked up over the side of the bed. If he was really asleep she picked up that great big boy and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. While she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

That teenager grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was a grown-up man. He left home and got a house across town. But sometimes on dark nights the mother got into her car and drove across town.  If all the lights in her son’s house were out, she opened his bedroom window, crawled across the floor, and looked up over the side of his bed. If that great big man was really asleep she picked him up and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

Well, that mother, she got older. She got older and older and older. One day she called up her son and said, “You’d better come see me because I’m very old and sick.” So her son came to see her. When he came in the door she tried to sing the song. She sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always…

But she couldn’t finish because she was too old and sick. The son went to his mother. He picked her up and rocked her back and forth, back and forth, back and forth. And he sang this song:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my Mommy you’ll be.

old-mom-and-grown-up-sonWhen the son came home that night, he stood for a long time at the top of the stairs. Then he went into the room where his very new baby daughter was sleeping. He picked her up in his arms and very slowly rocked her back and forth, back and forth, back and forth. And while he rocked her he sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

17346418._SY540_


Avtor knjige je kanadski pisatelj za mladino Robert Munsch. Sama sem njegovo knjigo naročila tukaj.

Interpretativno branje knjige v angleškem jeziku lahko poslušate tukaj.

Kako Robert Munch zapoje pesmico iz knjige lahko slišite tukaj.

“Mama na porodniški” stil

Odkar sem na porodniški, izgledam približno takole. Verjetno je vsem takoj jasno, da je to šala leta, kajne? Zato mamica na porodniški, ki nimaš časa zase, ne ustraši se, beri dalje.

Odkar sem na porodniški sem močno spustila svoje kriterije glede marsičesa. Stanovanje ni nikoli tako dobro pospravljeno, kot je bilo včasih. Sobotnih dopoldnevov, ki so bili namenjeni temeljitemu čiščenju, se le še medlo spominjam. Likam samo še tisto, kar je res njuno, pospravljen avto? Kaj je že to?

Moj mož bi lahko povedal, da sem močno spustila kriterije tudi kar se oblačenja tiče. Spomnim se še dni, ko sem dejansko še imela svoj stil oblačenja. To so bili časi, ko sem se z velikim vesejlem večkrat mesečno sprehodila po trgovinah z oblačili, si rada kupovala nova oblačila, čevlje in torbice. Zjutraj sem stopila  v svojo garderobno omaro, vdihnila in izdihnila, pogledala po nabito polnih policah pisanih oblačil in pomislila: Kako se danes počutiš? Za krilo in visoke petke? Morda obleka? Ali pa jeanske s srajčko in blazerjem?

Ko sem izbrala primerna oblačila, sem morala poiskati še torbico, ki je šla dobro poleg oblačil, si v kopalnici nadeti pravi nakit, make up in frizuro. Morda se sliši, kot da sem celo večnost preživela pred ogledalom – pa vendar le ni bilo tako, saj sem bila dobro organizirana in hitra.

Kako to izgleda danes, po dveh zaporednih porodniških dopustih? Hm…

Zjutraj vstanem. Oblačila, ki jih imam na sebi, me spomnijo na minuli večer. Če imam oblečeno pižamo, pomeni, da je bilo vse dokaj znosno, saj se je velikokrat zgodi, da z otrokoma zaspim kar oblečena in neumita.

Recimo, da je za mano dober večer in dokaj normalna noč (kaj je za nas normalno, bom morda napisala kdaj drugič – nočem, da si kakšna mami, ki načrtuje otroke, zaradi mene premisli). Stopim v omaro in pogledam po policah. Nimam kaj obleči. Vse trenirke so v pranju, ker jih moj mali škrat vsakodnevno pobruha.

Nujno moram v šoping!

Preden se spravim v trgovino, mine vsaj en mesec. Z dojenčkom in dvoletnico ob njem, “šibam” po šoping centru in si brez pomerjanja kupim prvo trenirko, ki jo zagledam v prvi trgovini.

Šele čez nekaj dni jo doma uspem pomeriti in ugotovim, da še vedno nisem tako suha, kot si želim, saj mi hlače v pasu precej poudarijo tiste znane ročke, pa tudi pomanjšala se nisem pav nič – hlače so mi vsaj 5 centimetrov prekratke.

Odlično. Moja svakinja bo spet imela nove hlače, moja omara pa ostaja ena srednja žalost. Bom poskusila znova, čez dva meseca.

Vem, da sem precej znižala svoje standarde, zaradi česar se pravzaprav preveč ne sekiram, saj sem večino časa doma, s svojima otrokoma in res ne vem, zakaj bi si takrat oblekla karkoli drugega kot eno staro trenirko, ki kar kliče po tem, da jo nekdo pobruha.

V takih oblačilih mi je udobno. Dobro se počutim. Vse dokler nimam kakšne minute časa, da malo pogledam, kaj je novega na spletu. Ko naletim na popolne fotografije popolnih mamic z dojenčki, me prelije občutek slabe vesti, ki mi sporoča, da sem se verjetno res preveč zapustila. Malo se zamislim sama nad sabo in lepe mamice iz lepih fotografij mi vlijejo pogum – če zmore ona imeti vedno tako popoln look, si ga vsake toliko lahko privoščim tudi jaz.

S to mislijo v glavi sem od njega izsilila, da me je povabil na kavo. Vzela sem si nekaj minut zase in si skrbno izbrala oblačila. Bilo je mrzlo. Oblekla sem debele žabe in temno zeleno, potisnjeno obleko, ki mi je segala do kolen in je precej dobro poudarila mojo postavo. Ko sem prihajala iz kopalnice, sem na izrazu na njegovem obrazu videla, da sem se odločila prav. Všeč sem mu. Požira me z očmi. Kako čudovit občutek, na katerega sem, vedno oblečena v stare trenirke, že pozabila.

Odšla sva na pijačo, seveda sva dojenčka vzela s sabo. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni pričel glasno jokati. Lačen je. Moram ga podojiti.

Z diskretnim dojenjem v javnosti nikoli nisem imela težav. A tokrat je bilo drugače, saj je diskretno dojenje sredi lokala nemogoče, če imaš oblečeno obleko, tesno zaprto do vratu, ki sega do kolen. Od živčnosti sem se v trenutku vsa prepotila, pustila tisto kavico, ki sem si jo tako zelo želela in jezno ter razočarano zavpila: Gremo!

Pa smo šli.

Čez nekaj mesecev sem naredila še večjo neumnost. Vsi, se pravi mami, tati, oba otročka in pes, smo se neko nedeljo popoldan odpravili na tortico v zelo lep in še bolj obiskan lokal v našem mestu. Iz trenirke sem na hitro smuknila v jeanske in si oblekla majčko in čez ogrnila moderno jopico (vs. Čisto ok. Tak, casual stil. Dobro sem se počutila.

Vse dokler nisem po nekajkratnem tekanju gor in dol po terasi gostilne opazila, da imam obute neke stare natikače iz Kika, ki so tako grde, da jih še doma nataknem samo takrat, ko nesem smeti v kontejner in se vsakič sprašujem, zakaj se domov raje ne vrnem bosa.

No, v teh natikačih sem šla od doma. V gostilno. V center mesta. V nedeljo popoldan, ko je bilo tam največ ljudi. Vsi tisti, ki ste me videli (ja, vem, ni vas bilo malo), prosim razumite, da to pa res ni del mojega “mama na porodniški” stila. To je bil samo še en mičken spodrsljajček mamice, ki ima polno glavo otrok, dela, selitve, psa,… Pač sem se pozabila preobut! PA KAJ! A se vam to še ni zgodilo?! 

Takrat mi je postalo kristalno jasno. Nič ni narobe, če sem v tem obdobju najraje doma, zelo pridno skrbim za svoje otroke in svoj “mama na porodniški” stil. Briga me za vse popolne fotografije popolnih mamic! To ni zame! Trenirka in modrc za dojenje sta zakon!  In veste kaj, tudi grdi natikači iz Kika so zelo praktični.

Do naslednjič…

Nina

4 recepti za naravni piling

Poznate tisto ajurvedsko modrost, da na kožo lahko nanašaš samo tisto, kar lahko tudi zaužiješ?

Če jo poznate in jo skušate tudi upoštevati, vam bo ta objava zagotovo všeč.

Tokrat bom z vami delila nekaj preizkušenih pilingov za obraz, ki jih najpogosteje uporabljam. Naravni pilingi so mi zelo všeč, ker so naravni (seveda) in tudi zato, ker so preprosti za pripravo in po sestavine ne rabim daleč, saj imam večinoma vse doma, kar v kuhinji.

NEKAJ BESED O PILINGU

Zakaj je piling pomemben?

Piling je zelo pomemben, saj odstrani odmrle kožne celice in pripravi kožo, da je bolj dovzetna za negovalne učinkovine. Priporočamo, da ga opravljate dvakrat na teden. Če imate suho ali občutljivo kožo, pa je dovolj enkrat na teden, saj je koža že sama po sebi tanka, in če naredite piling, bo še tanjša.

Zakaj izvajati piling?

Koža naravno odvaja odmrle kožne celice tako, da se odstrani vrhnja plast in se začne luščiti. Piling pomeni, da z malce bolj grobimi izdelki sami fizično odstranimo te odmrle kožne celice. Piling lahko izvajate doma ali v salonu.

Piling ima naslednje dobre učinke

  • odstrani odmrle kožne celice in pripravi kožo za nadaljnjo nego,
  • dovoli svežim kožnim celicam, da pridejo na površje, in zato se izboljša videz kože,
  • negovalni izdelki po pilingu lažje prodrejo v globino kože in so zato učinkovitejši,
  • izboljša se prekrvitev, celice dobijo več kisika in tako se izboljša tudi polt,
  • zmanjša se hiperpigmentacija, saj se pigmentni deli kože odstranijo.

Pazite

Najstnikom se koža obnavlja na 14 dni, medtem ko odraslim, še zlasti po 40. letu, na 30 ali 40 dni.
Lahko si predstavljate, kaj lahko piling naredi vaši koži, če ga opravljate vsak dan. Koža sčasoma postane tanka, zato bolj občutljiva, veliko bolj dovzetna za sončne opekline in prehitro staranje. In ko se to zgodi, vam lahko pomaga samo dermatolog.

Kaj si je treba zapomniti?

  • Ko delate piling, vedno uporabljajte mlačno vodo. Če ga boste nanašali na suho kožo, je učinek lahko zelo neprijeten.
  • Na obrazu nikoli ne uporabljajte pilinga za telo.
  • Nikoli ne uporabljajte ličil takoj po pilingu, zato je piling najbolje narediti, preden greste spat.
  • Ne uporabljajte pilinga, ki vsebuje lupine oreščkov, saj lahko te poškodujejo kožo.

(VIR: aktivni.si)

 

  1. PILING IZ SLADKORJA

1 žlička medu

1 žlička sladkorja

1 žlička mlačne vode

Sestavine premešajte in si nanesite na obraz ali po telesu. S krožnimi gibi masirajte in kasneje sperite z mlačno vodo. Koža bo po uporabi nahranjena in navlažena.

Sladkor deluje kot naravni vlažilec, kar pomeni, da kožo med pilingom očisti odmrlih celic, hkrati pa jo prijetno navlaži. Kožo prijetno osveži in očisti, saj je naravni vir glikolične kisline, ki je tudi zelo priljubljena sestavina raznih kozmetičnih izdelkov.

Med lahko zamenjate z olivnim oljem. Pripravljen piling je primeren tako za obraz, kot celo telo.

VIR: Ženska.si

 

2. PILING IZ ZDROBA

1 žlička zdroba

1 žlička mleka

1 žlička meda

Hranilen piling za obraz je tudi piling iz zdroba, kateremu primešate žličko medu in mleka. Sestavine zmešate in si jih s krožnimi gibi nanesete na obraz. Koža bo očiščena odmrlih celic, obenem pa bo pripravljena za boj z zimskimi temperaturami.

VIR: enaA lifestyle 

 

3. UNIVERZALNI PILING

1 žlička soli

1 žlička medu

1 žlička olivnega olja

Univerzalni domači piling, ki ga lahko uporabljate za celo telo, si naredite iz žlice medu, žlice soli in žlice olivnega olja. Med pred uporabo nekoliko segrejte, da se lepo stopi, in vanj dodajte grobo ali fino mleto sol. Sol z velikimi zrni je primerna za piling celotnega telesa, medtem ko fino mleto uporabljamo za obraz. Zmesi dodajte še žlico olivnega olja, ki že od nekdaj velja za naravno lepotilo.

VIR: Žurnal24

 

4. PILING ZA POŽIVITEV

  • pol skodelice morske soli
  • pol skodelice olivnega ali kokosovega olja
  • po želji ekstrakt citrusa

Za dobro jutro brez kave bo tale poživljajoč piling ravno pravi. Pol skodelice morske soli zmešajte s pol skodelice vašega najljubšega olja in dodajte ekstrat citrusa. Vmasirjate v kožo in sperite. Pazite le, da piling ne pride v stik z očmi, saj bi to bilo sila neprijetno.

VIR: enaAlifestyle

Pričnite uporabljati naravni piling za obraz, koža vam bo hvaležna!

 

 

 

Vročina je naša prijateljica

Danes je zopet eden izmed tistih dni, ko je našo hišo obiskala vročina. Z Zojo zato ostajava v topli postelji, kjer lahko v miru počiva. Ves svoj čas posvetim njej.

Poskrbim, da ji je toplo, ko ji vročina narašča in jo zaradi tega zebe. Jo odkrijem, ko ugotovim, da ji je vroče. Neprestano ji ponujam pijačo, največkrat samo vodo. Hrane ji ne omenjam, saj vem, da ji ne paše in je ne potrebuje. Nasitila jo bom, ko bo vročina mimo.

Spomnim se, kakšna panika me je zajela, ko je Zoja prvič imela vročino. Zdelo se mi je, da bom od skrbi kar umrla. Že takrat sem sicer vedela, da vročina ni nič slabega in da to ni bolezen pač pa simptom neke bolezni in da je vročina za premagovanje te bolezni ključnega pomena, a vseeno me je bilo neverjetno strah, ko sem ugotovila, da številke na termometru neprestano rastejo, telo razigrane in umirjene deklice pa je ležalo v postelji, se pogosto treslo in hlastalo za mamico in počitkom.

Zaradi svojega strahu, svojega nezaupanja v mogočnost narave sem velikokrat zbijala vročino z naravnimi metodami ali celo z antipiretiki.

Danes vročino razumem povsem drugače in lahko rečem, da v primeru vročine precej samozavestno pristopam. Temperature več ne merim vsakih 15 minut, ob vročini več nisem panična. Vročičnega otroka skrbno negujem in čakam, da narava opravi svoje, v upanju, da se v njem ne kuha kaj resnega.

Do te točke zagotovo ne bi prišla brez podpore in nasvetov moje drage prijateljice in knjige, ki jo kot učbenik prebiram znova in znova. V tej knjigi je tudi odlično napisano poglavje o vročini, katerega bi moral prebrati vsak starš.  Vem, da bi sama že od prve vročine dalje stvari dojemala povsem drugače, če bi to prebrala pred leti, ob pojavu vročine pa bi bila mirnejša in zagotovo vročine ne bi tolikokrat zbijala.

Kljub temu sem vesela, da sem se na podlagi izkušenj in prebiranju literature mnogo naučila in danes delam drugače. V upanju, da pomirim še kakšno mamico, povzetek poglavja iz te knjige danes delim tudi z vami.


Vročina je naša prijateljica

Sodobni starši so naučeni, da se vročine pri otroku bojijo, kot bi bila bolezen, ki jo je treba pregnati. Toda zatiranje vročine, bodisi z uporabo zdravil bodisi z ohlajanjem bolnika, je nevarna praksa, zaradi katere bolnik včasih umre. Naraščanje telesne temperature je eden od načinov, s katerim se telo zavaruje, kadar ga napadejo mikrobi ali toksini. Če med potekom nalezljive bolezni vročino zbijemo, bolnik postane bolj ranljiv za povzročitelje. Okuženi človek ima z vročino večjo možnost preživetja, kot če vročine ne izkusi. Potlačenje vročine povečuje tudi tveganje za razvoj pljučnice, ki je zaplet nalezljive bolezni.

Mnogo staršev verjame, da bo njihov otrok dobil krč in utrpel poškodbe možganov, če vročine ne bi zbili. To prepričanje se širi med ljudmi, čeprav so znanstvene raziskave pokazale, da to ne drži. Ko ima bolnik vročino, ta sprva narašča, nekaj časa ostane na visoki ravni, nato pa se spet zniža. Povišana telesna temperatura ni nevarna in prenehala bo naraščati, ko se bo povzpela na tisti raven, pri kateri bo dosegla, kar mora doseči.

MIT O VROČINI

Obstaja mit, da se oseba z vročino, počuti neprijetno, ohlajanje z vodo ali hladnim zrakom pa bo pripomoglo k njenemu prijetnejšemu počutju. To je nasprotno od resnice. Opazovalci so tisti, ki se zaradi vročine počutijo neprijetno, ne oseba, ki ima vročino. Preprosto opazovanje nam pokaže, da se ljudje z vročino počutijo prijetneje, če jim je toplo in obstaja tudi znanstvena študija, ki dokazuje, da to drži.

Vedenje vročičnega otroka je drugačno od običajnega, toda otrok se počuti dobro. Če vročino spremljata bolečina in nelagodje pa je to znak, da je nekaj narobe.

Vročina ni tista, s katero se je treba soočiti in jo odpraviti. Zniževanje vročine bo otroka naredilo kvečjemu še bolj ranljivega, ne glede na to, kaj je z njim narobe. Vsa zdravila, ki zavirajo vročino, imajo uničujoč vpliv na imunski sistem. Telo dobi dvojni udarec, ker se mora zaradi zdravila spopasti z oslabljenim imunskim sistemom, hkrati pa se skuša brez pomoči vročine spopasti s povzročitelji okužbe.

NEGA VROČIČNEGA OTROKA

Otrok, ki preboleva samoomejujočo bolezen z vročino, potrebuje umirjeno okolje in zagotovilo, da je starš ali skrbnik vedno v bližini. Otrok z vročino mora pogosto dobiti pijačo in ležati, pokrit s toplimi odejami – mora mu biti toplo in ne prevroče. Ko vročina raste otrok nagonsko odeje povleče vse do brade, ko vročina pada, jih potiska stran. Posebno pozornost je treba dati dojenčkom z vročino, saj tega ne znajo, zato potrebujejo pomoč odraslih, da jih ne bi zeblo in da jim kasneje ne bi bilo prevroče.

Tresavica je znak, da vročina raste in da otrok potrebuje več toplote. Sama opažam, da ima takrat otrok mrzle dlani in stopala. Potenje pa je znak, da se vročina končuje in da se telo ohlaja. Ne vztrajajte, da mora otrok, ki se poti ostati pod odejami, prav tako ne skušajte doseči, da bi se ohlajal hitreje, kot je načrtovala narava. Telo samo zaustavi lastno tvorbo. Ko je vročina spet potrebna, pirogen (beljakovine, ki jih izdelujejo levkociti in ta beljakovina sproži vročino) vnovič spodbudi mehanizem vročine. Vročina zato med boleznijo ne ostane na določeni ravni, temveč raste in pada.

Pri otroku z vročino merjenje telesne temperature ne zagotavlja informacij, ki so v pomoč pri odločanju o otrokovi negi. Pomembno je otrokovo počutje. Normalno je, če se otrok z vročino uleže, če ima steklene oči in ni zgovoren. Signali za nevarnost pa so bolečina, otrdelost, možganski krči, bruhanje, zmedenost, neodzivnost ali izpuščaj drobnih rdečkastih pik. Vedno je treba preprečiti vzroke vročine in jih zdraviti. Dajanje zdravil za zbijanje vročine deluje kvečjemu v nasprotju z zdravljenjem, s katerim želimo otroku pomagati.

Vročina se ponoči po običajno povzpne, saj otrok počiva in telo lahko vso energijo s pomočjo vročine usmeri v zdravljenje. Otroka bi morali pustiti spati in vročini pustiti, da opravi svoje delo.

V času trajanja vročine otroci nočejo trde hrane, želijo in potrebujejo pa tekočine. Med vročino morajo zaužiti veliko tekočin , sicer lahko dehidrirajo in umrejo. Ko je vročina na višku, je otrok morda preveč mlahav, da bi prosil za pijačo, zato mu jo pogosto ponujajte. Pomembno je, da otrok veliko pije.

OD KJE IZHAJA PREPRIČANJE, DA JE VROČINA ŠKODLJIVA

Bili so časi, ko so vse kulture na Zemlji vročino podpirale kot sestavni del nege bolnega človeka. Do danes so se ohranile le redke tradicionalne medicine, ki še podpirajo vročino kot pomoč pri okrevanju. Prepričanje, da je vročina, je začela poganjati komercializacija aspirina. Aspirin je svoje življenje začel kot protibolečinsko zdravilo, toda njegov stranski učinek je zniževanje vročine, zato so izdelovalci aspirina kmalu začeli promovirati zamisel, da je zniževanje vročine pravzaprav dobra stvar. V “dobro obveščenih” krogih moderne medicine na uporabo aspirina za zniževanje vročine danes gledajo zviška, toda namesto tega je moderno pripisovati paracetamol ali ibuprofen.

Ameriški pediater je leta 1980 izvedel raziskavo, v kateri je naletel na prepričanje mnogih staršev, ki so verjeli, da lahko vročina povzroči možganske poškodbe in druge oblike resnih trajnih poškodb, vključno s smrtjo. Mnogi starši, ki so v raziskavi sodelovali, so verjeli tudi, da bi vročina kar rasla in rasla, če vanjo ne bi posegli.

Pediater pravi: “Zdravstveno poučevanje, ki bi prepričevalo “vročinofobijo”, bi moralo biti del rutinskih nalog pediatrov.” V nekem drugem članku zapiše:”Jasno je, da bi morali starše o vročini izobraziti.”

Prav ima, toda od kje potem izvirajo vsa ta lažna prepričanja?

Težava je, da so farmacevtske družbe tiste, ki izvajajo “izobraževanje”. S prodajo zdravil za zniževanje vročine služijo milijarde, zato uporabljajo revije, televizijo in radio, da bi starše “izobrazile”, kako je vročino treba zbijati. Te družbe nadzirajo tudi programe izobraževanja zdravnikov in medicinskih sester. Medicinsko osebje iz tega mlina izstopa v prepričanju, da je vročino treba zbijati. Zdravniki, ki hočejo v tem sistemu verovanj uveljaviti znanstveno podprta dejstva (in teh zdravnikov je veliko), se soočijo z resnim nasprotovanjem.

ŠE NEKAJ DEJSTEV

  • Levkociti so vrsta celic imunskega sistema, ki se spopadajo z neprijetnimi mikrobi, kadar temperatura doseže 40 °C, se levkociti odzovejo hitreje in učinkoviteje.
  • Vitamin C pomaga levkocitom premagovati mikrobe in učinek vitamina C je večji, če je temperatura visoka.
  • Kadar se pojavi vročina priželjc (timus) tvori več celic T, ki so pomembna vrsta levkocitov.
  • Antibiotiki so učinkovitejši ob prisotnosti vročine.
  • Paracetamol poslabša prehlad in izpuščaji pri noricah zaradi paracetamola postanejo bolj srbeči
  • Imunski sistem resno podhranjenega otroka ne zmore vklopiti vročine, da bi se spopadel vdorom mikrobov, zato mnogi otroci v revnih državah ob nalezljivi bolezni umrejo
  • Napisana objava je povzetek poglavja Vročina je naša prijateljica (strani 29-42) v knjigi z naslovom Otroštvo brez cepiv. To je priročnik, ki je polno opremljen z viri, avtorica pa je Wendy Lydall.

Novoletna jelka

Zadnjič sem “pospravljala” računalnik, brisala nepomembne dokumente, slike oziroma ves balast, ki se je nabral odkar sem imela zadnjo čistko.

Naletela sem na mapo z naslovom Ideje za novoletno jelko. Odprla sem jo in si ponovno pogledala fotografije, ki sem jih zbrala lansko leto, ko sem iskala rešitev za postavitev našega božičnega dreveščka.

Kliknila sem desni gumb na miški in poiskala “delete”, nato pa sem se spomnila, da bi mogoče komu izmed vas te ideje prišle prav.

Lansko leto smo živeli v stanovanju, ki nama je bilo izredno pri srcu, saj je bil to najin prvi skupni dom. Kako sva lahko na 56 kvadratnih metrih imela kopalnico, hodnik, garderobno omaro, veliko kuhinjo z otokom, jedilnico, dnevno sobo, najino spalnico z računalniškim kotičkom, otroško sobo, ki je razdeljena na igralni kotiček in spalni del, si lahko tukaj preberete v eni izmed najbolj branih mojih objav. Če potrebujete kakšno idejo za opremljanje stanovanja, jo boste zagotovo našli tukaj.

S preurejenim stanovanjem sva bila zadovoljna, a problem je nastal, ko so prišli prazniki in je bilo treba postaviti novoletno jelko. Za našo smrekico, ki niti ni bila prav velika, enostavno ni bilo prostora.

Razmišljala sva in iskala rešitve in nazadnje sem dobila odlično idejo in na koncu je naša smrekica je lansko leto izgledala takole.

dsc03442

Naša novoletna jelka 🙂

Ko sem jo pogledala od daleč, sem bila z rezultatom zelo zadovoljna, saj tako posebnega dreveščka res še nismo imeli. Navodila in postopek za izdelavo si lahko preberete tukaj.

Pri iskanju idej mi je pomagal predvsem Pinterest. Vse dekoracije in novoletne jelke v rustikalnem stilu so mi zelo všeč. Vendar za naše stanovanje to ni prišlo v poštev, zato sem se osredotočila predvsem na idejo o ploščatem dreveščku, ki nam ne bo zavzel veliko prostora. Shranila sem si spodnje fotografije in izhajala iz njih, čeprav je bila na koncu naša novoletna jelka popolnoma drugačna, veliko bolj zelena in predvsem čisto naša.

d21ab996a2478888da0dcaaa083d7001

Vir: Pinterest

0b8ff9770d8f13dfbf382f671ea1e2b0

Vir: Pinterest

4b19c8f6520b2604bb330c6cd19e9bda

Vir: Pinterest

06f825626922f4221b2625a65014d81c

Vir: Pinterest

7bc856e8de7c2917c32b741762b79b21

Vir: Pinterest

41a0ab8307421d7e649fb4ecdfd51100

Vir: Pinterest

cd5a7cdfda2a1c3fde2860f9f3c28c52

Vir: Pinterest

f9bde1d4732892b220138b8229218f41

Vir: Pinterest

Škatla presenečenja

Že več mesecev imam namen napisati nekaj o tisti rumeni škatli, ki me je popolnoma prevzela, vendar sem pravo nujo po pisanju začutila šele danes. Danes v meni vre misel, da moram Škatlo presenečenja, tako, kot jo poznam jaz, nujno predstaviti tudi vam, saj se mi zdi resnično nepošteno, da bi bili ob poplavi vseh možnih izdelkov prikrajšani za enega resnično kvalitetnega.

O Škatli presenečenja sem enkrat že pisala. Pravzaprav ne toliko o sami škatli, kot o čudoviti in posebni osebi, ki stoji za njo. Kako je Saša prišla do te izjemne ideje o rumeni škatli in o tem, kako je z njo skočila v vode samostojnega podjetništva lahko preberete tukaj.

Danes pa bom z vami delila svoje mnenje o tem posebnem produktu, za katerega menim, da bi ga morali poznati vsi.

Sam koncept Škatle presenečenja se mi je zdel izredno zanimiv in hkrati tudi malo skrivnosten, saj kljub dobri razlagi, nisem bila nikoli povsem prepričana, če si vse skupaj pravilno predstavljam.  Zato je bil nakup velike rumene škatle nujno potreben.

Sredi poletja, smo svojo prvo škatlo prinesli domov. Težko rečem, kdo je bil bolj navdušen – otroka, ki sta lahko v rokah držala veliko rumeno škatlo, jo malce stresla, poslušala, kako ropota in verjetno razmišljala, kaj se v njej skriva ali jaz, ki sem vedela, da me loči samo še nekaj trenutkov od tega, da bom popolnoma doživela in razumela to posebno in misteriozno rumeno škatlo.

Ko smo jo skupaj odprli in sem si izredno natančno ogledala njeno vsebino, sem za trenutek obstala z odprtimi usti. Nisem se mogla načuditi, kako zelo premišljen, unikaten in poseben produkt imam pred sabo. Takoj sem poklicala Sašo in ji povedala, da je škatla že ob odprtju močno presegla vsa moja pričakovanja.

Vsebina škatle presenečenja se spremeni vsak drugi mesec. V vsaki škatli presenečenja se prepletajo utrinki trenutnega letnega časa, bližajočih praznikov, tradicije in stika z naravo.

Z našo škatlo smo lahko postali pravi slikarji. Najprej smo morali sestaviti slikarsko stojalo, nanj položiti slikarsko platno, nato pa smo po priloženih navodilih s svinčnikom narisali veliko gusarjevo glavo in gusarja pobarvali s temperami.

V škatli smo dobili čisto vse potrebne pripomočke in navodila za delo. Priloženi so bili leseni polizdelki in načrt, kako iz njih sestaviti pravo slikarsko stojalo. Za to smo potrebovali tudi izvijač in vijake, ki so bili zapakirani v majhnih vrečkah v škatli.

Za risanje smo potrebovali svinčnik, za slikanje pa tempere in čopiče – vse smo našli v škatli. V fasciklu so bila priložena celo navodila za mešanje barv. V enem trenutku sem se spomnila, da smo izgubili našo slikarsko paleto, na kateri bi barve zmešali. Skrbi so bile popolnoma odveč, saj je bila tudi paleta, kje drugje kot, v škatli.

IMG_3690

Vsebina naše Škatle presenečenja

Sama sem na začetku našega ustvarjanja uspela narediti nekaj fotografij. Ko pa smo pričeli packati z barvami, sem morala fotoaparat odložiti na varno mesto. Moja otroka sta še majhna, zato končni izdelek ni bil tak, kot bi morda moral biti. Vendar sama v tem nisem videla prav nobene težave.

Bistvo škatle presenečenja ni končni produkt, njeno bistvo je doživetje. Od trenutka, ko škatlo dobiš v roke, te zanima, kaj se skriva v njej. Otroci so neučakani, če pa imajo takšno mamo, kot sem jaz, je neučakana tudi ona.

Odpiranje škatle je doživetje. Doživetje je, ko iz nje jemlješ majhne, skrbno zapakirane vrečice, jih odpiraš, si ogleduješ vsebino in razmišljaš, čemu služijo. Doživetje je slediti natančno napisanim navodilom in doživetje je ustvarjati z materialom, priloženim v škatli. Verjamem, da je za večje otroke posebno doživetje tudi občutek, ki jih prevzame, ko vidijo končni izdelek.

Največje doživetje, tisto pravo bistvo, ki nam ga škatla da, pa je zagotovo čas, ki ga ob ustvarjanju namenimo svojim otrokom. Popolnoma se strinjam z besedami, ki sem jih zasledila na Sašini spletni strani: “Škatla presenečenja je produkt za srečne družine.  Za kreativno preživljanje skupnega časa – ena na ena, človek s človekom.” Kako preprosto in tako zelo resnično!

Poleg že napisanega, me je ta rumena škatla tako navdušila zato, ker sem sama ena izmed tistih mam, ki s svojimi otročki rade ustvarjajo. Na spletu je res malo morje DIY idej. Vendar vsakič, ko zbiram ideje, ena ura mine, kot bi mignil, a vse, kar imam, je šele ideja. O tem, koliko časa (in denarja) potem porabim še za obiske različnih trgovin, raje sploh ne razmišljam.

S škatlo presenečenja je vse bistveno bolj enostavno. Vse kar potrebujem je tista rumena škatla in čas, ki ga lahko v  celoti namenim otrokoma.

Odkar vem za Škatlo presenečenja, se več ne sprašujem kaj kupiti otroku, ko smo povabljeni na rojstni dan. Pri darilih sem bila vedno precej izbirčna, saj želim, da so izvirna in uporabna. Nerada kupujem cenene plastične igrače, ki po enem dnevu pristanejo v košu z drugimi igračami in jih nihče več ne pogleda. Kot učiteljica se zavedam dejstva, da vsi otroci izredno radi ustvarjajo. In pri darilih vedno izhajam iz tega.

Samo razmišljanje o izvirnem darilu in skakanje po trgovinah mi vzame precej časa in energije, zato sem izredno vesela, da sem spoznala čudovito bližnjico, ki se ji reče Škatla presenečenja.


Ta objava ni sponzorirana in je bila napisana izključno na podlagi mojih izkušenj s tem produktom in z dobrim namenom, da zanj izveste tudi vi.

Več o Škatli presenečenja si lahko preberete  tukaj.

19143053_1533989283342115_6804296555228794207_o

Priloženi fascikel z navodili za ustvarjanje, poučnimi vsebinami, idejami za dogodivščine v naravi, izbrane naloge za male raziskovalce…

19095677_1533989163342127_1260946201825056273_o

Izdelovanje slikarskega stojala.

19142904_1533985586675818_5515066761455793644_o

Slikanje gusarjev

19224905_1533988370008873_1128322235459939584_n

Končni izdelek

Krepitev imunskega sistema

Ko gre poletje proti koncu, se v mislih vedno veselim prihajajočega letnega časa in sprememb, ki ga bo prinesel.

Jesen je tista, ki mi poleg zime, zaradi estetskih razlogov velikokrat vzame dih. Vsako leto znova se čudim vsem barvam, ki jih premore. Uživam v pogledu na listje, ki leti z visokih dreves in se poigrava v vetru. In da ne pozabim na tople jesenske sončne žarke, ki jih tako cenim, saj se zavedam, da jih že jutri lahko nadomesti večdnevno deževje.

Me pa ob misli na jesenski čas vedno tudi zaskrbi. V poletnih dneh smo z otroki skoraj cel dan zunaj, na zraku. Hladnejši deževni jesenski dnevi pa poskrbijo, da se čas, ki ga preživimo zunaj, precej skrajša. Celo poletje uživamo sveže sadje in zelenjavo iz domačega vrta, jesen pa s sabo prinese tudi spremembe na našem jedilniku.

Brezskrbne počitnice zamenja vsakodnevna obveznost v vrtcu in šolah, zaradi katere lahko hitro pride do preobremenjenosti in stresa, tako otrok kot staršev.

Vse to (pomanjkanje gibanja na svežem zraku, prehrana, stres, pomanjkanje počitka ali spanca) zelo vpliva na naš imunski sistem.

Ko se poletje končuje, se tudi jaz, kot vsaka mama, pričnem obremenjevati z boleznimi, ki bodo sledile v jesensko zimskem času. Zaradi vseh sprememb v načinu življenja vem, da nam moram pomagati s prehranskimi dopolnili.

Moja prva misel je ameriški slamnik. To je zdravilna rastlina, ki krepi imunski sistem. Ameriški slamnik je zelo učinkovit pri gripi in prehladih. Pred leti, ko je bil imunski sistem mojega očeta zaradi kemoterapij popolnoma oslabljen, smo morali vsi izredno paziti, da ne zbolimo in da ne prenesemo kakšnega virusa nanj. Takrat je bil moj zvesti in vsakodnevni spremljevalec ameriški slamnik. Tableti iz ameriškega slamnika so naredili čudež, saj  v dveh letih nisem zbolela niti enkrat.

Kasneje sem se mu nekaj časa namenoma izogibala, saj me je okus  po ameriškem slamniku spomnil tistih hudih časov.

Letos sem se odločila, da ga vrnem v našo družino. Iskala sem naravni pripravek in želela sem, da je v tekoči obliki, da ga bosta lahko uživala tudi otroka.

Našla sem spletno stran podjetja Soria Natural, kjer sem ostala kar nekaj časa. S svojo zgodbo in izdelki so me prepričali, zato sem odločila za nakup brezalkoholnih kapljic Ameriški slamnik kompleks, ki jih za podporo imunskega sistema uživamo vsi.

Kapljice lahko jemljete na dva načina, kot preventiva (takoj, ko zboli eden od članov družine) ali kot kurativa (takoj, ko začutite prve simptome prehlada)

Otrokoma preventivno dajem po 3 kapljice 3 krat dnevno. Midva pa jih uživava takrat, ko začutiva, da se v najinem telesu nekaj dogaja. Od začetka septembra in do danes sem na ta način že nekajkrat uspešno pregnala bolezen.

Otroka sta v tem času sicer enkrat zbolela. Vendar se mi zdi popolnoma nerealno pričakovati, da bi z jemanjem dodatkov povsem preprečila vse bolezni. Dejstvo je, da otroci imunski sistem še gradijo. Zdi se mi pomembno, da ga ravno zaradi tega še dodatno krepimo, saj tako prehlad potem lahko mine brez ali pa z manj zapleti.

0039387_soria-natural-lazje-dihajmo-sirup-za-otroke-150-ml_550

Ker moja otroka pogosto pokašljujeta, sem za njiju vzela še sirup za otroke Dihajmo lažje, ki je naraven in brez dodanega sladkorja, a kljub temu dobrega okusa in ga zaradi tega otroka z veseljem popijeta. Sirup je namenjen lajšanju kašlja, pomaga pa tudi pri drugih simptomih prehlada: poln nosek, boleča ušesa (zaradi polnega noska).  Za našo uporabo je pomembno tudi to, da je primeren je za otroke od 1. leta dalje.

Z izdelki sem po nekaj mesečnem uživanju izredno zadovoljna in prepričana sem, da nam pomagajo pri krepitvi imunskega sistema, prehladu in kašlju. Pogosto zaidem na stran Soria Natural, saj lahko tam na enem mestu preberem o simptomih določene bolezni, kako si lahko pomagamo in tudi katere izdelke priporočajo za določeno težavo.

Sama dajem velik pomen temu, da so prehranska dopolnila naravnega izvora in ravno to je tisto, zaradi česar se bom tudi v prihodnosti vračala k podjetju Soria Natural. Pomembno pa se je zavedati, da so prehranska dopolnila vedno samo dodatek, morda tista pika na i. Najbolj je pomembno, da za naše telo in zdravje poskrbimo z veliko gibanja na svežem zraku, zdravo prehrano in dovolj počitka.

Ostanite zdravi…

Nina

 

 

 

 

Ne bom pogrešala…

Danes je za mano še ena težka noč. Lenart se je zbujal na 15 – 30 minut. Jokal. Predvidevam, da mu rastejo zobki. Psihično se pripravljam na noči, ki bodo sledile, saj vem, da ta zagotovo ni edina.

Vesela sem, da imam dva zdrava otroka in vsak dan se zavedam, da je zdravje resnično naše največje bogastvo. Vedno se po naporni noči, po napornem dnevu potolažim z besedami: “Zdrava sta.” Ne samo, da to rečem – te besede tudi začutim. Tako močno, kot sem v nosečnosti čutila tiste besede, s katerimi ljudje zaključijo pogovor, ko okorno bodočo mamico povprašajo po spolu otroka.

Zanima jih, kdo se skriva v trebuščku ali vprašajo zgolj iz navade ali pa samo zato, da nekaj rečejo. Nekateri gredo celo stopničko višje in mamici zastavijo vprašanje: “Kaj si pa bolj želiš?” Ali pa že kar sami povedo: “Verjetno si želiš fantka, glede nato, da imate že eno punčko.” A na koncu ta nesmiselni pogovor vedno skupaj zaključimo s tako klišejskim stavkom: “Pa saj sploh ni važno, le da bo otrok zdrav.”

Nihče ne čuti teh besed bolj močno, kot jih čuti mama, ki pod srcem nosi še nerojenega otroka. In točno tako močno čutim hvaležnost, ko se v mislih vsak dan zahvalim višjim silam, ker sta moja otroka zdrava in ker sva zdrava tudi midva. Vse bom prenesla, samo da bomo zdravi.

A kljub temu pridejo naporni dnevi oziroma pri nas so naporne predvsem noči. Človek bi mislil, da sem se po vseh teh letih že navadila, vendar resnica je, da mi vrsta zaporednih nočnih zbujanj načenja domišljijski lik super mame, ki zmore in prenese vse. Smili se mi otrok, ki ima težave, a tam nekje na sredi noči, ki je prepletena z zbujanjem in jokanjem, se pričnem smiliti še sama sebi. Tako pač je. Iskreno. Priznam.

Ko sem danes ponoči tolažila svojega malega princa, so mi po glavi hitele najrazličnejše misli. Seveda je bila večina teh usmerjena nanj in v to, da moram ostati mirna in mu pomagati kolikor se da. V trenutku, ko je prišel miren interval in sva oba leže počasi tonila v spanec, so se v mojih mislih pojavile še besede, ki sem jih v zadnjih letih že kar nekajkrat slišala.

“Uživaj sedaj, ko sta majhna. Boš videla, ko bosta zrasla, boš še pogrešala te čase.”

Hmmm. Zanimivo razmišljanje. Res. Velikokrat sem imela v mislih to modrost. Besede so me spremljale, ko nam je bilo lepo in tudi takrat, ko so stvari postale malce bolj naporne. Ta izredno pameten nasvet sem v vseh teh letih nekako ponotranjila. Dnevi res minevajo s svetlobno hitrostjo in otroka boste prehitro zrasla. Še dvakrat bom šla spat in že bosta v šoli. In nato še dvakrat pa me ne bosta več potrebovala. Groza. Mi gre na jok, že ko samo pomislim na to.

Res je, marsikaj bom pogrešala. A danes sem si kljub temu končno nehala zatiskati oči in si odkrito priznala, da je to zagotovo najbolj butast nasvet, kar sem jih kdaj dobila.DSC01664Prepričana sem, da ne bom pogrešala dolgega obdobja, ko se Zoja kar nekajkrat na noč zbudila v histeričnem joku. Ne bom pogrešala tega, da sva jo s težavo umirila šele takrat, ko je histerično pričel jokati tudi Lenart. Ne bom pogrešala vseh noči, ko sem z njima, vsa nemočna, jokala tudi jaz.

Ne bom pogrešala niti ene težave, ki smo jih imeli zaradi Zojinega spanja. Prav nič ne bom pogrešala občutkov, ko sem se bala večera, ker sem vedela, kaj me čaka.

Ne bom pogrešala vseh nasvetov, ki sem jih  dobila od mamic, ki nikoli niso imele podobne izkušnje. In niti za trenutek ne bom pogrešala, kako nesposobno sem se zaradi večine njihovih izjav počutila.

Ne bom pogrešala juter, ko me zaradi neprespanosti močno tišči v prsih, boli me glava in na splošno se počutim, kot da sem celo noč nekje žurala in popila kar nekaj kozarčkov rujnega preveč. Oh ne. Zagotovo ne bom pogrešala teh občutkov.

Ne bom pogrešala dni, ko imam s težavo odprte oči in kmalu po dvanajsti uri že razmišljam, kako moram spiti še eno kavo, da bom zdržala do štirih. Ob štirih pa še eno, da bom pri življenju do osmih.

Ne bom pogrešala dejstva, da mineva že tretje leto, odkar se zbujam minimalno 5x na noč in da se tako klavrni noči pri nas dejansko reče dobra noč.

Danes sem se, vsa utrujena, odločila, da ne bom pogrešala ničesar. Odločila sem se tudi, da ne bom niti žalovala za lepimi trenutki, ki jih vsak dan doživimo. Živela bom le za sedanjost in ne bom se ozirala nazaj niti naprej.

Vendar kljub tako odlični odločitvi priznam, da si bom ob nočeh, kot je bila današnja, vedno po tihem želela časa, ko se bo stanje tudi v naši družinici normaliziralo. Zjutraj pa bom v njegovem objemu glasno in brez sramu priznala, da se iskreno veselim noči, ki jo bomo normalno prespali tudi mi.

Ostajam doma…

Jutri je prvi november. Državni praznik. Dan mrtvih.

Jutri je poseben dan. Dan, ko se ljudje z mislijo na svoje drage odpravljajo na grobove, prižigajo sveče in točijo solze. Dan, nabit s temačnostjo in žalostjo. Dan, ko so občutki življenjske nemoči in nesreče še močnejši.

To je dan, ko ljudje stojijo ob grobovih svojih dragih, jaz pa zavestno ostajam doma.

Upiram se običajem, upiram se okolici, upiram se svojemu umu in skušam slediti samo svojemu srcu, svojim občutkom…in pa tebi.

Jutri je poseben dan. A zame ne bo prav nič drugače.

Tako kot vsak dan, se bom tudi jutri neštetokrat spomnila nate. Ponoči se bom vsaj enkrat zbudila iz trdnega spanca in nato nekaj minut vsa zmedena zrla v temo, ter skušala še naprej združevati sanje z resničnostjo. Srce me bo bolelo, ko bom dojela, da to ni mogoče.

Sredi noči bom vstala, odšla v kopalnico, si umila obraz in v ogledalu zagledala žalosten in zmeden odsev. Zakaj? Je vprašanje, ki mi bo zopet razburkalo misli. A odgovora tudi tokrat ne bom dobila. S kamnom v srcu se bom vrnila v posteljo in poslušala čim prej zaspati. Moje misli bodo pri tebi.

Jutri ne bo nič drugače.

Igrala se bom s svojima otrokoma in med igro nekajkrat odtavala stran. Daleč stran. K tebi. Razmišljala bom o tem, kako mi je žal, da se moja otroka nikoli ne bosta spočila v tvojem naročju. Nikoli se ne bosta igrala s tabo in se smejala tvojim šalam. Nikoli…

Nato se bo moj pogled ustavil na njej, moji zlati deklici. Vrnila mi bo pogled in z njim omilila mojo žalost, saj me bo kot vedno, gledala s tvojimi temno zelenimi očmi. Pogledala bom njega, mojega čudovitega fantka, kako zatopljen v knjige, glasno čeblja. Takrat bom ponovno začutila, da je del tebe tudi v njem. “Še si tu.” ti bom rekla.

Jutri ne bo nič drugače.

Opazovala bom njega, svojega čudovitega moža in razmišljala, kako žal mi je, da se nista nikoli spoznala. Stopila bom k njemu, ga objela in ga imela še bolj rada, ker vem, da je on tisti, ki si mi ga na pot pripeljal ti.

Jutri ne bo nič drugače.

Zvečer bom sedela v svoji delavnici, za svojimi šivalnimi stroji in precej utrujena še vedno delala. Trpka tišina me bo kot vedno silila k razmišljanju. Ustavila se bom in pogledala okoli sebe. Kaj počnem? Vodim svoj posel. Jaz, vodim svoj posel in vem, da mi brez tebe ne bi uspelo. Dal si mi odlično popotnico za življenje – delovne navade in veliko mero vztrajnosti. S solzo v očeh se bom nasmejala in v tistem trenutku, kot bi mi odgovoril na moje misli, v srcu začutila tvoj ponos.

Jutri ne bo nič drugače.

Ne bom ti prižigala sveč in točila solz. Ne bom obiskala mrtvega kraja, ne bom stala ob tvojem grobu in se prepričevala, da si tam, ker preveč močno čutim, da te ni. Si povsod, le tam ne. Si tukaj, z mano in tukaj živiš.

Ne bom te ubijala, zato bom jutri ostala doma. Zaradi sebe. Predvsem pa zaradi tebe.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Vem, da me razumeš in morda, da bodo nekoč razumeli tudi drugi.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *