Samo, da bo otrok zdrav!

Nosečnost…

Kaj pomislite, ko slišite to besedo?

Jaz se spomnim neizmernega veselja, tistega posebnega občutka, ko sem se vsako minuto zavedala, da v sebi nosim življenje samo. Spomnim se hvaležnosti, ki sem jo čutila z mislijo, da bom postala mama. Spomnim najinih pogovorov o tem, kakšen bo dojenček, bo deklica ali deček, kakšno ime bova izbrala…

Vse našteto postane smešno nepomembno, ko prvič v sebi zaslišiš notranji glas, ki pravi: »Samo, da bo otrok zdrav!«

Te besede so zelo pogosto izrečene v stiku z drugimi ljudmi in postale so kot neka fraza, del nekega sproščenega pogovora z bodočima staršema.  Te besede so del vsakega bedastega vprašanja o nerojenem otročku. Kaj si bolj želita – fantka ali punčko? Saj ni pomembno! Samo, da bo otrok zdrav!

Pomena teh besed niti približno ne začutiš v vsej svoji razsežnosti, dokler sam ne pričakuješ otroka. Samo, da bo otrok zdrav! Samo, da bo otrok zdrav! Samo, da bo otrok zdrav…

To so besede, ki postanejo stalne sopotnice vsake mame. Besede, ki čez dan nežno trkajo na mamino srce. Zvečer, ko se mama, z dojenčkom v sebi umiri, uleže na posteljo in ugasne luči pa te besede razbijajo v njenem srcu tako močno, da bi jih lahko čutili, če bi ležali poleg nje.

Samo, da bo otrok zdrav!

Te besede so preganjale tudi mene. Tako močno, da se zaradi njih nisem nikoli povsem sprostila s svojim nerojenim otrokom in v devetih mesecih uspešno razvila posebno vrsto nepoznanega strahu, zaradi katerega sem obe svoji nosečnosti preživela precej stresno.

Zvezde so mi bile naklonjene in obe moji nosečnosti sta se končali z uresničeno željo. Rodila sem dva zdrava otroka. Hvaležnost za to vsak dan odmeva v mojem srcu tako močno, kot je v času nosečnosti v meni gomazel tisti strah. Kljub vsemu pa se zavedam, da se v življenju lahko v trenutku vse spremeni – danes je to otrok mimoidočega, jutri je lahko to moj ali tvoj otrok…

Srce me boli in najrajši bi zajokala vsakič, ko pomislim na bolne otroke. Moja duša trpi z vsemi starši in z vsemi otroki, ki se jim ena in edina želja ni uresničila.

Tudi njihova zgodba je taka.


Pred dobrimi dvemi leti so bili brezskrbna in ljubezni polna družinica v pričakovanju drugega otroka. Bodoči očka in mamica sta se veselila novega življenja, se pogovarjala o bitjecu, ki ga bosta spoznala čez nekaj mesecev. Ugibala sta spol in komu bo dojenček podoben, a na koncu sta pogovor vedno zaključila s tisto močno željo: Samo, da bo otrok zdrav.

Njun triletnik se je z njima vsakodnevno veselil bratca ali sestrice. Končno bo v družino prišel še en otrok, da se bo lahko skupaj z njim ali z njo lahko igral. Kakšna sreča!

Tri tedne pred rokom je mamica v hudih bolečinah težko rodila drobno punčko, črnih lask. Zajokala je le toliko, da so komaj slišali njen mili glasek. Zajokala je! To je vse, kar je pomembno. Vse je ok. Staršema je odleglo in od sreče sta skupaj objeta zajokala še onadva.

Deklica je imela hudo zlatenico, bila je slabotna in  vse začetne težave s pridobivanjem teže, je mamica pripisovala predvsem temu. Na pregledu pa je zdravnica starša šokirala z informacijo, da ima deklica mišično distrofijo. Najprej sploh nista vedela, kako resno je in kaj to pomeni. Saj veste, zdravniki ne povedo veliko.

Mamica je vse večerne ure posvetila branju različnih člankov in raziskav. Mišična distrofija – genska motnja, zaradi katere mišice šibijo in krnijo, nastane zaradi mutacije genov, ki so lahko podedovane ali pa se pojavijo spontano, v jajčecu matere oziroma pri razvoju zarodka, bolniki izgubijo sposobnost hoje, kar pomeni, da bodo potrebovali invalidski voziček, krajša življenjska doba, bolezen ni ozdravljiva…

Ob branju različne literature in dejstev se ji je sesul svet. Kaj to pomeni za njeno zlato deklico? Kako naj ji pomagajo, kaj lahko naredijo, je sploh kakšno upanje, na koga se lahko obrnejo, kako bodo prenesli vse, kar jih čaka… Odgovore na tisoč vprašanj, ki jih je imela, ji ni dal nihče.

Kljub vsem preiskavam, slikanjem, odvzemom krvi, nevrološkim raziskavam, biopsiji mišice, zdravniki še vedno nimajo prave diagnoze in ne vedo točno, kakšne nepravilnosti potekajo v njenem majhnem in šibkem telescu.

Viden je le velik in očiten razvojni zaostanek. Pri skoraj dveh letih, ko nekateri njeni vrstniki že govorijo stavke, pojejo, sami jedo, si sami oblečejo preprosta oblačila ali poganjajo poganjalčka, je ona na stopnji 7 – mesečnega dojenčka. To pomeni, da deklica ne sedi, ne hodi, ne govori, ne pokaže s prstkom, kaj želi, deklico še vedno hranijo starši. Pri vseh stvareh rabi pomoč in neprekinjeno pozornost enega od staršev.

Kljub vsemu je dobrovoljna, mirna in izredno potrpežljiva punčka, ki ima ob sebi veliko ljudi, ki ji želijo pomagati in ji kljub težavam, nuditi najboljše življenje.

Mamica in očka sta dejstvo, da se jima je rodila deklica s posebnimi potrebami, že sprejela in se pomirila z mislijo, da bodo s tem morali živeti. Kaj jih čaka, ne vedo. O tem niti ne razmišljata preveč, saj je trenutno vsa njuna energija usmerjena v upanje in v iskanje različnih načinov pomoči, da bi čim bolj uspešno lajšali simptome njene bolezni.

To je njihova zgodba.

To ni zgodba o bolezni, diagnozi ali samopomilovanju.

To je zgodba o brezskrbni družinici, ki to več nikoli ne bo. To je zgodba o majhnemu dečku, ki se je veselil sestrice, vendar z njo nikoli ne bo vozil kolesa ali tekal po travniku in lovil metulje. To je zgodba o mami, ki je z vprašanjem »zakaj?« prejokala večino dni in noči. To je zgodba o očetu, ki jo je poln ljubezni tolažil, miril in bodril ter neprestano ponavljal, da bo vedno z njimi in jih bo imel vedno rad. To je zgodba o drobni, sedaj svetlolasi deklici z milim glaskom, ki je drugačna, a kljub temu nič manj posebna in ljubljena.

To je zgodba o neskončni ljubezni, o moči, upanju in sprejemanju vsega, kar jim je namenilo življenje.

To je njihova zgodba…


Z željo pomagati tej družinici in z željo v svet poslati sporočilo o sprejemanju drugačnosti, smo pripravili posebne dobrodelne majice. Denar od prodanih majic bo v celoti namenjen mladi družinici iz Mirne na Dolenjskem. Z zbranim denarjem bodo svoji deklici lahko nudili vse za njen najbolj optimalen razvoj.

Hvala, ker boš z nakupom te majice postal prijeten del njihove zgodbe tudi ti.

 

Majice lahko naročiš tukaj. 

dobrodelna_majcka (2)dobrodelna_majcka (1)dobrodelna_majcka (3)


 

PS: S to objavo hkrati objemam čisto vsako družino z otrokom s posebnimi potrebami ❤

 

Vir naslovne fotografije: google

Domača granola

Zelo dolgo časa je na našem hladilniku visel listek z napisom GRANOLA!!

Ta listek me je vsak dan spominjal na to, da moram sama narediti svojo domačo granolo. Tam je bil tako dolgo, da sem zaradi njega večkrat postala precej živčna, saj me je posredno opozarjal tudi na to, da nimam nobenega časa, da bi se lotila stvari, v katerih resnično uživam.

Imela sem v mislih, da se moram tega lotiti sama, ko bom imela prazno kuhinjo in mir, a to je pomenilo, da bom granolo naredila čez cca 10 let.

Nekega jutra sem po veliki skodelici močne turške kave dobila konkretno dozo energije. Otrokoma sem pripravila zajtrk in medtem smo se pogovarjali o hrani, o tem, kaj je zdravo in kaj ne. Z vprašanji in odgovori sem počasi svojo motivacijo za delo prenesla tudi na njiju in nekaj minut kasneje sta že sedela za pultom in z mojo pomočjo pripravljala sestavine za naš nov, domač in zdrav zajtrk.

domaca_granola (3)


 

KAKO SMO PRIPRAVILI GRANOLO?

Pri sami pripravi granole je meni najbolj všeč, ker pravzaprav ni nobenega posebnega recepta, pravila. Sama sem jo delala po občutku, izhajala pa sem iz tega, katere sestavine so mi dobre in imela v glavi že oblikovano končno sliko, da rozin v moji granoli zagotovo ne bo!

Za osnovo sem vzela ovsene kosmiče – približno 500 g jih je bilo. Kosmičem smo nato dodajali še ostale sestavine. Nisem nič tehtala, merila, uporabila sem sestavine, ki sem jih imela in jih dodajala čisto po občutku.

Kosmičem smo dodali:

  • lešnike in mandelje (prej smo jih popražili, olupili in narezali na lističe, uporabite lahko katerekoli oreščke – izhajajte iz tega, kaj vam je všeč)
  • različna semena (sončnična, lanena, proso, pražena bučna semena, chia semena) Tudi semena sem prej popražila.
  • začimbe (cimet, himalajska sol)

Vse skupaj smo dobro premešali in dodali:

  • kokosov sladkor  in nekaj žličk medu (sladkamo lahko tudi z navadnim belim sladkorjem, agavinim sirupom…)
  • maščoba (jaz sem v granolo dala ghee maslo, ki ga delam sama – recept dobite tukaj in nekaj kokosovega masla, lahko uporabite tudi navadno maslo, olivno olje..)

Ghee maslo in kokosovo maslo sem prej stopila. Dodajala sem ga po občutku toliko, da so se sestavine zmočile in se začele nekoliko lepiti skupaj.

Na dva velika pekača smo položili peki papir in na njiju enakomerno razporedili granolo. Otroka sta imela veliko veselja, ko je vsak s svojo žlico na svoj pekač nanašal sestavine, ki smo jih pripravili skupaj.

V predhodni pečici, ogreti na 180 stopinj Celzija smo granolo pekli cca 20 minut. Med pečenjem smo večkrat premešali.

Medtem, ko je bila granola v pečici, smo pripravili še ostale sestavine, ki smo jih v granolo vmešali kasneje, ko je bila že pečena in ohlajena.

  • temno čokolado (narezano na majhne koščke)
  • riževe napihnjence (lahko so tudi katerikoli drugi)
  • kokosove krpice

Na tem mestu lahko po želji dodate tudi suho sadje (brusnice, rozine, slive, goji jagode – kar vam je všeč).

domaca_granola (2)

To je to! Domača granola je pripravljena. Odličnega okusa in neprestano v uporabi, saj jo jemo za zajtrk v mleku, odlična je tudi v kombinaciji s svežim sadjem in grškim jogurtom, na mizi jo imamo kot sladek prigrizek, uporabljamo jo kot za podlago različnim slaščicam (npr. pannacota v kozarčku z domačo granolo in malinami). Otroka jo obožujeta, predvsem pa sta ponosna, ker sta jo pripravila sama – pustimo podrobnosti:).

Poleg vsega pa je granola postala tudi izredno lepo darilo, ko gremo kam na obisk.

Veliko razlogov, da granolo doma pripravite tudi vi.

domaca_granola (5)

domaca_granola (4)

 

 

Kazen ali pomilostitev?

Dan se je začel kot po navadi. Vsa zalimana sem si skuham močno turško kavo, jo odnesem v svojo pisarno in se usedem za računalnik. Ob počasnem srkanju kave se mi v glavi hitro vrti moja neskončna “to do” lista.

Delam, hitim, gledam na uro in se jezim. Zdi se mi, da je čas edina konstanta v mojem življenju. Jezi me, ker ne znam vplivati nanj in še bolj pa to, ker tega enostavno ne sprejmem, kot vsi normalni ljudje.

Kot vedno, sem lovim zadnje minute. Tečem v hišo, odrežem kos kruha, ga na hitro namažem in šibam v avto. Medtem vsaj 10 x pogledam na uro. Še vedno se ni ustavila.

Med potjo me pokliče prijateljica. Vesela sem njenega klica.  Naj ustavim avto in se javim? Ne, nimam časa, zamujam. Vseeno se javim. V levi roki držim telefon in prijetno klepetam s prijateljico, nakar ga vržem na tla in zavpijem, da bi me slišala: “Fak, policaji! O faak, utavl so me! Pa to ni res!! Kakšno imam jst srečo.”

“Dober dan, vozniško in prometno prosim” reče prijazen človek v uniformi. Vsa živčna mu dam prometno in iščem denarnico. Vse zmečem iz torbe, jo končno najdem, a v njej niti vozniške, niti moje osebne.

Gospod policaj je prosil za moje podatke, sej je moral preveriti, da nisem morda gospa Ilegalka, nato pa mi je nazaj prinesel kazen, zaradi uporabe telefona med vožnjo. To, da nedefinirana hodim po svetu, naj bo zaenkrat samo opozorilo.

Izroči mi papirje, sprejmem svojo kazen in mu rečem “hvala”. On pa me prijazno pogleda in reče: “Se opravičujem, ampak moral sem vam napisati kazen.”

“Ja, seveda! Edino prav, da ste mi jo napisali. Zaslužila sem si jo.”

Že cel dan razmišljam o prijaznem gospodu policaju. Kako težko mora biti zanj, za njegovo čisto dušo, da vsakodnevno deli kazni, ki mu gredo težko od rok. Kako težko mu je sprejemati negativno energijo voznikov, ki se ne zavedajo, da gospod policaj ni prav nič kriv. Mi smo tisti, ki delamo neumnosti, mi smo tisto prekrške in s tem ogrožamo sebe in druge.

Vozila sem s telefonom v roki in dobila sem kazen.  A bolj ko razmišljam, se mi zdi, da to ni bila kazen, temveč pomilostitev – po nepotrebnem sem ob 60 evrov, vendar imam neprestano v glavi samo to, da bi po nepotrebnem lahko bil nekdo ob življenje.

VOZIMO PAMETNO!


Foto vir: Google

Ghee maslo

Pred parimi leti me je prijateljica, ki je bila takrat v skrbeh za moje zdravje, večkrat poklicala, da me je vprašala, kako sem. Ta “kako si” ni bil nikoli le skupek besed, ki jih človek izreče, ne da bi se sploh zavedal njihovega globokega pomena. Ta “kako si” ni nikoli pričakoval hitrega in praznega odgovora in komaj čakal, da nadaljujemo pogovor z manj vrednimi vprašanji in nepomembnim govorjenjem, ki samo krade naš čas. Ne. Ta “kako si” je bil vedno nekaj posebnega in pričakoval je odgovor v obliki kratkega poročila.

Besede so bile izgovorjene tako, da sem vedno čutila, kako jo resnično skrbi zame, za moje zdravje. Le kako je ne bi. Vedela je, da imam za sabo dve nosečnosti, majhno deklico, ki se ponoči neštetokrat zbuja in čez dan iz ogroženosti zaradi novorojenega bratca neprestano kliče po pozornosti. Vedela je, da mlajšega maratonsko dojim in premalo jem ter skoraj nikoli ne počivam. Vedela je, da gradiva hišo in zato nimamo pravega doma, kjer bi se lahko posvetila najinemu ustvarjanju v kuhinji. Vedela je, da imava poleg vsega še dva rastoča posla, ki ju kljub vsemu, morava negovati, če želiva, da ju obdrživa.

Vedela je, da sva ob skrbi za najina otroka in ob delu, ki naju je klicalo zgodaj zjutraj, čez dan in največkrat tudi ponoči, najino lastno zdravje popolnoma zanemarila. Vedela je stvari, pred katerimi sem si sama zatiskala oči, vse dokler me ni njen “kako si” spet priklical v realnost in potrkal na del mojih možganov, kjer se je skrb za lastno zdravje spremenila v “tole boš pač še morala zdržat”.

Nikoli ni bila očitajoča, za kar sem ji še posebej hvaležna, saj so bili očitki zadnje, kar sem takrat potrebovala. Vedno se je opremila z maksimalno mero razumevanja, prijaznosti in nesebične pomoči.

Ko sem ji nekako uspela odgovoriti na njen “kako si”, pa je z druge strani vedno zazvenel stavek, ki ga je v vsem tem času uspešno zapisala globoko v mojo zavest: “Upam, da vsaj zdravo ješ/jesta.”

Ne vem, kako sem odgovorila na ta komentar, verjetno mi sploh ni bilo treba, saj je bila ta poved vedno le uvod v njene nasvete o zdravi prehrani. Nekega dne, me je med drugim vprašala,če uporabljamo Ghee maslo. 

“Ne uporabljam, nekaj sem sicer že slišala o tem, ampak saj veš, nimam časa, da bi se poglobila.” Moj klasičen odgovor! Ona, ki je že leta moja bližnjica do informacij, povezanih z zdravjem, pa je potrpežljivo dodala: “Vem. No, jaz sem ga ravno skuhala. Ti ga pošljem. In Nina, začni ga uporabljati!”

Še isti teden je na naš naslov prišel paket z domačim Ghee maslom. Kot vedno, sem ji tudi tokrat slepo zaupala in ga začela uporabljati v naši vsakodnevni prehrani.

Iz vrtinca norosti smo se uspešno rešili. Sedaj imamo svojo hiško in svojo kuhinjo, v kateri tudi sama kuham svoje Ghee maslo. Imam nekoliko več časa, ki ga lahko posvetim raziskovanju in branju, kar je pripeljalo do tega, da Ghee maslo uporabljam s še večjim veseljem in užitkom.

Po njenem receptu ga sedaj pripravljam tudi sama in z njenim dovoljenjem ga z velikim veseljem delim tudi z vami. Ona pravi, da je znanje treba deliti. Kako zelo se strinjam z njo!

Ne razmišljajte, delite ga tudi vi.


GHEE MASLO

  • POTREBUJEMO

500 g masla (nesoljen, narejen iz sladke smetane)

 

  • PRIPRAVA
  1. Maslo, iz katerega boste kuhali Ghee maslo lahko naredite tudi sami tako, da sladko smetano stepate toliko časa, dokler se ne spremeni v maslo. Več o tem postopku si lahko preberete tukaj.
  2. V suhokozico damo maslo in ga segrevamo pri nizki temperaturi.
  3. Ko se maslo stopi, ga počasi segrevamo do vretja in znižamo temperaturo do točke, ko se vrenje le težko opazi. Tako pena ne bo prekipela. Na začetku lahko tekočino malo premešate.
  4. Pene, ki nastane ob tem, ne odstranjujte, ker vsebuje zdravilne sestavine, ki se bodo pretopile v ghee.
  5. Ko se maslo pod peno prične bistriti (postane prozorno in zlato rumeno) in se ne peni več, kozico odstavimo, malo počakamo, da se usedlina na dnu umiri in z žlico poberemo ostanke pene.
  6. Maslo precedimo skozi čisto gazo.

 

  • POMEMBNO

Pazite, da se usedline na dnu posode ne prežgejo. Ko so zlato rumene barve ali malce rjavkaste barve, je ghee pripravljen.

Ghee je čist, zlatorumen, prozoren in ima vonj, ki spominja na kokice.

 

  • UPORABA

Ghee maslo nadomesti surovo maslo. Uporabljate ga lahko povsod, kjer bi sicer uporabili maslo ali druge maščobe. Lahko ga namažete na kruh, ga jeste samega ali dodate različne namaze po vašem okusu. Uporabljate ga lahko pri pečenju (zelenjava, palačinke…) in cvrtju. Sama ga rada dodam kuhani zelenjavi in rižu. Ghee maslo lahko dodate toplemu mleku in bo imel odličen učinek na izboljšanje vaše prebave. Nujno pa poskusite tudi piškote, ki ste jim namesto navadnega masla, dodali Ghee maslo! Pri tem le pazite na razmerje, saj je Ghee skoncentriran in ena žlica Gheeja nadomesti cca 3 žlice navadnega masla.


Uživajte, eksperimentirajte, uporabljajte, raziskujte, sprašujte, delite, se izobražujte, razmišljajte, se pogovarjajte, svetujte, delite svoje znanje in srkajte znanje drugih,… Samo ne bodite leni. Svet je veliko več kot to, kar mislimo, da vemo.

 

Draga moja Urša, tebi pa lahko rečem le HVALA, vedoč, da je ta hvala vedno premalo.


Še nekaj koristnih povezav:

http://www.ghee.si/lastnosti-gi

https://zenska.hudo.com/zdravje/zdravo-zivljenje/ghee-maslo-zakaj-je-koristno-in-kako-ga-pripraviti/

https://www.kulinarika.net/zdravje/hrana-in-zdravje/723/ghee-maslo/

Pajkova mreža

Danes zjutraj smo prebirali knjigo Zakaj. Enciklopedija za otroke. Med drugimi zanimivimi temami smo naleteli tudi na nekaj vprašanj o pajku.

Otrokoma sem prebrala in razlagala o tem kako in zakaj pajek plete mrežo. Tematika jima je bila zelo zanimiva, zato se je celo dopoldne razvilo v skupek različnih dejavnosti, ki so se navezovale na pajka in njegovo mrežo.

Najprej sem vsakemu dala klopčič volne in v hipu sta se spremenila v pajka. Hodila sta po dnevni sobi in razvijala volno oziroma pletla svojo mrežo. Kakšno veselje!

Medtem, ko sem ju opazovala, pa sem se spomnila igre Pajkova mreža, ki smo se jo z učenci večkrat igrali v šoli.

Pripravila sem dva stola in skupaj smo med njima naredili pajkovo mrežo. Mimogrede sem povedala še zgodbico o tem, kako je to mrežo spletel velik pajek, ki sedaj čaka muhe, da se ulovijo vanjo, da jih bo potem pojedel za kosilo.

unnamed

Takoj ste se spremenila v dve majhni muhici, ki sta se morala uspešno prečkati pajkovo mrežo. Pomembno je, da se mreže ne dotakneta in se ne zapleteta vanjo. Če se mreža zatrese, pride velik pajek in muhice poje.

Vsakič znova me preseneti, kako otroci vse to vzamejo zares. Vživijo se v vloge, v igro, kot da gre za življenje in smrt. Prav lepo ju je bilo opazovati, kako sta se plazila pod mrežo, jo prestopala in se ji ogibala, jo preskakovala. Mreža je bila kar gosta, a Zoji je kljub temu uspelo, da jo je nekajkrat brez dotika prečkala, medtem, ko se je Lenart vsakič zapletel, zato sem zanj malo prilagodila pravila. Če se zapleteš, se moraš sam uspešno rešiti iz pajkove mreže. Vsakič, ko se je zapletel, je previdno prijel nitke volne, jih dvigoval nad glavo ali prestopal, vse dokler mu ni uspelo priti na drugo stran.

Čez nekaj časa sta si igro sama priredila tako, da je Lenart čakal na mreži, Zoja pa je bila muha, ki je letala po dnevni sobi, priletela do mreže in takrat jo je moral pajek ujeti.

Na koncu pa se je vse skupaj spremenilo v igro lovljenja in premagovanja ovir (mreže, ki je bila prepletena med stoloma).

Kako zanimivo – en pajek, ena mreža, dva otroka in nekoliko domišljije in smo bili zaposleni za celo dopoldne.

Otroka sta se pri vsem te igranju pošteno utrudila in trenutno oba prav pridno pančkata.  Jaz pa grem pospraviti naše dopoldansko razdejanje.

 


Verjetno ste že slišali za NTC sistem učenja, če ne za to, pa zagotovo vsaj po imenu poznate njegovega avtorja dr. Ranko Rajovića. Če vam tudi to ni znano, vam svetujem, da malo pogooglate in preberete kaj o tem, saj je ta pristop učenja po mojem mnenju resnično odličen.

Telesno gibalne igre so izrednega pomena za razvoj sinaps v možganih. To se morda sliši zelo zahtevno, vendar v ta sklop spadajo povsem preproste dejavnosti, ki jih lahko z otroki izvajate vsak dan tudi doma.

“To so telesno-gibalne igre z veliko bivanja na prostem, hoja in tek po valovitem terenu,
preskakovanje, plazenje (otrok naj bo veliko bos), vrtenje okoli svoje osi, veliko
različnega skakanja (kot po postelji, trampolinu …), plezanje po stolih, drevesih,ostalih
plezalih ter vaje za ravnoteţje (hoja po gredi, robnikih, klopeh, črtah …).”

(Vir: http://vrtec-velenje.si/wp-content/uploads/2014/08/ZBORNIK-NTC-interni1.pdf)

Pajkova mreža je ena izmed teh aktivnosti iz prvega sklopa dejavnosti, ki spodbuja različne gibalne dejavnosti otrok, zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju, pridobivanje zaupanja v lastne gibalne sposobnosti in v svoje telo, sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja (plazenje, skoki, valjanje), razvijanje koordinacije celotnega telesa in ravnotežja. 

Zanimive članke ali oddaje na to tematiko si lahko pogledate tudi na https://www.mensa.si/

 

Prijetno branje, raziskovanje in učenje vam želim

 

Nina

 

 

Cake pops

Zadnjič smo bili na praznovanju rojstnega dne in tam je Zoja prvič videla in jedla Cake Popse. Noro res, kaj to naredi otrokom. Sladica, ki sem jo sama že velikokrat videla, a je nikoli nisem poskusila, ker sem si zamislila, da je preveč sladka in mi zato ne bo dobra, je Zojo posrkala vase. Če je ne bi ustavila, sem prepričana, da bi sama pojedla cel kozarec tek lizik – kakor jih je ona poimenovala.

Nekje vmes, med navdušenjem in okušanjem, je vsa zapacana od čokolade in s prepolnimi usti zastavila vprašanje, ki sem ga malo bala, a sem ga hkrati tudi pričakovala: “Mami, a boš ti tudi meni naredila te lizike, ko bom imela rojstni dan? Boš, ne?”

In kaj naj reče mama v takem primeru? “Bom, seveda, da bom” je bil moj prvi in precej trapast odgovor.

Zakaj trapast? Ker še nikoli nisem delala Cake Popsov, ker sem slišala, kako težko jih je narediti, da je z njimi res velikost dela, da je ogromno packanja in poleg vsega obstaja velika verjetnost, da ti sploh ne ratajo tako, kot bi bilo treba.

Ampak, “bom, seveda, da bom”, je bil moj prvi odgovor in ker svoje otroke učim, da obljuba dela dolg in jima želim biti pri tem kar se da dober zgled, sem imela natanko nekaj dni časa, da sem ponotranjila ta “bom, seveda, bom” in tudi sama začela verjet, da jaz to zmorem.

Na Pekis.si sem naročila paličice za popse (morajo biti papirnate ali lesene), perlice za posip in moder čokoladni obliv za popse.

Pripravila sem sebe in teren. Kljub temu, da vedno pečem skupaj z otrokoma, sem tokrat presodila, da izdelava Cake Popsov zagotovo ni projekt, ki bi si ga želela izpeljati skupaj z njima. Vsaj prvič ne. Ko jih bom delala naslednjič,  bosta zagotovo tudi onadva ustvarjala po svoje, z mano.

Včeraj sem poklicala prijateljico in jo prosila za recept in natančna navodila za izdelavo Cake Popsov. Bom kar citirala njene besede, saj so bila navodila odlična, glede na to, da so mi Popsi kar dobro uspeli.

Aja, sem ženapisala, da Cake Popsov nisem nikoli jedla, ker sem se odločila, da niso dobri. No, včeraj me je prevzel vonj zdrobljenega biskvita, pomešanega z mascarponejem in nutello. Sem nesla eno kroglico v usta, da se prepričam, če je okus vsaj približno tako dober kot vonj. Aha, je! Odlične soooo! Nisem sladkosnedna, a vseeno me je skrbelo, da bom pojedla vse, preden jih bom sploh dokončala. Res so dobre. Njami.

DSC00432

 


“Nina koliko bi jih pa rada naredila? 50? Ok, potem naredi takole:”

(Aja, mimogrede, ni jih nastalo 50, ampak skoraj 100!!)

SESTAVINE

5 jajc

250 g moke

200 g sladkorja (lahko tudi manj)

1 dcl vode

1 dcl olja

1 pecilni prašek

 

  • cca 350 g mascarponeja in nutella po občutku
  • 400 g čokolade in malo olja za preliv (ali preliv, ki sem ga jaz kupila v Pekis.si)

 

  1. Maso za biskvit naredimo tako, da penasto vmešamo jajca in sladkor, dodamo olje in vodo, na koncu pa še moko s pecilnim praškom. Nuša je rekla takole: “Dej pečt pa naj se peče, dokler ni pečeno.” Jaz bom malo bolj natančna – naj se peče v predhodno ogreti pečici, na ventilaciji, 180 stopinj, cca 20 minut oziroma dokler ni pečeno.

(Tole je meni osebno najbolj preprost recept za biskvit, ki ga pogosto spečem, prerežem na pol in polovico namažem z mešanico mascarponeja in kisle smetane in posujem s kokosovo moko, drugo polovico pa namažem z marmelado z okusom gozdnih sadežev. Obe polovici dam skupaj tako, da sta oba namaza v sredini. Ne vem, kako se temu pecivu pravilno reče, jaz ga imam zapisanega kot babičino pecivo. Probajte, res je preprosto in dobro.)

2. “Nina, ko bo biskvit pečen, ga pusti, da se ohladi, nato ga z rokami raztrgaš na manjše dele in čist, čist, čist, ampak res čist, zdrobiš. Da ne boš pustila, kakšnih večjih kosov, ker ne bo dobro.” In tale del sem zelo resno vzela. Biskvit sem razdrobila na prakoščke!

IMG-8476

3. Ko je biskvit dobro razdrobljen, mu počasi dodajaš mascarpone in nutello.

IMG-8477

Za začetek bi rekla, da dajte 3 velike žlice mascarponeja in 2 veliki žlici nutelle. Zmes z rokami dobro premešajte, zgnetite in po potrebi dodajajte mascarpone. Moj biskvit se je obarval na rjavo in zmes je po gostoti spominjala na tisto maso, iz katere delamo rumove kroglice. Zelo pomembno je, da masa ni presuha ali premokra. 

4. Maso za 1 uro postavi v hladilnik.

5. Nato iz mase oblikuj kroglice in jih za 20 minut daj v skrinjo.

56475800057--54D5A5BB-2959-42C2-859C-DFFD799CF185

6. Medtem časom nad soparo stopiš čokolado. Dodaš ji cca 2 žlici jedilnega olja, da jo nekoliko razredčiš. To čokolado boste kasneje uporabili tudi za namakanje kroglic. Polovico kroglic vzameš iz skrinje. Paličico namočiš v stopljeno čokolado in jo zapičiš v kroglico. Kroglice na paličici daš nazaj v skrinjo. Enako narediš še pri drugi polovici kroglic.

7. Čokolada za preliv je že stopljena in pripravljena. V tem času se je ravno prav ohladila, da bo primerna za namakanje kroglic. Iz skrinje vzamemo kroglice na palčki, po 5 naenkrat. Kroglico namočimo v stopljeno čokolado in jo nežno otresemo. Paličico zapičimo v stiropor in takoj potresemo s perlicami. Če se perlice ne primejo, se je čokolada na kroglici že preveč ohladila, strdila, kar pomeni, da boste vse skupaj morali delati nekoliko hitreje. Če se čokolada na kroglici ne strdi hitro, pomeni, da so kroglice, ki ste jih vzeli iz skrinje še pretople. Opazila sem, da sta temperatura ohlajenih kroglic in temperatura stopljene čokolade na tej točki ključnega pomena. Težko vam točno razložim, do stopinj natančno, kako mora biti, ampak prepričana sem, da boste dobili občutek. Ko jih narediš 100, ti postane vse jasno:)

IMG-8490

Nuša mi je svetovala, naj si pogledam še kakšen posnetek na You tube, da mi bo bolj jasno, kako se jih namoči, zapiči in posipa. Tukaj si lahko ogledate posnetek/posnetke.

Se sprašujete, zakaj so vsi popsi modri? Ne vem, vprašajte našo Elso:)

 


Kakšno veselje!

Narava, moja učiteljica

Velikokrat se sprašujem, kam se nam vsem tako mudi. Zakaj tako hitimo? Zakaj se nimamo časa ustaviti in res vdihniti dan. Vsakega posebej? Zakaj sem taka, kot večina hitečih ljudi, čeprav mi moje srce vsak dan govori, naj se ustavim in umirim. Zakaj si zjutraj ne utegnem vzeti časa za jogo, zakaj v svoj vsakdan ne vpeljem kakšne meditacije? Zakaj vedno tako hitro jem? Tudi ko delam, neprestano hitim in se mi zdi, da mi to hitenje razžira ljubezen, ki jo gojim do svojega dela.

Zadnjič sem zaključevala z delom, vendar sem morala še poslikati nekatere izdelke, preden sem jih zapakirala in poslala naprej. Hitela sem. Kot po navadi. Tako zelo sem hitela, da sem za trenutek celo prehitela sama sebe. Skoraj pritekla sem do prostora, kjer fotografiram, prijela za kljuko in vrata potegnila k sebi. Še preden sem jih dovolj odprla sem že hitro naredila korak naprej in se s celim telesom, od glave do nog, z vso močjo zaletela v vrata.

Najprej sem zakričala: “Aaaaaau!” Za aaaaau sta sledila še dva ali trije “fak” in še en “matr”, nato še kombinacija obeh in malo poskakovanja na mestu za ublažitev bolečine. O fak, res me je zabolelo. Tako zelo, da sem se morala za nekaj minut ustaviti, da sem sploh dojela, kaj se je pravkar zgodilo.

Bolečina je hitro popustila in jaz sem že dirjala dalje. Kot po navadi sem v naglici zaključila delovni dan. Vse sem uspela narediti pravočasno. Pravočasno zame.

Ta dogodek se po enem tednu še vedno večkrat na dan pojavi v moji glavi. Pa ne zaradi bolečine. Ta dogodek razumem, kot da mi je nekdo iz vesolja poslal klofuto z namenom, da bi se končno začela zavedati, kako pravzaprav delam, živim.

Zakaj tako hitim? Zakaj sem sama sebi najbolj zahteven šef? Zakaj sama sebi postavljam roke in si neprestano pišem “TO DO LIST-e”, ki jih ne glede na to, kako hitim, ne morem izpolniti? A bo kaj drugače, če takšne stvari enostavno neham delati? Ja, bo drugače! Jaz bom drugačna, jaz bom bolj umirjena.

V tem trenutku sem jezna sama nase, ker opravljam delo, ki me neizmerno veseli, sem sama svoj šef, ki si prostovoljno vsak dan ustvarja neverjeten stres in pritisk.

Hvala bogu, da imam njiju, njih. Trenutki z mojo družino me resnično sprostijo. Najraje se z njimi odpravim v naravo. Družina in narava – popolna kombinacija zame. Naj bo dež, naj bo sonce. Narava je tista, ki me spomni na to, kako je življenje lahko popolnoma preprosto, a hkrati neverjetno popolno. 

Včeraj sem se z njima sprehajala po domačem vrtu. Opazovala sem cvetoče drevo. To se sliši tako zelo romantično, vendar sama zase lahko rečem, da sem vse prej kot romantična duša. Narava je tista, ki iz mene izvabi takšno obnašanje. Narava je tista, ki me že od nekdaj vabi v svoje naročje in mi pripoveduje najbolj zanimive zgodbe in življenjske lekcije. Narava je resnično moja največja učiteljica. Koliko nas lahko nauči, če le imamo dovolj posluha za njo. In včeraj začutila, da ji moram prisluhniti z vsemi svojimi čutili.

Ustavila sem se pod cvetočim drevesom. Toplo sonce ga je počasi zbudilo iz zimskega spanja in iz njega zvabilo nešteto popolnih, veliko obetajočih cvetov. Opazovala sem ga, kako se umirjeno pozibava v rahlem vetriču in potrpežljivo čaka, da čebele in druge žuželke opravijo svoje delo.

LRG_DSC06187Tudi čebele so bile povsem umirjene, nikamor se jim ni mudilo. Bilo jih je toliko, da jih je bilo moč videti tudi z zaprtimi očmi, vendar niti približno niso med sabo tekmovale ali se greble, katera bo nabrala več cvetnega prahu. Z vsem svojim bitjem so se zavedale, da ga je za vse dovolj.

Ta čisto vsakdanji dogodek, je v meni sprožil nov val misli. Cvetoča breskev se bo še naprej umirjeno pozibavala v vetru, čebele, metulji in ostale žuželke bodo še naprej umirjeno opravljale svoje delo, katerega rezultat bodo oprašeni cvetovi iz katerih se bodo razvili plodovi in čez nekaj mesecev bomo iz točno tega drevesa lahko utrgali prve sočne sadeže – Ceteris paribus (ob nespremenjenih drugih dejavnikih).

In če razmišljam dalje, v svoje razmišljanje ne dodajam ceteris paribus, pač pa vse druge mogoče dejavnike, kot na primer, da sredi aprila pride do hude pozebe, ali pa se pojavi huda bolezen, ki bo prizadela plodove breskve. Predpostavim lahko, da bo hud vihar izruval to lepo drevo. Ne vem, kakšna usoda se mu piše.

Vem le, da bo breskev bo še vedno ostala umirjena breskev in čebele bodo še vedno pridno opraševale druga drevesa in cvetlice. Nič ne bo drugače. Življenje bo šlo dalje. Nič se ne bo ustavilo, nič se ne bo spremenilo. Ne breskev, ne čebele ne bodo zaradi neljubega dogodka pod hudim stresom, ne bodo jokale in se smilile same sebi, saj so naredile vse, kar je v njihovi moči, da bi to drevo obrodilo sadove.

Narava. Narava, ti moja učiteljica. Hvala ti za današnjo lekcijo. Učim se od tebe. Vem, da neprestano delaš, a si kljub temu neverjetno spokojna. Svoje delo opravljaš počasi in samozavestno, nikoli ne hitiš in nikoli ne prehitevaš – ne drugih, sploh pa ne sama sebe. Pustiš času čas in med vsem procesom umirjeno dihaš ter potrpežljivo upaš, da bodo vsi tvoji pomočniki, kar se da dobro opravili svoje delo. Pri vsem tem pa se tudi zavedaš, da na določene stvari enostavno nimaš vpliva, zato se jih niti ne trudiš spremeniti pač pa jih sprejmeš takšne kot so.

Ne vem, če mi še sledite, ker sem zapisala veliko manj misli, kot se jih je dejansko odvilo v moji glavi, pa vendar moram zapisati še tole, četudi se bo bralo popolnoma noro.

Od danes naprej bom tudi jaz tisto sonce, tista breskev in tiste čebele!

LRG_DSC06191LRG_DSC06202LRG_DSC06205

“Nature does not hurry, yet everything is accomplished.”

(Lao Tzu)

Love you forever

Danes bom z vami delila zgodbo, ki me vedno tako gane, da jo komaj preberem do konca (pa nisem softič).

To je zgodba o mami in njeni brezpogojni ljubezni,zgodba o krogu življenja in zgodba o minljivosti. To je preprosta zgodba, pisana za otroke, ki se do srca dotakne odraslega.

Razmišljala sem, da bi jo prevedla, vendar sem se na koncu odločila, da naj ostane v izvirniku.

Vdihnite in izdihnite, tole ne bo enostavno.


A mother held her new baby and very slowly rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she held him, she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

2_5006The baby grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was two years old, and he ran all around the house. He pulled all the books off the shelves. He pulled all the food out of the refrigerator and he took his mother’s watch and flushed it down the toilet. Sometimes his mother would say, “this kid is driving me CRAZY!”

But at night time, when that two-year-old was quiet, she opened the door to his room, crawled across the floor, looked up over the side of his bed; and if he was really asleep she picked him up and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. While she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

The little boy grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was nine years old. And he never wanted to come in for dinner, he never wanted to take a bath, and when grandma visited he always said bad words. Sometimes his mother wanted to sell him to the zoo!

But at night time, when he was asleep, the mother quietly opened the door to his room, crawled across the floor and looked up over the side of the bed. If he was really asleep, she picked up that nine-year-old boy and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

The boy grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was a teenager. He had strange friends and he wore strange clothes and he listened to strange music. Sometimes the mother felt like she was in a zoo!

sm16

But at night time, when that teenager was asleep, the mother opened the door to his room, crawled across the floor and looked up over the side of the bed. If he was really asleep she picked up that great big boy and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. While she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

That teenager grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was a grown-up man. He left home and got a house across town. But sometimes on dark nights the mother got into her car and drove across town.  If all the lights in her son’s house were out, she opened his bedroom window, crawled across the floor, and looked up over the side of his bed. If that great big man was really asleep she picked him up and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

Well, that mother, she got older. She got older and older and older. One day she called up her son and said, “You’d better come see me because I’m very old and sick.” So her son came to see her. When he came in the door she tried to sing the song. She sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always…

But she couldn’t finish because she was too old and sick. The son went to his mother. He picked her up and rocked her back and forth, back and forth, back and forth. And he sang this song:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my Mommy you’ll be.

old-mom-and-grown-up-sonWhen the son came home that night, he stood for a long time at the top of the stairs. Then he went into the room where his very new baby daughter was sleeping. He picked her up in his arms and very slowly rocked her back and forth, back and forth, back and forth. And while he rocked her he sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

17346418._SY540_


Avtor knjige je kanadski pisatelj za mladino Robert Munsch. Sama sem njegovo knjigo naročila tukaj.

Interpretativno branje knjige v angleškem jeziku lahko poslušate tukaj.

Kako Robert Munch zapoje pesmico iz knjige lahko slišite tukaj.

“Mama na porodniški” stil

Odkar sem na porodniški, izgledam približno takole. Verjetno je vsem takoj jasno, da je to šala leta, kajne? Zato mamica na porodniški, ki nimaš časa zase, ne ustraši se, beri dalje.

Odkar sem na porodniški sem močno spustila svoje kriterije glede marsičesa. Stanovanje ni nikoli tako dobro pospravljeno, kot je bilo včasih. Sobotnih dopoldnevov, ki so bili namenjeni temeljitemu čiščenju, se le še medlo spominjam. Likam samo še tisto, kar je res njuno, pospravljen avto? Kaj je že to?

Moj mož bi lahko povedal, da sem močno spustila kriterije tudi kar se oblačenja tiče. Spomnim se še dni, ko sem dejansko še imela svoj stil oblačenja. To so bili časi, ko sem se z velikim vesejlem večkrat mesečno sprehodila po trgovinah z oblačili, si rada kupovala nova oblačila, čevlje in torbice. Zjutraj sem stopila  v svojo garderobno omaro, vdihnila in izdihnila, pogledala po nabito polnih policah pisanih oblačil in pomislila: Kako se danes počutiš? Za krilo in visoke petke? Morda obleka? Ali pa jeanske s srajčko in blazerjem?

Ko sem izbrala primerna oblačila, sem morala poiskati še torbico, ki je šla dobro poleg oblačil, si v kopalnici nadeti pravi nakit, make up in frizuro. Morda se sliši, kot da sem celo večnost preživela pred ogledalom – pa vendar le ni bilo tako, saj sem bila dobro organizirana in hitra.

Kako to izgleda danes, po dveh zaporednih porodniških dopustih? Hm…

Zjutraj vstanem. Oblačila, ki jih imam na sebi, me spomnijo na minuli večer. Če imam oblečeno pižamo, pomeni, da je bilo vse dokaj znosno, saj se je velikokrat zgodi, da z otrokoma zaspim kar oblečena in neumita.

Recimo, da je za mano dober večer in dokaj normalna noč (kaj je za nas normalno, bom morda napisala kdaj drugič – nočem, da si kakšna mami, ki načrtuje otroke, zaradi mene premisli). Stopim v omaro in pogledam po policah. Nimam kaj obleči. Vse trenirke so v pranju, ker jih moj mali škrat vsakodnevno pobruha.

Nujno moram v šoping!

Preden se spravim v trgovino, mine vsaj en mesec. Z dojenčkom in dvoletnico ob njem, “šibam” po šoping centru in si brez pomerjanja kupim prvo trenirko, ki jo zagledam v prvi trgovini.

Šele čez nekaj dni jo doma uspem pomeriti in ugotovim, da še vedno nisem tako suha, kot si želim, saj mi hlače v pasu precej poudarijo tiste znane ročke, pa tudi pomanjšala se nisem pav nič – hlače so mi vsaj 5 centimetrov prekratke.

Odlično. Moja svakinja bo spet imela nove hlače, moja omara pa ostaja ena srednja žalost. Bom poskusila znova, čez dva meseca.

Vem, da sem precej znižala svoje standarde, zaradi česar se pravzaprav preveč ne sekiram, saj sem večino časa doma, s svojima otrokoma in res ne vem, zakaj bi si takrat oblekla karkoli drugega kot eno staro trenirko, ki kar kliče po tem, da jo nekdo pobruha.

V takih oblačilih mi je udobno. Dobro se počutim. Vse dokler nimam kakšne minute časa, da malo pogledam, kaj je novega na spletu. Ko naletim na popolne fotografije popolnih mamic z dojenčki, me prelije občutek slabe vesti, ki mi sporoča, da sem se verjetno res preveč zapustila. Malo se zamislim sama nad sabo in lepe mamice iz lepih fotografij mi vlijejo pogum – če zmore ona imeti vedno tako popoln look, si ga vsake toliko lahko privoščim tudi jaz.

S to mislijo v glavi sem od njega izsilila, da me je povabil na kavo. Vzela sem si nekaj minut zase in si skrbno izbrala oblačila. Bilo je mrzlo. Oblekla sem debele žabe in temno zeleno, potisnjeno obleko, ki mi je segala do kolen in je precej dobro poudarila mojo postavo. Ko sem prihajala iz kopalnice, sem na izrazu na njegovem obrazu videla, da sem se odločila prav. Všeč sem mu. Požira me z očmi. Kako čudovit občutek, na katerega sem, vedno oblečena v stare trenirke, že pozabila.

Odšla sva na pijačo, seveda sva dojenčka vzela s sabo. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni pričel glasno jokati. Lačen je. Moram ga podojiti.

Z diskretnim dojenjem v javnosti nikoli nisem imela težav. A tokrat je bilo drugače, saj je diskretno dojenje sredi lokala nemogoče, če imaš oblečeno obleko, tesno zaprto do vratu, ki sega do kolen. Od živčnosti sem se v trenutku vsa prepotila, pustila tisto kavico, ki sem si jo tako zelo želela in jezno ter razočarano zavpila: Gremo!

Pa smo šli.

Čez nekaj mesecev sem naredila še večjo neumnost. Vsi, se pravi mami, tati, oba otročka in pes, smo se neko nedeljo popoldan odpravili na tortico v zelo lep in še bolj obiskan lokal v našem mestu. Iz trenirke sem na hitro smuknila v jeanske in si oblekla majčko in čez ogrnila moderno jopico (vs. Čisto ok. Tak, casual stil. Dobro sem se počutila.

Vse dokler nisem po nekajkratnem tekanju gor in dol po terasi gostilne opazila, da imam obute neke stare natikače iz Kika, ki so tako grde, da jih še doma nataknem samo takrat, ko nesem smeti v kontejner in se vsakič sprašujem, zakaj se domov raje ne vrnem bosa.

No, v teh natikačih sem šla od doma. V gostilno. V center mesta. V nedeljo popoldan, ko je bilo tam največ ljudi. Vsi tisti, ki ste me videli (ja, vem, ni vas bilo malo), prosim razumite, da to pa res ni del mojega “mama na porodniški” stila. To je bil samo še en mičken spodrsljajček mamice, ki ima polno glavo otrok, dela, selitve, psa,… Pač sem se pozabila preobut! PA KAJ! A se vam to še ni zgodilo?! 

Takrat mi je postalo kristalno jasno. Nič ni narobe, če sem v tem obdobju najraje doma, zelo pridno skrbim za svoje otroke in svoj “mama na porodniški” stil. Briga me za vse popolne fotografije popolnih mamic! To ni zame! Trenirka in modrc za dojenje sta zakon!  In veste kaj, tudi grdi natikači iz Kika so zelo praktični.

Do naslednjič…

Nina

4 recepti za naravni piling

Poznate tisto ajurvedsko modrost, da na kožo lahko nanašaš samo tisto, kar lahko tudi zaužiješ?

Če jo poznate in jo skušate tudi upoštevati, vam bo ta objava zagotovo všeč.

Tokrat bom z vami delila nekaj preizkušenih pilingov za obraz, ki jih najpogosteje uporabljam. Naravni pilingi so mi zelo všeč, ker so naravni (seveda) in tudi zato, ker so preprosti za pripravo in po sestavine ne rabim daleč, saj imam večinoma vse doma, kar v kuhinji.

NEKAJ BESED O PILINGU

Zakaj je piling pomemben?

Piling je zelo pomemben, saj odstrani odmrle kožne celice in pripravi kožo, da je bolj dovzetna za negovalne učinkovine. Priporočamo, da ga opravljate dvakrat na teden. Če imate suho ali občutljivo kožo, pa je dovolj enkrat na teden, saj je koža že sama po sebi tanka, in če naredite piling, bo še tanjša.

Zakaj izvajati piling?

Koža naravno odvaja odmrle kožne celice tako, da se odstrani vrhnja plast in se začne luščiti. Piling pomeni, da z malce bolj grobimi izdelki sami fizično odstranimo te odmrle kožne celice. Piling lahko izvajate doma ali v salonu.

Piling ima naslednje dobre učinke

  • odstrani odmrle kožne celice in pripravi kožo za nadaljnjo nego,
  • dovoli svežim kožnim celicam, da pridejo na površje, in zato se izboljša videz kože,
  • negovalni izdelki po pilingu lažje prodrejo v globino kože in so zato učinkovitejši,
  • izboljša se prekrvitev, celice dobijo več kisika in tako se izboljša tudi polt,
  • zmanjša se hiperpigmentacija, saj se pigmentni deli kože odstranijo.

Pazite

Najstnikom se koža obnavlja na 14 dni, medtem ko odraslim, še zlasti po 40. letu, na 30 ali 40 dni.
Lahko si predstavljate, kaj lahko piling naredi vaši koži, če ga opravljate vsak dan. Koža sčasoma postane tanka, zato bolj občutljiva, veliko bolj dovzetna za sončne opekline in prehitro staranje. In ko se to zgodi, vam lahko pomaga samo dermatolog.

Kaj si je treba zapomniti?

  • Ko delate piling, vedno uporabljajte mlačno vodo. Če ga boste nanašali na suho kožo, je učinek lahko zelo neprijeten.
  • Na obrazu nikoli ne uporabljajte pilinga za telo.
  • Nikoli ne uporabljajte ličil takoj po pilingu, zato je piling najbolje narediti, preden greste spat.
  • Ne uporabljajte pilinga, ki vsebuje lupine oreščkov, saj lahko te poškodujejo kožo.

(VIR: aktivni.si)

 

  1. PILING IZ SLADKORJA

1 žlička medu

1 žlička sladkorja

1 žlička mlačne vode

Sestavine premešajte in si nanesite na obraz ali po telesu. S krožnimi gibi masirajte in kasneje sperite z mlačno vodo. Koža bo po uporabi nahranjena in navlažena.

Sladkor deluje kot naravni vlažilec, kar pomeni, da kožo med pilingom očisti odmrlih celic, hkrati pa jo prijetno navlaži. Kožo prijetno osveži in očisti, saj je naravni vir glikolične kisline, ki je tudi zelo priljubljena sestavina raznih kozmetičnih izdelkov.

Med lahko zamenjate z olivnim oljem. Pripravljen piling je primeren tako za obraz, kot celo telo.

VIR: Ženska.si

 

2. PILING IZ ZDROBA

1 žlička zdroba

1 žlička mleka

1 žlička meda

Hranilen piling za obraz je tudi piling iz zdroba, kateremu primešate žličko medu in mleka. Sestavine zmešate in si jih s krožnimi gibi nanesete na obraz. Koža bo očiščena odmrlih celic, obenem pa bo pripravljena za boj z zimskimi temperaturami.

VIR: enaA lifestyle 

 

3. UNIVERZALNI PILING

1 žlička soli

1 žlička medu

1 žlička olivnega olja

Univerzalni domači piling, ki ga lahko uporabljate za celo telo, si naredite iz žlice medu, žlice soli in žlice olivnega olja. Med pred uporabo nekoliko segrejte, da se lepo stopi, in vanj dodajte grobo ali fino mleto sol. Sol z velikimi zrni je primerna za piling celotnega telesa, medtem ko fino mleto uporabljamo za obraz. Zmesi dodajte še žlico olivnega olja, ki že od nekdaj velja za naravno lepotilo.

VIR: Žurnal24

 

4. PILING ZA POŽIVITEV

  • pol skodelice morske soli
  • pol skodelice olivnega ali kokosovega olja
  • po želji ekstrakt citrusa

Za dobro jutro brez kave bo tale poživljajoč piling ravno pravi. Pol skodelice morske soli zmešajte s pol skodelice vašega najljubšega olja in dodajte ekstrat citrusa. Vmasirjate v kožo in sperite. Pazite le, da piling ne pride v stik z očmi, saj bi to bilo sila neprijetno.

VIR: enaAlifestyle

Pričnite uporabljati naravni piling za obraz, koža vam bo hvaležna!