Ne bom pogrešala…

Danes je za mano še ena težka noč. Lenart se je zbujal na 15 – 30 minut. Jokal. Predvidevam, da mu rastejo zobki. Psihično se pripravljam na noči, ki bodo sledile, saj vem, da ta zagotovo ni edina.

Vesela sem, da imam dva zdrava otroka in vsak dan se zavedam, da je zdravje resnično naše največje bogastvo. Vedno se po naporni noči, po napornem dnevu potolažim z besedami: “Zdrava sta.” Ne samo, da to rečem – te besede tudi začutim. Tako močno, kot sem v nosečnosti čutila tiste besede, s katerimi ljudje zaključijo pogovor, ko okorno bodočo mamico povprašajo po spolu otroka.

Zanima jih, kdo se skriva v trebuščku ali vprašajo zgolj iz navade ali pa samo zato, da nekaj rečejo. Nekateri gredo celo stopničko višje in mamici zastavijo vprašanje: “Kaj si pa bolj želiš?” Ali pa že kar sami povedo: “Verjetno si želiš fantka, glede nato, da imate že eno punčko.” A na koncu ta nesmiselni pogovor vedno skupaj zaključimo s tako klišejskim stavkom: “Pa saj sploh ni važno, le da bo otrok zdrav.”

Nihče ne čuti teh besed bolj močno, kot jih čuti mama, ki pod srcem nosi še nerojenega otroka. In točno tako močno čutim hvaležnost, ko se v mislih vsak dan zahvalim višjim silam, ker sta moja otroka zdrava in ker sva zdrava tudi midva. Vse bom prenesla, samo da bomo zdravi.

A kljub temu pridejo naporni dnevi oziroma pri nas so naporne predvsem noči. Človek bi mislil, da sem se po vseh teh letih že navadila, vendar resnica je, da mi vrsta zaporednih nočnih zbujanj načenja domišljijski lik super mame, ki zmore in prenese vse. Smili se mi otrok, ki ima težave, a tam nekje na sredi noči, ki je prepletena z zbujanjem in jokanjem, se pričnem smiliti še sama sebi. Tako pač je. Iskreno. Priznam.

Ko sem danes ponoči tolažila svojega malega princa, so mi po glavi hitele najrazličnejše misli. Seveda je bila večina teh usmerjena nanj in v to, da moram ostati mirna in mu pomagati kolikor se da. V trenutku, ko je prišel miren interval in sva oba leže počasi tonila v spanec, so se v mojih mislih pojavile še besede, ki sem jih v zadnjih letih že kar nekajkrat slišala.

“Uživaj sedaj, ko sta majhna. Boš videla, ko bosta zrasla, boš še pogrešala te čase.”

Hmmm. Zanimivo razmišljanje. Res. Velikokrat sem imela v mislih to modrost. Besede so me spremljale, ko nam je bilo lepo in tudi takrat, ko so stvari postale malce bolj naporne. Ta izredno pameten nasvet sem v vseh teh letih nekako ponotranjila. Dnevi res minevajo s svetlobno hitrostjo in otroka boste prehitro zrasla. Še dvakrat bom šla spat in že bosta v šoli. In nato še dvakrat pa me ne bosta več potrebovala. Groza. Mi gre na jok, že ko samo pomislim na to.

Res je, marsikaj bom pogrešala. A danes sem si kljub temu končno nehala zatiskati oči in si odkrito priznala, da je to zagotovo najbolj butast nasvet, kar sem jih kdaj dobila.DSC01664Prepričana sem, da ne bom pogrešala dolgega obdobja, ko se Zoja kar nekajkrat na noč zbudila v histeričnem joku. Ne bom pogrešala tega, da sva jo s težavo umirila šele takrat, ko je histerično pričel jokati tudi Lenart. Ne bom pogrešala vseh noči, ko sem z njima, vsa nemočna, jokala tudi jaz.

Ne bom pogrešala niti ene težave, ki smo jih imeli zaradi Zojinega spanja. Prav nič ne bom pogrešala občutkov, ko sem se bala večera, ker sem vedela, kaj me čaka.

Ne bom pogrešala vseh nasvetov, ki sem jih  dobila od mamic, ki nikoli niso imele podobne izkušnje. In niti za trenutek ne bom pogrešala, kako nesposobno sem se zaradi večine njihovih izjav počutila.

Ne bom pogrešala juter, ko me zaradi neprespanosti močno tišči v prsih, boli me glava in na splošno se počutim, kot da sem celo noč nekje žurala in popila kar nekaj kozarčkov rujnega preveč. Oh ne. Zagotovo ne bom pogrešala teh občutkov.

Ne bom pogrešala dni, ko imam s težavo odprte oči in kmalu po dvanajsti uri že razmišljam, kako moram spiti še eno kavo, da bom zdržala do štirih. Ob štirih pa še eno, da bom pri življenju do osmih.

Ne bom pogrešala dejstva, da mineva že tretje leto, odkar se zbujam minimalno 5x na noč in da se tako klavrni noči pri nas dejansko reče dobra noč.

Danes sem se, vsa utrujena, odločila, da ne bom pogrešala ničesar. Odločila sem se tudi, da ne bom niti žalovala za lepimi trenutki, ki jih vsak dan doživimo. Živela bom le za sedanjost in ne bom se ozirala nazaj niti naprej.

Vendar kljub tako odlični odločitvi priznam, da si bom ob nočeh, kot je bila današnja, vedno po tihem želela časa, ko se bo stanje tudi v naši družinici normaliziralo. Zjutraj pa bom v njegovem objemu glasno in brez sramu priznala, da se iskreno veselim noči, ki jo bomo normalno prespali tudi mi.

Ostajam doma…

Jutri je prvi november. Državni praznik. Dan mrtvih.

Jutri je poseben dan. Dan, ko se ljudje z mislijo na svoje drage odpravljajo na grobove, prižigajo sveče in točijo solze. Dan, nabit s temačnostjo in žalostjo. Dan, ko so občutki življenjske nemoči in nesreče še močnejši.

To je dan, ko ljudje stojijo ob grobovih svojih dragih, jaz pa zavestno ostajam doma.

Upiram se običajem, upiram se okolici, upiram se svojemu umu in skušam slediti samo svojemu srcu, svojim občutkom…in pa tebi.

Jutri je poseben dan. A zame ne bo prav nič drugače.

Tako kot vsak dan, se bom tudi jutri neštetokrat spomnila nate. Ponoči se bom vsaj enkrat zbudila iz trdnega spanca in nato nekaj minut vsa zmedena zrla v temo, ter skušala še naprej združevati sanje z resničnostjo. Srce me bo bolelo, ko bom dojela, da to ni mogoče.

Sredi noči bom vstala, odšla v kopalnico, si umila obraz in v ogledalu zagledala žalosten in zmeden odsev. Zakaj? Je vprašanje, ki mi bo zopet razburkalo misli. A odgovora tudi tokrat ne bom dobila. S kamnom v srcu se bom vrnila v posteljo in poslušala čim prej zaspati. Moje misli bodo pri tebi.

Jutri ne bo nič drugače.

Igrala se bom s svojima otrokoma in med igro nekajkrat odtavala stran. Daleč stran. K tebi. Razmišljala bom o tem, kako mi je žal, da se moja otroka nikoli ne bosta spočila v tvojem naročju. Nikoli se ne bosta igrala s tabo in se smejala tvojim šalam. Nikoli…

Nato se bo moj pogled ustavil na njej, moji zlati deklici. Vrnila mi bo pogled in z njim omilila mojo žalost, saj me bo kot vedno, gledala s tvojimi temno zelenimi očmi. Pogledala bom njega, mojega čudovitega fantka, kako zatopljen v knjige, glasno čeblja. Takrat bom ponovno začutila, da je del tebe tudi v njem. “Še si tu.” ti bom rekla.

Jutri ne bo nič drugače.

Opazovala bom njega, svojega čudovitega moža in razmišljala, kako žal mi je, da se nista nikoli spoznala. Stopila bom k njemu, ga objela in ga imela še bolj rada, ker vem, da je on tisti, ki si mi ga na pot pripeljal ti.

Jutri ne bo nič drugače.

Zvečer bom sedela v svoji delavnici, za svojimi šivalnimi stroji in precej utrujena še vedno delala. Trpka tišina me bo kot vedno silila k razmišljanju. Ustavila se bom in pogledala okoli sebe. Kaj počnem? Vodim svoj posel. Jaz, vodim svoj posel in vem, da mi brez tebe ne bi uspelo. Dal si mi odlično popotnico za življenje – delovne navade in veliko mero vztrajnosti. S solzo v očeh se bom nasmejala in v tistem trenutku, kot bi mi odgovoril na moje misli, v srcu začutila tvoj ponos.

Jutri ne bo nič drugače.

Ne bom ti prižigala sveč in točila solz. Ne bom obiskala mrtvega kraja, ne bom stala ob tvojem grobu in se prepričevala, da si tam, ker preveč močno čutim, da te ni. Si povsod, le tam ne. Si tukaj, z mano in tukaj živiš.

Ne bom te ubijala, zato bom jutri ostala doma. Zaradi sebe. Predvsem pa zaradi tebe.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Vem, da me razumeš in morda, da bodo nekoč razumeli tudi drugi.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

 

 

 

Vse kar rabim, imam

Danes je poseben dan. Pravzaprav na posebne dni niti ne dam veliko. Raje živim v zmotnem prepričanju, da je vsak dan lahko poseben, če mu le dovolim. Vendar danes čutim nekoliko drugače.

Zase bi lahko rekla, da nisem nikoli bila tipična deklica. Dolga bela obleka ni bila nikoli del mojih sanj. Pravzaprav sem vedno v sebi gojila močno prepričanje, da se ne bom nikoli poročila. Nikoli. Prav zares.

A danes je poseben dan. Danes praznujeva obletnico najine poroke.

Spomnim se, kako si nekega dne, minilo je slabo leto najinega poznanstva, prišel domov. Na mizo si postavil majhno škatlico. Med odpiranjem sem slišala tvoje besede: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Spomnim se, kako sva takoj za tem planila v smeh.

Spomnim se, kako sem te v tistem trenutku takoj imela še bolj rada. Pa ne zaradi prstana. In niti najmanj zaradi poroke, ki se mi je obetala. Moja ljubezen do tebe se je povečala, ker si mi dal prstan v točno takšnem stilu, kot bi si želela.

Ti me poznaš, ti me razumeš. Veš, da ne maram ceramonij. Romantična presenečenja so me vedno bolj odbijala kot privlačila. Zato si izbral zame najboljši način. Čisto preprosto, vsakdanje, sproščeno, nasmejano. Prepričan vame in prepričan v naju, si povedal: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Sploh ne vem, če sem na tvoje besede odgovorila. Ni bilo potrebe. Vse si povedal sam. Stopila sem izven svojih okvirjev in se prepričana vate in prepričana v naju, prepustila toku dogodkov.

Spomnim se, kako sva se ob večerih nekajkrat pogovarjala o najini poroki. “Jaz res ne bi imela dolge bele obleke in res si ne želim biti v središču pozornosti.” sem ti povedala.

Spomnim se deževne sobote, ko sva podpisala tisti kos papirja.

Spomnim se, neizmerne sreče in ponosa, ki sem ju čutila, ker sem postala tvoja žena. Najin poročni dan je bil točno takšen, kot sva bila midva. Bil je preprost, sproščen in nasmejan. V zraku pa je bilo moč čutiti vonj po sreči.

Spomnim se zamerljivih pogledov in grdih besed, ki sva jih dobila od nekaterih, ko sva naslednji dan povedala, da sva se na skrivaj, le ob prisotnosti prič, poročila.

A danes je poseben dan. Neprijetnim spominom ne dovolim več blizu mojega srca.

Podoživljam tisto soboto. Podoživljam svoje občutke…

Hočem, da veš, da kljub vsemu, kar sva zaradi najine odločitve doživela, ne bi spremenila prav ničesar. Hočem, da veš, da nikoli nisem rabila drage bele obleke, velikega najetega avtomobila, okrašenega z vsemi možnimi ikebanami,  prstana za 1000€ in 150 svatov, ki bi tisti dan plesali z nama.

Hočem, da veš, da ljudi, ki naju ne razumejo, ne rabim v svojem življenju.

Hočem da veš, da vse, kar rabim, si ti.

In vem, da veš, da vse, kar rabim, imam.  S tabo in zaradi tebe.


Hvala Lamai za to čudovito balado. 

Kaj sploh je Dolgčas?

Zadnjič me je prijateljica vprašala: “A ti ni nič dolgčas, ko si doma in več ne hodiš v službo?”

Hmmm… Zanimivo vprašanje. Če mi je kaj dolgčas? Enostavno sem ji odgovorila z vprašanjem: “Kaj sploh je Dolgčas?”

Danes pa v  zgodnjih jutranjih urah razmišljam o njenem vprašanju in mojem odgovoru. Kaj sploh je Dolgčas? Razmišljam in spomin se, da sem pravi Dolgčas spoznala v otroštvu, ko sem se kot predšolska deklica čuvala pri svoji stari mami. Ni mi bilo hudega, res ne. Večino časa mi je bilo prav lepo. Bila sem v domačem okolju, si vedno znova izmišljevala nove igre in v njih silila tudi svojega soseda Andreja. Če sedaj pomislim, kaj vse je moral ta revež zaradi mene početi, mi je kar malo hudo. Ker je bil vedno tako zelo vodljiv, sva se res redko kdaj sprla.

Že takrat, v mojem zgodnjem otroštvu sem si želela v vrtec ali v šolo in imela neprestano občutek, da nekaj zamujam, ker sem doma. Predstavljala sem si, kaj drugi otroci počnejo v vrtcu, kako se igrajo in kako otroci v šoli poslušajo učiteljico ter pišejo pomembne stvari v svoje pomembne zvezke. Zato je bilo povsem razumljivo, da se je moral Andrej z mano skoraj vsak dan igrati šolo. Seveda je bil on učenec, jaz pa učiteljica. Včasih mi je uspelo, da sem za to igro dobila še kakšne druge otroke iz vasi. Razred se je napolnil z učenci in jaz, učiteljica sem bila izredno vesela in predana svojemu delu. Prepričana sem, da sem že takrat vedela, kaj bom, ko odrastem.

Včasih pa drugih otrok ni bilo. Vsi mi pripovedujejo, kako sem se znala lepo igrati, tudi če sem bila sama in ne boste verjeli, da se tega spomnim. Spomnim se vseh igrač, ki so mi krajšale čas. Vem pa, da mi je bilo včasih tudi neskončno dolgčas. Takrat sem staro mamo neprestano spraševala: “Mama, kaj naj delam?” Kaj naj delam, kaj naj delam, kaj naj delam?

Podoživljam ta zoprn občutek. Ko imaš dovolj energije, ko bi lahko počel vse, prav vse, pa ne veš, ne kje, ne kako, ne kaj bi začel in potem enostavno ne narediš nič. Vsa energija, ki jo imaš v sebi se porabi zato, da začutiš Dolgčas v vsem njegovem bistvu. Ne vidiš ga, z njim se ne moreš igrati niti pogovarjati, samo čutiš ga. Veš, da je tam in ne bo odšel, dokler nekaj ne ukreneš. Kaj naj torej delam, da mi ne bo več dolgčas? In glava je ostajala prazna. Brez vsake ideje.

Tam nekje vmes – med igranjem šole in surovim dolgčasom, se je rodila moja želja po ustvarjanju. Ročna dela so bila tista, ki so mi pričela krajšati čas. Stara mama je od nekdaj kvačkala in je to znanje prenesla tudi name. Pokazala mi je tudi, kako so včasih na prte z malo debelejšo nitjo (kako se ji pravilno reče sploh ne vem, stara mama ji je rekla “pavlca”) našili različne motive. In tudi to me je naučila. “Štikati” – kot je ona poimenovala to dejavnost. Danes pa vem, da se temu reče vezenje, ročno vezenje. Saj res, tudi “štrikala” sem in šivala gobeline. Pri svojih štirih letih sem sama dokončala svoj prvi gobelin.

Že takrat sem ugotovila, kaj je tisto, kar preganja dolgčas. Delo. Celo življenje sem ga uspešno preganjala. Imela sem službo, ki sem si jo od otroštva želela. Bila mi je pisana na kožo, saj v razredu, med otroci res nikoli ni bilo dolgčas. Moje življenje se je vrtilo okoli te službe. Vendar sem jo pustila. Zakaj? Morda o tem kdaj drugič.

Sedaj sem doma. “A ti ni nič dolgčas, ker ne hodiš več v službo?”, me je vprašala prijateljica. Moj dan se začne z vrčem vroče kave že ob 4ih ali 5ih, a kljub temu je vedno vsaj 5 ur prekratek. Delam na zelo različnih področjih in čisto vsak dan se naučim kaj novega. Nekaj časa sem tajnica, nekaj časa modna kreatorka, potem še šivilja, fotografinja, pripravljalka paketov in še kaj bi se našlo. Poleg tega pišem blog in urejam vse tri (Catering Kukman, Nitka in Touche blog ) facebook strani in instagram profile, vendar žal na tem področju nisem tako pridna kot si želim, ker je moj Čas vedno kratek in dolgega sploh več ne poznam.

V moji delavnici in v moji glavi je toliko energije in želje po ustvarjanju, da s tem zapolnim vsako minuto svojega delovnega dela dneva. Proste ure pa mi krajšata moja zlata otroka.

Včasih razmišljam o tem, kaj delajo moje bivše sodelavke. Vidim jih, kako hitijo po hodnikih in kako v razredu na tablo pišejo pomembne stvari, ki jih učenci prepisujejo v svoje pomembne zvezke. Vendar ob vsem tem nimam občutka, da karkoli zamujam, ker sem doma. Pravzaprav vem, da bi veliko več zamudila, če bi še vedno imela “pravo” službo.

Draga prijateljica, vzela sem si čas in še na dolgo odgovorila na tvoje vprašanje. Verjetno se strinjaš, da je bilo moje vprašanje “Kaj sploh je Dolgčas?” pravzaprav najboljši odgovor.

Nič ni lažje – težje je!

Zadnjič sem pisala o svoji utrujenosti. Vem, da sem s svojim pisanjem v skrbi spravila veliko različnih ljudi – od takšnih, ki so mi zelo blizu, pa vendar niso slutili, kaj preživljam, do takšnih, ki jih pravzaprav ne poznam, a vas je kljub temu zaskrbelo zame. Nekaterim še sploh nisem utegnila odgovoriti – bom, obljubim. Pa vseeno se še tukaj vsem zahvaljujem za vso skrb in nasvete, predvsem pa za čas, ki ste ga s tem namenili meni.

Pravzaprav je vse, kar sem potrebovala to, da svoja čustva zlijem na papir. To mi pomaga že od nekdaj. Moji prvi zapisi sežejo v osnovnošolske klopi, ko pa sem prišla v leta, polna zmedenosti, zaljubljenosti, veselja in hkrati žalosti ter razočaranja, je moje pisanje postalo vsakodnevna stalnica. Ko so se moji občutki spremenili v črke, sem se vedno počutila veliko bolje. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Razen to, da sem te črke objavila in vas spravila v skrbi, za kar se vam opravičujem.

Ko sem pred tedni vsa razmišljala o mojih vsakdanih in se o tem pogovarjala s kakšno prijateljico, sem odkrito spregovorila. Veliko je vsega. Spremembe v življenju terjajo svoj davek. Pri nas pa je zadnje čase sprememb kar precej – selitev, gradnja hiše, težke odločitve povezane s službo in posledično našo prihodnostjo, skrb za lastno podjetje in strah, ki me oziroma naju ob vsem tem spremlja. Zaradi fizičnega in psihičnega napora porabljam veliko energije.

Pri vsem delu, ki so ga spremembe prinesle s sabo, sem imela oba otroka doma. Mi smo ena tistih družin, ki nimajo dveh babic, dveh dedkov, treh bratov in sester ter njihovih partnerjev in čisto vsi so pripravljeni kadarkoli popaziti na tvojega otroka. Poleg tega sem si sama zelo otežila celotno zadevo, ko se je v mojo glavo trdno usidral stavek: “Moji otroci, moja odgovornost, moja skrb.”

In zaradi vsega tega so naši dnevi zelo pestri. So mešanica tako igranja, kolesarjenja, skakanja po trampolinu, ustvarjanja s temperami, sprehodov, kot tudi selitve, gradnje, šivanja za Nitko, kuhanja, pospravljanja in pomivanje ogromnih gor posode, ki jo po delovnem vikendu pridela Jože in njegov Catering Kukman.

Pri vsem tem nama skoraj vedno “pomagata” tudi otroka, kar je v praksi najbolj podobno stavku: Tri korake naprej in dva nazaj. Dela in obveznosti je veliko, a neprestano se zavedam, da to nikoli ne sme priti na prvo mesto. Daleč na prvem mestu sta otroka, ki potrebujeta mamo in očeta. Otroka, ki sta v tistih letih, ko je čas, ki ga preživimo skupaj zagotovo čudovita naložba za prihodnost. In to, da je moj čas največ, kar jima lahko podarim, je še ena misel, ki mi otežuje življenje. Pa nič zato, saj čutim, da razmišljam pravilno.

Zaradi te misli sem ob koncu šolskega leta Zojo izpisala iz vrtca, kljub temu, da so me vsi prepričevali, naj tega ne naredim, saj si s tem samo otežujem življenje. Zoja potrebuje red, mi je bilo rečeno. Res je, se strinjam. A Zoja potrebuje tudi mamo in sproščene trenutke, ko bomo lahko vsi skupaj.

Priznam, vedela sem, da bo zelo naporno z obema, ker sta še tako majhna in me oba zelo potrebujeta. Poleg tega je Zoja še izredno posebna deklica, na večih področjih. Ko jo opazujem, v srcu čutim neverjeten ponos. Težave pa njej in posledično vsem nam dela njeno spanje oziroma ne spanje, s katerim se borimo že skoraj 3 leta.

A kljub vsemu, sem to naredila. Izpisala sem jo iz vrtca, ker sem v srcu čutila, da si bom preveč otežila dušo, če jo bom med poletnimi počitnicami vozila v vrtec, medtem ko bova z Lenartom doma. Vsakodnevne spremembe so se vrstile tudi pri Lenartu. Ugotovil je, da je kobacanje za “softiče” in da bo on raje hodil, čeprav še ne zna – mame veste, kaj to pomeni.

Vse to, me je počasi in vztrajno, korak za korakom vodilo do točke, ko je bilo enostavno preveč. Sesula sem se, zjokala in odkrito priznala, da ne zmorem vsega. Sem mama, ki bi naredila vse, da bi imela svoje otroke neprestano ob sebi, a v tistem trenutku bi naredila vse, da bi ju nekdo vzel za en dan, da bi se lahko malo spočila. Ko sem izrekla te besede, me je bolelo srce. Ker nisem mogla verjet niti svojim ušesom in niti svojemu srcu. Kako nizko sem padla.

A kot vedno, čez čas ugotovim, da je bil moj padec nujen za nov zalet. Moj najboljši prijatelj, moj mož, moj sopotnik, mi je pomagal, da sem se pobrala. Prenehala sem se smiliti sama sebi in z roko v roki in z otrokoma na ramenih sva šla dalje po najini poti. Zavedava se, da je čisto vsak dan en majhen korakec bližje času, ko vse skupaj ne bo več tako naporno.

Zaradi komentarjev in nasvetov drugih, sem verjela, da bo vse veliko lažje, ko bo prišel september in bosta šla otroka v vrtec. A danes sem tukaj. Sedim sama v delavnici in pišem, ker nič drugega ne zmorem početi. Pišem, ker se v meni zopet nabirajo čustva. Pišem in ves čas komaj zadržujem jok. Nič ni lažje. Težje je!

Minila je že ena ura, odkar sem jima sešila čisto nova oblačila za v vrtec in sta skupaj s tatitom odšla. Minila je samo ena ura in ju že tako pogrešam, da imam občutek, da mi bo razneslo srce. Čakam, da se bo v sosednji sobi oglasil Lenart in me na svoj način poklical k sebi. Čakam, da bo v delavnico pricapljala razkuštrana Zoja in bo še vsa zaspana povedala, da bi rada z mano delala. Čakam. Zaman. Ker danes se to ne bo zgodilo. Danes sta drugje. Brez mene.

In v tem trenutku so se ulile solze. Ne zmorem jih več zadrževati. Odkar sem mama, sem se spremenila tudi jaz. Sploh se več ne poznam….

…nadaljujem naslednjič.

 

“Aaaaaa tu mač!”

Moj telefon je že več kot eno leto na “mute”.  Zakaj? Ker mi je popolnoma vseeno, kdaj in kolikokrat zvoni, saj se skoraj nikoli ne javim. Zakaj? Preprosto:

  1. Kadar sem z otrokoma, se raje pogovarjam z njima kot po telefonu.
  2. Tudi, če prvi razlog odmislim, se zavedam dejstva, da je sprejemanje klicov čisti nonsens, saj se ob prisotnosti dveh minijev tako ali tako ne morem normalno pogovarjati.

Včasih se zgodi, da je kakšen klic nujen. Že na začetku vem, da se bo po parih minutah končal s hitro izgovorjenimi in težko razumljivimi kratkimi stavki, kot na primer: “Ej, moram it. Lenart se je začel umivati zobe z metlico za wc. Te pokličem nazaj.”

Veselim se dneva, ko se bom dejansko lahko normalno pogovarjala po telefonu. Vsaj takrat, ko bo zares nujno. Včeraj mi je bolj kot kadarkoli postalo jasno, da je ta dan še zelo daleč.

Peljali smo se v Belo Krajino, da si bova z Jožetom ogledala teren, kjer bo Catering Kukman pripravljal hrano. V avtu je bilo začuda zelo mirno. Tako mirno, da sem si drznila poklicati prijateljico (Ljubezniva), saj sva se morali pogovoriti o zelo resnih stvareh. Glede na tematiko najinega pogovora se mi je zdelo povsem smiselno, da jo pokličem sredi popoldneva, ko sva obe še toliko prisebni, da lahko še razmišljava z 1/4 najine leve polovice možganov.

Pogovor se je začel nekako takole: “Ej, sm te kar poklicala, da tole razjasniva, ker je preveč vsega, da bi ti pisala zvečer.” Čeprav sem v ozadju že lahko slišala njena dvojčka, je Iva samo rekla: “Se strinjam.”

Na to, kar sem doživela v naslednjih minutah najinega pogovora, resnično nisem bila pripravljena.

Nekako sva zelo optimistično pričele s pogovorom, nakar se začne oglašati Zoja. Žejna je, pila bi rada. Mimogrede ji dam vodo. Nadaljujem pogovor z Ivo in skušam slediti njenim vprašanjem. Zoja se je malo polila. Začne vpiti, seveda pretirava. Medtem, ko Iva razlaga, se pogovarjam še z Zojo in ji ponudim robček, ter ji povem, da ni nič hudega in naj se lepo obriše. Ne vem kako, ampak mi je kljub temu uspelo razumeti vse, kar je Ivo zanimalo.

Odgovarjam na njena vprašanja in na drugi strani slišim enega od dvojčkov in Ivo, kako komunicira s svojim otrokom. Še vedno sva optimistični in nadaljujeva pogovor. Saj situacija pravzaprav ni prav nič neobičajna za eno mamo, ali dve. Pogovarjati se po telefonu o pomembnih stvareh in mimogrede “poštimat”še enega otroka, ali dva. Mala malica.

Vendar situacija se stopnjuje. Na moji strani se oglasi Lenart. Pravzaprav sploh ne vem, kaj je potreboval. Po moje nič, samo malo je bil že naveličan vožnje. Obrnem se k njemu in ga malo pobožam po nogici. Jože je skoncentriran na vožnjo po ostrih ovinkih.

Na drugi strani zaslišim dvojčka in Ivo, kako se pogovarja z njima. Ne vem, kako je sploh mogoče, a tudi midve sva se še vseeno pogovarjali – brez prekinitve. Kot da bi vedeli, da so nama sekunde štete.

Višek smo dosegli pri šesti minuti in 40 sekund, ko sta v našem avtu vpila oba otroka, pri Ivi sta se oglašla Mila in David, za piko na i se je v ta kaos vklopil še Ivin Marko, ki jo je spraševal nekaj v zvezi z jogurtom – kot da je jogurt bolj pomemben od najinega pogovora. Sekundo za tem pa se v pogovor vklopil še Jože, saj ga je zanimalo, če se peljemo v pravo smer.

Aaaaaaaa! Ne morem. Ne morem. Ne morem. To je preveč tudi zame. V našem avtu so trije, ki se oglašajo in zahtevajo nekaj od mene. Moj telefon je most med mojim in njenim svetom, kjer sta še dva otroka in še en odrasel moški in vsi govorijo vse povprek.

Ne morem več.  Zalotim se, ko na glas zavpijem: “Aaaaaaaaaa, tu mač!” Kot, da bi hotela s temi besedami pritisniti na pavzo. A pavze ni. Zato se odločim, da vsaj zružim da most, ker vem, da mi bo tako za polovico lažje. Ivi rečem: “Ej, ne morem, te pokličem nazaj.”

In ja, draga moja Iva. Te pokličem nazaj, res. Čez ene 5 let, ok?:)

 

Neizprosna Utrujenost

Konec julija je najin najmlajši, najin Lenart praznoval eno leto. Eno leto! Po tihem in na glas sem obujala spomine na nosečnost, porod, majhnega, nebogljenega dojenčka, ki se je spremenil v čudovitega malčka. Razmišljala sem o stvareh, ki smo jih doživeli in vsakič se je misel zaključila s stavkom, brez katerega enostavno ne gre: “Oh, kako se je to leto hitro obrnilo.”

Ko sem se zadnjič zvečer ulegla v posteljo in s čustvi na stran pričela razmšljati o preteklem letu, mi res ni jasno, kako sem ta stavek sploh lahko izustila. To leto ni nič hitro minilo. To leto se je vleklo. Počasi. Dnevi so bili dolgi, noči kratke. Vse se je upočasnilo. Vse je postalo veliko, veliko težje.

To leto je bilo neprestana bitka med družino in delom. Ob dveh majhnih otrocih sva se odločila obdržati tudi Nitko. Svetle dele dneva sva posvetila najinima otrokoma, noč je bila zame mešanica dela in neprestanega dojenja. Noč je bila boj za preživetje, boj za obstanek. Ni bilo lahko in večkrat sem odločno povedala, da bom odnehala, ker enostavno ne zmorem več.

To leto je res minevalo počasi in utrujena postanem že, ko samo razmišljam o njem. A kljub vsemu je minilo. Otroka sta pridno rasla in tudi Nitkine nočne urice so obrodile sadove. Vendar je ravno zaradi tega to leto je tudi leto, ko sem spoznala njo – Utrujenost. 

mark your calendars

Ko sem že mislila, da težje res ne more biti, se je zopet pojavila ona. Drugačna, močnejša, vztrajnejša. Prišla je do mene, se usdela za mizo, me pogledala globoko v oči in me izzvala na polaganje rok. Odločena, da me tokrat dokončno premaga. 

Zadnje dni večkrat dnevno bijem bitko z njo. Najrajši bi popustila in se vsa izčrpana sprostila vse mišice v telesu, zaprla oči in za nekaj ur obležala. Zdi se mi, da bi bila to pravzaprav moja ena in edina zmaga. Vendar ne morem. Ne smem. Otroka me potrebujeta – neprestano.

Na hitro spijem še eno kavo. Obraz si splaknem z mrzlo vodo in ponovno sem v Lenartovih rokah. Vodi me sem in tja, gor in dol po hiši, po dvorišču in se nikoli ne utrudi. Hodil bi. Neprestano bi samo hodil, a hoditi, brez da bi me držal za roko, še ne zna. Zato sem zadnje dni samo njegova senca.

Če se senca usede, on joka. Če senca izgine, on joka. Če senca lula in ga pri tem drži v naročju, on joka.

Moje potrebe, moja volja in moj jaz so dokončno izpuhteli v zrak, ko je najin mladič pričel postajati homo sapiens – pokončni človek. Poleg njega je tukaj še Zoja, ki ima tudi svoje potrebe in zahteve in za piko na i sem zadnje dni z njima sama – Jože, ki mi pri vsem najbolj pomaga, ima delo na terenu (Catering Kukman).

Poleg mene, je tokrat je tudi Nitka na stranskem tiru. Iz dneva v dan mi je edini cilj, da ne obležim. Kljub vsemu imam volje do dela ogromno, vendar vse v trenutku izgine, ko se zvečer uležem v posteljo. Zaspana sem. Tako zelo sem zaspana in tako utrujena, da ne premorem niti enega % energije več. Tudi nekaj minut popolnega miru bi mi dobro delo.

Dopoldnevi še nekako minejo, od četrte ure dalje pa samo še gledam na urine kazalce in jih milo prosim, naj že končno pokažejo na osem. Takrat bo moje telo v horizontali prvič v dnevu otrpnilo. Vem, da bom zopet zaspala prva in vem, da se bom po nekaj nočnih bujenjih zaradi otrok, zjutraj zbudila, se usedla za mizo in ob vrču močne kave zopet bila neusmiljeno bitko z njo, ki nikakor noče popustiti.

Tokrat se res boriva in ona noče odnehati. Včeraj je bila tako močna, da me je spravila v jok in prosila sem jo, naj me pusti in naj že enkrat odide. Predam se. Samo pojdi! A ona je neizprosna in vztraja pri svojih pravilih. Če hočem, da gre, jo bom morala premagati.

Zagrizla je že v moje telo, v mojo dušo in celo v moje živce. Čisto vse v meni popušča. Zato je skoraj nemogoče, da v tem boju zmagam. Nato pomislim na preteklo leto. Kolikokrat sem že s solzami v očeh, vsa obupana bojevala z njo. In zmagala, vedno sem zmagala. Zmagala bom tudi tokrat. Vem, da bom! Potrebujem le več časa in malo pomoči.

Včeraj se je vrnil domov. Utrujen je tudi on. Draga moja Utrujenost, priznam – te dni si se res potrudila. Vzela si si čas in načela naju oba. Vendar ti sporočam, da sva danes ponovno skupaj in kot že veš, skupaj sva nepremagljiva. Zato ti sporočam, da boš morala oditi. Naj ti ne bo preveč hudo, saj veš, da se kmalu zopet vidiva.

 

 

 

Živeti življenje in ne živeti za stvari

Pred časom me je poklical prijatelj in me povabil na podjetniški večer. Seveda, pridem, z veseljem. A moje navdušenje je v hipu minilo, ko je povedal, da bom na odru sedela jaz. Jaz? Kaj naj jaz, izučena učiteljica in “fejk” šivilja,  povem o podjetništvu? Sploh pa, ne maram se izpostavljati, ne maram nastopati, ne maram karkoli pripovedovati več kot trem odraslim ljudem – sploh če jih ne poznam. Hvala za povabilo, ampak, ne hvala.

Vztrajal je in me prepričal. Povedal je, da na odru ne bom sama – delila si ga bom z njo. Ok. Čeprav je nisem poznala, se mi je zdelo, da bo zaradi tega vseeno malo lažje.17239847_10210785371804763_6924804402127321964_oSaša je mlada podjetnica, ki stoji za blagovno znamko Škatla presenečenja. Na podjetniškem večeru sem izvedela, da je po izobrazbi ekonomistka. Uspešna ekonomistka. V Ljubljani je namreč vodila večje prevajalsko podjetje. Delu je bila predana, s plačo zadovoljna, večji del dneva je preživela zakopana v delo, saj se je iz službe vračala v poznih popoldanskih urah.

Oh, kako jo razumem. Tudi sama sem bila svoje čase popolnoma predana svoji službi. V službo sem hodila dve uri pred začetkom pouka in se z rokami, polnih torb iz nje vračala v popoldanskih urah. Kljub temu, da sem učiteljica, nisem nikoli prišla domov pred pol četrto. Po nekaj urnem premoru, sem doma odprla torbe in nadaljevala z delom, ki ga ni nikoli zmanjkalo. Največkrat je bila moja služba, moj razred, otroci, ki sem jih poučevala, prva mislel zjutraj in zadnja misel zvečer. Služba me je posrkala vase, a to me je takrat osrečevalo.

Z rojstvom hčerke pa je v moji glavni nastala prava zmešnjava. Življenje, ki sem ga živela do tistega trenutka, je postalo povsem nesmiselno. Moje življenjske prioritete so se v moji glavi dvignile kot prah in nekaj časa brezciljno lebdele v zraku, saj niso več vedele, kje jim je mesto. Sčasoma so ga našle in se spustile na tla. Moji otroci, moja družina – to je postalo bistvo mojega življenja. Vse ostalo je skoraj nepomembno. Ali pa zgolj nujno. Služba, okoli katere se je včasih vrtel moj svet, je hitro in močno padla po lestvici navzdol. Ko sem poslušala Sašo, sem začutila, da se je točno to zgodilo tudi njej.15325417_1252513491489697_8737836319692935423_oNjena otroka sta rasla in prekipevala od energije, ona pa se je kot izžet kos tkanine vsak dan spraševala, kaj bi skupaj počeli. Ustvarjali, je bil vedno odgovor otrok. Seveda, vsi otroci bi neprestano nekaj ustvarjali. A po naporni službi, po 10-urnem delavniku in času, ki ga je preživela na cesti, ob razmetanem stanovanju in razmišljanju, kaj za vraga naj pripravi za večerjo, verjamem, da je bila misel na ustvarjalno delavnico skrajno nedobrodošla, risanka in kup plastičnih igrač pa njeni najboljši prijatelji.

Kot učiteljica sem imela možnost videti precej otrok, ki jim primanjkuje kvalitetnega časa, ki bi ga preživeli s svojimi starši. Z grenkobo v srcu sem opazovala, kako to na otroke vpliva in se zavedala, da je globalno za to kriv sistem, ki se ga žal ne da spremeniti. Zato ne obsojam nobenega starša, ker vem, da večina nima izbire. Služba je služba. Služba je preživetje.

In tako se sredi napornega vsakdana na eni strani znajdemo odrasli, nezadovoljni s svojo podobo starša in v stalni bitki s časom (posledično stresom) ter na drugi strani otroci, ki jim v kratkoročnem smislu nič ne manjka, saj ves ta čas gledajo najljubšo risanko. Dolgoročno gledano pa vodi v odtujenost, pomanjkanje vrednot in motoričnih sposobnosti. Vzorniki naših otrok postajajo Pujsa Pepa in Transformerji, namesto da bi to bili mama ali oče ali dedek ali starejši brat …

Dotaknilo se me je, ko je rekla, da se je nekega dne enostavno odločila živeti življenje in ne živeti za stvari. Kako globoka misel! Začutila sem, kako moje celotno telo prikimava na njene besede. Ja, to je to. Živeti življenje! Vprašati se, katere so tvoje vrednote, kdo si ti in kaj ti je v življenju resnično pomembno.

Ko si je iskreno odgovorila na vsa ta vprašanja, je po več kot desetih letih zapustila edino življenje, ki ga je poznala, ustvarila Škatlo presenečenja in si nadela nov naziv. Naziv, ki je z vidika dobro plačane službe za nedoločen čas in ljudi, ki ne razumejo, slabšalni, negotov in neodgovoren. Postala je samostojna podjetnica.

7072

In kaj pravzaprav je Škatla presenečenja?

“Po dveh letih razburkane podjetniške poti je to zaščitena blagovna znamka, pripomoček za krepitev družinskih vezi, ki starše nagovarja, da si vzamejo čas in ustvarjajo skupaj z otroci. Škatla presenečenja skozi ustvarjanje z naravnimi materiali vzpodbuja domišljijo, krepi stik z naravo, socialne veščine, finomotoriko, potrpežljivost, vzpodbuja sposobnost kreativnega reševanja problemov  ter spoštuje tradicijo in običaje.

6586Rada rečem, da ustvarjam trenutke, ki bodo trajali za vedno. In vem, da imam veliko srečo. Da imam dva prečudovita sinova, da delam to, ob čemer mi poje srce (priznam, včasih tudi živci in prehitra budilka), da me obkrožajo ljudje, ki sejejo dobro, da imam v rokah vse niti in šivanke, s katerimi lahko pletem najbolj nore sanje, ki si jih upam sanjati in da jih razpletem vsakomur, ki si jih upa prijeti.

13320339_1069598969781151_4161605542538904019_oNajlepše pri vsem tem je, da se otroka več smejita. Jaz se več smejim. Pri oblikovanju škatel sodeluje cela družina in skupaj smo najboljša ekipa. Vsak po svoje razvijamo lastnosti, kot so vztrajnost, sodelovanje, medsebojna pomoč, potrpežljivost. Začeli smo se spreminjati iz hitečih posameznikov v tisto, kar je družina nekdaj bila: najboljša družba in navdih.

6772Prepustite se Škatli presenečenja tudi vi in presenečeni boste, da so otroci še vedno takšni, kot ste bili vi. Bolj kot drage igrače, najnovejše risanke in tablični računalniki jih navdušujejo preproste stvari, npr. uporaba lepila ali barvanje s čopičem, dejstvo zmorem sam/sama in najpomembnejše: da ste si vi, očka ali mamica ali oba, vzeli čas samo zanje!”

Na vse njene besede, lahko rečem samo bravo. Vesela sem, da ti je uspelo in da tako srčno spreminjaš svet, na bolje.


Z veliko treme in nesigurnosti sem se tisti večer usedla na oder, a zapustila sem ga polna energije in veliko mero dodatnega prepričanja vase in svoj pogled na svet. Vse to zaradi nje. Njena osebnost in njena zgodba sta v meni pusti velik pečat.

Ko sem prišla domov, sem razmišljala o tem, kako ti lahko nekdo, ki ga sploh ne poznaš, da več navdiha, energije, samozavesti in potrditev, kot kdorkoli, ki te pozna že celo življenje.

Želim si, da bi se nekoč tudi moja pot vila med podobnimi hribi in dolinami kot Sašina. Želim si, da bosta moja samozavest in pogum zrasla do te mere, da bom lahko sebi in svetu priznala, da je moja življenjska pot drugačna, a to še ne pomeni, da je napačna. Želim si, da se bom brez pomislekov in slabe vesti, ne ozirajoč se na kogarkoli koli, upala živeti življenje in ne živeti za stvari, živeti za svoje otroke, za svojo družino in svoje sanje.

Zavedam se, da bo pot, po kateri bom stopala, vse prej kot enostavna, a njun smeh bo tisti, ki me bo vsakodnevno spominjal, da sem se odločila prav.

Želim si, da tam nekje ponovno srečam tebe, draga Saša, da skupaj v miru spijeva kavico in ti med pogovorom o tem in onem povem, kako izjemna si in da sem vesela sem, ker sem si tisti večer, delila oder prav s tabo.

Hvala za vse!

17361886_1202640409804849_7973920960025647542_n

Foto: Fotkam.si

 

 

Zemlja, palica, storž in žlica

Svoja otroka velikokrat opazujem in si razmišljam, kaj vidita, ko gledata določen predmet. Včasih ugotovim, včasih ne… A opazovati se ju ne naveličam. Tako zelo me navdušuje dejstvo, da vsi gledamo isti predmet, a ne vidimo enako. Kot vsi otroci imata tudi onadva neverjetno sposobnost prav vsak predmet v trenutku spremeniti v igračo.

Ravno zaradi tega na dopust namenoma ne jemljemo igrač (razen vodenih barvic za bodypainting na plaži in barvanje kamenčkov, dojenčka, avto in eno vedro). Sem mnenja, da nam narava da dovolj igrač – le videti jih moramo. 

Jutra so zaspana. Vse na plaži in v morju je izredno mirno. Ko se dovolj zbudimo, da lahko na široko odpremo oči, vidimo, da pravzaprav ni čisto tako – vse živi in se neprestano spreminja. Veliki kamni si želijo biti še pomembnejši in se pričnejo združevati v kupe, ki naj bi se po novem imenovali hiške. Moje, odrasle oči jih sicer nikoli zares ne vidijo,  a če Z pravi, da so to hiške, s čisto pravimi okni, vrati in streho, ji verjamem na besedo. Pesek se zmeša z dobro naravno, osoljeno vodo in tako nastane odlična juha. Z nami sodeluje tudi neskončno morje in včasih spremeni okus ter postane izredno sladko. V kombinaciji s finim peskom tvorita čudovito peščeno torto, ki se ji ne moremo upreti, kljub temu, da smo pred tem pojedli že najman 4 krožnike juhe s srednje debelimi kamni. Njami. Vse je neverjetno okusno in vsega pojemo v nenormalnih količinah, a počutimo se odlično!

Zadnjič smo šli na sprehod in se ustavili na igralih. Tri različne gugalnice, dva tobogana in en vrtiljak so postali nepomembni, ko je Z odkrila zbito zemljo, ki je bila pravzaprav proga za balinanje.

Takrat se je prava igra šele začela. Za neprecenljive užitke in celo uro aktivnega igranja (pregnala nas je noč) sta potrebovala le zemljo, palico, storž in žlico, ki jo je pomotoma s sabo prinesel L. Nekaj časa sem ju opazovala, nato pa sem se lotila dokumentiranja. V njuni igri zame ni bilo prostora. Ko sem to izvedela, sem si celo oddahnila, saj vem, da so moje sposobnosti omejene, ne glede na to, kako se trudim slediti njuni domišljiji. Zame je bila to še vedno le igra z zemljo, palico, storžem in žlico. Za njiju pa je bilo veliko več.

Pogosto razmišljamo, kaj bi otroku še dali, kupili, da bi ga razveselili. A velikokrat je bolje, da mu damo le zemljo, palico, storž in žlico. Temu obvezno dodajmo še naš čas in dobili bomo vsaj enega izredno srečnega otroka.


  • In še misel, ki me vsakodnevno spremlja.

Največ, kar lahko otroku podarimo, je naš čas.  Otroci se nas ne bodo spominjali zaradi velikih igrač, ki smo jim jih kupili, pač pa zaradi časa, ki smo jim ga namenili. 

Podarimo svojim otrokom največ – podarimo jim svoj čas!

 

 

 

Končno – dopust kot se šika!

Odločila sem se, da napišem tole objavo. Ne zato, da boste vsi vedeli, kam, kako in zakaj smo šli na dopust, pač pa zato, ker rada pohvalim, če je kaj pohvale vredno. In letos sva imela srečo na dopustu. Prvič je šlo vse gladko in zadovoljna sva bolj, kot sva pričakovala.

Midva sva skromna človeka. Da sva srečna, res ne rabiva veliko. Tudi kar se dopusta tiče, nikoli nisva komplicirala. Vedela sva, da se bova lepo imela, ker bova skupaj – kjerkoli že bova. Kot da bi širno vesolje to čutilo, nama je vedno, kadar sva kam šla, pripravilo en kup ovir, s katerimi sva se morala soočiti, preden sva se lahko resnično sprostila in uživala. A kljub vsemu sva se v večini primerov domov vračala zadovoljna.

Odkar imava otroke, se je vse spremenilo. Že ko sva si življenje zakomplicirala z Bajkom, sva spoznala, da nikoli več ne bo nič tako preprosto kot je bilo včasih, ko sva se lahko na hitro odločila in šla. Kamorkoli. Kadarkoli. S komerkoli. Vse je bilo ok.

Pa da ne bo pomote – najinega psa naravnost obožujeva, a imeti psa, ki živi s tabo, je precej podobno kot imeti otroka. Posebnega otroka.


Kar se tiče dopusta se srečujeva z naslednjimi skrbmi.

Pred odhodom – ne pozabi na njegov potni list, najljubše igrače, glavnik, posode za hrano in vodo, dekico, katero ima na svojem ležišču. Poskrbi, da bo plastenka s posodico, iz katere pije vodo, vedno pri roki. Na poti se večkrat ustavi, ker drugače se lahko zgodi, da bo od žalosti in stresa kar poginil.

Izbira lokacije – prepričaj se, da so v apartmaju hišni ljubljenčki dovoljeni, fino je, da ima apartma vsaj balkon, če ne terase, klima je nujna (Bajk je srednji nemški špic, sibirska pasma z ogromno dolge bele dlake in podlake, ki mu poletna vročina ne odgovarja), apartma naj bo čim bližje morja, na plaži je NUJNA senca.

Na cilju – pokaži mu, kje bo spal in jedel, naj si razgleda in označi okolico, na sprehod ga pelji samo zgodaj zjutraj in pozno popoldan, potolaži ga, ko vsako leto znova ugotovi, da je morje še vedno slano, pohvali ga vsakič, ko poln dvomov zaplava v slano vodo, steci za njim, ko se ustraši zvoka, ki je nastal, ker je nekdo pravkar skočil v vodo, ali pa samo zato, ker je prišel malo večji val. Uf, pa ne pozabi ga vsak dane temeljito počesati, drugače se bo do konca dopusta spremenil v veliko slano kepo dlak.

Pa še kaj bi se našlo. A mi sedaj verjamete, ko pravim, da je precej podobno, kot bi imela otroka? Ja, naš Bajk je poseben kuža. In na dopustu imamo z njim precej več dela, kot doma. Pa vseeno ga kljub temu vedno vzamemo s sabo.


Odkar imava še dva majhna otroka, je vse skupaj samo še bolj zanimivo. O raznih pripravah, pakiranju in o tem, da je karavan s prtljažnikom na strehi, skorajda premajhen, da se za en teden preselimo na lokacijo ob morju, verjetno ne rabim izgubljati besed.

Da vse (psa, otroka, in vse ostale pripomočke in da pri tem ne pozabiva sama nase) preseliva iz apartmaja na plažo je vsakič projekt zase. In če sem čisto iskrena, to ne bi smel biti projekt za samo dva človeka. Vsi, ki nas imajo možnost videti, bi moje razmišljanje zagotovo potrdili. In ko misliš, da si ta projekt po štirih dneh dopusta končno brezhibno izpeljal, se sprijazniš, da ti to pravzaprav nikoli ne bo uspelo, ko po desetih minutah na plaži zaslišiš besede: “Kakat me.”

Priznam – pred časom se je že zgodilo, da sem na glas in tako odločno rekla, da ne gremo nikoli več na dopust, da sem za trenutek še sama sebi verjela. On pa se mi je samo smejal – je že vedel, zakaj.

Ko sem se malo umirila, sem prišla do ugotovitve, da je pravzaprav vedno problem lokacija, ki si jo izberemo. Mi potrebujemo apartma čisto blizu morja. Nujno! Če ne dobim apartmaja na plaži, raje ne grem na dopust.

Odločila sem se, da si bom letos vzela še več časa in našla nekaj, kar nam bo pisano na kožo. Šli bomo na tak dopust, da se bosta tudi tati in mami tako zaluženo spočila in nabrala novih moči.

Našla sem ga. Apartma, ki bi lahko bil pravšnji za nas. Rezervirala sem ga v upanju, da je res. Ampak saj veste, kako je to – dokler ne prideš na lokacijo, ne moreš vedeti, če bo vse tako, kot je bilo videti na spletu. Najbolj na živce mi gredo podatki o oddaljenosti od morja. Do najbližje plaže je 200 m – pri tem pa ne povedo, da je to 200 m zračne linije ali pa 200 m hoje po hribu navzol, za katero bi potrebovali gojzarje in plezalno opremo. Ali pa je apartma postavljen tik ob prometni cesti, ki jo je potrebno prečkati, če hočeš priti do plaže.

Ko smo prišli v Zadar, natančneje v apartma Dora, sva že po prvih desetih minutah rezervirala termin za naslednje leto. Zakaj?

Apartma je pritličen in stoji pravzaprav na plaži, ki ima veliko sence. Velika, z zelenjem zasajena terasa, je odlična za otroke (in psa). Kljub vsemi pa ne bi bila tako brezskrbna, če terasa ne bi bila zagrajena. Tako veva, da so otroci na varnem in da brez naju ne bodo nikamor odtavali.

resize_DSC09877

Zagrajena terasa

Apartma ima bivalni prostor, dve spalnici, kopalnico in kuhinjo, ki (ne morem verjeti) pesega najine potrebe, saj je opremljena z nekaterimi pripomočki, ki jih še doma nimava. Na dopustu vedno kuhava sama in kuhanje tukaj je resnično pravi užitek.

resize_DSC09884

Na sliki je vidna le polovica kuhinje.

Ob prihodu nas je na mizi počakalo sveže sadje, v hladilniku sok in pivo, pripravljen led, kava, mleko, sladkor in osnovne začimbe za kuhanje, olje, kis, vrečke za smeti, sredstva za pomovanje in pranje posode. Vse popolnoma novo, neodprto, pripravljeno samo za nas.

resize_DSC09611

Sadje, ki nas je pričakalo ob prihodu.

Vse to me je navdušilo bolj kot si lahko mislite, saj takšnih stvari resnično nisem vajena. A kar je najpomembnje za nas, je oddaljenost od morja in plaža. Od vrat apartmaja do plaže je morda 30m. Na plažo odnesemo samo brisače. Ko je kdo žejen, gremo pit v apartma. Je kdo lačen? Ni problema – gremo iskat nekaj za pojest. Porabili smo sončno kremo. Pa kaj. Preštej do 26 in že bom nazaj s kremo v roki. Kakat te ljubica? No, pa pojdiva. Sveže kuhana kava na plaži ali hladen mojito? Seveda, brez problema.

Plaža ima veliko naravne sence. Na enem delu plaže je morje precej daleč plitvo in toplo, kar je super za otroke. Ko otroka spita pa si midva izmenično privoščiva nekaj plavalnih zamahov v tistem delu, kjer je morje bolj globoko.

resize_DSC09965

Sončni zahod – brez filtra!

resize_DSC09960

Klopica na plaži

Okolica je mirna in urejena. Ob morju se lahko sprehajamo s psom ali kolesarimo. Na klopicah, ki so na plaži pa lahko ob večerih opazujemo najlepše sončne zahode.

Na tem dopustu smo resnično zadovoljni vsi – otroka, pes, najbolj pa midva, ker po vseh neuspelih poskusih resnično znava ceniti luksuz, ki ga imava tukaj. Temu lahko resnično rečem DOPUST, za katerega  veseljem odštejem najin čisto vsak prislužen €. Naslednjih nekaj let naju v mesecu juniju zagotovo najdete tukaj.

Vse fotografije so bile posnete v apartmaju in v njegovi neposredni bližini.

 

Če koga zanima še kaj, mi lahko piše in z veseljem vam odgovorim na vprašanje ali posredujem kontakt izredno prijaznih lastnikov.