Vročina je naša prijateljica

Danes je zopet eden izmed tistih dni, ko je našo hišo obiskala vročina. Z Zojo zato ostajava v topli postelji, kjer lahko v miru počiva. Ves svoj čas posvetim njej.

Poskrbim, da ji je toplo, ko ji vročina narašča in jo zaradi tega zebe. Jo odkrijem, ko ugotovim, da ji je vroče. Neprestano ji ponujam pijačo, največkrat samo vodo. Hrane ji ne omenjam, saj vem, da ji ne paše in je ne potrebuje. Nasitila jo bom, ko bo vročina mimo.

Spomnim se, kakšna panika me je zajela, ko je Zoja prvič imela vročino. Zdelo se mi je, da bom od skrbi kar umrla. Že takrat sem sicer vedela, da vročina ni nič slabega in da to ni bolezen pač pa simptom neke bolezni in da je vročina za premagovanje te bolezni ključnega pomena, a vseeno me je bilo neverjetno strah, ko sem ugotovila, da številke na termometru neprestano rastejo, telo razigrane in umirjene deklice pa je ležalo v postelji, se pogosto treslo in hlastalo za mamico in počitkom.

Zaradi svojega strahu, svojega nezaupanja v mogočnost narave sem velikokrat zbijala vročino z naravnimi metodami ali celo z antipiretiki.

Danes vročino razumem povsem drugače in lahko rečem, da v primeru vročine precej samozavestno pristopam. Temperature več ne merim vsakih 15 minut, ob vročini več nisem panična. Vročičnega otroka skrbno negujem in čakam, da narava opravi svoje, v upanju, da se v njem ne kuha kaj resnega.

Do te točke zagotovo ne bi prišla brez podpore in nasvetov moje drage prijateljice in knjige, ki jo kot učbenik prebiram znova in znova. V tej knjigi je tudi odlično napisano poglavje o vročini, katerega bi moral prebrati vsak starš.  Vem, da bi sama že od prve vročine dalje stvari dojemala povsem drugače, če bi to prebrala pred leti, ob pojavu vročine pa bi bila mirnejša in zagotovo vročine ne bi tolikokrat zbijala.

Kljub temu sem vesela, da sem se na podlagi izkušenj in prebiranju literature mnogo naučila in danes delam drugače. V upanju, da pomirim še kakšno mamico, povzetek poglavja iz te knjige danes delim tudi z vami.


Vročina je naša prijateljica

Sodobni starši so naučeni, da se vročine pri otroku bojijo, kot bi bila bolezen, ki jo je treba pregnati. Toda zatiranje vročine, bodisi z uporabo zdravil bodisi z ohlajanjem bolnika, je nevarna praksa, zaradi katere bolnik včasih umre. Naraščanje telesne temperature je eden od načinov, s katerim se telo zavaruje, kadar ga napadejo mikrobi ali toksini. Če med potekom nalezljive bolezni vročino zbijemo, bolnik postane bolj ranljiv za povzročitelje. Okuženi človek ima z vročino večjo možnost preživetja, kot če vročine ne izkusi. Potlačenje vročine povečuje tudi tveganje za razvoj pljučnice, ki je zaplet nalezljive bolezni.

Mnogo staršev verjame, da bo njihov otrok dobil krč in utrpel poškodbe možganov, če vročine ne bi zbili. To prepričanje se širi med ljudmi, čeprav so znanstvene raziskave pokazale, da to ne drži. Ko ima bolnik vročino, ta sprva narašča, nekaj časa ostane na visoki ravni, nato pa se spet zniža. Povišana telesna temperatura ni nevarna in prenehala bo naraščati, ko se bo povzpela na tisti raven, pri kateri bo dosegla, kar mora doseči.

MIT O VROČINI

Obstaja mit, da se oseba z vročino, počuti neprijetno, ohlajanje z vodo ali hladnim zrakom pa bo pripomoglo k njenemu prijetnejšemu počutju. To je nasprotno od resnice. Opazovalci so tisti, ki se zaradi vročine počutijo neprijetno, ne oseba, ki ima vročino. Preprosto opazovanje nam pokaže, da se ljudje z vročino počutijo prijetneje, če jim je toplo in obstaja tudi znanstvena študija, ki dokazuje, da to drži.

Vedenje vročičnega otroka je drugačno od običajnega, toda otrok se počuti dobro. Če vročino spremljata bolečina in nelagodje pa je to znak, da je nekaj narobe.

Vročina ni tista, s katero se je treba soočiti in jo odpraviti. Zniževanje vročine bo otroka naredilo kvečjemu še bolj ranljivega, ne glede na to, kaj je z njim narobe. Vsa zdravila, ki zavirajo vročino, imajo uničujoč vpliv na imunski sistem. Telo dobi dvojni udarec, ker se mora zaradi zdravila spopasti z oslabljenim imunskim sistemom, hkrati pa se skuša brez pomoči vročine spopasti s povzročitelji okužbe.

NEGA VROČIČNEGA OTROKA

Otrok, ki preboleva samoomejujočo bolezen z vročino, potrebuje umirjeno okolje in zagotovilo, da je starš ali skrbnik vedno v bližini. Otrok z vročino mora pogosto dobiti pijačo in ležati, pokrit s toplimi odejami – mora mu biti toplo in ne prevroče. Ko vročina raste otrok nagonsko odeje povleče vse do brade, ko vročina pada, jih potiska stran. Posebno pozornost je treba dati dojenčkom z vročino, saj tega ne znajo, zato potrebujejo pomoč odraslih, da jih ne bi zeblo in da jim kasneje ne bi bilo prevroče.

Tresavica je znak, da vročina raste in da otrok potrebuje več toplote. Sama opažam, da ima takrat otrok mrzle dlani in stopala. Potenje pa je znak, da se vročina končuje in da se telo ohlaja. Ne vztrajajte, da mora otrok, ki se poti ostati pod odejami, prav tako ne skušajte doseči, da bi se ohlajal hitreje, kot je načrtovala narava. Telo samo zaustavi lastno tvorbo. Ko je vročina spet potrebna, pirogen (beljakovine, ki jih izdelujejo levkociti in ta beljakovina sproži vročino) vnovič spodbudi mehanizem vročine. Vročina zato med boleznijo ne ostane na določeni ravni, temveč raste in pada.

Pri otroku z vročino merjenje telesne temperature ne zagotavlja informacij, ki so v pomoč pri odločanju o otrokovi negi. Pomembno je otrokovo počutje. Normalno je, če se otrok z vročino uleže, če ima steklene oči in ni zgovoren. Signali za nevarnost pa so bolečina, otrdelost, možganski krči, bruhanje, zmedenost, neodzivnost ali izpuščaj drobnih rdečkastih pik. Vedno je treba preprečiti vzroke vročine in jih zdraviti. Dajanje zdravil za zbijanje vročine deluje kvečjemu v nasprotju z zdravljenjem, s katerim želimo otroku pomagati.

Vročina se ponoči po običajno povzpne, saj otrok počiva in telo lahko vso energijo s pomočjo vročine usmeri v zdravljenje. Otroka bi morali pustiti spati in vročini pustiti, da opravi svoje delo.

V času trajanja vročine otroci nočejo trde hrane, želijo in potrebujejo pa tekočine. Med vročino morajo zaužiti veliko tekočin , sicer lahko dehidrirajo in umrejo. Ko je vročina na višku, je otrok morda preveč mlahav, da bi prosil za pijačo, zato mu jo pogosto ponujajte. Pomembno je, da otrok veliko pije.

OD KJE IZHAJA PREPRIČANJE, DA JE VROČINA ŠKODLJIVA

Bili so časi, ko so vse kulture na Zemlji vročino podpirale kot sestavni del nege bolnega človeka. Do danes so se ohranile le redke tradicionalne medicine, ki še podpirajo vročino kot pomoč pri okrevanju. Prepričanje, da je vročina, je začela poganjati komercializacija aspirina. Aspirin je svoje življenje začel kot protibolečinsko zdravilo, toda njegov stranski učinek je zniževanje vročine, zato so izdelovalci aspirina kmalu začeli promovirati zamisel, da je zniževanje vročine pravzaprav dobra stvar. V “dobro obveščenih” krogih moderne medicine na uporabo aspirina za zniževanje vročine danes gledajo zviška, toda namesto tega je moderno pripisovati paracetamol ali ibuprofen.

Ameriški pediater je leta 1980 izvedel raziskavo, v kateri je naletel na prepričanje mnogih staršev, ki so verjeli, da lahko vročina povzroči možganske poškodbe in druge oblike resnih trajnih poškodb, vključno s smrtjo. Mnogi starši, ki so v raziskavi sodelovali, so verjeli tudi, da bi vročina kar rasla in rasla, če vanjo ne bi posegli.

Pediater pravi: “Zdravstveno poučevanje, ki bi prepričevalo “vročinofobijo”, bi moralo biti del rutinskih nalog pediatrov.” V nekem drugem članku zapiše:”Jasno je, da bi morali starše o vročini izobraziti.”

Prav ima, toda od kje potem izvirajo vsa ta lažna prepričanja?

Težava je, da so farmacevtske družbe tiste, ki izvajajo “izobraževanje”. S prodajo zdravil za zniževanje vročine služijo milijarde, zato uporabljajo revije, televizijo in radio, da bi starše “izobrazile”, kako je vročino treba zbijati. Te družbe nadzirajo tudi programe izobraževanja zdravnikov in medicinskih sester. Medicinsko osebje iz tega mlina izstopa v prepričanju, da je vročino treba zbijati. Zdravniki, ki hočejo v tem sistemu verovanj uveljaviti znanstveno podprta dejstva (in teh zdravnikov je veliko), se soočijo z resnim nasprotovanjem.

ŠE NEKAJ DEJSTEV

  • Levkociti so vrsta celic imunskega sistema, ki se spopadajo z neprijetnimi mikrobi, kadar temperatura doseže 40 °C, se levkociti odzovejo hitreje in učinkoviteje.
  • Vitamin C pomaga levkocitom premagovati mikrobe in učinek vitamina C je večji, če je temperatura visoka.
  • Kadar se pojavi vročina priželjc (timus) tvori več celic T, ki so pomembna vrsta levkocitov.
  • Antibiotiki so učinkovitejši ob prisotnosti vročine.
  • Paracetamol poslabša prehlad in izpuščaji pri noricah zaradi paracetamola postanejo bolj srbeči
  • Imunski sistem resno podhranjenega otroka ne zmore vklopiti vročine, da bi se spopadel vdorom mikrobov, zato mnogi otroci v revnih državah ob nalezljivi bolezni umrejo
  • Napisana objava je povzetek poglavja Vročina je naša prijateljica (strani 29-42) v knjigi z naslovom Otroštvo brez cepiv. To je priročnik, ki je polno opremljen z viri, avtorica pa je Wendy Lydall.

Novoletna jelka

Zadnjič sem “pospravljala” računalnik, brisala nepomembne dokumente, slike oziroma ves balast, ki se je nabral odkar sem imela zadnjo čistko.

Naletela sem na mapo z naslovom Ideje za novoletno jelko. Odprla sem jo in si ponovno pogledala fotografije, ki sem jih zbrala lansko leto, ko sem iskala rešitev za postavitev našega božičnega dreveščka.

Kliknila sem desni gumb na miški in poiskala “delete”, nato pa sem se spomnila, da bi mogoče komu izmed vas te ideje prišle prav.

Lansko leto smo živeli v stanovanju, ki nama je bilo izredno pri srcu, saj je bil to najin prvi skupni dom. Kako sva lahko na 56 kvadratnih metrih imela kopalnico, hodnik, garderobno omaro, veliko kuhinjo z otokom, jedilnico, dnevno sobo, najino spalnico z računalniškim kotičkom, otroško sobo, ki je razdeljena na igralni kotiček in spalni del, si lahko tukaj preberete v eni izmed najbolj branih mojih objav. Če potrebujete kakšno idejo za opremljanje stanovanja, jo boste zagotovo našli tukaj.

S preurejenim stanovanjem sva bila zadovoljna, a problem je nastal, ko so prišli prazniki in je bilo treba postaviti novoletno jelko. Za našo smrekico, ki niti ni bila prav velika, enostavno ni bilo prostora.

Razmišljala sva in iskala rešitve in nazadnje sem dobila odlično idejo in na koncu je naša smrekica je lansko leto izgledala takole.

dsc03442

Naša novoletna jelka 🙂

Ko sem jo pogledala od daleč, sem bila z rezultatom zelo zadovoljna, saj tako posebnega dreveščka res še nismo imeli. Navodila in postopek za izdelavo si lahko preberete tukaj.

Pri iskanju idej mi je pomagal predvsem Pinterest. Vse dekoracije in novoletne jelke v rustikalnem stilu so mi zelo všeč. Vendar za naše stanovanje to ni prišlo v poštev, zato sem se osredotočila predvsem na idejo o ploščatem dreveščku, ki nam ne bo zavzel veliko prostora. Shranila sem si spodnje fotografije in izhajala iz njih, čeprav je bila na koncu naša novoletna jelka popolnoma drugačna, veliko bolj zelena in predvsem čisto naša.

d21ab996a2478888da0dcaaa083d7001

Vir: Pinterest

0b8ff9770d8f13dfbf382f671ea1e2b0

Vir: Pinterest

4b19c8f6520b2604bb330c6cd19e9bda

Vir: Pinterest

06f825626922f4221b2625a65014d81c

Vir: Pinterest

7bc856e8de7c2917c32b741762b79b21

Vir: Pinterest

41a0ab8307421d7e649fb4ecdfd51100

Vir: Pinterest

cd5a7cdfda2a1c3fde2860f9f3c28c52

Vir: Pinterest

f9bde1d4732892b220138b8229218f41

Vir: Pinterest

Škatla presenečenja

Že več mesecev imam namen napisati nekaj o tisti rumeni škatli, ki me je popolnoma prevzela, vendar sem pravo nujo po pisanju začutila šele danes. Danes v meni vre misel, da moram Škatlo presenečenja, tako, kot jo poznam jaz, nujno predstaviti tudi vam, saj se mi zdi resnično nepošteno, da bi bili ob poplavi vseh možnih izdelkov prikrajšani za enega resnično kvalitetnega.

O Škatli presenečenja sem enkrat že pisala. Pravzaprav ne toliko o sami škatli, kot o čudoviti in posebni osebi, ki stoji za njo. Kako je Saša prišla do te izjemne ideje o rumeni škatli in o tem, kako je z njo skočila v vode samostojnega podjetništva lahko preberete tukaj.

Danes pa bom z vami delila svoje mnenje o tem posebnem produktu, za katerega menim, da bi ga morali poznati vsi.

Sam koncept Škatle presenečenja se mi je zdel izredno zanimiv in hkrati tudi malo skrivnosten, saj kljub dobri razlagi, nisem bila nikoli povsem prepričana, če si vse skupaj pravilno predstavljam.  Zato je bil nakup velike rumene škatle nujno potreben.

Sredi poletja, smo svojo prvo škatlo prinesli domov. Težko rečem, kdo je bil bolj navdušen – otroka, ki sta lahko v rokah držala veliko rumeno škatlo, jo malce stresla, poslušala, kako ropota in verjetno razmišljala, kaj se v njej skriva ali jaz, ki sem vedela, da me loči samo še nekaj trenutkov od tega, da bom popolnoma doživela in razumela to posebno in misteriozno rumeno škatlo.

Ko smo jo skupaj odprli in sem si izredno natančno ogledala njeno vsebino, sem za trenutek obstala z odprtimi usti. Nisem se mogla načuditi, kako zelo premišljen, unikaten in poseben produkt imam pred sabo. Takoj sem poklicala Sašo in ji povedala, da je škatla že ob odprtju močno presegla vsa moja pričakovanja.

Vsebina škatle presenečenja se spremeni vsak drugi mesec. V vsaki škatli presenečenja se prepletajo utrinki trenutnega letnega časa, bližajočih praznikov, tradicije in stika z naravo.

Z našo škatlo smo lahko postali pravi slikarji. Najprej smo morali sestaviti slikarsko stojalo, nanj položiti slikarsko platno, nato pa smo po priloženih navodilih s svinčnikom narisali veliko gusarjevo glavo in gusarja pobarvali s temperami.

V škatli smo dobili čisto vse potrebne pripomočke in navodila za delo. Priloženi so bili leseni polizdelki in načrt, kako iz njih sestaviti pravo slikarsko stojalo. Za to smo potrebovali tudi izvijač in vijake, ki so bili zapakirani v majhnih vrečkah v škatli.

Za risanje smo potrebovali svinčnik, za slikanje pa tempere in čopiče – vse smo našli v škatli. V fasciklu so bila priložena celo navodila za mešanje barv. V enem trenutku sem se spomnila, da smo izgubili našo slikarsko paleto, na kateri bi barve zmešali. Skrbi so bile popolnoma odveč, saj je bila tudi paleta, kje drugje kot, v škatli.

IMG_3690

Vsebina naše Škatle presenečenja

Sama sem na začetku našega ustvarjanja uspela narediti nekaj fotografij. Ko pa smo pričeli packati z barvami, sem morala fotoaparat odložiti na varno mesto. Moja otroka sta še majhna, zato končni izdelek ni bil tak, kot bi morda moral biti. Vendar sama v tem nisem videla prav nobene težave.

Bistvo škatle presenečenja ni končni produkt, njeno bistvo je doživetje. Od trenutka, ko škatlo dobiš v roke, te zanima, kaj se skriva v njej. Otroci so neučakani, če pa imajo takšno mamo, kot sem jaz, je neučakana tudi ona.

Odpiranje škatle je doživetje. Doživetje je, ko iz nje jemlješ majhne, skrbno zapakirane vrečice, jih odpiraš, si ogleduješ vsebino in razmišljaš, čemu služijo. Doživetje je slediti natančno napisanim navodilom in doživetje je ustvarjati z materialom, priloženim v škatli. Verjamem, da je za večje otroke posebno doživetje tudi občutek, ki jih prevzame, ko vidijo končni izdelek.

Največje doživetje, tisto pravo bistvo, ki nam ga škatla da, pa je zagotovo čas, ki ga ob ustvarjanju namenimo svojim otrokom. Popolnoma se strinjam z besedami, ki sem jih zasledila na Sašini spletni strani: “Škatla presenečenja je produkt za srečne družine.  Za kreativno preživljanje skupnega časa – ena na ena, človek s človekom.” Kako preprosto in tako zelo resnično!

Poleg že napisanega, me je ta rumena škatla tako navdušila zato, ker sem sama ena izmed tistih mam, ki s svojimi otročki rade ustvarjajo. Na spletu je res malo morje DIY idej. Vendar vsakič, ko zbiram ideje, ena ura mine, kot bi mignil, a vse, kar imam, je šele ideja. O tem, koliko časa (in denarja) potem porabim še za obiske različnih trgovin, raje sploh ne razmišljam.

S škatlo presenečenja je vse bistveno bolj enostavno. Vse kar potrebujem je tista rumena škatla in čas, ki ga lahko v  celoti namenim otrokoma.

Odkar vem za Škatlo presenečenja, se več ne sprašujem kaj kupiti otroku, ko smo povabljeni na rojstni dan. Pri darilih sem bila vedno precej izbirčna, saj želim, da so izvirna in uporabna. Nerada kupujem cenene plastične igrače, ki po enem dnevu pristanejo v košu z drugimi igračami in jih nihče več ne pogleda. Kot učiteljica se zavedam dejstva, da vsi otroci izredno radi ustvarjajo. In pri darilih vedno izhajam iz tega.

Samo razmišljanje o izvirnem darilu in skakanje po trgovinah mi vzame precej časa in energije, zato sem izredno vesela, da sem spoznala čudovito bližnjico, ki se ji reče Škatla presenečenja.


Ta objava ni sponzorirana in je bila napisana izključno na podlagi mojih izkušenj s tem produktom in z dobrim namenom, da zanj izveste tudi vi.

Več o Škatli presenečenja si lahko preberete  tukaj.

19143053_1533989283342115_6804296555228794207_o

Priloženi fascikel z navodili za ustvarjanje, poučnimi vsebinami, idejami za dogodivščine v naravi, izbrane naloge za male raziskovalce…

19095677_1533989163342127_1260946201825056273_o

Izdelovanje slikarskega stojala.

19142904_1533985586675818_5515066761455793644_o

Slikanje gusarjev

19224905_1533988370008873_1128322235459939584_n

Končni izdelek

Krepitev imunskega sistema

Ko gre poletje proti koncu, se v mislih vedno veselim prihajajočega letnega časa in sprememb, ki ga bo prinesel.

Jesen je tista, ki mi poleg zime, zaradi estetskih razlogov velikokrat vzame dih. Vsako leto znova se čudim vsem barvam, ki jih premore. Uživam v pogledu na listje, ki leti z visokih dreves in se poigrava v vetru. In da ne pozabim na tople jesenske sončne žarke, ki jih tako cenim, saj se zavedam, da jih že jutri lahko nadomesti večdnevno deževje.

Me pa ob misli na jesenski čas vedno tudi zaskrbi. V poletnih dneh smo z otroki skoraj cel dan zunaj, na zraku. Hladnejši deževni jesenski dnevi pa poskrbijo, da se čas, ki ga preživimo zunaj, precej skrajša. Celo poletje uživamo sveže sadje in zelenjavo iz domačega vrta, jesen pa s sabo prinese tudi spremembe na našem jedilniku.

Brezskrbne počitnice zamenja vsakodnevna obveznost v vrtcu in šolah, zaradi katere lahko hitro pride do preobremenjenosti in stresa, tako otrok kot staršev.

Vse to (pomanjkanje gibanja na svežem zraku, prehrana, stres, pomanjkanje počitka ali spanca) zelo vpliva na naš imunski sistem.

Ko se poletje končuje, se tudi jaz, kot vsaka mama, pričnem obremenjevati z boleznimi, ki bodo sledile v jesensko zimskem času. Zaradi vseh sprememb v načinu življenja vem, da nam moram pomagati s prehranskimi dopolnili.

Moja prva misel je ameriški slamnik. To je zdravilna rastlina, ki krepi imunski sistem. Ameriški slamnik je zelo učinkovit pri gripi in prehladih. Pred leti, ko je bil imunski sistem mojega očeta zaradi kemoterapij popolnoma oslabljen, smo morali vsi izredno paziti, da ne zbolimo in da ne prenesemo kakšnega virusa nanj. Takrat je bil moj zvesti in vsakodnevni spremljevalec ameriški slamnik. Tableti iz ameriškega slamnika so naredili čudež, saj  v dveh letih nisem zbolela niti enkrat.

Kasneje sem se mu nekaj časa namenoma izogibala, saj me je okus  po ameriškem slamniku spomnil tistih hudih časov.

Letos sem se odločila, da ga vrnem v našo družino. Iskala sem naravni pripravek in želela sem, da je v tekoči obliki, da ga bosta lahko uživala tudi otroka.

Našla sem spletno stran podjetja Soria Natural, kjer sem ostala kar nekaj časa. S svojo zgodbo in izdelki so me prepričali, zato sem odločila za nakup brezalkoholnih kapljic Ameriški slamnik kompleks, ki jih za podporo imunskega sistema uživamo vsi.

Kapljice lahko jemljete na dva načina, kot preventiva (takoj, ko zboli eden od članov družine) ali kot kurativa (takoj, ko začutite prve simptome prehlada)

Otrokoma preventivno dajem po 3 kapljice 3 krat dnevno. Midva pa jih uživava takrat, ko začutiva, da se v najinem telesu nekaj dogaja. Od začetka septembra in do danes sem na ta način že nekajkrat uspešno pregnala bolezen.

Otroka sta v tem času sicer enkrat zbolela. Vendar se mi zdi popolnoma nerealno pričakovati, da bi z jemanjem dodatkov povsem preprečila vse bolezni. Dejstvo je, da otroci imunski sistem še gradijo. Zdi se mi pomembno, da ga ravno zaradi tega še dodatno krepimo, saj tako prehlad potem lahko mine brez ali pa z manj zapleti.

0039387_soria-natural-lazje-dihajmo-sirup-za-otroke-150-ml_550

Ker moja otroka pogosto pokašljujeta, sem za njiju vzela še sirup za otroke Dihajmo lažje, ki je naraven in brez dodanega sladkorja, a kljub temu dobrega okusa in ga zaradi tega otroka z veseljem popijeta. Sirup je namenjen lajšanju kašlja, pomaga pa tudi pri drugih simptomih prehlada: poln nosek, boleča ušesa (zaradi polnega noska).  Za našo uporabo je pomembno tudi to, da je primeren je za otroke od 1. leta dalje.

Z izdelki sem po nekaj mesečnem uživanju izredno zadovoljna in prepričana sem, da nam pomagajo pri krepitvi imunskega sistema, prehladu in kašlju. Pogosto zaidem na stran Soria Natural, saj lahko tam na enem mestu preberem o simptomih določene bolezni, kako si lahko pomagamo in tudi katere izdelke priporočajo za določeno težavo.

Sama dajem velik pomen temu, da so prehranska dopolnila naravnega izvora in ravno to je tisto, zaradi česar se bom tudi v prihodnosti vračala k podjetju Soria Natural. Pomembno pa se je zavedati, da so prehranska dopolnila vedno samo dodatek, morda tista pika na i. Najbolj je pomembno, da za naše telo in zdravje poskrbimo z veliko gibanja na svežem zraku, zdravo prehrano in dovolj počitka.

Ostanite zdravi…

Nina

 

 

 

 

Ne bom pogrešala…

Danes je za mano še ena težka noč. Lenart se je zbujal na 15 – 30 minut. Jokal. Predvidevam, da mu rastejo zobki. Psihično se pripravljam na noči, ki bodo sledile, saj vem, da ta zagotovo ni edina.

Vesela sem, da imam dva zdrava otroka in vsak dan se zavedam, da je zdravje resnično naše največje bogastvo. Vedno se po naporni noči, po napornem dnevu potolažim z besedami: “Zdrava sta.” Ne samo, da to rečem – te besede tudi začutim. Tako močno, kot sem v nosečnosti čutila tiste besede, s katerimi ljudje zaključijo pogovor, ko okorno bodočo mamico povprašajo po spolu otroka.

Zanima jih, kdo se skriva v trebuščku ali vprašajo zgolj iz navade ali pa samo zato, da nekaj rečejo. Nekateri gredo celo stopničko višje in mamici zastavijo vprašanje: “Kaj si pa bolj želiš?” Ali pa že kar sami povedo: “Verjetno si želiš fantka, glede nato, da imate že eno punčko.” A na koncu ta nesmiselni pogovor vedno skupaj zaključimo s tako klišejskim stavkom: “Pa saj sploh ni važno, le da bo otrok zdrav.”

Nihče ne čuti teh besed bolj močno, kot jih čuti mama, ki pod srcem nosi še nerojenega otroka. In točno tako močno čutim hvaležnost, ko se v mislih vsak dan zahvalim višjim silam, ker sta moja otroka zdrava in ker sva zdrava tudi midva. Vse bom prenesla, samo da bomo zdravi.

A kljub temu pridejo naporni dnevi oziroma pri nas so naporne predvsem noči. Človek bi mislil, da sem se po vseh teh letih že navadila, vendar resnica je, da mi vrsta zaporednih nočnih zbujanj načenja domišljijski lik super mame, ki zmore in prenese vse. Smili se mi otrok, ki ima težave, a tam nekje na sredi noči, ki je prepletena z zbujanjem in jokanjem, se pričnem smiliti še sama sebi. Tako pač je. Iskreno. Priznam.

Ko sem danes ponoči tolažila svojega malega princa, so mi po glavi hitele najrazličnejše misli. Seveda je bila večina teh usmerjena nanj in v to, da moram ostati mirna in mu pomagati kolikor se da. V trenutku, ko je prišel miren interval in sva oba leže počasi tonila v spanec, so se v mojih mislih pojavile še besede, ki sem jih v zadnjih letih že kar nekajkrat slišala.

“Uživaj sedaj, ko sta majhna. Boš videla, ko bosta zrasla, boš še pogrešala te čase.”

Hmmm. Zanimivo razmišljanje. Res. Velikokrat sem imela v mislih to modrost. Besede so me spremljale, ko nam je bilo lepo in tudi takrat, ko so stvari postale malce bolj naporne. Ta izredno pameten nasvet sem v vseh teh letih nekako ponotranjila. Dnevi res minevajo s svetlobno hitrostjo in otroka boste prehitro zrasla. Še dvakrat bom šla spat in že bosta v šoli. In nato še dvakrat pa me ne bosta več potrebovala. Groza. Mi gre na jok, že ko samo pomislim na to.

Res je, marsikaj bom pogrešala. A danes sem si kljub temu končno nehala zatiskati oči in si odkrito priznala, da je to zagotovo najbolj butast nasvet, kar sem jih kdaj dobila.DSC01664Prepričana sem, da ne bom pogrešala dolgega obdobja, ko se Zoja kar nekajkrat na noč zbudila v histeričnem joku. Ne bom pogrešala tega, da sva jo s težavo umirila šele takrat, ko je histerično pričel jokati tudi Lenart. Ne bom pogrešala vseh noči, ko sem z njima, vsa nemočna, jokala tudi jaz.

Ne bom pogrešala niti ene težave, ki smo jih imeli zaradi Zojinega spanja. Prav nič ne bom pogrešala občutkov, ko sem se bala večera, ker sem vedela, kaj me čaka.

Ne bom pogrešala vseh nasvetov, ki sem jih  dobila od mamic, ki nikoli niso imele podobne izkušnje. In niti za trenutek ne bom pogrešala, kako nesposobno sem se zaradi večine njihovih izjav počutila.

Ne bom pogrešala juter, ko me zaradi neprespanosti močno tišči v prsih, boli me glava in na splošno se počutim, kot da sem celo noč nekje žurala in popila kar nekaj kozarčkov rujnega preveč. Oh ne. Zagotovo ne bom pogrešala teh občutkov.

Ne bom pogrešala dni, ko imam s težavo odprte oči in kmalu po dvanajsti uri že razmišljam, kako moram spiti še eno kavo, da bom zdržala do štirih. Ob štirih pa še eno, da bom pri življenju do osmih.

Ne bom pogrešala dejstva, da mineva že tretje leto, odkar se zbujam minimalno 5x na noč in da se tako klavrni noči pri nas dejansko reče dobra noč.

Danes sem se, vsa utrujena, odločila, da ne bom pogrešala ničesar. Odločila sem se tudi, da ne bom niti žalovala za lepimi trenutki, ki jih vsak dan doživimo. Živela bom le za sedanjost in ne bom se ozirala nazaj niti naprej.

Vendar kljub tako odlični odločitvi priznam, da si bom ob nočeh, kot je bila današnja, vedno po tihem želela časa, ko se bo stanje tudi v naši družinici normaliziralo. Zjutraj pa bom v njegovem objemu glasno in brez sramu priznala, da se iskreno veselim noči, ki jo bomo normalno prespali tudi mi.

Ostajam doma…

Jutri je prvi november. Državni praznik. Dan mrtvih.

Jutri je poseben dan. Dan, ko se ljudje z mislijo na svoje drage odpravljajo na grobove, prižigajo sveče in točijo solze. Dan, nabit s temačnostjo in žalostjo. Dan, ko so občutki življenjske nemoči in nesreče še močnejši.

To je dan, ko ljudje stojijo ob grobovih svojih dragih, jaz pa zavestno ostajam doma.

Upiram se običajem, upiram se okolici, upiram se svojemu umu in skušam slediti samo svojemu srcu, svojim občutkom…in pa tebi.

Jutri je poseben dan. A zame ne bo prav nič drugače.

Tako kot vsak dan, se bom tudi jutri neštetokrat spomnila nate. Ponoči se bom vsaj enkrat zbudila iz trdnega spanca in nato nekaj minut vsa zmedena zrla v temo, ter skušala še naprej združevati sanje z resničnostjo. Srce me bo bolelo, ko bom dojela, da to ni mogoče.

Sredi noči bom vstala, odšla v kopalnico, si umila obraz in v ogledalu zagledala žalosten in zmeden odsev. Zakaj? Je vprašanje, ki mi bo zopet razburkalo misli. A odgovora tudi tokrat ne bom dobila. S kamnom v srcu se bom vrnila v posteljo in poslušala čim prej zaspati. Moje misli bodo pri tebi.

Jutri ne bo nič drugače.

Igrala se bom s svojima otrokoma in med igro nekajkrat odtavala stran. Daleč stran. K tebi. Razmišljala bom o tem, kako mi je žal, da se moja otroka nikoli ne bosta spočila v tvojem naročju. Nikoli se ne bosta igrala s tabo in se smejala tvojim šalam. Nikoli…

Nato se bo moj pogled ustavil na njej, moji zlati deklici. Vrnila mi bo pogled in z njim omilila mojo žalost, saj me bo kot vedno, gledala s tvojimi temno zelenimi očmi. Pogledala bom njega, mojega čudovitega fantka, kako zatopljen v knjige, glasno čeblja. Takrat bom ponovno začutila, da je del tebe tudi v njem. “Še si tu.” ti bom rekla.

Jutri ne bo nič drugače.

Opazovala bom njega, svojega čudovitega moža in razmišljala, kako žal mi je, da se nista nikoli spoznala. Stopila bom k njemu, ga objela in ga imela še bolj rada, ker vem, da je on tisti, ki si mi ga na pot pripeljal ti.

Jutri ne bo nič drugače.

Zvečer bom sedela v svoji delavnici, za svojimi šivalnimi stroji in precej utrujena še vedno delala. Trpka tišina me bo kot vedno silila k razmišljanju. Ustavila se bom in pogledala okoli sebe. Kaj počnem? Vodim svoj posel. Jaz, vodim svoj posel in vem, da mi brez tebe ne bi uspelo. Dal si mi odlično popotnico za življenje – delovne navade in veliko mero vztrajnosti. S solzo v očeh se bom nasmejala in v tistem trenutku, kot bi mi odgovoril na moje misli, v srcu začutila tvoj ponos.

Jutri ne bo nič drugače.

Ne bom ti prižigala sveč in točila solz. Ne bom obiskala mrtvega kraja, ne bom stala ob tvojem grobu in se prepričevala, da si tam, ker preveč močno čutim, da te ni. Si povsod, le tam ne. Si tukaj, z mano in tukaj živiš.

Ne bom te ubijala, zato bom jutri ostala doma. Zaradi sebe. Predvsem pa zaradi tebe.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Vem, da me razumeš in morda, da bodo nekoč razumeli tudi drugi.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

 

 

 

Vse kar rabim, imam

Danes je poseben dan. Pravzaprav na posebne dni niti ne dam veliko. Raje živim v zmotnem prepričanju, da je vsak dan lahko poseben, če mu le dovolim. Vendar danes čutim nekoliko drugače.

Zase bi lahko rekla, da nisem nikoli bila tipična deklica. Dolga bela obleka ni bila nikoli del mojih sanj. Pravzaprav sem vedno v sebi gojila močno prepričanje, da se ne bom nikoli poročila. Nikoli. Prav zares.

A danes je poseben dan. Danes praznujeva obletnico najine poroke.

Spomnim se, kako si nekega dne, minilo je slabo leto najinega poznanstva, prišel domov. Na mizo si postavil majhno škatlico. Med odpiranjem sem slišala tvoje besede: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Spomnim se, kako sva takoj za tem planila v smeh.

Spomnim se, kako sem te v tistem trenutku takoj imela še bolj rada. Pa ne zaradi prstana. In niti najmanj zaradi poroke, ki se mi je obetala. Moja ljubezen do tebe se je povečala, ker si mi dal prstan v točno takšnem stilu, kot bi si želela.

Ti me poznaš, ti me razumeš. Veš, da ne maram ceramonij. Romantična presenečenja so me vedno bolj odbijala kot privlačila. Zato si izbral zame najboljši način. Čisto preprosto, vsakdanje, sproščeno, nasmejano. Prepričan vame in prepričan v naju, si povedal: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Sploh ne vem, če sem na tvoje besede odgovorila. Ni bilo potrebe. Vse si povedal sam. Stopila sem izven svojih okvirjev in se prepričana vate in prepričana v naju, prepustila toku dogodkov.

Spomnim se, kako sva se ob večerih nekajkrat pogovarjala o najini poroki. “Jaz res ne bi imela dolge bele obleke in res si ne želim biti v središču pozornosti.” sem ti povedala.

Spomnim se deževne sobote, ko sva podpisala tisti kos papirja.

Spomnim se, neizmerne sreče in ponosa, ki sem ju čutila, ker sem postala tvoja žena. Najin poročni dan je bil točno takšen, kot sva bila midva. Bil je preprost, sproščen in nasmejan. V zraku pa je bilo moč čutiti vonj po sreči.

Spomnim se zamerljivih pogledov in grdih besed, ki sva jih dobila od nekaterih, ko sva naslednji dan povedala, da sva se na skrivaj, le ob prisotnosti prič, poročila.

A danes je poseben dan. Neprijetnim spominom ne dovolim več blizu mojega srca.

Podoživljam tisto soboto. Podoživljam svoje občutke…

Hočem, da veš, da kljub vsemu, kar sva zaradi najine odločitve doživela, ne bi spremenila prav ničesar. Hočem, da veš, da nikoli nisem rabila drage bele obleke, velikega najetega avtomobila, okrašenega z vsemi možnimi ikebanami,  prstana za 1000€ in 150 svatov, ki bi tisti dan plesali z nama.

Hočem, da veš, da ljudi, ki naju ne razumejo, ne rabim v svojem življenju.

Hočem da veš, da vse, kar rabim, si ti.

In vem, da veš, da vse, kar rabim, imam.  S tabo in zaradi tebe.


Hvala Lamai za to čudovito balado. 

Kaj sploh je Dolgčas?

Zadnjič me je prijateljica vprašala: “A ti ni nič dolgčas, ko si doma in več ne hodiš v službo?”

Hmmm… Zanimivo vprašanje. Če mi je kaj dolgčas? Enostavno sem ji odgovorila z vprašanjem: “Kaj sploh je Dolgčas?”

Danes pa v  zgodnjih jutranjih urah razmišljam o njenem vprašanju in mojem odgovoru. Kaj sploh je Dolgčas? Razmišljam in spomin se, da sem pravi Dolgčas spoznala v otroštvu, ko sem se kot predšolska deklica čuvala pri svoji stari mami. Ni mi bilo hudega, res ne. Večino časa mi je bilo prav lepo. Bila sem v domačem okolju, si vedno znova izmišljevala nove igre in v njih silila tudi svojega soseda Andreja. Če sedaj pomislim, kaj vse je moral ta revež zaradi mene početi, mi je kar malo hudo. Ker je bil vedno tako zelo vodljiv, sva se res redko kdaj sprla.

Že takrat, v mojem zgodnjem otroštvu sem si želela v vrtec ali v šolo in imela neprestano občutek, da nekaj zamujam, ker sem doma. Predstavljala sem si, kaj drugi otroci počnejo v vrtcu, kako se igrajo in kako otroci v šoli poslušajo učiteljico ter pišejo pomembne stvari v svoje pomembne zvezke. Zato je bilo povsem razumljivo, da se je moral Andrej z mano skoraj vsak dan igrati šolo. Seveda je bil on učenec, jaz pa učiteljica. Včasih mi je uspelo, da sem za to igro dobila še kakšne druge otroke iz vasi. Razred se je napolnil z učenci in jaz, učiteljica sem bila izredno vesela in predana svojemu delu. Prepričana sem, da sem že takrat vedela, kaj bom, ko odrastem.

Včasih pa drugih otrok ni bilo. Vsi mi pripovedujejo, kako sem se znala lepo igrati, tudi če sem bila sama in ne boste verjeli, da se tega spomnim. Spomnim se vseh igrač, ki so mi krajšale čas. Vem pa, da mi je bilo včasih tudi neskončno dolgčas. Takrat sem staro mamo neprestano spraševala: “Mama, kaj naj delam?” Kaj naj delam, kaj naj delam, kaj naj delam?

Podoživljam ta zoprn občutek. Ko imaš dovolj energije, ko bi lahko počel vse, prav vse, pa ne veš, ne kje, ne kako, ne kaj bi začel in potem enostavno ne narediš nič. Vsa energija, ki jo imaš v sebi se porabi zato, da začutiš Dolgčas v vsem njegovem bistvu. Ne vidiš ga, z njim se ne moreš igrati niti pogovarjati, samo čutiš ga. Veš, da je tam in ne bo odšel, dokler nekaj ne ukreneš. Kaj naj torej delam, da mi ne bo več dolgčas? In glava je ostajala prazna. Brez vsake ideje.

Tam nekje vmes – med igranjem šole in surovim dolgčasom, se je rodila moja želja po ustvarjanju. Ročna dela so bila tista, ki so mi pričela krajšati čas. Stara mama je od nekdaj kvačkala in je to znanje prenesla tudi name. Pokazala mi je tudi, kako so včasih na prte z malo debelejšo nitjo (kako se ji pravilno reče sploh ne vem, stara mama ji je rekla “pavlca”) našili različne motive. In tudi to me je naučila. “Štikati” – kot je ona poimenovala to dejavnost. Danes pa vem, da se temu reče vezenje, ročno vezenje. Saj res, tudi “štrikala” sem in šivala gobeline. Pri svojih štirih letih sem sama dokončala svoj prvi gobelin.

Že takrat sem ugotovila, kaj je tisto, kar preganja dolgčas. Delo. Celo življenje sem ga uspešno preganjala. Imela sem službo, ki sem si jo od otroštva želela. Bila mi je pisana na kožo, saj v razredu, med otroci res nikoli ni bilo dolgčas. Moje življenje se je vrtilo okoli te službe. Vendar sem jo pustila. Zakaj? Morda o tem kdaj drugič.

Sedaj sem doma. “A ti ni nič dolgčas, ker ne hodiš več v službo?”, me je vprašala prijateljica. Moj dan se začne z vrčem vroče kave že ob 4ih ali 5ih, a kljub temu je vedno vsaj 5 ur prekratek. Delam na zelo različnih področjih in čisto vsak dan se naučim kaj novega. Nekaj časa sem tajnica, nekaj časa modna kreatorka, potem še šivilja, fotografinja, pripravljalka paketov in še kaj bi se našlo. Poleg tega pišem blog in urejam vse tri (Catering Kukman, Nitka in Touche blog ) facebook strani in instagram profile, vendar žal na tem področju nisem tako pridna kot si želim, ker je moj Čas vedno kratek in dolgega sploh več ne poznam.

V moji delavnici in v moji glavi je toliko energije in želje po ustvarjanju, da s tem zapolnim vsako minuto svojega delovnega dela dneva. Proste ure pa mi krajšata moja zlata otroka.

Včasih razmišljam o tem, kaj delajo moje bivše sodelavke. Vidim jih, kako hitijo po hodnikih in kako v razredu na tablo pišejo pomembne stvari, ki jih učenci prepisujejo v svoje pomembne zvezke. Vendar ob vsem tem nimam občutka, da karkoli zamujam, ker sem doma. Pravzaprav vem, da bi veliko več zamudila, če bi še vedno imela “pravo” službo.

Draga prijateljica, vzela sem si čas in še na dolgo odgovorila na tvoje vprašanje. Verjetno se strinjaš, da je bilo moje vprašanje “Kaj sploh je Dolgčas?” pravzaprav najboljši odgovor.

Nič ni lažje – težje je!

Zadnjič sem pisala o svoji utrujenosti. Vem, da sem s svojim pisanjem v skrbi spravila veliko različnih ljudi – od takšnih, ki so mi zelo blizu, pa vendar niso slutili, kaj preživljam, do takšnih, ki jih pravzaprav ne poznam, a vas je kljub temu zaskrbelo zame. Nekaterim še sploh nisem utegnila odgovoriti – bom, obljubim. Pa vseeno se še tukaj vsem zahvaljujem za vso skrb in nasvete, predvsem pa za čas, ki ste ga s tem namenili meni.

Pravzaprav je vse, kar sem potrebovala to, da svoja čustva zlijem na papir. To mi pomaga že od nekdaj. Moji prvi zapisi sežejo v osnovnošolske klopi, ko pa sem prišla v leta, polna zmedenosti, zaljubljenosti, veselja in hkrati žalosti ter razočaranja, je moje pisanje postalo vsakodnevna stalnica. Ko so se moji občutki spremenili v črke, sem se vedno počutila veliko bolje. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Razen to, da sem te črke objavila in vas spravila v skrbi, za kar se vam opravičujem.

Ko sem pred tedni vsa razmišljala o mojih vsakdanih in se o tem pogovarjala s kakšno prijateljico, sem odkrito spregovorila. Veliko je vsega. Spremembe v življenju terjajo svoj davek. Pri nas pa je zadnje čase sprememb kar precej – selitev, gradnja hiše, težke odločitve povezane s službo in posledično našo prihodnostjo, skrb za lastno podjetje in strah, ki me oziroma naju ob vsem tem spremlja. Zaradi fizičnega in psihičnega napora porabljam veliko energije.

Pri vsem delu, ki so ga spremembe prinesle s sabo, sem imela oba otroka doma. Mi smo ena tistih družin, ki nimajo dveh babic, dveh dedkov, treh bratov in sester ter njihovih partnerjev in čisto vsi so pripravljeni kadarkoli popaziti na tvojega otroka. Poleg tega sem si sama zelo otežila celotno zadevo, ko se je v mojo glavo trdno usidral stavek: “Moji otroci, moja odgovornost, moja skrb.”

In zaradi vsega tega so naši dnevi zelo pestri. So mešanica tako igranja, kolesarjenja, skakanja po trampolinu, ustvarjanja s temperami, sprehodov, kot tudi selitve, gradnje, šivanja za Nitko, kuhanja, pospravljanja in pomivanje ogromnih gor posode, ki jo po delovnem vikendu pridela Jože in njegov Catering Kukman.

Pri vsem tem nama skoraj vedno “pomagata” tudi otroka, kar je v praksi najbolj podobno stavku: Tri korake naprej in dva nazaj. Dela in obveznosti je veliko, a neprestano se zavedam, da to nikoli ne sme priti na prvo mesto. Daleč na prvem mestu sta otroka, ki potrebujeta mamo in očeta. Otroka, ki sta v tistih letih, ko je čas, ki ga preživimo skupaj zagotovo čudovita naložba za prihodnost. In to, da je moj čas največ, kar jima lahko podarim, je še ena misel, ki mi otežuje življenje. Pa nič zato, saj čutim, da razmišljam pravilno.

Zaradi te misli sem ob koncu šolskega leta Zojo izpisala iz vrtca, kljub temu, da so me vsi prepričevali, naj tega ne naredim, saj si s tem samo otežujem življenje. Zoja potrebuje red, mi je bilo rečeno. Res je, se strinjam. A Zoja potrebuje tudi mamo in sproščene trenutke, ko bomo lahko vsi skupaj.

Priznam, vedela sem, da bo zelo naporno z obema, ker sta še tako majhna in me oba zelo potrebujeta. Poleg tega je Zoja še izredno posebna deklica, na večih področjih. Ko jo opazujem, v srcu čutim neverjeten ponos. Težave pa njej in posledično vsem nam dela njeno spanje oziroma ne spanje, s katerim se borimo že skoraj 3 leta.

A kljub vsemu, sem to naredila. Izpisala sem jo iz vrtca, ker sem v srcu čutila, da si bom preveč otežila dušo, če jo bom med poletnimi počitnicami vozila v vrtec, medtem ko bova z Lenartom doma. Vsakodnevne spremembe so se vrstile tudi pri Lenartu. Ugotovil je, da je kobacanje za “softiče” in da bo on raje hodil, čeprav še ne zna – mame veste, kaj to pomeni.

Vse to, me je počasi in vztrajno, korak za korakom vodilo do točke, ko je bilo enostavno preveč. Sesula sem se, zjokala in odkrito priznala, da ne zmorem vsega. Sem mama, ki bi naredila vse, da bi imela svoje otroke neprestano ob sebi, a v tistem trenutku bi naredila vse, da bi ju nekdo vzel za en dan, da bi se lahko malo spočila. Ko sem izrekla te besede, me je bolelo srce. Ker nisem mogla verjet niti svojim ušesom in niti svojemu srcu. Kako nizko sem padla.

A kot vedno, čez čas ugotovim, da je bil moj padec nujen za nov zalet. Moj najboljši prijatelj, moj mož, moj sopotnik, mi je pomagal, da sem se pobrala. Prenehala sem se smiliti sama sebi in z roko v roki in z otrokoma na ramenih sva šla dalje po najini poti. Zavedava se, da je čisto vsak dan en majhen korakec bližje času, ko vse skupaj ne bo več tako naporno.

Zaradi komentarjev in nasvetov drugih, sem verjela, da bo vse veliko lažje, ko bo prišel september in bosta šla otroka v vrtec. A danes sem tukaj. Sedim sama v delavnici in pišem, ker nič drugega ne zmorem početi. Pišem, ker se v meni zopet nabirajo čustva. Pišem in ves čas komaj zadržujem jok. Nič ni lažje. Težje je!

Minila je že ena ura, odkar sem jima sešila čisto nova oblačila za v vrtec in sta skupaj s tatitom odšla. Minila je samo ena ura in ju že tako pogrešam, da imam občutek, da mi bo razneslo srce. Čakam, da se bo v sosednji sobi oglasil Lenart in me na svoj način poklical k sebi. Čakam, da bo v delavnico pricapljala razkuštrana Zoja in bo še vsa zaspana povedala, da bi rada z mano delala. Čakam. Zaman. Ker danes se to ne bo zgodilo. Danes sta drugje. Brez mene.

In v tem trenutku so se ulile solze. Ne zmorem jih več zadrževati. Odkar sem mama, sem se spremenila tudi jaz. Sploh se več ne poznam….

…nadaljujem naslednjič.

 

“Aaaaaa tu mač!”

Moj telefon je že več kot eno leto na “mute”.  Zakaj? Ker mi je popolnoma vseeno, kdaj in kolikokrat zvoni, saj se skoraj nikoli ne javim. Zakaj? Preprosto:

  1. Kadar sem z otrokoma, se raje pogovarjam z njima kot po telefonu.
  2. Tudi, če prvi razlog odmislim, se zavedam dejstva, da je sprejemanje klicov čisti nonsens, saj se ob prisotnosti dveh minijev tako ali tako ne morem normalno pogovarjati.

Včasih se zgodi, da je kakšen klic nujen. Že na začetku vem, da se bo po parih minutah končal s hitro izgovorjenimi in težko razumljivimi kratkimi stavki, kot na primer: “Ej, moram it. Lenart se je začel umivati zobe z metlico za wc. Te pokličem nazaj.”

Veselim se dneva, ko se bom dejansko lahko normalno pogovarjala po telefonu. Vsaj takrat, ko bo zares nujno. Včeraj mi je bolj kot kadarkoli postalo jasno, da je ta dan še zelo daleč.

Peljali smo se v Belo Krajino, da si bova z Jožetom ogledala teren, kjer bo Catering Kukman pripravljal hrano. V avtu je bilo začuda zelo mirno. Tako mirno, da sem si drznila poklicati prijateljico (Ljubezniva), saj sva se morali pogovoriti o zelo resnih stvareh. Glede na tematiko najinega pogovora se mi je zdelo povsem smiselno, da jo pokličem sredi popoldneva, ko sva obe še toliko prisebni, da lahko še razmišljava z 1/4 najine leve polovice možganov.

Pogovor se je začel nekako takole: “Ej, sm te kar poklicala, da tole razjasniva, ker je preveč vsega, da bi ti pisala zvečer.” Čeprav sem v ozadju že lahko slišala njena dvojčka, je Iva samo rekla: “Se strinjam.”

Na to, kar sem doživela v naslednjih minutah najinega pogovora, resnično nisem bila pripravljena.

Nekako sva zelo optimistično pričele s pogovorom, nakar se začne oglašati Zoja. Žejna je, pila bi rada. Mimogrede ji dam vodo. Nadaljujem pogovor z Ivo in skušam slediti njenim vprašanjem. Zoja se je malo polila. Začne vpiti, seveda pretirava. Medtem, ko Iva razlaga, se pogovarjam še z Zojo in ji ponudim robček, ter ji povem, da ni nič hudega in naj se lepo obriše. Ne vem kako, ampak mi je kljub temu uspelo razumeti vse, kar je Ivo zanimalo.

Odgovarjam na njena vprašanja in na drugi strani slišim enega od dvojčkov in Ivo, kako komunicira s svojim otrokom. Še vedno sva optimistični in nadaljujeva pogovor. Saj situacija pravzaprav ni prav nič neobičajna za eno mamo, ali dve. Pogovarjati se po telefonu o pomembnih stvareh in mimogrede “poštimat”še enega otroka, ali dva. Mala malica.

Vendar situacija se stopnjuje. Na moji strani se oglasi Lenart. Pravzaprav sploh ne vem, kaj je potreboval. Po moje nič, samo malo je bil že naveličan vožnje. Obrnem se k njemu in ga malo pobožam po nogici. Jože je skoncentriran na vožnjo po ostrih ovinkih.

Na drugi strani zaslišim dvojčka in Ivo, kako se pogovarja z njima. Ne vem, kako je sploh mogoče, a tudi midve sva se še vseeno pogovarjali – brez prekinitve. Kot da bi vedeli, da so nama sekunde štete.

Višek smo dosegli pri šesti minuti in 40 sekund, ko sta v našem avtu vpila oba otroka, pri Ivi sta se oglašla Mila in David, za piko na i se je v ta kaos vklopil še Ivin Marko, ki jo je spraševal nekaj v zvezi z jogurtom – kot da je jogurt bolj pomemben od najinega pogovora. Sekundo za tem pa se v pogovor vklopil še Jože, saj ga je zanimalo, če se peljemo v pravo smer.

Aaaaaaaa! Ne morem. Ne morem. Ne morem. To je preveč tudi zame. V našem avtu so trije, ki se oglašajo in zahtevajo nekaj od mene. Moj telefon je most med mojim in njenim svetom, kjer sta še dva otroka in še en odrasel moški in vsi govorijo vse povprek.

Ne morem več.  Zalotim se, ko na glas zavpijem: “Aaaaaaaaaa, tu mač!” Kot, da bi hotela s temi besedami pritisniti na pavzo. A pavze ni. Zato se odločim, da vsaj zružim da most, ker vem, da mi bo tako za polovico lažje. Ivi rečem: “Ej, ne morem, te pokličem nazaj.”

In ja, draga moja Iva. Te pokličem nazaj, res. Čez ene 5 let, ok?:)