Neizprosna Utrujenost

Konec julija je najin najmlajši, najin Lenart praznoval eno leto. Eno leto! Po tihem in na glas sem obujala spomine na nosečnost, porod, majhnega, nebogljenega dojenčka, ki se je spremenil v čudovitega malčka. Razmišljala sem o stvareh, ki smo jih doživeli in vsakič se je misel zaključila s stavkom, brez katerega enostavno ne gre: “Oh, kako se je to leto hitro obrnilo.”

Ko sem se zadnjič zvečer ulegla v posteljo in s čustvi na stran pričela razmšljati o preteklem letu, mi res ni jasno, kako sem ta stavek sploh lahko izustila. To leto ni nič hitro minilo. To leto se je vleklo. Počasi. Dnevi so bili dolgi, noči kratke. Vse se je upočasnilo. Vse je postalo veliko, veliko težje.

To leto je bilo neprestana bitka med družino in delom. Ob dveh majhnih otrocih sva se odločila obdržati tudi Nitko. Svetle dele dneva sva posvetila najinima otrokoma, noč je bila zame mešanica dela in neprestanega dojenja. Noč je bila boj za preživetje, boj za obstanek. Ni bilo lahko in večkrat sem odločno povedala, da bom odnehala, ker enostavno ne zmorem več.

To leto je res minevalo počasi in utrujena postanem že, ko samo razmišljam o njem. A kljub vsemu je minilo. Otroka sta pridno rasla in tudi Nitkine nočne urice so obrodile sadove. Vendar je ravno zaradi tega to leto je tudi leto, ko sem spoznala njo – Utrujenost. 

mark your calendars

Ko sem že mislila, da težje res ne more biti, se je zopet pojavila ona. Drugačna, močnejša, vztrajnejša. Prišla je do mene, se usdela za mizo, me pogledala globoko v oči in me izzvala na polaganje rok. Odločena, da me tokrat dokončno premaga. 

Zadnje dni večkrat dnevno bijem bitko z njo. Najrajši bi popustila in se vsa izčrpana sprostila vse mišice v telesu, zaprla oči in za nekaj ur obležala. Zdi se mi, da bi bila to pravzaprav moja ena in edina zmaga. Vendar ne morem. Ne smem. Otroka me potrebujeta – neprestano.

Na hitro spijem še eno kavo. Obraz si splaknem z mrzlo vodo in ponovno sem v Lenartovih rokah. Vodi me sem in tja, gor in dol po hiši, po dvorišču in se nikoli ne utrudi. Hodil bi. Neprestano bi samo hodil, a hoditi, brez da bi me držal za roko, še ne zna. Zato sem zadnje dni samo njegova senca.

Če se senca usede, on joka. Če senca izgine, on joka. Če senca lula in ga pri tem drži v naročju, on joka.

Moje potrebe, moja volja in moj jaz so dokončno izpuhteli v zrak, ko je najin mladič pričel postajati homo sapiens – pokončni človek. Poleg njega je tukaj še Zoja, ki ima tudi svoje potrebe in zahteve in za piko na i sem zadnje dni z njima sama – Jože, ki mi pri vsem najbolj pomaga, ima delo na terenu (Catering Kukman).

Poleg mene, je tokrat je tudi Nitka na stranskem tiru. Iz dneva v dan mi je edini cilj, da ne obležim. Kljub vsemu imam volje do dela ogromno, vendar vse v trenutku izgine, ko se zvečer uležem v posteljo. Zaspana sem. Tako zelo sem zaspana in tako utrujena, da ne premorem niti enega % energije več. Tudi nekaj minut popolnega miru bi mi dobro delo.

Dopoldnevi še nekako minejo, od četrte ure dalje pa samo še gledam na urine kazalce in jih milo prosim, naj že končno pokažejo na osem. Takrat bo moje telo v horizontali prvič v dnevu otrpnilo. Vem, da bom zopet zaspala prva in vem, da se bom po nekaj nočnih bujenjih zaradi otrok, zjutraj zbudila, se usedla za mizo in ob vrču močne kave zopet bila neusmiljeno bitko z njo, ki nikakor noče popustiti.

Tokrat se res boriva in ona noče odnehati. Včeraj je bila tako močna, da me je spravila v jok in prosila sem jo, naj me pusti in naj že enkrat odide. Predam se. Samo pojdi! A ona je neizprosna in vztraja pri svojih pravilih. Če hočem, da gre, jo bom morala premagati.

Zagrizla je že v moje telo, v mojo dušo in celo v moje živce. Čisto vse v meni popušča. Zato je skoraj nemogoče, da v tem boju zmagam. Nato pomislim na preteklo leto. Kolikokrat sem že s solzami v očeh, vsa obupana bojevala z njo. In zmagala, vedno sem zmagala. Zmagala bom tudi tokrat. Vem, da bom! Potrebujem le več časa in malo pomoči.

Včeraj se je vrnil domov. Utrujen je tudi on. Draga moja Utrujenost, priznam – te dni si se res potrudila. Vzela si si čas in načela naju oba. Vendar ti sporočam, da sva danes ponovno skupaj in kot že veš, skupaj sva nepremagljiva. Zato ti sporočam, da boš morala oditi. Naj ti ne bo preveč hudo, saj veš, da se kmalu zopet vidiva.

 

 

 

Živeti življenje in ne živeti za stvari

Pred časom me je poklical prijatelj in me povabil na podjetniški večer. Seveda, pridem, z veseljem. A moje navdušenje je v hipu minilo, ko je povedal, da bom na odru sedela jaz. Jaz? Kaj naj jaz, izučena učiteljica in “fejk” šivilja,  povem o podjetništvu? Sploh pa, ne maram se izpostavljati, ne maram nastopati, ne maram karkoli pripovedovati več kot trem odraslim ljudem – sploh če jih ne poznam. Hvala za povabilo, ampak, ne hvala.

Vztrajal je in me prepričal. Povedal je, da na odru ne bom sama – delila si ga bom z njo. Ok. Čeprav je nisem poznala, se mi je zdelo, da bo zaradi tega vseeno malo lažje.17239847_10210785371804763_6924804402127321964_oSaša je mlada podjetnica, ki stoji za blagovno znamko Škatla presenečenja. Na podjetniškem večeru sem izvedela, da je po izobrazbi ekonomistka. Uspešna ekonomistka. V Ljubljani je namreč vodila večje prevajalsko podjetje. Delu je bila predana, s plačo zadovoljna, večji del dneva je preživela zakopana v delo, saj se je iz službe vračala v poznih popoldanskih urah.

Oh, kako jo razumem. Tudi sama sem bila svoje čase popolnoma predana svoji službi. V službo sem hodila dve uri pred začetkom pouka in se z rokami, polnih torb iz nje vračala v popoldanskih urah. Kljub temu, da sem učiteljica, nisem nikoli prišla domov pred pol četrto. Po nekaj urnem premoru, sem doma odprla torbe in nadaljevala z delom, ki ga ni nikoli zmanjkalo. Največkrat je bila moja služba, moj razred, otroci, ki sem jih poučevala, prva mislel zjutraj in zadnja misel zvečer. Služba me je posrkala vase, a to me je takrat osrečevalo.

Z rojstvom hčerke pa je v moji glavni nastala prava zmešnjava. Življenje, ki sem ga živela do tistega trenutka, je postalo povsem nesmiselno. Moje življenjske prioritete so se v moji glavi dvignile kot prah in nekaj časa brezciljno lebdele v zraku, saj niso več vedele, kje jim je mesto. Sčasoma so ga našle in se spustile na tla. Moji otroci, moja družina – to je postalo bistvo mojega življenja. Vse ostalo je skoraj nepomembno. Ali pa zgolj nujno. Služba, okoli katere se je včasih vrtel moj svet, je hitro in močno padla po lestvici navzdol. Ko sem poslušala Sašo, sem začutila, da se je točno to zgodilo tudi njej.15325417_1252513491489697_8737836319692935423_oNjena otroka sta rasla in prekipevala od energije, ona pa se je kot izžet kos tkanine vsak dan spraševala, kaj bi skupaj počeli. Ustvarjali, je bil vedno odgovor otrok. Seveda, vsi otroci bi neprestano nekaj ustvarjali. A po naporni službi, po 10-urnem delavniku in času, ki ga je preživela na cesti, ob razmetanem stanovanju in razmišljanju, kaj za vraga naj pripravi za večerjo, verjamem, da je bila misel na ustvarjalno delavnico skrajno nedobrodošla, risanka in kup plastičnih igrač pa njeni najboljši prijatelji.

Kot učiteljica sem imela možnost videti precej otrok, ki jim primanjkuje kvalitetnega časa, ki bi ga preživeli s svojimi starši. Z grenkobo v srcu sem opazovala, kako to na otroke vpliva in se zavedala, da je globalno za to kriv sistem, ki se ga žal ne da spremeniti. Zato ne obsojam nobenega starša, ker vem, da večina nima izbire. Služba je služba. Služba je preživetje.

In tako se sredi napornega vsakdana na eni strani znajdemo odrasli, nezadovoljni s svojo podobo starša in v stalni bitki s časom (posledično stresom) ter na drugi strani otroci, ki jim v kratkoročnem smislu nič ne manjka, saj ves ta čas gledajo najljubšo risanko. Dolgoročno gledano pa vodi v odtujenost, pomanjkanje vrednot in motoričnih sposobnosti. Vzorniki naših otrok postajajo Pujsa Pepa in Transformerji, namesto da bi to bili mama ali oče ali dedek ali starejši brat …

Dotaknilo se me je, ko je rekla, da se je nekega dne enostavno odločila živeti življenje in ne živeti za stvari. Kako globoka misel! Začutila sem, kako moje celotno telo prikimava na njene besede. Ja, to je to. Živeti življenje! Vprašati se, katere so tvoje vrednote, kdo si ti in kaj ti je v življenju resnično pomembno.

Ko si je iskreno odgovorila na vsa ta vprašanja, je po več kot desetih letih zapustila edino življenje, ki ga je poznala, ustvarila Škatlo presenečenja in si nadela nov naziv. Naziv, ki je z vidika dobro plačane službe za nedoločen čas in ljudi, ki ne razumejo, slabšalni, negotov in neodgovoren. Postala je samostojna podjetnica.

7072

In kaj pravzaprav je Škatla presenečenja?

“Po dveh letih razburkane podjetniške poti je to zaščitena blagovna znamka, pripomoček za krepitev družinskih vezi, ki starše nagovarja, da si vzamejo čas in ustvarjajo skupaj z otroci. Škatla presenečenja skozi ustvarjanje z naravnimi materiali vzpodbuja domišljijo, krepi stik z naravo, socialne veščine, finomotoriko, potrpežljivost, vzpodbuja sposobnost kreativnega reševanja problemov  ter spoštuje tradicijo in običaje.

6586Rada rečem, da ustvarjam trenutke, ki bodo trajali za vedno. In vem, da imam veliko srečo. Da imam dva prečudovita sinova, da delam to, ob čemer mi poje srce (priznam, včasih tudi živci in prehitra budilka), da me obkrožajo ljudje, ki sejejo dobro, da imam v rokah vse niti in šivanke, s katerimi lahko pletem najbolj nore sanje, ki si jih upam sanjati in da jih razpletem vsakomur, ki si jih upa prijeti.

13320339_1069598969781151_4161605542538904019_oNajlepše pri vsem tem je, da se otroka več smejita. Jaz se več smejim. Pri oblikovanju škatel sodeluje cela družina in skupaj smo najboljša ekipa. Vsak po svoje razvijamo lastnosti, kot so vztrajnost, sodelovanje, medsebojna pomoč, potrpežljivost. Začeli smo se spreminjati iz hitečih posameznikov v tisto, kar je družina nekdaj bila: najboljša družba in navdih.

6772Prepustite se Škatli presenečenja tudi vi in presenečeni boste, da so otroci še vedno takšni, kot ste bili vi. Bolj kot drage igrače, najnovejše risanke in tablični računalniki jih navdušujejo preproste stvari, npr. uporaba lepila ali barvanje s čopičem, dejstvo zmorem sam/sama in najpomembnejše: da ste si vi, očka ali mamica ali oba, vzeli čas samo zanje!”

Na vse njene besede, lahko rečem samo bravo. Vesela sem, da ti je uspelo in da tako srčno spreminjaš svet, na bolje.


Z veliko treme in nesigurnosti sem se tisti večer usedla na oder, a zapustila sem ga polna energije in veliko mero dodatnega prepričanja vase in svoj pogled na svet. Vse to zaradi nje. Njena osebnost in njena zgodba sta v meni pusti velik pečat.

Ko sem prišla domov, sem razmišljala o tem, kako ti lahko nekdo, ki ga sploh ne poznaš, da več navdiha, energije, samozavesti in potrditev, kot kdorkoli, ki te pozna že celo življenje.

Želim si, da bi se nekoč tudi moja pot vila med podobnimi hribi in dolinami kot Sašina. Želim si, da bosta moja samozavest in pogum zrasla do te mere, da bom lahko sebi in svetu priznala, da je moja življenjska pot drugačna, a to še ne pomeni, da je napačna. Želim si, da se bom brez pomislekov in slabe vesti, ne ozirajoč se na kogarkoli koli, upala živeti življenje in ne živeti za stvari, živeti za svoje otroke, za svojo družino in svoje sanje.

Zavedam se, da bo pot, po kateri bom stopala, vse prej kot enostavna, a njun smeh bo tisti, ki me bo vsakodnevno spominjal, da sem se odločila prav.

Želim si, da tam nekje ponovno srečam tebe, draga Saša, da skupaj v miru spijeva kavico in ti med pogovorom o tem in onem povem, kako izjemna si in da sem vesela sem, ker sem si tisti večer, delila oder prav s tabo.

Hvala za vse!

17361886_1202640409804849_7973920960025647542_n

Foto: Fotkam.si

 

 

Zemlja, palica, storž in žlica

Svoja otroka velikokrat opazujem in si razmišljam, kaj vidita, ko gledata določen predmet. Včasih ugotovim, včasih ne… A opazovati se ju ne naveličam. Tako zelo me navdušuje dejstvo, da vsi gledamo isti predmet, a ne vidimo enako. Kot vsi otroci imata tudi onadva neverjetno sposobnost prav vsak predmet v trenutku spremeniti v igračo.

Ravno zaradi tega na dopust namenoma ne jemljemo igrač (razen vodenih barvic za bodypainting na plaži in barvanje kamenčkov, dojenčka, avto in eno vedro). Sem mnenja, da nam narava da dovolj igrač – le videti jih moramo. 

Jutra so zaspana. Vse na plaži in v morju je izredno mirno. Ko se dovolj zbudimo, da lahko na široko odpremo oči, vidimo, da pravzaprav ni čisto tako – vse živi in se neprestano spreminja. Veliki kamni si želijo biti še pomembnejši in se pričnejo združevati v kupe, ki naj bi se po novem imenovali hiške. Moje, odrasle oči jih sicer nikoli zares ne vidijo,  a če Z pravi, da so to hiške, s čisto pravimi okni, vrati in streho, ji verjamem na besedo. Pesek se zmeša z dobro naravno, osoljeno vodo in tako nastane odlična juha. Z nami sodeluje tudi neskončno morje in včasih spremeni okus ter postane izredno sladko. V kombinaciji s finim peskom tvorita čudovito peščeno torto, ki se ji ne moremo upreti, kljub temu, da smo pred tem pojedli že najman 4 krožnike juhe s srednje debelimi kamni. Njami. Vse je neverjetno okusno in vsega pojemo v nenormalnih količinah, a počutimo se odlično!

Zadnjič smo šli na sprehod in se ustavili na igralih. Tri različne gugalnice, dva tobogana in en vrtiljak so postali nepomembni, ko je Z odkrila zbito zemljo, ki je bila pravzaprav proga za balinanje.

Takrat se je prava igra šele začela. Za neprecenljive užitke in celo uro aktivnega igranja (pregnala nas je noč) sta potrebovala le zemljo, palico, storž in žlico, ki jo je pomotoma s sabo prinesel L. Nekaj časa sem ju opazovala, nato pa sem se lotila dokumentiranja. V njuni igri zame ni bilo prostora. Ko sem to izvedela, sem si celo oddahnila, saj vem, da so moje sposobnosti omejene, ne glede na to, kako se trudim slediti njuni domišljiji. Zame je bila to še vedno le igra z zemljo, palico, storžem in žlico. Za njiju pa je bilo veliko več.

Pogosto razmišljamo, kaj bi otroku še dali, kupili, da bi ga razveselili. A velikokrat je bolje, da mu damo le zemljo, palico, storž in žlico. Temu obvezno dodajmo še naš čas in dobili bomo vsaj enega izredno srečnega otroka.


  • In še misel, ki me vsakodnevno spremlja.

Največ, kar lahko otroku podarimo, je naš čas.  Otroci se nas ne bodo spominjali zaradi velikih igrač, ki smo jim jih kupili, pač pa zaradi časa, ki smo jim ga namenili. 

Podarimo svojim otrokom največ – podarimo jim svoj čas!

 

 

 

Končno – dopust kot se šika!

Odločila sem se, da napišem tole objavo. Ne zato, da boste vsi vedeli, kam, kako in zakaj smo šli na dopust, pač pa zato, ker rada pohvalim, če je kaj pohvale vredno. In letos sva imela srečo na dopustu. Prvič je šlo vse gladko in zadovoljna sva bolj, kot sva pričakovala.

Midva sva skromna človeka. Da sva srečna, res ne rabiva veliko. Tudi kar se dopusta tiče, nikoli nisva komplicirala. Vedela sva, da se bova lepo imela, ker bova skupaj – kjerkoli že bova. Kot da bi širno vesolje to čutilo, nama je vedno, kadar sva kam šla, pripravilo en kup ovir, s katerimi sva se morala soočiti, preden sva se lahko resnično sprostila in uživala. A kljub vsemu sva se v večini primerov domov vračala zadovoljna.

Odkar imava otroke, se je vse spremenilo. Že ko sva si življenje zakomplicirala z Bajkom, sva spoznala, da nikoli več ne bo nič tako preprosto kot je bilo včasih, ko sva se lahko na hitro odločila in šla. Kamorkoli. Kadarkoli. S komerkoli. Vse je bilo ok.

Pa da ne bo pomote – najinega psa naravnost obožujeva, a imeti psa, ki živi s tabo, je precej podobno kot imeti otroka. Posebnega otroka.


Kar se tiče dopusta se srečujeva z naslednjimi skrbmi.

Pred odhodom – ne pozabi na njegov potni list, najljubše igrače, glavnik, posode za hrano in vodo, dekico, katero ima na svojem ležišču. Poskrbi, da bo plastenka s posodico, iz katere pije vodo, vedno pri roki. Na poti se večkrat ustavi, ker drugače se lahko zgodi, da bo od žalosti in stresa kar poginil.

Izbira lokacije – prepričaj se, da so v apartmaju hišni ljubljenčki dovoljeni, fino je, da ima apartma vsaj balkon, če ne terase, klima je nujna (Bajk je srednji nemški špic, sibirska pasma z ogromno dolge bele dlake in podlake, ki mu poletna vročina ne odgovarja), apartma naj bo čim bližje morja, na plaži je NUJNA senca.

Na cilju – pokaži mu, kje bo spal in jedel, naj si razgleda in označi okolico, na sprehod ga pelji samo zgodaj zjutraj in pozno popoldan, potolaži ga, ko vsako leto znova ugotovi, da je morje še vedno slano, pohvali ga vsakič, ko poln dvomov zaplava v slano vodo, steci za njim, ko se ustraši zvoka, ki je nastal, ker je nekdo pravkar skočil v vodo, ali pa samo zato, ker je prišel malo večji val. Uf, pa ne pozabi ga vsak dane temeljito počesati, drugače se bo do konca dopusta spremenil v veliko slano kepo dlak.

Pa še kaj bi se našlo. A mi sedaj verjamete, ko pravim, da je precej podobno, kot bi imela otroka? Ja, naš Bajk je poseben kuža. In na dopustu imamo z njim precej več dela, kot doma. Pa vseeno ga kljub temu vedno vzamemo s sabo.


Odkar imava še dva majhna otroka, je vse skupaj samo še bolj zanimivo. O raznih pripravah, pakiranju in o tem, da je karavan s prtljažnikom na strehi, skorajda premajhen, da se za en teden preselimo na lokacijo ob morju, verjetno ne rabim izgubljati besed.

Da vse (psa, otroka, in vse ostale pripomočke in da pri tem ne pozabiva sama nase) preseliva iz apartmaja na plažo je vsakič projekt zase. In če sem čisto iskrena, to ne bi smel biti projekt za samo dva človeka. Vsi, ki nas imajo možnost videti, bi moje razmišljanje zagotovo potrdili. In ko misliš, da si ta projekt po štirih dneh dopusta končno brezhibno izpeljal, se sprijazniš, da ti to pravzaprav nikoli ne bo uspelo, ko po desetih minutah na plaži zaslišiš besede: “Kakat me.”

Priznam – pred časom se je že zgodilo, da sem na glas in tako odločno rekla, da ne gremo nikoli več na dopust, da sem za trenutek še sama sebi verjela. On pa se mi je samo smejal – je že vedel, zakaj.

Ko sem se malo umirila, sem prišla do ugotovitve, da je pravzaprav vedno problem lokacija, ki si jo izberemo. Mi potrebujemo apartma čisto blizu morja. Nujno! Če ne dobim apartmaja na plaži, raje ne grem na dopust.

Odločila sem se, da si bom letos vzela še več časa in našla nekaj, kar nam bo pisano na kožo. Šli bomo na tak dopust, da se bosta tudi tati in mami tako zaluženo spočila in nabrala novih moči.

Našla sem ga. Apartma, ki bi lahko bil pravšnji za nas. Rezervirala sem ga v upanju, da je res. Ampak saj veste, kako je to – dokler ne prideš na lokacijo, ne moreš vedeti, če bo vse tako, kot je bilo videti na spletu. Najbolj na živce mi gredo podatki o oddaljenosti od morja. Do najbližje plaže je 200 m – pri tem pa ne povedo, da je to 200 m zračne linije ali pa 200 m hoje po hribu navzol, za katero bi potrebovali gojzarje in plezalno opremo. Ali pa je apartma postavljen tik ob prometni cesti, ki jo je potrebno prečkati, če hočeš priti do plaže.

Ko smo prišli v Zadar, natančneje v apartma Dora, sva že po prvih desetih minutah rezervirala termin za naslednje leto. Zakaj?

Apartma je pritličen in stoji pravzaprav na plaži, ki ima veliko sence. Velika, z zelenjem zasajena terasa, je odlična za otroke (in psa). Kljub vsemi pa ne bi bila tako brezskrbna, če terasa ne bi bila zagrajena. Tako veva, da so otroci na varnem in da brez naju ne bodo nikamor odtavali.

resize_DSC09877

Zagrajena terasa

Apartma ima bivalni prostor, dve spalnici, kopalnico in kuhinjo, ki (ne morem verjeti) pesega najine potrebe, saj je opremljena z nekaterimi pripomočki, ki jih še doma nimava. Na dopustu vedno kuhava sama in kuhanje tukaj je resnično pravi užitek.

resize_DSC09884

Na sliki je vidna le polovica kuhinje.

Ob prihodu nas je na mizi počakalo sveže sadje, v hladilniku sok in pivo, pripravljen led, kava, mleko, sladkor in osnovne začimbe za kuhanje, olje, kis, vrečke za smeti, sredstva za pomovanje in pranje posode. Vse popolnoma novo, neodprto, pripravljeno samo za nas.

resize_DSC09611

Sadje, ki nas je pričakalo ob prihodu.

Vse to me je navdušilo bolj kot si lahko mislite, saj takšnih stvari resnično nisem vajena. A kar je najpomembnje za nas, je oddaljenost od morja in plaža. Od vrat apartmaja do plaže je morda 30m. Na plažo odnesemo samo brisače. Ko je kdo žejen, gremo pit v apartma. Je kdo lačen? Ni problema – gremo iskat nekaj za pojest. Porabili smo sončno kremo. Pa kaj. Preštej do 26 in že bom nazaj s kremo v roki. Kakat te ljubica? No, pa pojdiva. Sveže kuhana kava na plaži ali hladen mojito? Seveda, brez problema.

Plaža ima veliko naravne sence. Na enem delu plaže je morje precej daleč plitvo in toplo, kar je super za otroke. Ko otroka spita pa si midva izmenično privoščiva nekaj plavalnih zamahov v tistem delu, kjer je morje bolj globoko.

resize_DSC09965

Sončni zahod – brez filtra!

resize_DSC09960

Klopica na plaži

Okolica je mirna in urejena. Ob morju se lahko sprehajamo s psom ali kolesarimo. Na klopicah, ki so na plaži pa lahko ob večerih opazujemo najlepše sončne zahode.

Na tem dopustu smo resnično zadovoljni vsi – otroka, pes, najbolj pa midva, ker po vseh neuspelih poskusih resnično znava ceniti luksuz, ki ga imava tukaj. Temu lahko resnično rečem DOPUST, za katerega  veseljem odštejem najin čisto vsak prislužen €. Naslednjih nekaj let naju v mesecu juniju zagotovo najdete tukaj.

Vse fotografije so bile posnete v apartmaju in v njegovi neposredni bližini.

 

Če koga zanima še kaj, mi lahko piše in z veseljem vam odgovorim na vprašanje ali posredujem kontakt izredno prijaznih lastnikov.

 

Danes norim

Danes se je zgodilo nekaj, kar mi je ponovno dalo potrditev, da je življenje resnično samo 10% tega, kar se nam je zgodilo. Ostalih 90% pa je to, kako mi dogodek interpretiramo.


Danes norim, ker se je nabralo se je preveč stvari in zdi se mi, da nobene več nimam pod kontrolo. Otroka, delo, gradnja, selitev… Seznam kar nima konca. In poleg vsega se mi danes zdi, da me nihče ne razume. 

Ne razumejo, kako težko je živeti v kaosu, ki trenutno vlada pri nas. Ne razumejo, da sem utrujena, ker so moje misli razpršene na najmanj 6 koncev in vsak od njih ima še podmladke. Utrujena sem, ker moje telo ne dohaja mojih misli. Utrujena, ker je moje telo lahko samo na enem mestu, čeprav si močno želi nemogoče – da bi lahko bilo z mislimi vzporedno.

Sprašujem se, ali so na boljšem moje misli, ki imajo možnost biti hkrati tu in tam in v naslednji stotinki sekunde že nekje drugje ali moje telo, ki tega ne zmore? Pravzaprav ne vem. Mislim, da je naporno za oba, predvsem pa zame.

b02c5f17-c714-4bcb-8698-b675d8f4eb8bDanes norim. In za to niso krive neprespane noči, izraščanje njegovih zob (6 naenkrat!) in s tem posledično nočno dojenje na vsake pol ure. Niso krive njene vnete oči, neprestano preizkušanje mojih besed in odločitev ter uveljavljanje svojega malega jaza. Ne. Vse to je pravzaprav moja uteha.

Danes norim in za to ni krivo moje delo, številna naročila, ki jih s težavo dohajam, a z veseljem uresničujem. Niso krive ideje v moji glavi, ki želijo ven, a raje ostanejo v njej, ker vedo, da bodo le tako ostale žive. Ne. Vse to je pravzaprav moj beg pred realnostjo.

Danes norim in za to ni kriv vsesplošni nered v stanovanju, ki sporoča, da ima nekdo opraviti s selitvijo. Ne. To je samo dejstvo, ki ga moram sprejeti.

Danes norim,  a še sama ne razumem zakaj, zato krivim druge. 

Danes norim in ne zmorem več. Potrebujem zrak! Nujno. Da zberem in umirim svoje misli. Oblečem oba otroka in se z njima odpravim na sprehod. Ne zdržim več vonja na selitev, ne prenesem več tega prostora.

Odpravimo se po hribu navzdol, obrnem se proti naši hiši,  hiši v kateri sem odraščala, hiši, iz katere pričnejo vreti spomini na moje otroštvo. Stisne me pri srcu. Globoko vdihnem in v mislih  se mi prikaže še najin dom. Dom, kjer sva si ustvarila vse kar je v življenju resnično pomembno – odlične temelje za najin odnos in družino. V srcu začutim dom, v katerega sem se vedno z velikim veseljem in navdušenjem vračala. Dom, ki sva si ga s trdim delom in vrsto odpovedovanj težko prisvojila. Zapuščam ga. Za vedno.

V njem bom pustila vse svoje spomine. V njem bom pustila svojo neodvisnost in samostojnost, za katero sem vsa ta leta drago, a z veseljem plačevala. V njem bom pustila del sebe. In prišla NAZAJ, domov. V tem trenutku bi najraje zajokala. Trk z realnostjo mi je vzel dih. 

Danes norim in končno razumem zakaj. NAZAJ grem! Pa saj ne morem verjeti. Nazaj grem! Najrajši bi zavpila!

V tistem trenutku, pa se mi v glavi oglasi poznan glas in mi reče: “Zberi se. Pomisli za trenutek. Kaj res ne vidiš, da greš NAPREJ? Naprej greš – ti povem!”

Zmrazi me po celem telesu. Objamem svoja otroka in si skoraj naglas ponovim modre besede. Pa kaj mi je? Seveda grem naprej. S tem korakom sem bližje svojim, najinim sanjam. In samo hvaležna sem lahko, da nas bo stara hiša sprejela odprtih vrat in nam pri vsem tem nesebično pomagala. 

Umirim se. Mami pošljem sporočilo in se ji iz srca zahvalim. Zadiham na polna pljuča.

Danes norim. Vendar kar naenkrat norim od veselja, ker končno razumem. Kakšno leto me čaka, ne vem. A trudila se bom, da bom vedno imela v mislih, da lahko norim, norim od veselja, ker sem vsak dan en korak naprej!

Up to (2)


Hvala vsem, ki nam pri tem kakorkoli pomagate!

 

 

Življenje brez televizije

Zakaj sva se odločila za življenje brez televizije?

Pred dobrimi petimi leti je bilo zame zelo stresno obdobje. V službi so vladale izredne razmere. Vsakodnevne grožnje o odpuščanju zaposlenih v šolstvu so me milo rečeno obremenjevale, morile. V zbornici in na skupnih sestankih se je govorilo o črni prihodnosti, ki nas čaka. Z glavo, ki je bila preobremenjena z negativnostjo, sem se po prihodu iz službe z velikim veseljem usedla na kavč in si močno želela sprostitve. Želela sem razbremeniti in preusmeriti misli. Prižgala sem televizijo.

Po nekaj dnevih sem ugotovila, da mi ta sprostitev pravzaprav škodi in zaradi vsebin, ki mi jih je televizija nudila sem postajala samo še bolj nervozna, obremenjena, prestrašena. In takrat je padla odločitev: NE BOM VEČ GLEDALA TELEVIZIJE.

no tv

Mojo odločitev je z veseljem podprl tudi on. Selila sva se v skupno stanovanje in se odločila, da TV ne gre z nama.

Na začetku je bilo čudno. Bila sem navajena televizije. Prižgala sem jo, četudi je nisem gledala. Kar tako, da se nisem počutila tako sama. Stanovanje je brez nje postalo grozljivo tiho. Nekja časa je bilo čudno, vendar sem se te tišine hitro navadila. Pravzaprav je bila za moje vsesplošno počutje več kot dobrodošla. Od večurnih vikov in krikov, ki sem jih bila deležna v službi, je bila prav tišina tista sprostitev, po kateri sem tako hrepenela.

Danes sem to tišino že tako ponotranjila, da me prižgana televizija izredno moti. Ko pridemo na obisk k moji mami, je eden izmed mojih najpogostejših stavkov zagotovo: “A lahko, prosim, ugasnem televizijo?” Če je televizija prižgana ne morem razmišljati, ne morem govoriti in ne morem poslušati.

Kako ta odločitev vplivala na najin odnos?

Vedno sem v hecu govorila, da televizija uničuje medsebojne odnose in sedaj vidim, da je v tem in tudi v Smolarjevi Bog ne daj, da bi crknu televizor, pravzaprav veliko več resnice, kot sem nekoč mislila.

Čas, ki sva ga včasih objeta skupaj preživela na kavču pravzaprav nikoli ni bil čas namenjen nama. To je bil čas namenjen samo njej – televiziji. Ko sva se usedla na kavč, sva kot hipnotizirana buljila v ekran, za naju, za pogovor ni bilo časa.

Sama sem mnenja, da je ravno pogovor tisti, ki je v odnosu med najpomembnejšimi. Odkar ne gledava televizije, se resnično pogovarjava veliko več. Meni je to izredno všeč. On pa bi lahko na to temo povedal marsikaj – pa ne bo, ker nerad govori. Včasih pa mi le na skrivaj prizna, da je najin odnos dober, boljši, najboljši ravno zato, ker že od samega začetka veliko pogovarjava.

Katere spremembe je prinesel nov način življenja?

Zame je slovo od televizije postalo pozdrav moji dobri priateljici, knjigi. Večere sem rada preživljala na kavču ali v postelji, s knjigo v roki. Neverjetno, koliko časa sem kar naenkrat našla za branje. Zakaj govorim v pretekliku? Zato, ker sem sedaj polnozaposlena mama, ki nima več časa za proste trenutke s knjigo. Berem toliko, da ne pozabim, moje branje pa redko kdaj preseže nivo slikanice ali Cicidoja. Saj vem, za vse bo še čas.

Poleg najinega boljšega odnosa je bila največja sprememba ravno v času, ki sva ga brez televizije imela več. Za naju to sicer ni bila nikoli težava, saj sva znala te trenutke hitro zelo koristno preživeti. Urejala sva stanovanje, veliko kolesarila, hodila na dolge sprehode z najinim štirinožcem, uresničevala najine ideje, ki jim ni bilo videti konca – med njimi je bila tudi moja dolgoletna želja po šivanju. Vse večerne ure, ki sem jih včasih preživela na kavču, ko sem gledala svojo najljubšo nadaljevanko, sem posvetila šivanju. Prepričana sem, da je tudi zaradi tega nastala Nitka.

nitka PNG

Nitka – unikatni otroški izdelki

In kaj na to pravijo drugi?

Poznam natančno dve družini, ki živita enako ali podobno. Vsi ostali živijo s televizijo. Ko pogovor nanese na to, da ne gledamo televizije, so reakcije zelo različne. Nekateri takšen način življenja zelo pozdravljajo, a hkrati povedo, da se oni televiziji ne bi nikoli mogli ali želeli odpovedati. Drugi nama namenijo zanimiv pogled, s katerim naju brez besed sprašujejo, če sva sploh normalna. Nič hudega. Vsak ima svoje mnenje, prepričanje in prav je tako.

Se mi zdi, da ima še največ težav s to informacijo moja stara mama. Ženska, ki bo naslednje leto dopolnila 90 let, ženska, ki je več kot polovico svojega življenja preživela brez televizije. “Kako ne gledata televizije?” In vsakič znova si vzamem čas, da ji na hitro razložim, zakaj sva se tako odločila. Nato pa sledi zaskrbljeno vprašanje poosebljenega dnevnika in Slovenskih novic: “Ja, kako pa potem vesta, kaj se po svetu dogaja?”

Mama draga, hvala za skrb, a ne skrbi. V svetu, ki je preobremenjen s telefoni, tablicami in računalniki vseh oblik in velikosti, se zlahka dokopljeva do vseh informacij, ki jih za preživetje in najino dobro počutje potrebujeva. Vsem ostalim pa z največjim veseljem rečeva: “Ne, hvala.”

Kakšne so spremembe odkar ne gledava televizije?

Na kratko – zagotovo sva postala bolj aktivna in kreativna, predvsem pa veliko srečnejša in manj obremenjena z vsakdanjim negativizmom, ki jih mediji tako vztrajno in premišljeno sadijo v naše možgane.

Zakaj sva postala še bolj čudna?

Sčasoma sva televizijski sprejemnik kupila – predvsem zato, da sva zapolnila velik prazen prostor v najini dnevni sobi, saj pohištva brez tega prostora, namenjenega televiziji, sploh nisva našla. Torej sva postala še malo bolj čudna. Sedaj sva tista čudaka, ki televizijo imata, a je ne gledata, saj nimata priklopljenih nobenih programov. Kdo bi to razumel, a ne?

Zakaj potem sploh imava televizijo?

Vsake toliko (enkrat na dva ali tri tedne) si zaželiva večerne ure preživeti na kavču ob dobrem filmu po najinem okusu in kar je najbolj pomembno – brez oglasov. Občutek, ko si privoščiva ta luksuz zlahka primerjam z občutkom, ki me je spremljal, ko sva včasih odšla v kino. Le da je boljši, ker sva doma, na toplem (mene je v kinu vedno zeblo), v najinem stanovanju, na najinem kavču, objeta in kar je najlepše – po desetih minutah filma, lahko brez skrbi zaspiva.

Kaj pa najina otroka? 

Eden izmed komentarjev na najin način življenja je bil tudi: “Dobro, če sta se vidva tako odločila, ampak zaradi tega bosta prikrajšana tudi vajina otroka. Veš, kako čudno ju bodo gledali vrstniki, ko bosta povedala, da ne gledate televizije?”

Hmm… Ja, morda je res, čeprav se mi zdi v tem primeru beseda prikrajšana malce premočna. Moja otroka zagotovo nista prikrajšana. Vesta, kako izgleda televizija. Včasih jo jima tudi prižgeva in pogledata kakšno kvalitetno in otrokom primerno vsebino.

Televizije jima ne braniva in jima je ne bova branila. Mi je pa všeč, ker sta zaradi najine odločitve tudi onadva drugačna. V pozitivnem smislu. Predvsem v Zojinem vedenju že opažam odsev najinega stila življenja. Vse drugo ji je bolj zanimivo kot gledanje televizije. Redko kdaj izrazi željo po risanki in tudi ko jo, je po navadi ne pogleda do konca, saj si med gledanjem že najde kaj bolj zanimivega in predvsem bolj ustvarjalnega, kot je risanje, ples, petje, igranje na Orffova glasbila. In odkrito povedano – to mi je všeč, zelo.

Všeč mi je, ker nama ni potrebno šteti minut ali ur, ki jih otroka preživita za ekranom in razmišljati o tem, kje in kako bi našla način, da bi ju odlimala od televizije. In močno si želim, da tako tudi ostane. Zaradi lastnih izkušenj pa upam, da se bosta tudi onadva zavedala prednosti življenja brez televizije.


Prišli smo na obisk k moji stari mami – Zojini prababici. V njenem bivalnem prostoru je velika televizija, vedno prižgana, kot da bi mama želela s tem nadoknaditi vsa leta, ki jih je preživela brez televizije.

Zoja ob prihodu obstoji in nekam čudno zre predse. “Kaj je Zoja?” jo vprašam. “Mami, mama ima televizijo.” Nasmejem se ji in rečem: “Pa saj jo imamo tudi mi.” Ona pa mi odvrne: “Vem, samo mi je ne gledamo.”


 

 

 

Nasmej se vsaki situaciji, čeprav…

Odsvetujem branje vsem tistim, ki imate med branjem sposobnost razvijanja odličnih miselnih predstav in vsem tistim, ki imate slab želodec. Branje svetujem tistim, ki veste, da morate za dober življenjski nauk, dati čez nekaj sranja.


Iz osebnega dnevnika, 30.9.2016

Včeraj sem v zelo zgodnjih večernih urah omagala na postelji polni otrok, moža in psa. Ko smo takole vsi skupaj na 3,2 kvadratnih metrih, preplavi poseben občutek, ki je mešanica zadovoljstva in ponosa. Poleg teh dveh pa me je včeraj nekje v ozadju preplavljal še en občutek – občutek, ki ga dobiš, ko se spomniš, da te v kopalnici čaka cela gora perila, pripravljena na različne faze – pranje, sušenje, zlaganje, likanje.


Vem, da se verjetno vse mamice sprašujete enako, a vseeno: Pa kaj je s tem perilom? A ga kdaj zmanjka? Ko sem že prepričana, da sem prišla do konca in da imam pospravljeno vse, pogledam v koš za umazano perilo in glej ga zlomka – spet je poln.  Res mi ni jasno, kako je to mogoče. 


Danes sem se zbudila sredi noči in šla previt Lenarta. Stisnilo me je, ko sem zagledala perilo, ki me še kar vztrajno čaka in ostaja zvesto mojim rokam. Včasih zvestoba in vztrajnost nista ravno najlepši vrlini, pomislim. 

Ko sem se vrnila v posteljo, sem vedno lačnega otročka še podojila, zatisnila oči in se trudila, da bi zaspala. Ni šlo. Ne vem ali je krivo tisto perilo, ki me je neverjetno glasno klicalo, ali pa se je moje telo že navadilo na nekaj urno spanje. Škoda, da ležim in zapravljam čas, ko pa sem pripravljena na nov dan in na nove izzive. Predvsem pa na perilo. Vstanem in se zakopljem v delo. Ni mi težko. Pravzaprav bi lahko rekla, da celo uživam. Vsi moji sladko spijo, v stanovanju vlada neverjetna Tišina, za katero sem bila prepričana, da jo je pred parimi leti pričela Glasnost med našimi stenami tako motiti, da je za vedno zapustila naš dom. Pridejo trenutki, ko jo zelo pogrešam, kljub temu, da me glasovi, ki opozarjajo na to, da imam družino, izredno radostijo.

Danes pa sem ugotovila, da Tišina pravzaprav ni čisto odšla. Samo urnik je malce spremenila. Stanovanju vlada v nočnih intervalih. In danes, malce čez 3 ponoči, sva se srečali. Sama, s svojimi mislimi in kupom perila uživam v njeni prisotnosti.  Prijetno je delati, ko ni zunanjih pritiskov in neprestanih prekinjanj. Kako čudovit začetek dneva. Hm, morda bom pa od sedaj naprej vsak dan vstala ob 3h zjutraj.

Malo pred peto po prstih v sobo odnesem nekaj zravnanih plenic in v kotu postelje zagledam Zojo. Sedi in se smeji. Nasmejem se ji, splezam k njej, jo stisnem in jo z govorico telesa prepričujem, naj še malo zaspi. Se mi zdi, da mi je že skoraj uspelo, nakar se zbudi Lenart. Lačen je, spet. Prevalim se na drugo stran postelje in ponovim vajo z dojenjem. Tišino je kmalu prerezal glasen zvok v njegovi plenici. Ojoj. Vse kaže, da bo treba ponoviti tudi vajo iz previjanja. Odnesem ga v kopalnico.

Kmalu za mano pricaplja Zoja. – Zoja, pojdi spat, ji rečem. – Ni še toliko ura, da bi morala vstati. – Amorem spat, mamica. Moram bejbi Lenarta preoblečt, mi odvrne. Neverjetna je. Seveda ji tudi tokrat dovolim, da mi pri previjanju pomaga. Dvignem jo in jo dam na školjko poleg previjalnega pulta. Stoji, opazuje in čaka, da pride na vrsto del, ki ga bo lahko opravila ona.

In potem se je zgodilo. Lenart brez pleničke leži na previjalnem pultu in začne kakati. In to ne malo. Res se je po moško lotil zadeve. Nisem točno vedela, kaj naj naredim z vsem tem, kar je neustavljivo prihajalo iz njegove majhne ritke. Hitro vzamem prvo plenico, jo postavim pred ritko, da sem vse, kar je prihajalo ven, vsaj malo zajezila. Spomnim se, da sem v tistem kaosu še rekla: Zoja, pazi da te ne bo posral!

Tišino so razrezale moje neobičajne besede, ki jih je zaslišal tudi tati in prihitel na pomoč. Prevzel je situacijo na previjalni. Sama sem se namreč morala preobleči, ker je nekaj priletelo tudi na mojo majico.

V tistem pogledam Zojo. Vsa bleda in zmedena strmi predse. Nič ji ji bilo jasno. Kaj se sedaj dogaja? Kar naenkrat začne nabirati in vidim, da jo sili na bruhanje. Bruhne enkrat, dvakrat, trikrat.

Ne vem, kaj mi je bilo, ampak v vsem tem sranju in kozlanju mi ni preostalo drugega, kot da se začnem smejati. Smejala sem se na ves glas in resnično iz srca. Nisem mogla verjet, kaj se mi oziroma se nam dogaja že navsezgodaj zjutraj. Pa to je noro!

Hitro slečem Zojo, jo postavim v banjo in jo pričnem umivati, še vedno se glasno smejim. Nato pa me prešine misel: – Kaj pa če je kaj narobe? Kaj, če se slabo počuti? Kaj če je bolna?? Jaz pa se pa smejim. Grozna mama sem. Moj obraz takoj postane neverjetno resen. Zaskrbljeno jo vprašam, če je vse v redu z njo, če se dobro počuti, če ji je slabo. – Ja, ja in ne, odgovori.

Kaj pa je potem Zoja, zakaj si tako bruhala?

Ona pa odgovori: – Zato, ker se je bejbi Lenart tako čudno POSROU, zato sm bruhala. In potem smo se v mešanici neprijetnjih vonjev smejali vsi.

(Besedo posral je prvič slišala danes. Po navadi rečem, da se je pokakal. Pred njo res pazim, kaj govorim. Danes pa mi je v efektu ušlo, ker roko na srce – to ni bilo kakanje to je resnično bilo sranje.)    


Odločila sem se, da ta zapis delim z vami, ker se velikokrat spomnim na ta dogodek. Morda bi bilo najbolje, da bi ga kar se da hitro pozabila, vendar ne morem. Vedno, kadar se moj dan slabo začne, se spomnim na to jutro in si rečem: Pa saj ni tako hudo, lahko bi bilo še slabše. Lahko bi bilo tako, kot takrat…

ark your calendars (1)In še bistven nauk te zgodbe. Nasmej se vsaki situaciji, četudi je posrana. Pravijo, da je vsaka situacija 10% tega, kar se je resnično zgodilo in 90% tega, kako mi gledamo na to. Po dolgem razmisleku sem se odločila, da se s to mislijo ne morem bolj strinjati. Vse, prav vse, je odvisno od tega, kako sprejemamo in doživljamo to, kar nam življenje nameni. Zato je bistvenega pomena, da se naučimo vse sprejemati z nasmehom na obrazu. Vem, da je to težko, pa vseeno verjemite, lažje nam bo.

20 preprostih aktivnosti v naravi

Ko sem zadnjič pisala o cvetočem drevesu, ste nekateri začutili, da je cvetoče drevo pravzaprav podtema mojega pisanja. In res je tako. Objava o cvetočem drevesu je nastala zaradi prebujajoče se pomladi, ki nam vsakodnevno kaže nove čudeže in zaradi otroških oči, ki so sposobne te čudeže tudi videti.

S to objavo sem pravzaprav želela vse vas spodbuditi, da se s svojimi otroki odpravite ven, da čim več skupnega časa preživite zunaj, opazujete naravo in uživate v vsem, kar nam vsakodnevno in nesebično ponuja. Želela sem, da se za hip ustavite tudi odrasli in začutite čarobnost v majhnih stvareh.

Topli dnevi se vrstijo drug za drugim in verjamem, da starši razmišljate, kaj bi lahko zunaj počeli s svojimi najmlajšimi. Seznam aktivnosti je skoraj da neskončen. In verjamem, da ste tudi vi polni idej.

Ker vem, da za dobro počutje in srečo pravzaprav potrebujemo veliko manj, kot morda mislimo, sem za vas sestavila poseben seznam aktivnosti, ki so zelo preproste, kratke, pa vseeno vam obljubim, da bodo vaši otroci v njih izjemno uživali v njih. Prepustite se jim še vi.

  1. Zazri se v oblake

Čisto preprosto – na tla pogrnite piknik odejico, se z otrokom uležite nanjo, se dobro namestite in zazrite v nebo. Kaj se dogaja z oblaki? Kakšni so? Na kaj te spominja tisti velik oblak tamle? Na dinozavra? Kaj pa ta? Na kokoško?

2. Pihni regratovo lučko

Pojdite na travnik, poiščite regratove lučke, pihnite vanje in si kaj lepega zaželite. Sama potem vedno pogovor napeljem na to, da želje niso materialne. Zaželimo si zdravja, ljubezni in medsebojnega razumevanja – verjemite, otrokom to sčasoma zleze pod kožo.

3. Objemi drevo

Ste vedeli, da je znanstveno dokazano, da so drevesa naravni zdravilci? Na spletu lahko najdete kar precej člankov, ki govorijo o tem, kako lahko objemanje drevesa blagodejno vpliva na človekovo dušo. Ja, verjamem, da se komu to zdi smešno. Pa vseeno, poskusite kdaj – če ne zase, zaradi svojih otrok. Odpeljite jih v gozd, naj si izberejo svoje drevo, naj ga objamejo, naj se umirijo z njim. To jim bo zagotovo všeč.

4. Preberi knjigo

Vzemite piknik odejico in slikanico ter se odpravite na bližnji travnik ali v gozd. Za spremembo slikanico preberite tam.

5. Pojdi v gozd

Pojdite v gozd, zlijte se z naravo, zazrite se v krošnje dreves, poslušajte njihov šepet. Otrokom pustite, da se prosto igrajo v gozdu. Tam zelo uživali, predvsem pa pridobili veliko novih izkušenj in znanj. Skozi prosto igro bodo razvijali svojo domišljijo in ustvarjalnost na popolnoma drugem nivoju.

kids-running-into-wilderness_h.jpg

Vir:  Pinterest

6. Poberi odpadke

Naučimo otroke skrbeti za okolje. Pojdimo na sprehod in poberimo nekaj odpadkov ter jih odnesimo v koš za smeti. Pogovorite se o onesnaževanju in skrbi za okolje. Otroke na to navajajmo že od malega.

7. Opazuj ptice

Poiščite si miren kotiček za opazovanje ptic. Poslušajte, kako se oglašajo. Otrokom povejte, kako se posamezni ptici reče. V njih boste zasadili zanimanje in naslednjič vas bodo že sami vprašali, ko bodo zagledali kakšno novo ptico.

8. Vrzi kamenčke v reko

Pojdite do reke, jezera, mlake ali morja. Otroci bodo neizmerno uživali, ko bodo v vodo metali kamenčke.

9. Kotalite se po hribu

Spomnim se, kako smo kot otroci to neprestano počeli. Poiskali smo hrib, šli na vrh, se ulegli na tla in se zakotalili v dolino. Kakšen neverjeten občutek!

10. Riši s prsti

Poiščite prašno pot in otroku pustite, da s prstom riše po tleh. Kako preprosto, pa vendar tako zanimivo. Lahko rišejo tudi po makadamski poti.

11. Pobarvaj kamenčke

Kamenčke lahko pobarvate s temperami ali a samo z vodo. Pri nas je pomembno samo, da je čopič in da se lahko barva.

12. Ujemi žužke

Ujemite kobilico, hrošča ali mravljo in jo dajte v prozoren steklen kozarec. Otroci pa naj jih opazujejo. Pa ne pozabite potem živalice osvoboditi.

Pri nas so trenutno aktualni paglavci. Vsak dan jih opazujemo in nestrpno čakamo, da jim zrastejo zadnje noge, nato sprednje, da odpade rep in da postanejo žabice.

13. Opazuj naravo

Poiščite primeren kotiček. Usedite se, umirite se, nato pa otroku postavite vprašanje. Kaj vidiš? Ko boste to naredili prvič, ga boste verjetno morali malo spodbujati in nekajkrat zastaviti vprašanje: Kaj še? Ko boste dejavnost nekajkrat ponovili, boste presenečeni nad tem, kako dober opazovalec je postal vaš otrok.

child_looking_up_in_wonderTWO.jpg

Vir: https://www. google.com

14. Poj v dežju

Kadar dežuje, se bi odrasli najraje zaprli v hišo, a pozabljamo na to, da je za otroke ravno sprehod o dežju največji užitek. Omogočite jim to izkušnjo. Primerno se oblecite in obujte in se skupaj odpravite ven. Zapojte pesmico. Mi vedno pojemo Rain, rain go away in za njo sledijo še mnoge druge.

15. Skači po lužah

Po dežju vedno posije sonce in kar je za otroke še bolje – po dežju ostanejo luže. Obujte jih v škorenjce in jim pustite, da si dajo duška v lužah. In nikar ne skrbite za obleke, vse se opere.

16. Pihaj mehurčke

Milni mehurčki… Priznam, še sama jih nisem prerasla. Nikoli. Že od nekdaj imam v torbici, poleg vseh drugih stvari, tudi milne mehurčke. Vedno sem jih rada kupovala, zase. Priznam, da mi je bilo včasih v trgovini kar nerodno. Sedaj, ko imam otroke je to veliko lažje, saj prodajalki vedno pojasnim, da so mehurčki za njih. A če sem popolnoma iskrena, ne vem, kdo je nad njimi bolj navdušen – jaz ali otroka.

girl-blowing-bubbles.jpg

Vir: Google

17. Posadi rastlino

Čas je ravno pravšnji za to, da si izberete seme, ga posadite v lonček in pridno skrbite zanj. Otrokom razložite, da bo iz semena zrasla rastlinica, povejte tudi katera. Pogovorite se o tem, kaj rastlina potrebuje za življenje. Poskrbite, da ima vse, kar potrebuje, čakajte, opazujte. Z otrokom se veselite dneva, ko bo mlada rastlinica pokukala iz zemlje. Opazujte jo, kako bo rasla in se razvijala.

18. Naberi šopek

Pojdite na travnik, opazujte cvetlice, poimenujte jih, naberite šopek.

19. Vrtnari

Če le imate možnost, vključite otroka v opravila na vrtu. Otroci imajo na splošno radi vrtnarjenje in všeč jim bo, če jim boste namenili čisto svoj košček na vrtu. Že zelo majhnim otrokom lahko zaupate setve in sajenje vrtnin, zagotovo pa jim bo zelo všeč tudi zalivanje. Ob vsem tem jim lahko priučite pomen vrtnarjenja in pridelovanja hrane v povezavi z zdravim načinom življenja.

20. Naberi plodove narave

Vzemite košarico in pojdite na sprehod. Nabirajte plodove, ki jih je dala narava. Prinesite jih domov, oglejte si jih, poimenujte jih, igrajte se, ustvarjajte.

earth3.jpg

Vir: hhtps://natureupnorth.org

S seznamom bi lahko še nadaljevala, vendar sem prepričana, da se boste kaj spomnili tudi sami. Že imate idejo v glavi? Delite jo z nami.


Hvala, draga Nina, ker si mi dala navdih za to objavo.

Cvetoče drevo

Pomlad se je že kar pošteno razbohotila. Všeč mi je. Všeč mi je narava in vedno z velikim veseljem, navdušenjem in spoštovanjem opazujem vse njene spremembe, ki so povezane z letnimi časi. Moje oči so vedno pripravljene na vsakdanje malenkosti, ki so kljub svoji majhnosti tako čudovite, da mi vedno pobožajo dušo. Žal mi je, da nimam pri sebi fotoaparata, da bi vse to slikala. Če pa ga imam, me jezi, ker nikoli, z nobeno še tako dobro fotografijo, ne znam prikazati tega, kar vidijo moje oči. Zaljubljena sem v naravo, priznam.

Želim si, da se te ljubezni nalezeta tudi moja otroka. Lenart je še premajhen, medtem ko lahko pri Zoji že s ponosom opazujem njen edinstven odnos do narave. Spodbujam jo, da ima za njo odprte tako oči in kot srce.

Trenutno je narava v fazi spreminjanja, kar je naravnost odlično za opazovanje. Na še tako kratkem sprehodu lahko vidimo ogromno. Ko greva na sprehod jo opominjam, naj pogleda okoli sebe. Včasih se igrava enostavno igrico – poiščeva primeren kotiček, se usedeva in postavim ji čisto preprosto vprašanje: Kaj vidiš? Nato pa jo samo spodbujam: Kaj še, kaj še… Neverjetno, kaj vse opazijo otroške oči!

Zadnje tedne sem nestrpno čakala, da bodo drevesa pognala svoje prve listke. Vsak dan sva si ogledali kakšno golo drevo in pripovedovala sem ji, da se bo kmalu spremenilo in postalo povsem drugačno. Listki so končno pričeli poganjati in iz dneva v dan so večji. Pripovedujem ji o tem, da bodo zrasli in ko bova čez čas pogledali krošnjo, bo zaradi njih čisto zelena.

Zadnjič pa sem ji pokazala cvetoče drevo. Morali bi videti njene oči, ko ga je zagledala. (Včasih si tako močno želim, da bi imela njene oči. Oči, ki vsak dan vidijo kaj novega, zanimivega, preprostega, a hkrati dihjemajočega.) Ustavila sem avto, da sva si lahko drevo z užitkom ogledali. Zaprli sva oči in drevo tudi poslušali. Ja, res, poslušali sva drevo. Pravzaprav sva slišali nešteto čebel, ki so se gostile na posameznih cvetovih. Čisto vsakdanje, pa vendar odlično izhodišče za toliko pogovorov in dejavnosti.

Ko sva prišli domov, me je prešinilo, da bi bil sedaj pravi trenutek za ustvarjanje. Cvetoče drevo je motiv za številne likovne tehnike, a verjetno najpogosteje izberemo tisk. Tudi sama sem se odločila za to, saj se mi zdi za malčke najbolj primerno.

Na velik list papirja sem ji z voščenko narisala drevo in list prilepila na vrata. Voščenko sem izbrala, ker je suha in nisem hotela izgubljati časa s sušenjem tempere. Pripravila sem še:

  • prstne barve (roza, rumena, zelena)
  • šop paličic za ušesa, ki sem jih povezala z elastiko

Pogovorili sva se o drevesu, ki sva ga opazovali. Povedala sem ji, da je bilo drevo pozimi točno takšno, kot sem ga narisala – golo. Sedaj, ko je prišla pomlad in je postalo topleje, je drevo zacvetelo. Drevo, ki sva ga opazovali, je imelo živo roza cvetove, zato sem tudi za ustvarjanje izbrala podobno barvo. Pokazala sem ji, kako naj narisanemu drevesu podari pomlad.

Šop paličic za ušesa je namočila malce v zeleno, malce v rumeno in malo več v roza barvo, nato pa je barve odtisnila na krošnjo drevesa.  Po nekaj minutah je nastalo tole.

DSC07015

Čudovito, a ne? Točno to dejavnost bova letos še trikrat ponovili,  le da bo naslednjič tiskala samo z zeleno barvo, v jeseni ji bom na paleto iztisnila rjavo, rumeno, rdečo, oranžno, pozimi pa belo barvo. Tako bo prikazala pomlad, poletje, jesen in zimo.

Bi tudi vi radi ustvarili cvetoče drevo? Pripenjam vam nekaj povezav, kjer lahko najdete še kakšno idejo.

Za konec pa še ena misel, ki me velikokrat spremlja. Razmišljam o tem, kako smo odrasli dolgočasni. Vsega smo že naveličani. Ne najdemo čarobnosti v vsakdanjih stvareh. Drevo, ki se spreminja v letnih časih smo videli že neštetokrat – brez veze, nič posebnega, nimamo časa, da ga pogledamo, kaj šele, da ga začutimo. Toliko lepega gre mimo nas.

In potem razmišljam o otrocih. Otroci vidijo. S kakšnim navdušenjem znajo oni vse to opazovati, če jih le vsaj malo spodbudimo. Nekateri otroci to letos vidijo prvič. Kako jim zavidam občutke, ko prvič zagledajo cvetočo krošnjo. Pa vendar vem, da jim nimam kaj zavidati. To isto drevo je tam tudi zame. Vse kar moram narediti je, da se ustavim, ga vidim in začutim.

Poskusite še vi. Morda boste tudi vi ugotovili, da se prav ta trenutek dogaja nekaj čudovitega.

 

 

Kdo je ta ženska?

Pripravljam se, da bom kmalu z vami delila moji porodni zgodbi. Sama sem jih v času nosečnosti rada prebirala, saj sem se preko njih na nek način pripravljala na svoj porod.

Moji porodni zgodbi sta si v ključnih dejanjih med sabo podobni, vendar kljub temu drugačni. Predvsem pa drugačni od mnogih drugih. Ko sem bila prvič noseča, sem si že pri treh mesecih v glavi izoblikovala želje glede poroda in tem željam sem, ne ozirajoč se na kogarkoli, zvesto sledila. Za sabo imam dva čudovita naravna poroda, zahvala pa gre predvsem njej.

V zgodnji nosečnosti sem se znašla na njenem predavanju. Na vratih učilnice je pisalo, da predavanje traja 3 ure. “Tri ure?!?” mi je zapiskalo v glavi. Stala sem pred vrati in strmela v tiste številke. Resno? Tri ure? Ne morem biti na predavanju tri ure. Še na faksu nisem nikoli zdržala 3 ure. To je zame preveč iz večih razlogov – utrujena sem od službe, utrujena od nosečnosti, če bom dolgo sedela, bom imela spet težave z isjasom, Jože dela popoldan in ne vem, kdo bo na sprehod peljal Bajka. Pa še ne da se mi sedeti v zaprti učilnici, medtem ko zunaj sije sonce. Tri ure? Ni govora!

Medtem, ko sem razmišljala o teh stvareh, sem se že znašla na stolu, za šolsko klopjo. Ok, malo bom počakala, da vidim, kaj bo ženska povedala, potem pa ji bom po eni uri rekla, da se zelo opravičujem, ampak, da res moram iti. Morda ji bom celo razložila zakaj. Ne vem. Prepustila se bom toku dogodkov.

Po eni uri nisem vstala. Res sem se prepustila toku dogodkov, prepustila sem se njej in z njo odplavala v čudovit svet nosečnosti, porodov, rojevanja. V roke sem na skrivaj vzela telefon in mami poslala sporočilo, da jo lepo prosim, če lahko pelje Bajka na sprehod, ker se bo predavanje malce zavleklo. Ja, jaz, ki ne maram predavanj, jaz, ki težko sedim pri miru eno uro, kaj šele tri, jaz, ki  mi misli hitro odplavajo, jaz, ki zelo kritično gledam na vsebino povedanega in konec koncev tudi na predavatelja – jaz sem ostala na njenem predavanju cele tri ure in z največjim veseljem bi jo poslušala še naslednje tri.

Ona je resnično neverjetna ženska, ki je v meni pustila ogromen pečat. Ko sem se  zvečer pod vtisom njenih besed ulegla v posteljo, sem imela v glavi že natančno izoblikovano vizijo svojega poroda. Zaupala sem jo njemu, ki me je brez pomisleka podprl. “To je tvoja odločitev”, je rekel. “Jaz bom naredil vse, da bo točno tako, kot si si zamislila.” Njegove besede, čisto preproste, a z veliko vsebino. Za vse to sem mu še vedno vsak dan neizmerno hvaležna.

In kdo je ta skrivnostna ženska?
Ona je prva slovenska celostna, neodvisna BirthCoach-inja (porodna trenerka), predavateljica, avtorica, svetovalka za dojenje, svetovalka za zavestno spoečetje in zdravo nosečnost, ženska, ki ima za sabo 4 (med seboj precej različne) svoje porode, ženska, ki verjame v žensko moč, v žensko sposobnost čarobne naravne izkušnje med nosečnostjo, med porodom in po porodu. Ženska, ki verjame, da lahko vsaka ženska doživi pozitivno porodno izkušnjo.

To je ena in edina, občudovanja vredna Willma. Želim, da jo spoznate tudi vi, zato bo v torek, 21.3.2017, ekskluzivno za Touche v živo odgovarjala na moja vprašanja.

IMG_0756Če želite, da ji zastavim še kakšno vaše vprašanje, mi prosim čim prej pišite na info@touche.si.