Intervju z Nitko

Zadnjič je v Nitkin inbox priletelo eno nenavadno sporočilo.

“Pozdravljeni! Sem študentka drugega letnika Ekonomske fakultete in pri predmetu Podjetništvo imamo nalogo, da opravimo intervju s podjetnikom, katerega zgodba in izdelki so nam všeč. Razmišljala sem, katerega podjetnika bi si izbrala in se spomnila na vas in vašo predanost NitKi.”

Pri tem uvodu me je že dobila. Sem lahka, a ne? Vedela sem, da res nimam časa za postranske dejavnosti, vendar je s temi besedami v meni prebudila posebne občutke. Pravzaprav se mi zdi izjemno, da Nitko opazijo in spremljajo tudi drugi, ne samo mamice, poleg tega pa se mi je precej dobro zdelo, da je med vsemi različnimi možnostmi izbrala Nitko, izbrala mene. Ja, ja… malo sem bila važna, priznam. 🙂

Intervju je bil zelo dobro zastavljen, odgovori pa so morda netipični za podjetnika, saj sem sama čisto nevede in nehote zaplavala v te vode, brez poslovne ideje, brez podpornega sistema, brez podjetniške ekipe.

Več pa si preberite v intervjuju.

20170619-MAT_4847.jpg

Foto: Mateja Tamše fotografija

 

ODKRIVANJE PODJETNIŠKIH PRILOŽNOSTI

 

Poslovna ideja je največkrat rezultat izkušenj, znanja in razmišljanja ter predstavlja rešitev nekega problema, ki bo kupcem prinašala določeno korist. Ste tudi vi naleteli na kakšen problem (na primer pomanjkanje unikatnih oblačil za naše najmlajše), ki vam je nato »podžgal« idejo za ustvarjanje in prodajanje otroških izdelkov? Kakšna je bila ta osnovna ideja in kako se je v nadaljnje razvijala? Koliko časa je minilo od prve ideje do dejanske ustanovitve in začetka prodaje?

Moji začetki pravzaprav niso standardni. Vse skupaj se je začelo zaradi močne želje po ustvarjanju, šivanju. V glavi nisem imela nobene poslovne ideje, saj sem imela šivanje predvsem za hobi, to je bilo tisto nekaj zame, tisto nekaj, kar me je sproščalo, kar me je začelo definirati. Ker sem bila ravno takrat, ko sem obiskala tri prve in edine delavnice šivanja, noseča, sem se usmerila predvsem v šivanje preprostih slinčkov in drugih izdelkov za dojenčke. Na svojem Facebook profilu sem včasih objavila slikico izdelkov, ki sem jih ustvarila. Sčasoma sem, predvsem od svojih znancev, pričela dobivati sporočila, če bi tudi za njih kaj sešila. Čez čas mi je pisalo veliko ljudi, ki so želeli moje izdelke tudi kupiti. Takrat se je v meni šele rodila ideja, da bi lahko svoje izdelke tudi prodala in tako se je kmalu po rojstvu hčerke, rodila še Nitka.

Vsak podjetnik potrebuje svoj podporni sistem, ki mu daje nove ideje, podaja svoje kritike in ne nazadnje, nudi čustveno oporo ob morebitnih ovirah, katere na svoji poti sreča vsak podjetnik. Ste podjetje ustanovili sami ali ste imeli ob sebi podjetniško ekipo (ime, priimek, starost, vloga in okvirni delež v podjetju)? Se je situacija preko let od ustanovitve spremenila? Če da, kako?

Ja, se strinjam z napisanim in všeč mi je izraz »podporni sistem«. Moj podporni sistem je že od mojih prvih krivih šivov in kasneje od ustanovitve podjetja isti, to je moj mož Jože (33). Okvirni delež? Hmmm… jaz pravim, da je Nitka najina, tako da zagotovo ima zelo velik delež, čeprav to ni nikjer napisano. V vseh teh letih se situacija ni spremenila, on mi je pomagal na vsakem koraku, nudil mi je čustveno podporo, me vedno vzpodbujal, bil močan tudi takrat, ko sem jaz obupavala in govorila, da bom vse kar zažgala (heheh, to je bilo res velikokrat). Če ne bi bilo njega, ne bi bilo Nitke.

Je pa res, da se je dobro leto po ustanovitvi Nitke kot nek zunanji podporni sistem samoiniciativno vključil tudi najin prijatelj Matic (31), ki je imel nekaj svojih podjetniških izkušenj predvsem pa mi je želel nesebično pomagati na neuhojeni podjetniški poti. Večkrat je prišel k nama na obisk in vedno povprašal, kaj je z Nitko. Pomagal mi je zastavljati vedno nove cilje, s svojimi besedami, nasveti in pogledi na svet me je vedno nekako uspešno utiril, iskreno govoril o problemih ali napakah, ki jih vidi pri mojem poslovanju in mi kazal rešitve.

Še danes je tako, da vedno povpraša o Nitki in s ponosom posluša, ko mu pripovedujem o svojih dosežkih in vizijah. Tudi njemu sem neizmerno hvaležna za vso podporo, ki mi jo je dal in mi jo še vedno daje. O deležu se še nisva pogovarjala. Morda bo dobil kakšno idejo, ko bo tole prebral. 🙂

Low (31 of 43)

Foto: Moja galerija

Vsak svojo idejo razvija na svoj način. Kako ste se naučili vseh tehnik krojenja, šivanja in ostalih potrebnih tehnik? Ste sodelovali z zunanjimi sodelavci, podjetji ali svetovalci? Ste razvili kakšno svojo unikatno metodo? Ste morda kasneje sodelovali s kakšnim drugim podjetjem ali ustvarjalcem?

Ko sem pred leti obiskala delavnico šivanja, sem prvič sedla za šivalni stroj. Nisem imela nobenega znanja. Delavnico sem obiskala 3x po 2 uri. Naučila sem se zgolj osnov (kako se napelje sukanec, kako pritisniti na pedal, kako nastaviti šive,…), a zdelo se mi je, da znam vse. Takoj sem kupila švoj stroj in nekaj kosov blaga, ter začela šivati, ustvarjati doma. Znanja nisem imela. Imela pa sem ogromno volje in ravno ta volja je tista, ki me je vedno gnala naprej. Takrat še ni bilo šivanje tako moderno in šiviljski tečaji so bili prava redkost. Ni bilo Facebook skupin, kjer bi si lahko izmenjavale znanje, ni šivala vsaka druga mamica, zato sem bila bolj kot ne prepuščena sama sebi, s cenenim šivalnim strojem, nekaj krpicami blaga in veliko volje. Učila sem se sama. Brskala sem po spletu, prebirala bloge o šivanju, gledala različne izdelke in si želela sešiti kaj podobnega. Ko sem z delom končala, sem ugotovila, da to pa niti približno ne zgleda tako, kot bi moralo. Potem pa sem ugotavljala, kaj sem naredila narobe, kaj je tisti trik, ki sem ga spregledala, popravljala, metala v koš, začenjala znova in znova in znova. Vse sem se pravzaprav naučila sama in brez volje ter ljubezni do šivanja to ne bi bilo mogoče.

Vse to je bilo po eni strani težko , predvsem pa izredno zamudno. Danes je vse na dosegu roke in velikokrat razmišljam o tem, koliko lažje bi mi bilo (iz vidika usvajanja novih znanj) če bi se vsega lotila nekaj let kasneje. Po drugi strani pa vem, da me je ravno to tako izoblikovalo. V tem procesu “samoučenja” sem se veliko naučila o vztrajnosti. Predvsem pa sedaj zagotovo vem, da tisti rek: “Na napakah se učimo.” ni za lase privlečen.

Sedaj sodelujem z nekaj podjetji in tudi z ustvarjalci. Izmenjujemo si menja in si med seboj pomagamo, ustvarjamo nova prijateljstva, kar je zame neprecenljivo.

untitled-9291

Nitkine haremke, foto: Prav posebno

Vsako podjetje gre skozi več ključnih trenutkov njegovega razvoja. Kateri trenutki so bili v vaši zgodbi, od (pred) ustanovitve do sedaj, najbolj odmevni in prelomni? Kdaj (leto) so se zgodili?

Zagotovo je bil najbolj ključen trenutek takrat, ko sem se odločila, da bom svoje izdelke prodala tudi drugim in ko sem posledično ustanovila Facebook stran, ki jo je moj mož, moj podporni sistem (že vidim, da bom sedaj pridno uporabljala ta izraz), poimenoval Nitka. To je bilo decembra 2014.

Sčasoma se je Nitka razvila do te točke, da se je bilo potrebno odločiti ali jo bom razvijala naprej, kar je pomenilo, da bi morala reči adijo službi za nedoločen čas, ali pa postavim na prvo mesto službo in se poslovim od Nitke. Vsa ljubezen, strast in veselje do dela, pomešani z vsem odrekanje, neprespanimi nočmi in premaganimi ovirami so pretehtali tehtnico v korist Nitke. To se je zgodilo julija 2017.

Sedaj pa se pripravljam na naslednji odmev ali prelom – to je spletna trgovina. Morda se ne sliši nič posebnega, vendar zame to zagotovo je prelomnica, ki bo za sabo potegnila veliko reorganizacijo in spremembo v načinu dela.

30712106_10215711391722757_4602203967588401152_n

Foto: Ljubezniva

Od ustanovitve pa do dobičkonosnega posla veliko podjetnikov prehodi pravo trnovo pot. Katere ovire ste srečali na svoji poti? Ste kdaj razmišljali o opustitvi Nitke? Kaj vas je prepričalo in vam dalo zagon za nadaljevanje podjetniške poti?

Ojooj… kako močno sem kimala, ko sem brala tale uvod v vaše vprašanje. Ja, res je trnova pot. Zelo trnova. Včasih, ko razmišljam, kaj vse sem preživela v zadnjih letih, postanem utrujena samo od spominov. Res je bilo naporno. Predvsem zato, ker je Nitka nastala kmalu po rojstvu hčerke in ker se je razvijala ob dojenčku, nato zelo hitri še eni nosečnosti in še enemu dojenčku. O tem, kako zelo naporno je bilo, bi lahko napisala celo knjigo. Največja ovira je bilo ravno neprestano pomanjkanje časa in polna glava idej in želja. Delala sem ponoči, ko so otroci spali, saj sem edino takrat lahko delala nekaj ur v kosu. Pri meni je bilo tako, da sta bila posel in družinsko življenje popolnoma združena. Vedela sem, da so mi otroci in družina na prvem mestu, a hkrati sem se močno zavedala, da se lahko poslovim od Nitke, če neham ustvarjati.

Bili so časi, ko sem se enkrat tedensko popolnoma sesula in resno razmišljala, zakaj mi je sploh tega treba. Moj znani stavek je bil, da bom vse skupaj zažgala in šla. 🙂 Sedaj se temu smejem, vendar takrat je bilo res težko. Neštetokrat sem obupala, padla čisto na tla, vendar sem se ob njegovi podpori vedno pobrala.

Prišla sem tudi do točke, ko sem si utrujena od nenehnih vzponov in padcev, odkrito priznala, da je vse pretežko in da tega enostavno ne zmorem. Odločila sem se, da se bom Nitki odpovedala, da ne bom več šivala.

Zdržala sem en cel dan, nato pa sem bila že nazaj v moji ljubi delavnici. Tisti dan sem imela občutek, kot da je z mojo odločitvijo, da bom nehala šivati, umrl del mene. Obdana s pisanim blagom in ob zvoku šivalnega stroja sem ugotovila, da se šivanju ne bom nikoli odpovedala. To je del mene, del mojega življenja in v to delo sem zaljubljena.

No, pa sem spet tam – ljubezen do dela, volj in strast, ti so bili pri meni ključnega pomena. In seveda on.

 

Proizvod je namenjen zadovoljevanju želja in potreb strank in vi ste preko let razvili že mnogo drugačnih in zanimivih proizvodov; od »Ritke od Nitke« pa do ženskih šalov. Kateri so vaši trije največji prodajni hiti? Kdaj ste jih uvedli v prodajo in kakšen je njihov okvirni delež v celotni prodaji?

Proizvod ima res tak namen, zagotovo. Vendar pri meni je drugače. Pri meni so proizvodi vedno izhajali iz moje ideje, iz mojih potreb, iz mojih idej in okusov. Predvsem pa sta bila vedno (in sta še) moj navdih moja otroka.

Ritke od Nitke so res ene posebne hlače. Tukaj si lahko preberete, kako sem prišla do te ideje. Predvsem me je kot mamo motilo, da imamo garderobo dojenčkov in malčkov v omari mesec ali dva, potem pa moramo vse zamenjati, ker so otroci pridno prerasli vsa oblačila. Ritke od Nitke so hlačke, ki se nosjio zelo dolgo časa. Iz te ideje sem izhajala tudi, ko sem risala kroj za Nitkine haremke, ki so tudi postale prodajni hit, saj so narejene tako, da jih otroci nosijo res dolgo časa.  Šali za mamice? Nastali so zaradi mene, ker obožujem velike šale. Sešila sem ga zase, pokazala ostalim in ga vključila v svojo ponudbo. S šali imam še precej planov, samo  da pridem do časa.

 

Moj prvi prodajni hit so bile zagotovo Sleep heart blazinice – to so blazinice za oporo dojenčkove glave. Ideja je nastala, ko je bila Zoja stara pol leta, ker ji je med vožnjo glavico v lupinici premetavalo levo in desno. Blazinico sem naredila za njo, jo pokazala še ostalim in z nekaj truda je postala pravi prodajni hit. To je bilo čisto na začetku moje poti. To blazinico so želele imeti vse mamice z dojenčki in tedensko smo jih naredili čez 50. Veselje je trajalo dobra 2 meseca, nato pa je mojo idejo skopirala konkurenca, ki je bila veliko močnejša od Nitke in mi v naslednjem mesecu prevzeli vsa naročila in kar je hujše – voljo do izdelave blazinice. Od takrat nisem več nobene naredila za prodajo.

MAT_3478

Foto: Mateja Tamše fotografija

Vsak podjetnik pa se sreča tudi s svojo konkurenco in se mora ves čas truditi, da je boljši, kvalitetnejši in bolj zanimiv za kupce. Koga imate za svojega največjega konkurenta? Kaj bi definirali kot vaše najmočnejše in ubranljive konkurenčne prednosti, v čem ste drugačni kot ostali proizvajalci otroških oblačil in dodatkov?

Konkurenca ja. Moram reči, da je konkurenca v teh nekaj letih postajala iz meseca v mesec bolj huda.

Na začetku moje poti nas je bilo le nekaj takšnih, ki smo šivale za otroke. Morda 5, poleg mene. Nato pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Šivanje, o katerem pred časom ni bilo ne duga ne sluha, je postalo pravi modni trend. Unikatna, ročno izdelana otroška oblačila so postala zanimiva in veliko mamic je pričelo šivati za svoj otroke, sčasoma tudi za prodajo. Ne bom rekla, da me to ni skrbelo. Me je. Zelo. Ker so punce, ki so se pojavljale na Facebooku bile zelo dobre in vsak dan je bila na vidiku kakšna več. Zaradi vsega tega sta se v meni začela rojevati strah in negotovost.

Na neki točki sem ugotovila, da je spremljanje konkurence zame zelo obremenjujoče, zato sem nehala s tem. Pogovorila sem se sama s sabo in prišla do zaključka, da moje delo ni odvisno od njihovega in da je pomembno samo to, da pogumno stopam naprej po svoji poti, k svojim ciljem, s svojo vizijo in svojimi idejami.

Kdo je moj največji konkurent? Hmmm… pravzaprav ne vem. Kaj pa vi mislite, kdo je?

Katere so moje konkurenčne prednosti? Dejansko sem se pri temu vprašanju najbolj ustavila in zataknila. Pravzaprav vem, katere so moje prednosti, kakšna sem in kako delam, vendar mi nikakor ne gre od ust, od rok, da bi hvalila sama sebe. Nisem mogla napisati tega odgovora, zato sem poklicala svojo prijateljico, mojo zvesto stranko, oboževalko Nitke in njenih oblačil in sem njej zastavila tole vprašanje.

»Zakaj si drugačna od drugih? Že ti kot oseba si srčna in v poslu si zelo poslušna ter pripravljena pomagati. Neprestano slediš trendom, trudiš se biti izvirna, drugačna, unikatna. Na trgu je ogromno šivilj, vendar tvoji izdelki so drugačni in že na daleč se vidi, da je to sešila Nitka.

Tebi je pomemben vsak kupec, tisti, ki bo pri naročilu zapravil 100€, kot tudi tisti, ki bo zapravil 6€. Drugačna si, ker si dobra oseba in začutiš ljudi, ki so v stiski, ki si želijo tvojega izdelka, vendar jim je cena previsoka in si ga ne morejo privoščiti – takrat jim stopiš nasproti in jim z veseljem kaj tudi podariš, samo zato, da obarvaš njihov dan in napolniš svoje srce.

Tvoja zgodba je drugačna, posebna. To kar delata z Jožetom, kako sodelujeta, kako sta povezana, vse to je tudi del Nitke. Nitka ni podjetje, Nitka ste vi, vaša družina in to vsem dobro predstaviš tudi z vsebinami, ki jih deliš na svojem blogu. Stranke poznajo tebe, poznajo Nitko. So, tako kot ti praviš, del tvoje zgodbe.

Najbolje od vsega pa je to, da za otroke delaš lepa, unikatna, posebna oblačila in imaš vedno v mislih, da bodo funkcionalna in da bo otroku v tvojih oblačilih udobno. Dan ne govorim, koliko časa se nosijo tvoja oblačila.«

Low (40 of 43)

Foto: Moja galerija

 

 

Kupec je osnova za vsak podjetniški uspeh in največji navdih podjetniku pri razvijanju novih izdelkov. Na kakšne kupce ciljate vi? Kdo pri vas kupi največ izdelkov in za kakšen namen stranke pri vas najpogosteje nakupujejo? Kje lahko vaši kupci naročijo vaše izdelke? Se mislite širiti tudi v tujino?

Moje ciljne stranke so zagotovo predvsem mamice z majhnimi otročki. Najprej sem ciljala le na tiste, ki imajo otročke stare do dveh let. Zaradi velikega povpraševanja po večjih konfekcijskih številkah sedaj šivam tudi za otroke, stare do 6 let. Vse kaže na to, da se bo moje delo razvijalo tudi v to smer, da bom šivala še za večje otroke, predvsem pa tudi za mamice. Torej lahko rečem, da se moje cilnje stranke z razvojem spreminjajo.

Največ trenutno kupujejo mamice, ki imajo otroke stare do 6 let. Kupujejo predvsem za svoje otroke ali pa za kakšno darilo.

Trenutno lahko moje izdelke vidijo in naročijo na Facebook strani Nitka – unikatni otroški izdelki ali na mojem Instagram profilu ilovenitka. Še čisto malo pa bo lansirana tudi moja nova spletna trgovina in cilj je, da se sčasoma vsa prodaja preseli tja.

Ja, želja je tudi širitev v tujino, vendar ne želim prehitevati dogodkov. One step at the time.

 

20170619-MAT_4877

Foto: Mateja Tamše fotografija

In še za konec; mnogo ljudi ima dobro idejo, le poguma ne. Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki si ne upa narediti koraka naprej in ustanoviti svojega podjetja? Ste tudi sami kdaj prejeli nasvet, ki vas je opogumil oziroma kakšen nasvet bi si želeli prejeti vi na začetku svoje podjetniške poti?

Težko dajem nasvete drugim, ker ima vsak svojo zgodbo za sabo. Lahko samo delim svoje izkušnje in upam, da bodo komu pomagale. Zagotovo je pogum je tisti, ki sem ga sama zbirala dobro leto. To, da sem se na koncu odločila pustiti službo pravzaprav ni bila odločitev, pač pa proces, ki je v meni oziroma v nama z Jožetom potekal zelo dolgo časa. Ogromno ur sva se pogovarjala o tem in vedno je bilo na koncu samo vprašanje: »A si upava?«

Vesela sem, presrečna sem, da sva si upala. Menim, da bi čisto vsak moral v življenju izkusiti samostojno podjetništvo. Se mi zdi, da odkar  sem na svoji, samostojni poti, gledam na vse stvari čisto drugače.

Je pa res, da pravzaprav tukaj ni samo vprašanje ideje in poguma. Dejstvo je, da je, kot ste zgoraj omenili, ta pot trnjeva. Ni enostavno. In za vse, ki razmišljajo, da bi se odpravili na tako pot, naj  v svoj nahrbtnik, poleg ideje in poguma, spakirajo še veliko močne volje, vztrajnosti, energije, ki jo bodo potrebovali, da se bodo pobrali po vsakem padcu ali da bodo premagali najhujšo oviro, predvsem pa veliko ljubezni in strasti do svojega dela. In ne pozabiti na dober »podporni sistem«.

Ko sem se sama odločala o svoji samostojni poti, sem imela ušesa kot radarje, ko sem naletela na koga, ki je pripovedoval svojo podjetniško zgobo. Mislila sem, da se mi bo zaradi njihovih izkušenj, njihove zgodbe, lažje odločiti. Vendar ni bilo tako.

Na koncu sem se morala sprijazniti s tem, da mi nihče, prav nihče ne more pomagati pri tej odločitvi. Sama se bom morala odločiti, sama narediti korak. Razmisliti sem morala o svojih prioritetah. Vedno sem imela v mislih svoja otroka in na koncu sta bila ravno onadva tista, zaradi katerih sem se lažje odločila. Vedela sem, da me bo moja služba (bila sem učiteljica) psihično precej izčrpavala, da se bom vračala iz nje izžeta in brez energije, vedno z mislijo na to, kaj moram pripraviti za naslednji dan. Vedela sem oziroma čutila sem (ali pa sem se samo prepričala), da bosta moja otroka prikrajšana mene, če se vrnem v službo. S tem se nisem mogla sprijazniti, ker se imela izbiro, ker sem imela škarje in platno v svojih rokah, ker sem se zavedla, da lahko stvari obrnem po svoje. In sem jih. Nikoli mi ni bilo žal in vem, da mi ne bo, ne glede na to, kakšna prihodnost se mi piše.

Low (32 of 43)

Za konec pa samo še misel, ki jo imam v glavi vedno, ko se moram kaj pomembnega odločiti.

Ko se ljudje zazremo v svojo preteklost vedno obžalujemo stvari, ki jih NISMO naredili in ne tisto, kar smo.

 

Za sodelovanje se vam najlepše zahvaljujem in vam želim še več uspehov, dobrih idej in zadovoljnih strank! 

Sabina Kopina

 

Narava, moja učiteljica

Velikokrat se sprašujem, kam se nam vsem tako mudi. Zakaj tako hitimo? Zakaj se nimamo časa ustaviti in res vdihniti dan. Vsakega posebej? Zakaj sem taka, kot večina hitečih ljudi, čeprav mi moje srce vsak dan govori, naj se ustavim in umirim. Zakaj si zjutraj ne utegnem vzeti časa za jogo, zakaj v svoj vsakdan ne vpeljem kakšne meditacije? Zakaj vedno tako hitro jem? Tudi ko delam, neprestano hitim in se mi zdi, da mi to hitenje razžira ljubezen, ki jo gojim do svojega dela.

Zadnjič sem zaključevala z delom, vendar sem morala še poslikati nekatere izdelke, preden sem jih zapakirala in poslala naprej. Hitela sem. Kot po navadi. Tako zelo sem hitela, da sem za trenutek celo prehitela sama sebe. Skoraj pritekla sem do prostora, kjer fotografiram, prijela za kljuko in vrata potegnila k sebi. Še preden sem jih dovolj odprla sem že hitro naredila korak naprej in se s celim telesom, od glave do nog, z vso močjo zaletela v vrata.

Najprej sem zakričala: “Aaaaaau!” Za aaaaau sta sledila še dva ali trije “fak” in še en “matr”, nato še kombinacija obeh in malo poskakovanja na mestu za ublažitev bolečine. O fak, res me je zabolelo. Tako zelo, da sem se morala za nekaj minut ustaviti, da sem sploh dojela, kaj se je pravkar zgodilo.

Bolečina je hitro popustila in jaz sem že dirjala dalje. Kot po navadi sem v naglici zaključila delovni dan. Vse sem uspela narediti pravočasno. Pravočasno zame.

Ta dogodek se po enem tednu še vedno večkrat na dan pojavi v moji glavi. Pa ne zaradi bolečine. Ta dogodek razumem, kot da mi je nekdo iz vesolja poslal klofuto z namenom, da bi se končno začela zavedati, kako pravzaprav delam, živim.

Zakaj tako hitim? Zakaj sem sama sebi najbolj zahteven šef? Zakaj sama sebi postavljam roke in si neprestano pišem “TO DO LIST-e”, ki jih ne glede na to, kako hitim, ne morem izpolniti? A bo kaj drugače, če takšne stvari enostavno neham delati? Ja, bo drugače! Jaz bom drugačna, jaz bom bolj umirjena.

V tem trenutku sem jezna sama nase, ker opravljam delo, ki me neizmerno veseli, sem sama svoj šef, ki si prostovoljno vsak dan ustvarja neverjeten stres in pritisk.

Hvala bogu, da imam njiju, njih. Trenutki z mojo družino me resnično sprostijo. Najraje se z njimi odpravim v naravo. Družina in narava – popolna kombinacija zame. Naj bo dež, naj bo sonce. Narava je tista, ki me spomni na to, kako je življenje lahko popolnoma preprosto, a hkrati neverjetno popolno. 

Včeraj sem se z njima sprehajala po domačem vrtu. Opazovala sem cvetoče drevo. To se sliši tako zelo romantično, vendar sama zase lahko rečem, da sem vse prej kot romantična duša. Narava je tista, ki iz mene izvabi takšno obnašanje. Narava je tista, ki me že od nekdaj vabi v svoje naročje in mi pripoveduje najbolj zanimive zgodbe in življenjske lekcije. Narava je resnično moja največja učiteljica. Koliko nas lahko nauči, če le imamo dovolj posluha za njo. In včeraj začutila, da ji moram prisluhniti z vsemi svojimi čutili.

Ustavila sem se pod cvetočim drevesom. Toplo sonce ga je počasi zbudilo iz zimskega spanja in iz njega zvabilo nešteto popolnih, veliko obetajočih cvetov. Opazovala sem ga, kako se umirjeno pozibava v rahlem vetriču in potrpežljivo čaka, da čebele in druge žuželke opravijo svoje delo.

LRG_DSC06187Tudi čebele so bile povsem umirjene, nikamor se jim ni mudilo. Bilo jih je toliko, da jih je bilo moč videti tudi z zaprtimi očmi, vendar niti približno niso med sabo tekmovale ali se greble, katera bo nabrala več cvetnega prahu. Z vsem svojim bitjem so se zavedale, da ga je za vse dovolj.

Ta čisto vsakdanji dogodek, je v meni sprožil nov val misli. Cvetoča breskev se bo še naprej umirjeno pozibavala v vetru, čebele, metulji in ostale žuželke bodo še naprej umirjeno opravljale svoje delo, katerega rezultat bodo oprašeni cvetovi iz katerih se bodo razvili plodovi in čez nekaj mesecev bomo iz točno tega drevesa lahko utrgali prve sočne sadeže – Ceteris paribus (ob nespremenjenih drugih dejavnikih).

In če razmišljam dalje, v svoje razmišljanje ne dodajam ceteris paribus, pač pa vse druge mogoče dejavnike, kot na primer, da sredi aprila pride do hude pozebe, ali pa se pojavi huda bolezen, ki bo prizadela plodove breskve. Predpostavim lahko, da bo hud vihar izruval to lepo drevo. Ne vem, kakšna usoda se mu piše.

Vem le, da bo breskev bo še vedno ostala umirjena breskev in čebele bodo še vedno pridno opraševale druga drevesa in cvetlice. Nič ne bo drugače. Življenje bo šlo dalje. Nič se ne bo ustavilo, nič se ne bo spremenilo. Ne breskev, ne čebele ne bodo zaradi neljubega dogodka pod hudim stresom, ne bodo jokale in se smilile same sebi, saj so naredile vse, kar je v njihovi moči, da bi to drevo obrodilo sadove.

Narava. Narava, ti moja učiteljica. Hvala ti za današnjo lekcijo. Učim se od tebe. Vem, da neprestano delaš, a si kljub temu neverjetno spokojna. Svoje delo opravljaš počasi in samozavestno, nikoli ne hitiš in nikoli ne prehitevaš – ne drugih, sploh pa ne sama sebe. Pustiš času čas in med vsem procesom umirjeno dihaš ter potrpežljivo upaš, da bodo vsi tvoji pomočniki, kar se da dobro opravili svoje delo. Pri vsem tem pa se tudi zavedaš, da na določene stvari enostavno nimaš vpliva, zato se jih niti ne trudiš spremeniti pač pa jih sprejmeš takšne kot so.

Ne vem, če mi še sledite, ker sem zapisala veliko manj misli, kot se jih je dejansko odvilo v moji glavi, pa vendar moram zapisati še tole, četudi se bo bralo popolnoma noro.

Od danes naprej bom tudi jaz tisto sonce, tista breskev in tiste čebele!

LRG_DSC06191LRG_DSC06202LRG_DSC06205

“Nature does not hurry, yet everything is accomplished.”

(Lao Tzu)

Te čudežne hlačke

Ritke od Nitke so hlačke, ki imajo posebno zgodbo.

Pisalo se je leto..hm.. 2015 se mi zdi, ko sem kupila kroj za te posebne hlačke, zarezala v blago in jih sešila. Ko je nastalo nekaj čudovitih, pisanih hlačk, sem jih poslikala in tako kot za vsak izdelek, komaj čakala, da jih pokažem še vam in dobim od vas povratno informacijo.

V nov kroj sem se popolnoma zaljubila. Navdušilo me je to, da se hlačke lahko nosijo dlje časa, kot običajna oblačila. To je tisto, kar si zagotovo vsaka mamica želi v otroški garderobi – kose oblačil, ki ne bodo samo za dva meseca.

Prevzel me je tudi poseben dodatni del na ritki teh hlač, ki jim da poseben videz poleg tega pa se prav zaradi tega hlačke zelo lepo prilegajo malim pleničarskim ritam. Ker je ta del prijetno raztegljiv so te hlačke primerne tudi za tiste otročke, ki uporabljajo pralne pleničke, ki so veliko bolj obilne od teh za enkratno uporabo.

Za hlačke sem izbrala kvaliteten in pisan bombažni jersey z lepimi otroškimi vzorci in enobarvnimi patenti, ki so se z vzorcem lepo ujemali. Premišljeno sem izbirala nove kombinacije blaga in pazila, da je bilo vse ravno prav pisano – ne preveč, ne premalo.

Vsak dan so nastajale nove hlačke in vsak dan sem jih na Nitkini facebook strani kazala tudi vam. Vendar odziv ni bil niti približno tak, kot sem pričakovala. Vse je kazalo, da so bile hlačke preveč drugačne, da bi bile všeč večini.

Kljub temu nisem obupala, saj sem z sem srcem verjela vanje. Šivala sem jih dalje, jih kar precej prodala po promocijski ceni ali celo podarila. Na strani pa sem vedno znova objavljala nove hlačke, ki sem jih sešila in poudarjala, zakaj so ravno RITKE OD NITKE tako super izbira za vaše malčke.

  • ker rastejo z vašim otrokom
  • ker so narejene iz razteljivega bombažnega jerseya in so zato so zelo udobne
  • ker otroka ne ovirajo pri igri
  • ker so drugačne, pisane
  • ker visok pas omogoča, da otroka v hladnejših dneh lepo grejejo okoli pasu
  • ker dodatni všitek na ritki omogoča, da se lepo prilegajo pleničarskim ritam
  • ker so primerne tudi za otroke, ki nosijo pralne plenice
  • ker jih bodo vaši malčki v zimskih mesecih nosili namesto žabic
  • ker bodo drugi te posebne hlačke na vašem otroku zagotovo takoj opazili

Sčasoma mi je uspelo prepričati tudi vas. Ritke od Nitke, kot sem poimenovala nove hlačke, sem z velikim trudom pripeljala do točke, ko jih je želela imeti vsaka mamica za svojega malčka, hkrati pa so šle na lov za hlačkami tudi konkurenčne šivilje in jih zelo hitro dale v svojo ponudbo. Ampak tako pač je! Dobre stvari se vedno kopira, kajne? 🙂

Kljub temu sem se odločila, da se Ritkam ne odpovem. Še vedno sem jih s še večjim veseljem šivala dalje in naredila kar nekaj lepih kolekcij. Del Black and white kolekcije je ponosno nosil tudi Jakec od Oopsi.

Študentske mame so bile tako zadovoljne s temi hlačkami, da so o njih posnele cel video.

 

Že nekaj časa je minilo, odkar sem objavila zadnjo kolekcijo. Ker sem zadnje čase tedensko v svoj inbox dobivala vprašanja, kdaj bodo Ritke od Nitke spet na zalogi, sem ugotovila, da je sedaj res zadnji čas, da jih naredim.

Vas zanima, kakšna je moja najnovejša spomladanska kolekcija Ritk? Oglejte si jo tukaj.


Ritke od Nitke na zalogo delam samo v velikosti 1, ki je primerna za otroke od 9. meseca pa vse do 3 let starosti). To velikost sem izbrala, ker imajo zagotovo največji spekter uporabe. 

Moram vam iskreno povedati ali vas opozoriti, da hlačke odsvetujem tistim izredno močnim otročkom, ker jim bodo verjetno pretesne in jih boste komaj dobili gor. 

Trenutki (16x) (2)

Vse fotografije v objavi so delo mamice, ki jo lahko najdete na Instagramu pod imenom Trenutki,

 

 

Odrasli ničesar ne razumejo

Antonie de Saint-Exupery: Mali princ

 

Ko mi je bilo šest let, sem v knjigi o pragozdu z naslovom “Resnične zgodbe” videl sijajno podobo. Prikazovala je boo, ki požira neko žival. Tule je kopija te risbe.

boa

V knjigi je pisalo: “Boe pogoltnejo ves plen hkrati, ne da bi ga prežvečile. Potem se ne morejo niti premakniti in spe šest mesecev, dokler zalogaja ne prebavijo.”

Tiste čase sem veliko premišljeval o prigodah v džungli in posrečilo se mi je, da sem z barvnim svinčnikom narisal svojo prvo risbo. Risbo številka 1. Bila je takale:

untitled4.png

Pokazal sem svojo umetnino odraslim in jih vprašal, ali jih je moje risbe kaj strah.

Odgovorili so mi: “Zakaj bi se bali klobuka?”

Vendar tisto na sliki ni bil klobuk! Bila je boa, ki prebavlja slona! Da bi podobo lahko razumeli odrasli, sem torej narisal še boo od znotraj. Odraslim je treba zmeraj razlagati. Moja risba številka 2 je bila takale:

0_BXqqtWPSnYsLAx-f

Toda odrasli so mi svetovali, naj nikar več ne rišem kač ne od znotraj ne od zunaj in da se naj rajši poprimem zemljepisa, zgodovine, matematike in slovnice. Tako sem se s šestimi leti odrekel bleščeči slikarski prihodnosti. Neuspeh z risbama 1 in 2 mi je vzel pogum. Odrasli sami od sebe nikoli ničesar ne razumejo in otrokom je mučno, če morajo kar naprej nekaj razlagati.


S temi besedami se začne Mali princ. Besede, ki so tako preproste, morda komu čisto brez pomena, so name takoj naredile velik vtis.

Razmišljam o otrocih. To so res posebna, čudovita bitja, ki imajo v sebi veliko več, kot odrasli mislimo. Že od nekdaj sem mnenja, da jih odrasli podcenjujemo. Vedno.

Poleg tega jih po večini ne razumemo ali kar je še huje, niti ne poskušamo razumeti. Premalokrat se postavimo v njihov svet in v njem skupaj z njimi brezskrbno zaplešemo. Otroci so neverjetni! Ta njihova domišljija, ta njihov svet je zavidanja vreden. Vidijo, občutijo tako drugače kot mi, zdolgočasni odrasli.

Včeraj smo bili na sprehodu. Kar naenkrat Zoja od veselja poskoči in zavpije: “Mami, poglej ga zajček!” “Kje?!” se razveselim še jaz. Iskala sem tega zajčka. Predstavljala sem si ga, kako z veliko težavo skače po globokem snegu, da bi našel zatočišče v gozdu. A bolj ko sem ga iskala, manj sem videla.

Ko je Zoja opazila, da zajčka iščem nekje v daljavi in ne tam, kjer je dejansko bil, je z besedami potrpežljivo usmerila moj pogled na veliko gmoto snega. Sedaj sta dva para oči gledala v isto smer, a videla povsem različni stvari.

“Poglej ga, mami! Tukaj je!” je vpila od navdušenja. Strmela sem v kup s ceste odrinjenega snega in se spraševala, kje bi sedaj morala videti tega presnetega zajca.

“Kje Zoja?” sem jo že malo nestrpno vprašala. Vzela si je čas in me popeljala v svoj svet. Vzela sem si čas in ji sledila. Natančno mi je pokazala, kje ima zajec ušesa, kje ima smrček in kje sprednje tačke. In da stoji na zadnjih tačkah, kot da bi prosil za korenček,  je rekla. Gledala sem, poslušala svojo malo učiteljico in po nekaj minutah sem ga zagledala. “Ojooj, ogromen je”, sem se ga kar malo ustrašila, saj me je za trenutek prevzel občutek, ki ga je verjetno v sebi nosil Donnie Darko. Le kako, da nisem tega zajca opazila že prej?

Res, odrasli sami po sebi ničesar ne razumemo. Sprašujem se, kdaj na naši poti smo izgubili to sposobnost doživljanja sveta drugače? Kdaj smo nhali okolico sprejemati z navdušenjem in z vsemi čutili? Kdaj smo postali slepi za svet okoli nas? Zakaj vidimo samo še tisto, kar je pomembno? In – ali je to sploh zares pomembno? Kdaj smo se se znašli v tem nesmiselnem kalupu? So nas vanj, z mislijo, da nam pomagajo, zaprli naši starši in drugi odrasli? Koliko krivice so nam naredili? In koliko krivice sedaj mi delamo našim otrokom samo zato, ker  smo zrasli in odrasli ter se več ne spominjamo, kako lepo je bilo, ko je bil svet še poln barv in v njem ni vladalo le 50 odtenkov sive.

Kolikokrat se zgodi, da nas otroci želijo popeljati v svoj svet, želijo si, da smo tam z njimi in da z njimi doživljamo vse lepote in čudesa.  Da z njimi srkamo vsa čudesa in lepote. Da se ustavimo in opazujemo velikega (strašnega) zajca ob cesti? In kolikokrat smo mi samo odrasli, ki poleg navdušenega otroka kimamo in iz ust spuščamo razne medmete, s katerimi pravzaprav več kot očitno sporočamo, da smo na povsem drugem planetu. “Mmmmmhm. Ahaaa. Uuuwauuuu.” Včasih izustimo še kakšno besedo, kot na primer: “Super.” A hkrati nimamo pojma, kaj je super, saj smo preveč zatopljeni v svoj odrasel, nadvse pomemben svet.

Vzemimo si čas. Ustavimo se. Potopimo se v njihov svet. Poskušajmo jih razumeti. Sprva jih bomo morali prositi, da nam pomagajo in naj bodo potrpežljivi. A sčasoma si bomo skupaj z njimi vtrli svojo pot nazaj. Morda bomo takrat lažje razumeli…

Ne pozabite – vsi še vedno lahko vidimo slona znotraj boe ali velikega zajca ob cesti, samo če si tega želimo.

Se nadaljuje….

 

Mali princ… in jaz

Malega princa sem spoznala, ko mi je bilo 10 let.

Ne, nisem z letalom strmoglavila v puščavo, ni od mene zahteval, da mu narišem backa, ni mi pripovedoval o svojem planetu. Spoznala sem ga na eni izmed začetnih strani knjige, ki smo jo imeli v četrtem razredu za domače branje.

Danes se kot učiteljica sprašujem, kdo je včasih izbiral dela, ki so jih učenci brali doma? Učiteljica sama? Aktiv četrtega razreda? Ne vem… Vem le, da kdorkoli je desetletnikom za branje določil Malega princa, naredil velik kiks.

Sicer težko posplošujem, morda je bila komu že v teh letih knjiga všeč, a zase lahko povem, da je bila to knjiga, zaradi katere sem pri rosnih desetih letih dobila prve sive lase. Spomnim, kot bi bilo včeraj, kako sem sedela za veliko kuhinjsko mizo, z Malim princem pred seboj.

Knjiga mi že takoj ni bila všeč, ker je bila tako čudno “debela”.  Kot otrok nisem bila niti dober bralec, niti knjižni molj. Knjigam, ki so bile kaj drugačne od Kozlovske sodbe v Višnji Gori, sem na veliko izogibala. Hodila sem v šolsko knjižnico in si izposojala Pet prijateljev, ker so to počele vse “tabrihtne” sošolke, ker sem za vsako izposojeno knjigo dobila štampiljko v knjižnični kartonček in ker me je knjižničar vedno pohvalil, kako pridno berem. A izposojene knjige so neprebrane odhajale nazaj na police šolske knjižnice.

Za takšnega bralca je bila 2 centimetra debela knjiga z nekaj majhnimi ilustracijami precej velik zalogaj. A bila sem pridna in vestna učenka in vedela sem, da bom knjigo prebrala.

Verjetno sem z branjem začela, ko mi je že pošteno tekla voda v grlo, kot je bilo vedno v moji navadi. Sedela sem za veliko kuhinjsko mizo in strmela v debelo knjigo. Odločena, da jo bom prebrala, sem na 30. strani že jokala, ker zgodbe nisem razumela. Najhuje je bilo, ko česa nisem razumela. Sedaj, ko tole pišem, ugotavljam, da sem še vedno natanko taka. Vse moram razumeti. Tudi stvari, ki jih res ni treba. Moram. Moti me, živcira me, spravlja me v obup, če kakšnim stvarem ne znam priti do dna in vrtam toliko časa, da mi to uspe. Raziskujem tudi v tistih primerih, ko sem prepričana, da bi bilo bolje, da ne bi. Raje to, kot da nečesa ne razumem.

Predstavljajte si to 10 letno deklico, ki ne razume vsebine prebrane knjige. Ne vem, kaj se je zgodilo z oceno pri slovenščini, vem le, da je tistega davnega leta, komaj 10 letna deklica zaradi preprostega “ob nepravem času na nepravem mestu” močno zasovražila Malega princa.

IMG-0298Minilo je precej let, ko sem bila ponovno primorana ponovno v roke vzeti to “debelo”  in abstraktno knjigo. Tokrat me je “prisilil” profesor na faksu. Kot bodoča učiteljica razrednega pouka sem morala za uspešno pripravljen izpit prebrati malo morje literarnih del v podmnožici z naslovom mladinska književnost. Mali princ je bil umeščen med dela, napisana za otroke, ki jih berejo tudi odrasli. Hmmm.. morda bo pa tokrat šlo, sem pomislila.

Tako sva se po dobrih desetih letih z Malim princem ponovno srečala. Že pri backu sem se zaljubila vanj. Knjigo sem požirala. Stavke, ki sem jih prebirala sem razumela, se pri njih ustavila in njegove besede ter svoje razmišljanje kar se da poglabljala. Besede sem zlahka umestila v svoje življenje, počasi in postopoma me je knjiga pripeljala do novih spoznanj. Ko sem jo zaprla, sem še precej razmišljala o vsebini in pomenu vseh preprostih, a tako močnih besed.

Od takrat sem jo prebrala že tolikokrat, da pravzaprav sploh več ne morem prešteti. Vsakič znova me navdihuje. Lahko rečem, da je Mali princ ena izmed mojih najljubših in zagotovo največkrat prebranih knjig. Ko ga pogrešam, v roke vzamem knjigo in jo na dušek preberem.

Pogrešam ga že nekaj časa. Govorim o njem. Razmišljam o njem. A naredila nisem nič. Verjetno je bil zopet kriv tisti “ob nepravem času na nepravem mestu.”

A v zadnjih tednih so se energije poklopile. Ponovno sem v roke vzela svojo ljubo knjigo. Ob gorki kavi sem brala že tako poznane besede in si jih z novim kulijem izpisovala na svež list papirja. Besede, ki me ganejo. Besede, ki mi nekaj pomenijo.

Mali princ in njegove besede so del mene in sedaj bodo končno postale tudi del Nitke

se nadaljuje.

Novost te jeseni – Nitkin šal

V Nitkini delavnici se zadnje čase zelo veliko dogaja. Predvsem se trudim, da bi vam čim prej pokazala vse novosti, ki jih imam v glavi, vendar žal ne gre tako hitro, kot bi želela.

Ena izmed novosti jesensko-zimske sezone, ki sem jo že uspela narediti in vam jo pokazati je nov Nitkin šal iz posebnega 100% bombaža, muslina. Blago je izredno mehko in nežno na otip, zato je odlična izbira za občutljivo otroško kožo.

  • Zakaj sem se odločila za spremembe na področju šalov? 

Do sedaj sem, kot vse druge, šivala šale v obliki tulčkov. Šali so bili zelo lepi, vendar iskreno povedano, ko sem gledala, kako se nosijo, z njimi nisem bila nikoli povsem zadovoljna. Motilo me je, ker sem jih morala svojim otrokom vleči čez glavo, poleg tega pa niso bili oprijeti okoli vratu in se mi je včasih zdelo, da ga ima za vratom čisto samo za okras.

Zato sem se lotila novega projekta. V mislih sem imela izoblikovano idejo o novih šalih, ki jo je bilo potrebno le še realizirati. Ko sem brskala po spletu, sem ugotovila, da so prav takšni v tujini že pravi hit in v tistem trenutku sem postala trdno odločena, da jih pokažem tudi vam.

MAT_6798Muslin je blago iz katerega se v tujini zelo veliko šiva. Odločila sem se, da ga preizkusim tudi jaz. Ko sem iz tega blaga sešila prvi šal, sem se vanj zaljubila. V šal in v blago. Zrisala sem kroje, jih stestirala, nato pa naročila veliko zalogo muslina in pričela šivati šale, ki sem jih pokazala tudi vam. Presrečna sem, ker ste se tako pozitivno odzvali na novost, saj to pomeni, da mi zaupate. Hvala vam.

  • Zakaj so mi je nov Nitkin šal tako všeč?

Šal otrokoma enostavno ovijem ali zavežem okoli vratu. Nobenega natikanja čez glavo, ki ga tako ne marata. S tem, ko šal zavežem, mu lahko prilagajam velikost. Ovijem ga lahko tako, da se popolnoma prilega vratu in tako res opravlja svojo funkcijo, ali pa bolj ohlapno in tako ima bolj kot ne funkcijo modnega dodatka.

Zaradi izredno funkcionalnega kroja šale za otroke šivam le v dveh velikotih. Za otroke do treh let starosti priporočam velikost S, za večje otroke pa M. Ker vem, da mamice velikokrat želite biti usklajene s svojimi otročki, sem pripravila tudi kroj v velikost L, ki je namenjen mamicam ali drugim odraslim ženskam. Upam pa, da tokrat kovačeva kobila ne bo bosa in da vsaj enega uspem sešiti tudi zase.

MAT_6807Vem, da so okusi različni in da nekaterim muslin ne bo všeč, zato sem se odločila, da bom enake šale delala tudi iz večnega bombažnega jerseya.

Spremljajte Nitko še naprej – zelo kmalu vam bom predstavila tudi popolnoma nov model šala za mamice.

Za naročila Nitkinih izdelkov mi lahko pišete na facebook ali na ilovenitka@gmail.com.

Hvala, ker ste del moje zgodbe…<3

Nitka logo_cdr17

Odlične fotografije so nastale v sodelovanju z Mateja Tamše – fotografija. Hvala.

 

Kaj sploh je Dolgčas?

Zadnjič me je prijateljica vprašala: “A ti ni nič dolgčas, ko si doma in več ne hodiš v službo?”

Hmmm… Zanimivo vprašanje. Če mi je kaj dolgčas? Enostavno sem ji odgovorila z vprašanjem: “Kaj sploh je Dolgčas?”

Danes pa v  zgodnjih jutranjih urah razmišljam o njenem vprašanju in mojem odgovoru. Kaj sploh je Dolgčas? Razmišljam in spomin se, da sem pravi Dolgčas spoznala v otroštvu, ko sem se kot predšolska deklica čuvala pri svoji stari mami. Ni mi bilo hudega, res ne. Večino časa mi je bilo prav lepo. Bila sem v domačem okolju, si vedno znova izmišljevala nove igre in v njih silila tudi svojega soseda Andreja. Če sedaj pomislim, kaj vse je moral ta revež zaradi mene početi, mi je kar malo hudo. Ker je bil vedno tako zelo vodljiv, sva se res redko kdaj sprla.

Že takrat, v mojem zgodnjem otroštvu sem si želela v vrtec ali v šolo in imela neprestano občutek, da nekaj zamujam, ker sem doma. Predstavljala sem si, kaj drugi otroci počnejo v vrtcu, kako se igrajo in kako otroci v šoli poslušajo učiteljico ter pišejo pomembne stvari v svoje pomembne zvezke. Zato je bilo povsem razumljivo, da se je moral Andrej z mano skoraj vsak dan igrati šolo. Seveda je bil on učenec, jaz pa učiteljica. Včasih mi je uspelo, da sem za to igro dobila še kakšne druge otroke iz vasi. Razred se je napolnil z učenci in jaz, učiteljica sem bila izredno vesela in predana svojemu delu. Prepričana sem, da sem že takrat vedela, kaj bom, ko odrastem.

Včasih pa drugih otrok ni bilo. Vsi mi pripovedujejo, kako sem se znala lepo igrati, tudi če sem bila sama in ne boste verjeli, da se tega spomnim. Spomnim se vseh igrač, ki so mi krajšale čas. Vem pa, da mi je bilo včasih tudi neskončno dolgčas. Takrat sem staro mamo neprestano spraševala: “Mama, kaj naj delam?” Kaj naj delam, kaj naj delam, kaj naj delam?

Podoživljam ta zoprn občutek. Ko imaš dovolj energije, ko bi lahko počel vse, prav vse, pa ne veš, ne kje, ne kako, ne kaj bi začel in potem enostavno ne narediš nič. Vsa energija, ki jo imaš v sebi se porabi zato, da začutiš Dolgčas v vsem njegovem bistvu. Ne vidiš ga, z njim se ne moreš igrati niti pogovarjati, samo čutiš ga. Veš, da je tam in ne bo odšel, dokler nekaj ne ukreneš. Kaj naj torej delam, da mi ne bo več dolgčas? In glava je ostajala prazna. Brez vsake ideje.

Tam nekje vmes – med igranjem šole in surovim dolgčasom, se je rodila moja želja po ustvarjanju. Ročna dela so bila tista, ki so mi pričela krajšati čas. Stara mama je od nekdaj kvačkala in je to znanje prenesla tudi name. Pokazala mi je tudi, kako so včasih na prte z malo debelejšo nitjo (kako se ji pravilno reče sploh ne vem, stara mama ji je rekla “pavlca”) našili različne motive. In tudi to me je naučila. “Štikati” – kot je ona poimenovala to dejavnost. Danes pa vem, da se temu reče vezenje, ročno vezenje. Saj res, tudi “štrikala” sem in šivala gobeline. Pri svojih štirih letih sem sama dokončala svoj prvi gobelin.

Že takrat sem ugotovila, kaj je tisto, kar preganja dolgčas. Delo. Celo življenje sem ga uspešno preganjala. Imela sem službo, ki sem si jo od otroštva želela. Bila mi je pisana na kožo, saj v razredu, med otroci res nikoli ni bilo dolgčas. Moje življenje se je vrtilo okoli te službe. Vendar sem jo pustila. Zakaj? Morda o tem kdaj drugič.

Sedaj sem doma. “A ti ni nič dolgčas, ker ne hodiš več v službo?”, me je vprašala prijateljica. Moj dan se začne z vrčem vroče kave že ob 4ih ali 5ih, a kljub temu je vedno vsaj 5 ur prekratek. Delam na zelo različnih področjih in čisto vsak dan se naučim kaj novega. Nekaj časa sem tajnica, nekaj časa modna kreatorka, potem še šivilja, fotografinja, pripravljalka paketov in še kaj bi se našlo. Poleg tega pišem blog in urejam vse tri (Catering Kukman, Nitka in Touche blog ) facebook strani in instagram profile, vendar žal na tem področju nisem tako pridna kot si želim, ker je moj Čas vedno kratek in dolgega sploh več ne poznam.

V moji delavnici in v moji glavi je toliko energije in želje po ustvarjanju, da s tem zapolnim vsako minuto svojega delovnega dela dneva. Proste ure pa mi krajšata moja zlata otroka.

Včasih razmišljam o tem, kaj delajo moje bivše sodelavke. Vidim jih, kako hitijo po hodnikih in kako v razredu na tablo pišejo pomembne stvari, ki jih učenci prepisujejo v svoje pomembne zvezke. Vendar ob vsem tem nimam občutka, da karkoli zamujam, ker sem doma. Pravzaprav vem, da bi veliko več zamudila, če bi še vedno imela “pravo” službo.

Draga prijateljica, vzela sem si čas in še na dolgo odgovorila na tvoje vprašanje. Verjetno se strinjaš, da je bilo moje vprašanje “Kaj sploh je Dolgčas?” pravzaprav najboljši odgovor.

Nekaj o Nitki in Hvala, ker si

Na stolu sem se udobno namestila. Poravnala sem hrbet, da je med lopaticami dobro zahrustalo, globoko vdihnila in roke položila na tipkovnico. Razmišljala sem o svojem delu.

“Napiši nekaj o Nitki“, mi je rekla. Ok. Ni problema, z veseljem. O Nitki bi res lahko pisala, pisala in potem še malo pisala. “Na kratko, se predstavi” je bil njen naslednji stavek. Na kratko naj se predstavim? Sebe in Nitko? Nemogoče. Kako naj na kratko naj povem o svojih začetkih, vzponih in hudih padcih, o veselju, zadovoljstvu in obupu, ki me spremjlja zadnja leta? Na kratko naj povem, kako sem pričela s šivanjem, kako sva ustvarila Nitko, kdaj mi je pri šivanju prvič priskočil na pomoč on in kako nama je uspelo obdržati Nitko v svojem življenju. Na kratko? Nemogoče.

Vseeno sem pričela s pisanjem. Ves čas sem se trudila, da bom kratka in jedrnata, a kljub temu sem spisala dve celi strani in še malo. Ko sem končala, je sledilo črtanje in brisanje stavkov, odstavkov.

Skrajšano verzijo sem poslala njej.


“Želja po šivanju je v meni rasla kar precej let in pred tremi leti sem začutila, da je pravi čas, da naredim nekaj v tej smeri. Med svojo prvo nosečnostjo sem se udeležila treh šiviljskih delavnic.

Tam sem se naučila svojih prvih negotovih šivov. Prišila sem svoje prve aplikacije. Zlomila svojo prvo iglo. Takoj in brez pomisleka sem si kupila svoj prvi šivalni stroj in z vsemi svojimi velikimi šiviljskimi napakami, ki so se vrstile druga za drugo, nadaljevala delo doma.

Šivanje me je že v samem začetku popolnoma prevzelo. Spomim se, kako sem večino svojega prostega časa presedela za začetniškim šivalnim strojem, šivala stvari, ki jih nisem nikoli potrebovala, samo zato, da sem se učila. Svoj denar sem zapravljala za prve centimetre blaga. Računalnik sem potrebovala samo še zato, da sem se preko spleta učila novih šiviljskih trikov.

V nekaj mesecih sem se naučila precej, zamenjala stroj in rodila hčerko. Šivanje je takrat šele dobilo pravi smisel, saj sem pričela šivati za njo. Moj facebook profil so pričeli krasiti izdelki, ki so vsakodnevno nastajali izpod mojih rok. Kmalu pa sem povsem nepričakovano pričela dobivati svoja prva naročila. In tako je posledično nastala Nitka – unikatni otroški izdelki.

Nitka je danes ime za unikatna, kakovostna in udobna oblačila, ki so namenjena predvsem dojenčkom in malčkom. Za tem imenom stojim skupaj s svojim možem, ki je tudi najpomembnejši del moje zgodbe. Veliko časa skupaj preživiva v najini delavnici, kjer zapisujeva in uresničujeva nove ideje, sprejemava naročila, krojiva, šivava, tiskava in vse ostalo, kar je potrebno narediti, da iz ideje nastane izdelek, ki od naju pride k vam.

Nitka bo decembra praznovala že svoj tretji rojstni dan. Pri dveh majhnih otrocih je vzporedno vodenje posla precej zahtevna življenjska odločitev. V bistvu sploh ne vem, kako nama je uspelo stopiti na to pot in se na njej obdržati. Zadnja leta so polna vzponov in padcev. Velikokrat sem bila že tik pred tem, da bi z delom končala, ker je bilo enostavno prenaporno. Vendar nisem. Zakaj?

Preprosto – v šivanje sem zaljubljena. Kako se človek lahko odreče nečemu, v kar je zaljubljen? Ne more se. Ne bo se. Naredil bo vse, kar je v njegovi moči, da to obdrži.

Zato kljub številnim neprespanim nočem, vrsto odrekanj in neprestanega napornega usklajevanja družine in dela, Nitka ostaja pomemben del našega življenja. Šivanje me neizmerno osrečuje in vesela sem, ker lahko del te sreče preko svojih izdelkov delim tudi z vami.”

DSC01578.JPG

Nitka v reviji Nova


Na stolu sem se udobno namestila. Poravnala sem hrbet, da je med lopaticami dobro zahrustalo, globoko vdihnila in si z rokami podprla glavo. Nisem več razmišljala o svojem delu. Razmišljala sem o njej.

Kako je mogoče, da ona tako močno verjame vame in v moje delo? Ona je tista, ki si vzame čas in mi vedno znova pripoveduje, kako čudoviti so moji izdelki in kakšen smisel za ustvarjanje imam. Ona je tista, ki zvesto spremlja mojo stran in mi pri vsaki objavi stisne spodbuden ‘lajk’ pa še kakšen komentar. Ona je tista, ki mi velikokrat pove, naj zaupam sama sebi, naj se cenim in zavedam, da sem najboljša. Ne vem kako, a v meni vidi tisto, za kar so moje oči slepe.

Draga moja Teja Perjet, saj veš, da je tale zahvala namenjena samo tebi. Lahko bi po alinejah naštevala:

  • Hvala, ker…
  • Hvala, ker…
  • Hvala, ker…

Ne vem, kdaj bi se ta seznam končal in prepričana sem, da bi se takšnega branja naveličala celo ti. Zato bom rekla samo:

HVALA (1)

Nič ni lažje – težje je!

Zadnjič sem pisala o svoji utrujenosti. Vem, da sem s svojim pisanjem v skrbi spravila veliko različnih ljudi – od takšnih, ki so mi zelo blizu, pa vendar niso slutili, kaj preživljam, do takšnih, ki jih pravzaprav ne poznam, a vas je kljub temu zaskrbelo zame. Nekaterim še sploh nisem utegnila odgovoriti – bom, obljubim. Pa vseeno se še tukaj vsem zahvaljujem za vso skrb in nasvete, predvsem pa za čas, ki ste ga s tem namenili meni.

Pravzaprav je vse, kar sem potrebovala to, da svoja čustva zlijem na papir. To mi pomaga že od nekdaj. Moji prvi zapisi sežejo v osnovnošolske klopi, ko pa sem prišla v leta, polna zmedenosti, zaljubljenosti, veselja in hkrati žalosti ter razočaranja, je moje pisanje postalo vsakodnevna stalnica. Ko so se moji občutki spremenili v črke, sem se vedno počutila veliko bolje. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Razen to, da sem te črke objavila in vas spravila v skrbi, za kar se vam opravičujem.

Ko sem pred tedni vsa razmišljala o mojih vsakdanih in se o tem pogovarjala s kakšno prijateljico, sem odkrito spregovorila. Veliko je vsega. Spremembe v življenju terjajo svoj davek. Pri nas pa je zadnje čase sprememb kar precej – selitev, gradnja hiše, težke odločitve povezane s službo in posledično našo prihodnostjo, skrb za lastno podjetje in strah, ki me oziroma naju ob vsem tem spremlja. Zaradi fizičnega in psihičnega napora porabljam veliko energije.

Pri vsem delu, ki so ga spremembe prinesle s sabo, sem imela oba otroka doma. Mi smo ena tistih družin, ki nimajo dveh babic, dveh dedkov, treh bratov in sester ter njihovih partnerjev in čisto vsi so pripravljeni kadarkoli popaziti na tvojega otroka. Poleg tega sem si sama zelo otežila celotno zadevo, ko se je v mojo glavo trdno usidral stavek: “Moji otroci, moja odgovornost, moja skrb.”

In zaradi vsega tega so naši dnevi zelo pestri. So mešanica tako igranja, kolesarjenja, skakanja po trampolinu, ustvarjanja s temperami, sprehodov, kot tudi selitve, gradnje, šivanja za Nitko, kuhanja, pospravljanja in pomivanje ogromnih gor posode, ki jo po delovnem vikendu pridela Jože in njegov Catering Kukman.

Pri vsem tem nama skoraj vedno “pomagata” tudi otroka, kar je v praksi najbolj podobno stavku: Tri korake naprej in dva nazaj. Dela in obveznosti je veliko, a neprestano se zavedam, da to nikoli ne sme priti na prvo mesto. Daleč na prvem mestu sta otroka, ki potrebujeta mamo in očeta. Otroka, ki sta v tistih letih, ko je čas, ki ga preživimo skupaj zagotovo čudovita naložba za prihodnost. In to, da je moj čas največ, kar jima lahko podarim, je še ena misel, ki mi otežuje življenje. Pa nič zato, saj čutim, da razmišljam pravilno.

Zaradi te misli sem ob koncu šolskega leta Zojo izpisala iz vrtca, kljub temu, da so me vsi prepričevali, naj tega ne naredim, saj si s tem samo otežujem življenje. Zoja potrebuje red, mi je bilo rečeno. Res je, se strinjam. A Zoja potrebuje tudi mamo in sproščene trenutke, ko bomo lahko vsi skupaj.

Priznam, vedela sem, da bo zelo naporno z obema, ker sta še tako majhna in me oba zelo potrebujeta. Poleg tega je Zoja še izredno posebna deklica, na večih področjih. Ko jo opazujem, v srcu čutim neverjeten ponos. Težave pa njej in posledično vsem nam dela njeno spanje oziroma ne spanje, s katerim se borimo že skoraj 3 leta.

A kljub vsemu, sem to naredila. Izpisala sem jo iz vrtca, ker sem v srcu čutila, da si bom preveč otežila dušo, če jo bom med poletnimi počitnicami vozila v vrtec, medtem ko bova z Lenartom doma. Vsakodnevne spremembe so se vrstile tudi pri Lenartu. Ugotovil je, da je kobacanje za “softiče” in da bo on raje hodil, čeprav še ne zna – mame veste, kaj to pomeni.

Vse to, me je počasi in vztrajno, korak za korakom vodilo do točke, ko je bilo enostavno preveč. Sesula sem se, zjokala in odkrito priznala, da ne zmorem vsega. Sem mama, ki bi naredila vse, da bi imela svoje otroke neprestano ob sebi, a v tistem trenutku bi naredila vse, da bi ju nekdo vzel za en dan, da bi se lahko malo spočila. Ko sem izrekla te besede, me je bolelo srce. Ker nisem mogla verjet niti svojim ušesom in niti svojemu srcu. Kako nizko sem padla.

A kot vedno, čez čas ugotovim, da je bil moj padec nujen za nov zalet. Moj najboljši prijatelj, moj mož, moj sopotnik, mi je pomagal, da sem se pobrala. Prenehala sem se smiliti sama sebi in z roko v roki in z otrokoma na ramenih sva šla dalje po najini poti. Zavedava se, da je čisto vsak dan en majhen korakec bližje času, ko vse skupaj ne bo več tako naporno.

Zaradi komentarjev in nasvetov drugih, sem verjela, da bo vse veliko lažje, ko bo prišel september in bosta šla otroka v vrtec. A danes sem tukaj. Sedim sama v delavnici in pišem, ker nič drugega ne zmorem početi. Pišem, ker se v meni zopet nabirajo čustva. Pišem in ves čas komaj zadržujem jok. Nič ni lažje. Težje je!

Minila je že ena ura, odkar sem jima sešila čisto nova oblačila za v vrtec in sta skupaj s tatitom odšla. Minila je samo ena ura in ju že tako pogrešam, da imam občutek, da mi bo razneslo srce. Čakam, da se bo v sosednji sobi oglasil Lenart in me na svoj način poklical k sebi. Čakam, da bo v delavnico pricapljala razkuštrana Zoja in bo še vsa zaspana povedala, da bi rada z mano delala. Čakam. Zaman. Ker danes se to ne bo zgodilo. Danes sta drugje. Brez mene.

In v tem trenutku so se ulile solze. Ne zmorem jih več zadrževati. Odkar sem mama, sem se spremenila tudi jaz. Sploh se več ne poznam….

…nadaljujem naslednjič.

 

Midva ustvarjava

Napis Made with love rada uporabim na svojih izdelkih. Made with love – ker moji izdelki so resnično narejeni z ljubeznijo, z veliko ljubezni. In Made with love – napis, ki je tako odličen za otročke, saj verjamem, da so bili prav vsi vaši narejeni z ljubeznijo, veliko ljubezni. In to sporočajo oni, ko nosijo bodi s tem napisom.

 

Tale bodi je v kompletu s temi posebnimi hlačami, ki imajo za sabo malo drugačno zgodbo. Takole sem zapisala, ko sem vam jih pred več kot pol leta prvič pokazala.

“Zadnjič sva bila v Nitkini delavnici, sredi noči… Oba že malo utrujena. Iz omare privleče blago in mi prične razlagati, kaj bi skombiniral skupaj.

 

Velikokrat ima zelo dobre ideje, takšne, da svojo opustim in realiziram njegovo, včasih pa me s kakšno prav razjezi, ker ne vem točno ali se dela norca ali misli resno. In takrat vedno upam, da se dela norca. Stiskam pesti in upam, da je to predlagal samo zato, ker ve, da se bom razjezila in vroča kri, ki se bo pognala po mojih žilah, me bo malce zbudila. Nato ugotovim, da misli resno. Takrat iz mojih ust zleti stavek: You’re fired!! In zatem nekoliko smeha s strani obeh. Oh, prav fino je delati z njim.

 

Tokrat sem bila preveč utrujena, da bi sledila njegovim idejam, zato nisem dosti govorila. Ona pa je izkoristil priložnost in pričel je s krojenjem, rezanjem, kombiniranjem. Prosim me je, da ne komentiram in samo sešijem, kar bo pripravil. Utrujena sem bila. Precej sva že naredila in izlet v posteljo bi bila najboljša odločitev. Ko sem ga opazovala, sem razmišljala, da bi mu morala reči, da mi njegova zamisel ni všeč in bi že sladko spala. Vendar zaradi iskric v njegovih očeh sem sedela na stolu za šivalnim strojem in čakala.

 

Ko je pripravil vse potrebno, sem se lotila šivanja. Nastale so takšne jeanske. Če so mi všeč? Hmm… priznam, niso ravno po mojem okusu in to sem mu tudi povedala. On pa mi je odvrnil: “Kaj ne, lej kako so hude?!? Nina, ti se moraš premaknit naprej – te hlače so v istem rangu kot Dsquared2 in Armani.”

 

Kaaaj? Dsquared2 in Armani? Ok – zdej vem, kdo se v naši hiši bolje spozna na modo.

 

 

Kakorkoli že – okusi so različni, moda je različna in tako je tudi prav. Ponosna sem nanj, ker v najini delavnici dobiva čisto svoje ideje, trdno stoji za njimi in zato so njegove ideje vsak dan bolj vidne na mojih izdelkih. Vesela sem, ker v delavnici ne ustvarjam jaz, pač pa resnično ustvarjava MIDVA.”

 

 

Hvala, ker si ❤

 

Za naročila Nitkinih izdelkov mi lahko pišete na facebook ali na ilovenitka@gmail.com.