Nekaj o Nitki in Hvala, ker si

Na stolu sem se udobno namestila. Poravnala sem hrbet, da je med lopaticami dobro zahrustalo, globoko vdihnila in roke položila na tipkovnico. Razmišljala sem o svojem delu.

“Napiši nekaj o Nitki“, mi je rekla. Ok. Ni problema, z veseljem. O Nitki bi res lahko pisala, pisala in potem še malo pisala. “Na kratko, se predstavi” je bil njen naslednji stavek. Na kratko naj se predstavim? Sebe in Nitko? Nemogoče. Kako naj na kratko naj povem o svojih začetkih, vzponih in hudih padcih, o veselju, zadovoljstvu in obupu, ki me spremjlja zadnja leta? Na kratko naj povem, kako sem pričela s šivanjem, kako sva ustvarila Nitko, kdaj mi je pri šivanju prvič priskočil na pomoč on in kako nama je uspelo obdržati Nitko v svojem življenju. Na kratko? Nemogoče.

Vseeno sem pričela s pisanjem. Ves čas sem se trudila, da bom kratka in jedrnata, a kljub temu sem spisala dve celi strani in še malo. Ko sem končala, je sledilo črtanje in brisanje stavkov, odstavkov.

Skrajšano verzijo sem poslala njej.


“Želja po šivanju je v meni rasla kar precej let in pred tremi leti sem začutila, da je pravi čas, da naredim nekaj v tej smeri. Med svojo prvo nosečnostjo sem se udeležila treh šiviljskih delavnic.

Tam sem se naučila svojih prvih negotovih šivov. Prišila sem svoje prve aplikacije. Zlomila svojo prvo iglo. Takoj in brez pomisleka sem si kupila svoj prvi šivalni stroj in z vsemi svojimi velikimi šiviljskimi napakami, ki so se vrstile druga za drugo, nadaljevala delo doma.

Šivanje me je že v samem začetku popolnoma prevzelo. Spomim se, kako sem večino svojega prostega časa presedela za začetniškim šivalnim strojem, šivala stvari, ki jih nisem nikoli potrebovala, samo zato, da sem se učila. Svoj denar sem zapravljala za prve centimetre blaga. Računalnik sem potrebovala samo še zato, da sem se preko spleta učila novih šiviljskih trikov.

V nekaj mesecih sem se naučila precej, zamenjala stroj in rodila hčerko. Šivanje je takrat šele dobilo pravi smisel, saj sem pričela šivati za njo. Moj facebook profil so pričeli krasiti izdelki, ki so vsakodnevno nastajali izpod mojih rok. Kmalu pa sem povsem nepričakovano pričela dobivati svoja prva naročila. In tako je posledično nastala Nitka – unikatni otroški izdelki.

Nitka je danes ime za unikatna, kakovostna in udobna oblačila, ki so namenjena predvsem dojenčkom in malčkom. Za tem imenom stojim skupaj s svojim možem, ki je tudi najpomembnejši del moje zgodbe. Veliko časa skupaj preživiva v najini delavnici, kjer zapisujeva in uresničujeva nove ideje, sprejemava naročila, krojiva, šivava, tiskava in vse ostalo, kar je potrebno narediti, da iz ideje nastane izdelek, ki od naju pride k vam.

Nitka bo decembra praznovala že svoj tretji rojstni dan. Pri dveh majhnih otrocih je vzporedno vodenje posla precej zahtevna življenjska odločitev. V bistvu sploh ne vem, kako nama je uspelo stopiti na to pot in se na njej obdržati. Zadnja leta so polna vzponov in padcev. Velikokrat sem bila že tik pred tem, da bi z delom končala, ker je bilo enostavno prenaporno. Vendar nisem. Zakaj?

Preprosto – v šivanje sem zaljubljena. Kako se človek lahko odreče nečemu, v kar je zaljubljen? Ne more se. Ne bo se. Naredil bo vse, kar je v njegovi moči, da to obdrži.

Zato kljub številnim neprespanim nočem, vrsto odrekanj in neprestanega napornega usklajevanja družine in dela, Nitka ostaja pomemben del našega življenja. Šivanje me neizmerno osrečuje in vesela sem, ker lahko del te sreče preko svojih izdelkov delim tudi z vami.”

DSC01578.JPG

Nitka v reviji Nova


Na stolu sem se udobno namestila. Poravnala sem hrbet, da je med lopaticami dobro zahrustalo, globoko vdihnila in si z rokami podprla glavo. Nisem več razmišljala o svojem delu. Razmišljala sem o njej.

Kako je mogoče, da ona tako močno verjame vame in v moje delo? Ona je tista, ki si vzame čas in mi vedno znova pripoveduje, kako čudoviti so moji izdelki in kakšen smisel za ustvarjanje imam. Ona je tista, ki zvesto spremlja mojo stran in mi pri vsaki objavi stisne spodbuden ‘lajk’ pa še kakšen komentar. Ona je tista, ki mi velikokrat pove, naj zaupam sama sebi, naj se cenim in zavedam, da sem najboljša. Ne vem kako, a v meni vidi tisto, za kar so moje oči slepe.

Draga moja Teja Perjet, saj veš, da je tale zahvala namenjena samo tebi. Lahko bi po alinejah naštevala:

  • Hvala, ker…
  • Hvala, ker…
  • Hvala, ker…

Ne vem, kdaj bi se ta seznam končal in prepričana sem, da bi se takšnega branja naveličala celo ti. Zato bom rekla samo:

HVALA (1)

Midva ustvarjava

Napis Made with love rada uporabim na svojih izdelkih. Made with love – ker moji izdelki so resnično narejeni z ljubeznijo, z veliko ljubezni. In Made with love – napis, ki je tako odličen za otročke, saj verjamem, da so bili prav vsi vaši narejeni z ljubeznijo, veliko ljubezni. In to sporočajo oni, ko nosijo bodi s tem napisom.

 

Tale bodi je v kompletu s temi posebnimi hlačami, ki imajo za sabo malo drugačno zgodbo. Takole sem zapisala, ko sem vam jih pred več kot pol leta prvič pokazala.

“Zadnjič sva bila v Nitkini delavnici, sredi noči… Oba že malo utrujena. Iz omare privleče blago in mi prične razlagati, kaj bi skombiniral skupaj.

 

Velikokrat ima zelo dobre ideje, takšne, da svojo opustim in realiziram njegovo, včasih pa me s kakšno prav razjezi, ker ne vem točno ali se dela norca ali misli resno. In takrat vedno upam, da se dela norca. Stiskam pesti in upam, da je to predlagal samo zato, ker ve, da se bom razjezila in vroča kri, ki se bo pognala po mojih žilah, me bo malce zbudila. Nato ugotovim, da misli resno. Takrat iz mojih ust zleti stavek: You’re fired!! In zatem nekoliko smeha s strani obeh. Oh, prav fino je delati z njim.

 

Tokrat sem bila preveč utrujena, da bi sledila njegovim idejam, zato nisem dosti govorila. Ona pa je izkoristil priložnost in pričel je s krojenjem, rezanjem, kombiniranjem. Prosim me je, da ne komentiram in samo sešijem, kar bo pripravil. Utrujena sem bila. Precej sva že naredila in izlet v posteljo bi bila najboljša odločitev. Ko sem ga opazovala, sem razmišljala, da bi mu morala reči, da mi njegova zamisel ni všeč in bi že sladko spala. Vendar zaradi iskric v njegovih očeh sem sedela na stolu za šivalnim strojem in čakala.

 

Ko je pripravil vse potrebno, sem se lotila šivanja. Nastale so takšne jeanske. Če so mi všeč? Hmm… priznam, niso ravno po mojem okusu in to sem mu tudi povedala. On pa mi je odvrnil: “Kaj ne, lej kako so hude?!? Nina, ti se moraš premaknit naprej – te hlače so v istem rangu kot Dsquared2 in Armani.”

 

Kaaaj? Dsquared2 in Armani? Ok – zdej vem, kdo se v naši hiši bolje spozna na modo.

 

 

Kakorkoli že – okusi so različni, moda je različna in tako je tudi prav. Ponosna sem nanj, ker v najini delavnici dobiva čisto svoje ideje, trdno stoji za njimi in zato so njegove ideje vsak dan bolj vidne na mojih izdelkih. Vesela sem, ker v delavnici ne ustvarjam jaz, pač pa resnično ustvarjava MIDVA.”

 

 

Hvala, ker si ❤

 

Za naročila Nitkinih izdelkov mi lahko pišete na facebook ali na ilovenitka@gmail.com.

Neizprosna Utrujenost

Konec julija je najin najmlajši, najin Lenart praznoval eno leto. Eno leto! Po tihem in na glas sem obujala spomine na nosečnost, porod, majhnega, nebogljenega dojenčka, ki se je spremenil v čudovitega malčka. Razmišljala sem o stvareh, ki smo jih doživeli in vsakič se je misel zaključila s stavkom, brez katerega enostavno ne gre: “Oh, kako se je to leto hitro obrnilo.”

Ko sem se zadnjič zvečer ulegla v posteljo in s čustvi na stran pričela razmšljati o preteklem letu, mi res ni jasno, kako sem ta stavek sploh lahko izustila. To leto ni nič hitro minilo. To leto se je vleklo. Počasi. Dnevi so bili dolgi, noči kratke. Vse se je upočasnilo. Vse je postalo veliko, veliko težje.

To leto je bilo neprestana bitka med družino in delom. Ob dveh majhnih otrocih sva se odločila obdržati tudi Nitko. Svetle dele dneva sva posvetila najinima otrokoma, noč je bila zame mešanica dela in neprestanega dojenja. Noč je bila boj za preživetje, boj za obstanek. Ni bilo lahko in večkrat sem odločno povedala, da bom odnehala, ker enostavno ne zmorem več.

To leto je res minevalo počasi in utrujena postanem že, ko samo razmišljam o njem. A kljub vsemu je minilo. Otroka sta pridno rasla in tudi Nitkine nočne urice so obrodile sadove. Vendar je ravno zaradi tega to leto je tudi leto, ko sem spoznala njo – Utrujenost. 

mark your calendars

Ko sem že mislila, da težje res ne more biti, se je zopet pojavila ona. Drugačna, močnejša, vztrajnejša. Prišla je do mene, se usdela za mizo, me pogledala globoko v oči in me izzvala na polaganje rok. Odločena, da me tokrat dokončno premaga. 

Zadnje dni večkrat dnevno bijem bitko z njo. Najrajši bi popustila in se vsa izčrpana sprostila vse mišice v telesu, zaprla oči in za nekaj ur obležala. Zdi se mi, da bi bila to pravzaprav moja ena in edina zmaga. Vendar ne morem. Ne smem. Otroka me potrebujeta – neprestano.

Na hitro spijem še eno kavo. Obraz si splaknem z mrzlo vodo in ponovno sem v Lenartovih rokah. Vodi me sem in tja, gor in dol po hiši, po dvorišču in se nikoli ne utrudi. Hodil bi. Neprestano bi samo hodil, a hoditi, brez da bi me držal za roko, še ne zna. Zato sem zadnje dni samo njegova senca.

Če se senca usede, on joka. Če senca izgine, on joka. Če senca lula in ga pri tem drži v naročju, on joka.

Moje potrebe, moja volja in moj jaz so dokončno izpuhteli v zrak, ko je najin mladič pričel postajati homo sapiens – pokončni človek. Poleg njega je tukaj še Zoja, ki ima tudi svoje potrebe in zahteve in za piko na i sem zadnje dni z njima sama – Jože, ki mi pri vsem najbolj pomaga, ima delo na terenu (Catering Kukman).

Poleg mene, je tokrat je tudi Nitka na stranskem tiru. Iz dneva v dan mi je edini cilj, da ne obležim. Kljub vsemu imam volje do dela ogromno, vendar vse v trenutku izgine, ko se zvečer uležem v posteljo. Zaspana sem. Tako zelo sem zaspana in tako utrujena, da ne premorem niti enega % energije več. Tudi nekaj minut popolnega miru bi mi dobro delo.

Dopoldnevi še nekako minejo, od četrte ure dalje pa samo še gledam na urine kazalce in jih milo prosim, naj že končno pokažejo na osem. Takrat bo moje telo v horizontali prvič v dnevu otrpnilo. Vem, da bom zopet zaspala prva in vem, da se bom po nekaj nočnih bujenjih zaradi otrok, zjutraj zbudila, se usedla za mizo in ob vrču močne kave zopet bila neusmiljeno bitko z njo, ki nikakor noče popustiti.

Tokrat se res boriva in ona noče odnehati. Včeraj je bila tako močna, da me je spravila v jok in prosila sem jo, naj me pusti in naj že enkrat odide. Predam se. Samo pojdi! A ona je neizprosna in vztraja pri svojih pravilih. Če hočem, da gre, jo bom morala premagati.

Zagrizla je že v moje telo, v mojo dušo in celo v moje živce. Čisto vse v meni popušča. Zato je skoraj nemogoče, da v tem boju zmagam. Nato pomislim na preteklo leto. Kolikokrat sem že s solzami v očeh, vsa obupana bojevala z njo. In zmagala, vedno sem zmagala. Zmagala bom tudi tokrat. Vem, da bom! Potrebujem le več časa in malo pomoči.

Včeraj se je vrnil domov. Utrujen je tudi on. Draga moja Utrujenost, priznam – te dni si se res potrudila. Vzela si si čas in načela naju oba. Vendar ti sporočam, da sva danes ponovno skupaj in kot že veš, skupaj sva nepremagljiva. Zato ti sporočam, da boš morala oditi. Naj ti ne bo preveč hudo, saj veš, da se kmalu zopet vidiva.

 

 

 

…našla sem SEBE.

Pred dobrimi tremi leti sem v svoje stanovanje prinesla prvi šivalni stroj.
Za sabo sem imela natanko 6 ur šivanja (3 delavnice po 2 uri). Znala sem skoraj nič.

A to zame ni bila ovira, kajti želja po ustvarjanju in volja do učenja sta bili veliki.

Spomnim se še vseh negotovih šivov, aplikacij in izdelkov, ki so nastajali samo zato, da sem pridobivala občutek za šivanje.20525489_1431979716909517_3418614543297585779_nEden izmed mojih prvih projektov je bila tudi ta blazina za posteljico, ki sem jo naredila za mojo malo deklico, ki je takrat rasla v meni in z mano.

Lahko vam je jasno, da sem se zadnjič ob pogledu na ta izdelek popolnoma raznežila. V meni je prebudil vrsto spominov.

Spominjam se svoje nosečnosti, svojih priprav na dojenčka, razmisljanja o tem, kakšna mama bom in kako se bo moje življenje spremenilo. Spominjam se tudi vsakodnevne hvaležnosti, ker sem v sebi lahko nosila malo dete.

Spominjam se, da sem poleg tega čisto vsak dan razmišljala tudi, kaj bi še sešila. Spominjam se svojih začetkov šivanja in veselja, ki sem ga čutila, ko sem ure in ure presedela za strojem in šivala najrazličnejše skupke šivliljskih napak. Tako bi najlažje opisala svoje prve izdelke.

Spominjam se, kako zadovoljna sem bila, ker sem v šivanju končno našla nekaj zase. Danes pa vem, da sem takrat, pred tremi leti, za cenenim in slabim šivlanim strojem, pravzaprav našla veliko več…

…našla sem SEBE.

Hvala, ker ste me našli tudi vi in ker mi sledite še danes❤️

Oh, ta konkurenca!

Čeprav me čas priganja in tole pisanje res ni prioriteta, moram napisati nekaj besed o svoji konkurenci ali konkurenci na sploh.

 

S šivanjem sem pričela takrat, ko še ni bilo tako popularno in ko še ni čisto vsaka mamica ali bodoča mamica šivala. Na facebooku sem imela odprto stran, ki jo je moj mož poimenoval Nitka (le kaj bi brez njega?) in počasi sem na njej objavljala svoje prve izdelke. Poleg mene je bilo še nekaj punc, ki so šivale že pred mano – vedela sem za natanko tri. Vse tri so bile že zelo dobre (danes so samo še boljše in vesela sem, da je tako).

 

Na njih nikoli nisem gledala kot na konkurenco, ker sem šivala zase, za svojo dušo. Objavljala sem izdelke na svoji strani, ker sem jih želela deliti z drugimi, če se je kaj mimogrede prodalo, se mi je mešalo od veselja. Pa ne zaradi tistih nekaj €, ki sem jih zaslužila, pač pa zato, ker je bil vsak nakup dokaz, da so nekomu moji izdelki všeč.

Sčasoma se je moje šivanje nepričakovano pričelo razvijati v nekaj več. Število naročil se je povečevalo. Lahko si predstavljate, kako sem se ob tem počutila. Šivala sem – torej delala nekaj, za kar se mi ni bilo nikoli težko odpovedati uram spanca in počitka, ki bi ga ob dojenčku še kako potrebovala – in kar je nastajalo, je vam je bilo všeč. Noro!

Nitka logo_cdr17Nisem mogla verjeti, katero pot sva si z mojim novim hobijem pričela utirati. Pričela sem potihem sanjariti o tem, kako bi lahko nekoč zbrala pogum in svojo službo zamenjala s šivanje. In potem, kar naenkrat, je šivanje postalo neverjetno IN. Vsak dan so se pojavljale nove strani, kjer so se prodajali prvi šiviljski izdelki. Vsak dan je na facebooku nastalo kakšno novo šiviljsko “podjetje”. Na eni točki se mi je zdelo, da je več šivilj, kot izdelkov, ki jih vse skupaj ponujamo na trgu.

 

Čutila sem, kako postajam s tem vsak dan bolj obremenjena. Kaj se dogaja? Kam to pelje? Kaj to zame pomeni? Kaj pa moje sanje? Obremenjena s svojo šiviljsko prihodnostjo in konkurenco sem delala dalje, vendar z nekim čudnim, nepoznanim strahom in veliko negotovostjo.

 

Kadar sem se že uspela osvoboditi teh črnih misli, me je kakšen komentar v smislu: “V tem kar ti delaš, Nina, ni prihodnosti. A ne vidiš, da že vsaka ta druga šiva?” popolnoma potrl, saj sem se v veliki meri s to izjavo strinjala. Res je. Vsaka mamica že šiva za svoje otroke in vsaka druga šiva in celo prodaja svoje izdelke. To zame ne pomeni nič dobrega.

Obremenjena s temi mislimi sem šivala dalje in nisem odnehala, nikoli. Zakaj? Ker enostavno obožujem šivanje, brez šivanja ne morem, ne znam in nočem živeti. V šivanje sem zaljubljena. Resnično – to je prava ljubezen. In ko jo najdeš, je ne izpustiš, kajne?

Z mislimi sem se osredotočila samo na zadovoljstvo, ki ga občutim, ko pripravljam oblačila za male škrate. Tako je sčasoma prišel dan, ko sem se osvobodila črnih misli in se prenehala obremenjevati z drugimi ter po nepotrebnem izgubljati energijo.

Ko danes pomislim na konkurenco, ne čutim strahu v svoji duši. Čutim hvaležnost, prav res. Ljubezen do šivanja je moj notranji motor, konkurenca pa so moji zunanji pogoni – so mlini na veter, ki me silijo, da ne obstanem, da v svoji delavnici razvijam novosti in uresničujem svoje ideje.
Še ena misel, ki me pri mojem delu neprestano spremlja in bo morda navdih še komu.

“You can’t look at the competition and say you’re going to do it better. You have to look at the competition and say you’re going to do it DIFFERENTLY.”

Živeti življenje in ne živeti za stvari

Pred časom me je poklical prijatelj in me povabil na podjetniški večer. Seveda, pridem, z veseljem. A moje navdušenje je v hipu minilo, ko je povedal, da bom na odru sedela jaz. Jaz? Kaj naj jaz, izučena učiteljica in “fejk” šivilja,  povem o podjetništvu? Sploh pa, ne maram se izpostavljati, ne maram nastopati, ne maram karkoli pripovedovati več kot trem odraslim ljudem – sploh če jih ne poznam. Hvala za povabilo, ampak, ne hvala.

Vztrajal je in me prepričal. Povedal je, da na odru ne bom sama – delila si ga bom z njo. Ok. Čeprav je nisem poznala, se mi je zdelo, da bo zaradi tega vseeno malo lažje.17239847_10210785371804763_6924804402127321964_oSaša je mlada podjetnica, ki stoji za blagovno znamko Škatla presenečenja. Na podjetniškem večeru sem izvedela, da je po izobrazbi ekonomistka. Uspešna ekonomistka. V Ljubljani je namreč vodila večje prevajalsko podjetje. Delu je bila predana, s plačo zadovoljna, večji del dneva je preživela zakopana v delo, saj se je iz službe vračala v poznih popoldanskih urah.

Oh, kako jo razumem. Tudi sama sem bila svoje čase popolnoma predana svoji službi. V službo sem hodila dve uri pred začetkom pouka in se z rokami, polnih torb iz nje vračala v popoldanskih urah. Kljub temu, da sem učiteljica, nisem nikoli prišla domov pred pol četrto. Po nekaj urnem premoru, sem doma odprla torbe in nadaljevala z delom, ki ga ni nikoli zmanjkalo. Največkrat je bila moja služba, moj razred, otroci, ki sem jih poučevala, prva mislel zjutraj in zadnja misel zvečer. Služba me je posrkala vase, a to me je takrat osrečevalo.

Z rojstvom hčerke pa je v moji glavni nastala prava zmešnjava. Življenje, ki sem ga živela do tistega trenutka, je postalo povsem nesmiselno. Moje življenjske prioritete so se v moji glavi dvignile kot prah in nekaj časa brezciljno lebdele v zraku, saj niso več vedele, kje jim je mesto. Sčasoma so ga našle in se spustile na tla. Moji otroci, moja družina – to je postalo bistvo mojega življenja. Vse ostalo je skoraj nepomembno. Ali pa zgolj nujno. Služba, okoli katere se je včasih vrtel moj svet, je hitro in močno padla po lestvici navzdol. Ko sem poslušala Sašo, sem začutila, da se je točno to zgodilo tudi njej.15325417_1252513491489697_8737836319692935423_oNjena otroka sta rasla in prekipevala od energije, ona pa se je kot izžet kos tkanine vsak dan spraševala, kaj bi skupaj počeli. Ustvarjali, je bil vedno odgovor otrok. Seveda, vsi otroci bi neprestano nekaj ustvarjali. A po naporni službi, po 10-urnem delavniku in času, ki ga je preživela na cesti, ob razmetanem stanovanju in razmišljanju, kaj za vraga naj pripravi za večerjo, verjamem, da je bila misel na ustvarjalno delavnico skrajno nedobrodošla, risanka in kup plastičnih igrač pa njeni najboljši prijatelji.

Kot učiteljica sem imela možnost videti precej otrok, ki jim primanjkuje kvalitetnega časa, ki bi ga preživeli s svojimi starši. Z grenkobo v srcu sem opazovala, kako to na otroke vpliva in se zavedala, da je globalno za to kriv sistem, ki se ga žal ne da spremeniti. Zato ne obsojam nobenega starša, ker vem, da večina nima izbire. Služba je služba. Služba je preživetje.

In tako se sredi napornega vsakdana na eni strani znajdemo odrasli, nezadovoljni s svojo podobo starša in v stalni bitki s časom (posledično stresom) ter na drugi strani otroci, ki jim v kratkoročnem smislu nič ne manjka, saj ves ta čas gledajo najljubšo risanko. Dolgoročno gledano pa vodi v odtujenost, pomanjkanje vrednot in motoričnih sposobnosti. Vzorniki naših otrok postajajo Pujsa Pepa in Transformerji, namesto da bi to bili mama ali oče ali dedek ali starejši brat …

Dotaknilo se me je, ko je rekla, da se je nekega dne enostavno odločila živeti življenje in ne živeti za stvari. Kako globoka misel! Začutila sem, kako moje celotno telo prikimava na njene besede. Ja, to je to. Živeti življenje! Vprašati se, katere so tvoje vrednote, kdo si ti in kaj ti je v življenju resnično pomembno.

Ko si je iskreno odgovorila na vsa ta vprašanja, je po več kot desetih letih zapustila edino življenje, ki ga je poznala, ustvarila Škatlo presenečenja in si nadela nov naziv. Naziv, ki je z vidika dobro plačane službe za nedoločen čas in ljudi, ki ne razumejo, slabšalni, negotov in neodgovoren. Postala je samostojna podjetnica.

7072

In kaj pravzaprav je Škatla presenečenja?

“Po dveh letih razburkane podjetniške poti je to zaščitena blagovna znamka, pripomoček za krepitev družinskih vezi, ki starše nagovarja, da si vzamejo čas in ustvarjajo skupaj z otroci. Škatla presenečenja skozi ustvarjanje z naravnimi materiali vzpodbuja domišljijo, krepi stik z naravo, socialne veščine, finomotoriko, potrpežljivost, vzpodbuja sposobnost kreativnega reševanja problemov  ter spoštuje tradicijo in običaje.

6586Rada rečem, da ustvarjam trenutke, ki bodo trajali za vedno. In vem, da imam veliko srečo. Da imam dva prečudovita sinova, da delam to, ob čemer mi poje srce (priznam, včasih tudi živci in prehitra budilka), da me obkrožajo ljudje, ki sejejo dobro, da imam v rokah vse niti in šivanke, s katerimi lahko pletem najbolj nore sanje, ki si jih upam sanjati in da jih razpletem vsakomur, ki si jih upa prijeti.

13320339_1069598969781151_4161605542538904019_oNajlepše pri vsem tem je, da se otroka več smejita. Jaz se več smejim. Pri oblikovanju škatel sodeluje cela družina in skupaj smo najboljša ekipa. Vsak po svoje razvijamo lastnosti, kot so vztrajnost, sodelovanje, medsebojna pomoč, potrpežljivost. Začeli smo se spreminjati iz hitečih posameznikov v tisto, kar je družina nekdaj bila: najboljša družba in navdih.

6772Prepustite se Škatli presenečenja tudi vi in presenečeni boste, da so otroci še vedno takšni, kot ste bili vi. Bolj kot drage igrače, najnovejše risanke in tablični računalniki jih navdušujejo preproste stvari, npr. uporaba lepila ali barvanje s čopičem, dejstvo zmorem sam/sama in najpomembnejše: da ste si vi, očka ali mamica ali oba, vzeli čas samo zanje!”

Na vse njene besede, lahko rečem samo bravo. Vesela sem, da ti je uspelo in da tako srčno spreminjaš svet, na bolje.


Z veliko treme in nesigurnosti sem se tisti večer usedla na oder, a zapustila sem ga polna energije in veliko mero dodatnega prepričanja vase in svoj pogled na svet. Vse to zaradi nje. Njena osebnost in njena zgodba sta v meni pusti velik pečat.

Ko sem prišla domov, sem razmišljala o tem, kako ti lahko nekdo, ki ga sploh ne poznaš, da več navdiha, energije, samozavesti in potrditev, kot kdorkoli, ki te pozna že celo življenje.

Želim si, da bi se nekoč tudi moja pot vila med podobnimi hribi in dolinami kot Sašina. Želim si, da bosta moja samozavest in pogum zrasla do te mere, da bom lahko sebi in svetu priznala, da je moja življenjska pot drugačna, a to še ne pomeni, da je napačna. Želim si, da se bom brez pomislekov in slabe vesti, ne ozirajoč se na kogarkoli koli, upala živeti življenje in ne živeti za stvari, živeti za svoje otroke, za svojo družino in svoje sanje.

Zavedam se, da bo pot, po kateri bom stopala, vse prej kot enostavna, a njun smeh bo tisti, ki me bo vsakodnevno spominjal, da sem se odločila prav.

Želim si, da tam nekje ponovno srečam tebe, draga Saša, da skupaj v miru spijeva kavico in ti med pogovorom o tem in onem povem, kako izjemna si in da sem vesela sem, ker sem si tisti večer, delila oder prav s tabo.

Hvala za vse!

17361886_1202640409804849_7973920960025647542_n

Foto: Fotkam.si

 

 

Eno stopničko višje

Danes razmišljam o svojem delu, o Nitki, o sebi, o šivanju. Danes se mi vrti, ker sem pravkar poskočila eno stopničko višje. Na tisto stopničko, ki sem jo toliko časa opazovala in sem si samo želela, da bi nekoč lahko stala na njej.

Danes stojim na tej stopnički in od veselja še malo poskakujem. Danes sem na spletu po naključju naletela na izdelek, ki ni bil moj, je bil pa identičen enemu izmed mojih šalov, ki jih pridno šivam zadnje čase. Popolnoma so me prevzeli. Zanimanje za njih je veliko – kako ne, če pa so res fantastični!

17553662_1303199926454164_8430226006592237287_n
Šal, ki je postal zelo priljubljen in iskan

Danes so se moje oči ustavile na fotografiji, ki mi je bila domača. Pogedam prvič in si mislim: “Kaj pa moja fotka dela tukaj?” Pogledam še enkrat, nič mi ni jasno, ker vem, da nisem objavljala drugje, kot na Nitki. Pogledam še malo bolje, nakar ugotovim, da to sploh ni moje delo.

Na tej točki bi me moralo preplaviti čudno vznemirjenje in cela paleta čustev, ki so vse prej kot prijetna. Vendar ne. Danes je vse drugače. Danes začutim, kako me moja duša opazuje, se mi zadovoljno nasmiha in mi nežno ploska. Neverjetno!

Končno! Končno se lahko veselim, ko vidim da “moji” izdleki nastajajo pod drugimi rokami. Končno razumem, da je to pravzaprav zame velika potrditev. Končno razumem, da je vse to dokaz, da delam dobro. Končno razumem, da sem navdih mnogim in da moram to razumeti kot velik kompliment. In končno ob vsem tem v srcu čutim veselje, neizmerno veselje in morda celo ponos.

DSC06737

DSC06750

DSC06772Danes je zame poseben dan. Spoznala sem, da sem pravkar postala boljša. V bistvu mi je vseeno za to drugo stopnjo pridevnika, pomemben mi je občutek, ki ga nosim v sebi, ko stojim eno stopničko višje. Čutim mir, čutim, da zaupam sama sebi bilj kot kadarkoli.

Prav danes se želim zahvaliti vsem tistim, ki mi zaupate do te mere, da kupujete moje izdelke in se vedno znova vračate. Vi ste tisti, ki mi dajete posebno potrditev. Vi ste tisti, ki mi vsakodnevno sporočate, da verjamete vame v največji meri.

Hvala tudi vsem tistim, ki mi sledite, komentirate moje objave, mi pišete ali se spogledujete z mojimi izdelki. Vse to najde posebno mesto v mojem srcu, saj zaradi vas čutim in vem, da nisem sama. Vem, da moje besede in fotografije najdejo svojega naslovnika.

Posebna hvala pa tudi vsem vam, ki spremljate moje delo samo zato, da najdete kakšno novo idejo za šivanje in se tako šele preko mene v vas rodi želja po ustvarjanju. Vesela sem, da sem vaš navdih. Trudila se bom, da bo tako tudi ostalo.

Slednje na tem mestu le prosim, da me ne razumete narobe, ko vas zavrnem in vam ne prodam krojev, po katerih šivam. Ne bodite užaljene in poskusite na situacijo pogledati malo širše. Ne mislite, da sem arogantna, nesramna in da nisem pripravljena pomagati. Verjemite mi, da to ni res. Poskusite razumeti, da je šivanje moja kruh in določene stvari morajo ostati moje, kolikor dolgo se pač da.

Verjamem, da bi bilo za vas enostavneje, če bi vam posredovala vse informacije, ki jih imam. Iz lastnih izkušenj pa vem, da je zadovoljstvo bistveno večje, če v delo vložiš svoje srce, telo in um. Rezultat je neverjeten, vsekakor pa tudi bolj vaš, kot karkoli na pladnju prinešenega.

Srečno in uspešno prav vsem!

Ostanite z mano, tako ali drugače,

Vaša,

nitka PNG

Nove Nitkine haremke

Tudi pri Nitki se zadnje čase precej dogaja. Idej je vedno več, časa vedno premalo, a kljub temu, nama uspe, da jih vsaj en delček uresničiva.

To nama je uspelo tudi pri novih haremkah. Pravzaprav te hlačke niso nič novega. Že pred več kot dvemi leti sem sama zrisala kroj za njih. “Ah, pa kaj potem”, boste rekli tisti, ki se na šivanje vsaj malo spoznate. “Kroja za takšne hlačke pa res ni težko zrisati.”

Ja, se strinjam in se tudi ne. Ko sem se lotila risanja, sem bila prepričana, da to res ni nič takšnega. Zrisala sem ga in sešila prve hlačke po njem. Na srečo sem imela takrat še majhno deklico, ki sem ji lahko pomerjala svoje izdelke. Takoj sem našla napake. Kroj ni bil ok. Popravila sem ga še vsaj petkrat, da sem dobila tisti pravi rezultat, ki je bil jasen odsev ideje v moji glavi. Prepričana sem, da bi mi šlo danes to veliko hitreje od rok, ker imam za sabo že kar nekaj izkušenj in tudi znanja. A moji začetki so bili resnično polni zanimivih izzivov.

Zakaj sem komplicirala in sama naredila kroj, ko pa je vsepovsod polno krojev, ki bi jih lahko enostavno kupila ali si jih celo potegnila z interneta zastonj? Preprosto. Od vseh ni bil niti eden takšen, kot sem ga želela.

Želela sem, da so moje hlačke širše, da bodo imele male pleničarske rite v njih dovolj prostora, da so udobne in pa da se bodo nosile malo dlje kot en mesec. No ja, veliko dlje.

Ko je bil kroj izpopolnjen do te mere, da sem bila z njim zadovoljna, sem ga v obliki izdelanih hlačk poslala v svet, med stranke, med druge ljudi, na druge otroke in držala pesti, da bodo tudi oni z izdelkom zadovoljnji in navdušeni nad njim vsaj pol toliko, kot sem bila jaz.

DSC07229

Nitka haremke in bodi s potiskom

Prvi odziv je bil normalen – sprejemljiv. Hlačke so bile strankam všeč. Ok. Super. Eno kljukico že lahko naredim. Sedaj pa počakam. In nato počakam še malo dlje. Naj mine nekaj mesecev.  Želela sem si, da se mi te iste stranke čez čas javijo in mi navdušeno povedo, da so že dvakrat zamenjali celotno garderobo, ker so jo njihovi dojenčki prerasli, Nitkine hlačke pa so še vedno v omari in še vedno jih nosijo.

DSC07204In točno to se je zgodilo. Presrečna sem. Uspelo mi je! Lahko naredim še eno kljukico.

Vmes sem iz popolnega dolgčasa in zaradi nenehne želje po nečem novem, pričela šivati tudi hlačke s po drugih krojih. Res je, vsake so po svoje lepe in zanimive. Z veseljem sem jih šivala za mojega drugega dojenčka. Naš fant je hitro rasel in prišla sem do točke, ko se mi enostavno ni več dalo vsak mesec šivati nove zaloge hlačk, zato sem se vrnila k koreninam – k Nitkinim haremkam.

DSC07633Zakaj so tako posebne? 

Narejene so po kroju, ki sem ga zrisala sama in je v uporabi že 2 leti. V tem času sem dobila precej povratnih informacij strank, predvsem je beseda tekla o tem, kako se res neverjetno dolgo nosijo. To so hlačke, ki bodo v vaši omari ostale, medtem ko bo vse drugo že nekajkrat odšlo. To je zelo dobrodošlo pri dojenčkih, zato te hlačke delam do velikosti večinoma do velikosti 86. Ker pa so vam tako všeč, sem jih pričela delati tudi za večje otroke, vse do velikosti 128.

Da so poleg funkcionalnosti, udobnosti posebne še vizualno, sem jim dodala detajle po zadnji modni zapovedi: okrasno vrvico v pasu, moderne in uporabne žepe, prešito flikico in gumbe z zankico pri straneh.

Oeko-Tex-100Pri svojih izdelkih dam velik poudarek tudi udobnosti in skrbim, da so materiali skrbno izbrani in so kvalitetni. Vsi materiali, ki jih uporabljam imajo pridobljen certifikat Oeko-Tex® Standard 100, kar pomeni, da izdelek ne vsebuje nevarnih snovi in je zato prijazen ljudem in okolju.

Če želite še vi preveriti resničnost mojih besed, mi pišite na Nitko.

DSC07625-001

 


Komentarji strank:

  • “To ni nakup, to je naložba!” 
  • Res se nosijo dolgooo. Kupila sem jih za starost 6 mesece pa so mu pri 19ih mesecih še prav in vse kaže, da bojo še kar nekaj časa aktualne. Ta novi model je pa super nadgradnja prejšnjega! Bravo. Res so super!
  • Sam tele so mi pa prav hude!  Hčerka tvoje hlacke nosi že 17 mescev. Pa jih še ni prerasla.
  • Mi imamo podobne doma, narejene že več kot leto dni nazaj. Prvič sem jo oblekla v te hlače pri 4 mesecih, jih pa sedaj pri skoraj 15m še vedno nosi pa tudi še nekaj časa jih bo. Pa res dobro stojijo.

 

NoveNove1Nove5Nove6Nove7

Za naročila Nitkinih izdelkov mi lahko pišete na facebook ali na ilovenitka@gmail.com.

 

 

Tako mi sešij!

Ko je bila Zoja majhna, sem s šivanjem ravno dobro začela. Za njo sem začela šivati prva mini oblačila. Vedno sem najrajši šivala za njo. Zakaj? Čisto preprosto. Vedno pravim, da se pri šivanju lepota stopnjuje. Blago, ki ga kupim, je lepo. Ko je izdelek narejen, blago postane lepše. Oblačilca na sliki, ki jih vidijo moje stranke na facebook strani, so lepa. A vedno pravim, da so v živo še lepša – to zagotovo drži.

Ko pa oblačila oživijo na malih škratih, takrat njihovo bistvo zaživi v vseh razsežnostih. Prav vidi se, da so dosegla svoj namen, svoje bistvo. In to zadnjo fazo lahko spremljam le takrat, kadar šivam za svoja otroka.

Ko sem šivala za Zojo, sem velikokrat razmišljala o tem, da se bo nekoč šivanje zanjo nehalo. Vedno povem, da šivam majhna oblačila, za dojenčke in malčke. Kaj pa potem, ko moja mala deklica ne bo več ne dojenčica, ne malčica? Ta misel mi je velikokrat delala družbo, medtem ko so prsti usmerjali blago za šivalnim strojem.

Nimam izkušenj s šivanjem za večje otroke. Nimam idej za šivanje za večje otroke. Ni mi všeč šivanje za večje otroke. Sem razmišljala.

A časa se ne da ustaviti in  Zoja je vztrajno rasla. Hitro je prerasla obdobje malčice in postala je že prav mala dama. Z užitkom jo opazujem, kako se spreminja in z njo tudi moji šiviljski podvigi. Nakup novih krojev, v večjih številkah je bil nujno potreben. Ko bo čas ali nuja, bom vse spremenila v oblačila in vam jih pokazala. Trenutno gre vse še po polžje, drobni koraki so zame zlata vredni. A tudi počasi se daleč pride, zato vem, da bom svojo ponudbo sčasoma razširila.


Pri šivanju mi je zelo všeč dejstvo, da je še toliko stvari, ki jih ne znam. Toliko možnosti, toliko nepoznanih trikov, drugačnih materialov, krojev. In moja velika želja je, da bom postopoma rasla na tem področju in počasi usvajala nova znanja.


Včeraj je bil prav poseben dan, saj sem ugotovila, da ne bom imela težav pri šivanju v večjih številkah. Zakaj? Zaradi NJE.

Pred časom sem ji kupila oblekico, ki je pravzaprav majčka, spodaj pa je nanjo prišito krilo. Ko sem ji jo prvič oblekla, se je vanjo zaljubila. Njena omara poka po šivih, a če bi vprašala njo, bi bilo dovolj, da bi bila v omari le ta oblekica. V večih izvodih.

Včeraj jo je imela spet oblečeno in ko se je v njej vrtela in plesala mi je, moja 2 leti in 4 mesece stara damica, rekla. “Mami, tako mi sešij. Ta mi je všeč. Ker se tako vrti. Pa imela bi še tako vrvo (mislila je na pas).”

DSC06021Njene besede so v trenutku aktivirale moje možgane. Na vsakem koraku sem razmišljala, v glavi že ustvarjala. Ob desetih zvečer se je rodila ideja, ki mi ni pustila več spati. Zapustila sem toplo posteljo in pričela z risanjem kroja in uresničevanjem ideje.

Dela je bilo ogromno – risanje kroja, izbira blaga, rezanje, oblikovanje dizajna za tisk, rezanje dizajna, tiskanje, šivanje. Precej, a ne? Ampak če mi verjamete ali ne, sem se kljub poznim nočnim uram, tresla od navdušenja.

Sredi noči se je rodila nova oblekica za njo. Oblekica, ki se vrti, oblekica, ki ima vrvo. Potrebuje še nekaj sprememb, izboljšav, a ona tega ni opazila. Zažarela je od veselja, ko sem ji jo pokazala. Večino popoldneva je preplesala. Opazovala sem jo s ponosom in veseljem. Moje srce je v čisto posebnem ritmu poplesavalo z njo.

Včeraj je bil prav poseben dan, saj sem prišla do pomembnega spoznanja. Glede šivanja za njo, se ne bo prav nič spremenilo. Ona bo vedno moj navdih, ideje za šivanje se bodo še vedno rojevale z njo in zaradi nje. Vse bo ostalo enako, spremenile se bodo le konfekcijske številke.
Hvala, ker si!
 DSC06027
 DSC06026
DSC06020

Fotošuting

Včasih mi je bilo prav hecno, ko sem gledala objavljene fotografije družinic, ki so se odpravile na slikanje k kakšnemu fotografu. Resnično nisem videla smisla v tem.

No, danes sem jaz član ene izmed takšnih družin. Ko sem bila prvič noseča, sem si želela kakšno lepo fotografijo sebe. Jože me je kar nekajkrat slikal, a na vsaki sliki sem izgledala točno tako, kot sem se tudi počutila – kot slon.

Želela sem vsaj eno takšno fotografijo, ki bi jo s ponosom razvila, jo dala v okvir in obesila na steno, čez nekaj let pa z veseljem pogledala in se spominjala svojih nosečniških dni. In bila sem mnenja, da dober fotograf, kljub mojemu slabemu počutju, to lahko doseže.

Zato sva prosila najinega prijatelja, če bi nas lahko poslikal. Nastalo je kar precej lepih drižinsko -nosečniških fotografij, ki so okrasile stene v najinem stanovanju. Bodoča srečna tati in mami z belim kužatom ob strani – popolno.

Ko se je rodila Zoja, smo fotkanje ponovili. Zopet so nastale čudovite fotografije. Po teh dveh izkušnjah sem si obljubila, da se bomo slikali vsaj enkrat na leto.

Zakaj? Ker so slike, ki jih naredi nekdo, ki ve kaj dela, vedno čudovite in vredne vsakega €, ker takšne fotografije vedno z velikim veseljem razvijem in obesim na steno, ker je razvita fotografija nekaj povsem drugega kot fotografija v digitalni obliki in najpomembnejše – ker sem edino tako tudi jaz na kakšni fotografiji. Na slikah, ki jih posnamemo sami se še Bajk (naš pes) pojavi večkrat kot jaz. Saj ne, da se tako rada slikam, ker se ne. A resnično si želim, da bosta otroka imela tudi kakšno fotografijo, ki bo dokaz, da sta imela tudi mamo.

Naš fotograf je postal polno zaposleni očka dvojčkov in od takrat ga več ne obremenjujemo z našimi željami. Zato sem našla novega fotografa, v ženski obliki. Že ko nas je Alenka slikala prvič, sem vedela, da bomo še sodelovali.

Prvo slikanje smo izvedli v naravi, tam nekje, kamor zelo radi zahajamo. Želela sem, da naredi čim bolj podobno fotografijo tisti, ki jo je pred leti posnel najin prijatelj. Seveda ji je uspelo.

Takole sem takrat zapisala svoje občutke ob pogledu na ti dve fotografiji.

…poletje 2014 in poletje 2016…skoraj nič se ni spremenilo…Bajki je še vedno otročji in včasih naporno igriv, Jože še vedno najboljši mož, prijatelj, sopotnik…jaz še vedno noro zaljubljena vanj in še vedno lahko oblečem iste nosečniške jeanske. Le v sredini je še najina mala Zoja, najina velika ljubezen, najina sreča, najino veselje, najin ponos..
In v trebušku nov član, ki naj bo se nam pridružil konec julija…
Popolno.


Slikanje z majhnim otrokom in psom zna biti zelo naporno. Zoja je bila takrat stara manj kot leto in pol in Alenki je kljub njeni slabi volji in nerazpoloženosti uspelo, da je naredila obsežno serijo čudovitih fotografij.
20160628_DSC_6770

Foto: Alenka Peterlin

20160628_DSC_6752

Foto: Alenka Peterlin, outfi za Zojo in novorojenčka Nitka

20160628_DSC_6841

Foto: Alenka Peterlin

13592630_1052066198234206_9002595516319001958_n

Foto: Alenka Peterlin

20160628_DSC_6664

Foto: Alenka Peterlin

DSC04094

To je njena fotografija, ki je drugačna in mi je zato neizmerno všeč. Razvita je na foto platnu v velikosti 60 x 80 in krasi steno v najini spalnici.

Nazadnje smo se za slikanje odpravili kar k Alenki domov, kar je bilo za nas idealno, saj v stanovanju nimamo toliko prostora, da bi postavili sceno in luči. Zoja jo je že poznala, zato je bila precej bolj sproščena kot prvič in z Alenko sta odlično sodelovali.. Zaradi tega in zaradi Alenkine profesionalnosti vem, da smo si našli odlično osebno fotografinjo. Se že dogovarjava za naslednji skupni projekt.
20170201_DSC_3820

Foto: Alenka Peterlin, oblačila Nitka

20170201_DSC_3802

Foto: Alenka Peterlin, oblačila Nitka, špangica Cute Nola

20170201_DSC_3794

Foto: Alenka Peterlin, oblačila Nitka

20170201_DSC_3759

Foto: Alenka Peterlin, oblačila Nitka

20170201_DSC_3847

Foto: Alenka Peterlin, oblačila Nitka

20170201_DSC_3904

Foto: Alenka Peterlin, oblačila Nitka

20170201_DSC_3791

Foto: Alenka Peterlin, oblačila Nitka, špangica Cute Nola

 

20170201_DSC_3863

Foto: Alenka Peterlin

20170201_DSC_3947

Foto: Alenka Peterlin, tisk na majice Nitka

Če iščete fotografa (v ženski obliki) z velikim smislom za fotografijo, vam močno priporočam Alenko. Njeno delo si lahko ogledate tudi tukaj.