Si dipl. ali ne?

Zadnjič sem dobila precej zanimivo sporočilo. Pisala mi je diplomirana modna oblikovalka, ki se že vrsto let ukvarja s šivanjem.

Želela je pohvaliti mojo poslovno idejo, moj uspeh (kaj to sploh je?), pogum in moj entuziazem. Tudi sama šiva in ve, da se v tem poslu velikokrat čuti nevoščljivost, ki pa pri meni bojda izzveni, ker imam doma veliko podporo svojih najdražjih.

Veliko sporočil dobim, ki se tematsko povezujejo z njenim, a ona je napisala še nekaj, kar mi je dalo misliti. Izpostavila je, da se v oblikovanju delimo na izobražene in neizobražene. 

Ja, se strinjam. Nič novega. A nato je še dodala: “Morda bi moje kolegice iz faksa imele ogromno pripomniti o kakšni taki, ki se kar tako spusti v izdelovanje oblačil.”

Na tem mestu pa sem pričela razmišljati o svoji situaciji.

Sama v tej “stroki” spadam v množico neizobraženih. Nisem pravi dilp. Moj poklic pravzaprav nima nič skupnega s šivanjem, modnim oblikovanje in podjetništvom. Sem  učiteljica, ki je danes zelo ponosna lastnica spletne trgovine z otroškimi oblačili.

Nikoli si ne bi mislila, da se bo moje življenje obrnilo v to smer, saj sem pri delu z otroki v razredu zelo uživala. Vse se je zgodilo tako naključno. Življenje je ponudilo in zgrabila sem. V šivanju sem našla veselje, sprostitev in tisto strast, ki jo vsak v življenju potrebuje, da se ne počuti prazen. Z Nitko sem našla sebe. Z veliko odrekanja je šivanje postalo del mojega vsakdana, postalo je moje življenje in sčasoma je postalo tudi moja edina služba.

Oblačila krojim in ustvarjam s takšnim veseljem, da zvečer, ko ležim v postelji, komaj čakam jutro, da bom lahko spet pričela z delom. To je droga, vam povem. A vesela sem, da me je zasvojila.

Vem, da bi mi bilo na moji poti marsikaj prihranjeno, če bi si za zguljenimi šolskimi klopmi pridobila nekaj osnov šivanja. Tako pa sem se vsega, kar znam, morala naučiti sama. Verjamem, da je bila moja pot zato celo težja in bolj naporna. A kljub temu se še vedno ne morem kititi z nobenim dipl. nazivom. A veste kaj? Vseeno mi je.

35540851_10216160029058410_4734681280350781440_nDelam z veliko ljubeznijo. Poleg ljubezni do šivanja pa lahko rečem, da sem pridna kot mravljica. Tisti, ki me poznajo ne rečejo, da delam, pravijo, da garam. V moje delo je poleg znanja, do katerega sem se dokopala sama, vključeno še mnogo vztrajnosti, volje, delovnih navad, potrpljenja in odrekanja in vse to mi je dala le šola življenja.

Moje vodilo pri šivanju je, da morajo biti oblačila udobna, drugačna in kvalitetna. Ostalih omejitev pravzaprav nimam in morda je ravno tukaj moja prednost, saj me šola pri ustvarjanju ni omejila in mi privzgojila prav/narobe teorije. Najbolj od vsega pa me razveseli, ko vidim, da v mojem ustvarjanju uživajo tako otročki kot njihove mamice. In to je zame največji uspeh.

Zaradi vsega tega mi je pravzaprav vseeno, kaj bi imele pripomniti diplomirane oblikovalke s faksa. Dejstvo je, da svoje delo opravljam s srcem, opravljam ga dobro in posledično z Nitko čutim večji uspeh kot sem ga čutila, ko sem postala diplomirana profesorica razrednega pouka.

Zato vsem polagam na srce…

V življenju ni nič dokončnega. Bodite pogumni, upajte si in stopite izven konzervativnih okvirjev, ki so nam jih privzgojili starši. Na življenje poglejte kot na neskončno morje možnosti. Čisto vsak je lahko to, kar si želi. Ne ozirajte se na to, kaj bodo rekli drugi.  Vse kar morate narediti je, da najdete tisto, kar vas osrečuje in z veliko volje, dela, odrekanja in pozitivne energije je uspeh zagotovljen. Če je uspelo meni, verjemite, lahko uspe tudi vam. Če ste dipl ali ne.

Pa srečno.


Hvala Studio Ljubezniva, ker si naju ujela pri delu. 

35550061_10216160027098361_2699243506513215488_n35473199_10216160036258590_2625211786592256000_n35771063_10216160029138412_3108892393374482432_n35483214_10216160023858280_7837410000518512640_n35521477_10216160028858405_8169983822352351232_n35532010_10216160027258365_7277722538614980608_n35551557_10216160009457920_3863586274052931584_n

Narava, moja učiteljica

Velikokrat se sprašujem, kam se nam vsem tako mudi. Zakaj tako hitimo? Zakaj se nimamo časa ustaviti in res vdihniti dan. Vsakega posebej? Zakaj sem taka, kot večina hitečih ljudi, čeprav mi moje srce vsak dan govori, naj se ustavim in umirim. Zakaj si zjutraj ne utegnem vzeti časa za jogo, zakaj v svoj vsakdan ne vpeljem kakšne meditacije? Zakaj vedno tako hitro jem? Tudi ko delam, neprestano hitim in se mi zdi, da mi to hitenje razžira ljubezen, ki jo gojim do svojega dela.

Zadnjič sem zaključevala z delom, vendar sem morala še poslikati nekatere izdelke, preden sem jih zapakirala in poslala naprej. Hitela sem. Kot po navadi. Tako zelo sem hitela, da sem za trenutek celo prehitela sama sebe. Skoraj pritekla sem do prostora, kjer fotografiram, prijela za kljuko in vrata potegnila k sebi. Še preden sem jih dovolj odprla sem že hitro naredila korak naprej in se s celim telesom, od glave do nog, z vso močjo zaletela v vrata.

Najprej sem zakričala: “Aaaaaau!” Za aaaaau sta sledila še dva ali trije “fak” in še en “matr”, nato še kombinacija obeh in malo poskakovanja na mestu za ublažitev bolečine. O fak, res me je zabolelo. Tako zelo, da sem se morala za nekaj minut ustaviti, da sem sploh dojela, kaj se je pravkar zgodilo.

Bolečina je hitro popustila in jaz sem že dirjala dalje. Kot po navadi sem v naglici zaključila delovni dan. Vse sem uspela narediti pravočasno. Pravočasno zame.

Ta dogodek se po enem tednu še vedno večkrat na dan pojavi v moji glavi. Pa ne zaradi bolečine. Ta dogodek razumem, kot da mi je nekdo iz vesolja poslal klofuto z namenom, da bi se končno začela zavedati, kako pravzaprav delam, živim.

Zakaj tako hitim? Zakaj sem sama sebi najbolj zahteven šef? Zakaj sama sebi postavljam roke in si neprestano pišem “TO DO LIST-e”, ki jih ne glede na to, kako hitim, ne morem izpolniti? A bo kaj drugače, če takšne stvari enostavno neham delati? Ja, bo drugače! Jaz bom drugačna, jaz bom bolj umirjena.

V tem trenutku sem jezna sama nase, ker opravljam delo, ki me neizmerno veseli, sem sama svoj šef, ki si prostovoljno vsak dan ustvarja neverjeten stres in pritisk.

Hvala bogu, da imam njiju, njih. Trenutki z mojo družino me resnično sprostijo. Najraje se z njimi odpravim v naravo. Družina in narava – popolna kombinacija zame. Naj bo dež, naj bo sonce. Narava je tista, ki me spomni na to, kako je življenje lahko popolnoma preprosto, a hkrati neverjetno popolno. 

Včeraj sem se z njima sprehajala po domačem vrtu. Opazovala sem cvetoče drevo. To se sliši tako zelo romantično, vendar sama zase lahko rečem, da sem vse prej kot romantična duša. Narava je tista, ki iz mene izvabi takšno obnašanje. Narava je tista, ki me že od nekdaj vabi v svoje naročje in mi pripoveduje najbolj zanimive zgodbe in življenjske lekcije. Narava je resnično moja največja učiteljica. Koliko nas lahko nauči, če le imamo dovolj posluha za njo. In včeraj začutila, da ji moram prisluhniti z vsemi svojimi čutili.

Ustavila sem se pod cvetočim drevesom. Toplo sonce ga je počasi zbudilo iz zimskega spanja in iz njega zvabilo nešteto popolnih, veliko obetajočih cvetov. Opazovala sem ga, kako se umirjeno pozibava v rahlem vetriču in potrpežljivo čaka, da čebele in druge žuželke opravijo svoje delo.

LRG_DSC06187Tudi čebele so bile povsem umirjene, nikamor se jim ni mudilo. Bilo jih je toliko, da jih je bilo moč videti tudi z zaprtimi očmi, vendar niti približno niso med sabo tekmovale ali se greble, katera bo nabrala več cvetnega prahu. Z vsem svojim bitjem so se zavedale, da ga je za vse dovolj.

Ta čisto vsakdanji dogodek, je v meni sprožil nov val misli. Cvetoča breskev se bo še naprej umirjeno pozibavala v vetru, čebele, metulji in ostale žuželke bodo še naprej umirjeno opravljale svoje delo, katerega rezultat bodo oprašeni cvetovi iz katerih se bodo razvili plodovi in čez nekaj mesecev bomo iz točno tega drevesa lahko utrgali prve sočne sadeže – Ceteris paribus (ob nespremenjenih drugih dejavnikih).

In če razmišljam dalje, v svoje razmišljanje ne dodajam ceteris paribus, pač pa vse druge mogoče dejavnike, kot na primer, da sredi aprila pride do hude pozebe, ali pa se pojavi huda bolezen, ki bo prizadela plodove breskve. Predpostavim lahko, da bo hud vihar izruval to lepo drevo. Ne vem, kakšna usoda se mu piše.

Vem le, da bo breskev bo še vedno ostala umirjena breskev in čebele bodo še vedno pridno opraševale druga drevesa in cvetlice. Nič ne bo drugače. Življenje bo šlo dalje. Nič se ne bo ustavilo, nič se ne bo spremenilo. Ne breskev, ne čebele ne bodo zaradi neljubega dogodka pod hudim stresom, ne bodo jokale in se smilile same sebi, saj so naredile vse, kar je v njihovi moči, da bi to drevo obrodilo sadove.

Narava. Narava, ti moja učiteljica. Hvala ti za današnjo lekcijo. Učim se od tebe. Vem, da neprestano delaš, a si kljub temu neverjetno spokojna. Svoje delo opravljaš počasi in samozavestno, nikoli ne hitiš in nikoli ne prehitevaš – ne drugih, sploh pa ne sama sebe. Pustiš času čas in med vsem procesom umirjeno dihaš ter potrpežljivo upaš, da bodo vsi tvoji pomočniki, kar se da dobro opravili svoje delo. Pri vsem tem pa se tudi zavedaš, da na določene stvari enostavno nimaš vpliva, zato se jih niti ne trudiš spremeniti pač pa jih sprejmeš takšne kot so.

Ne vem, če mi še sledite, ker sem zapisala veliko manj misli, kot se jih je dejansko odvilo v moji glavi, pa vendar moram zapisati še tole, četudi se bo bralo popolnoma noro.

Od danes naprej bom tudi jaz tisto sonce, tista breskev in tiste čebele!

LRG_DSC06191LRG_DSC06202LRG_DSC06205

“Nature does not hurry, yet everything is accomplished.”

(Lao Tzu)

Love you forever

Danes bom z vami delila zgodbo, ki me vedno tako gane, da jo komaj preberem do konca (pa nisem softič).

To je zgodba o mami in njeni brezpogojni ljubezni,zgodba o krogu življenja in zgodba o minljivosti. To je preprosta zgodba, pisana za otroke, ki se do srca dotakne odraslega.

Razmišljala sem, da bi jo prevedla, vendar sem se na koncu odločila, da naj ostane v izvirniku.

Vdihnite in izdihnite, tole ne bo enostavno.


A mother held her new baby and very slowly rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she held him, she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

2_5006The baby grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was two years old, and he ran all around the house. He pulled all the books off the shelves. He pulled all the food out of the refrigerator and he took his mother’s watch and flushed it down the toilet. Sometimes his mother would say, “this kid is driving me CRAZY!”

But at night time, when that two-year-old was quiet, she opened the door to his room, crawled across the floor, looked up over the side of his bed; and if he was really asleep she picked him up and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. While she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

The little boy grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was nine years old. And he never wanted to come in for dinner, he never wanted to take a bath, and when grandma visited he always said bad words. Sometimes his mother wanted to sell him to the zoo!

But at night time, when he was asleep, the mother quietly opened the door to his room, crawled across the floor and looked up over the side of the bed. If he was really asleep, she picked up that nine-year-old boy and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

The boy grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was a teenager. He had strange friends and he wore strange clothes and he listened to strange music. Sometimes the mother felt like she was in a zoo!

sm16

But at night time, when that teenager was asleep, the mother opened the door to his room, crawled across the floor and looked up over the side of the bed. If he was really asleep she picked up that great big boy and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. While she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

That teenager grew. He grew and he grew and he grew. He grew until he was a grown-up man. He left home and got a house across town. But sometimes on dark nights the mother got into her car and drove across town.  If all the lights in her son’s house were out, she opened his bedroom window, crawled across the floor, and looked up over the side of his bed. If that great big man was really asleep she picked him up and rocked him back and forth, back and forth, back and forth. And while she rocked him she sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

Well, that mother, she got older. She got older and older and older. One day she called up her son and said, “You’d better come see me because I’m very old and sick.” So her son came to see her. When he came in the door she tried to sing the song. She sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always…

But she couldn’t finish because she was too old and sick. The son went to his mother. He picked her up and rocked her back and forth, back and forth, back and forth. And he sang this song:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my Mommy you’ll be.

old-mom-and-grown-up-sonWhen the son came home that night, he stood for a long time at the top of the stairs. Then he went into the room where his very new baby daughter was sleeping. He picked her up in his arms and very slowly rocked her back and forth, back and forth, back and forth. And while he rocked her he sang:

I’ll love you forever,
I’ll like you for always,
As long as I’m living
my baby you’ll be.

17346418._SY540_


Avtor knjige je kanadski pisatelj za mladino Robert Munsch. Sama sem njegovo knjigo naročila tukaj.

Interpretativno branje knjige v angleškem jeziku lahko poslušate tukaj.

Kako Robert Munch zapoje pesmico iz knjige lahko slišite tukaj.

“Mama na porodniški” stil

Odkar sem na porodniški, izgledam približno takole. Verjetno je vsem takoj jasno, da je to šala leta, kajne? Zato mamica na porodniški, ki nimaš časa zase, ne ustraši se, beri dalje.

Odkar sem na porodniški sem močno spustila svoje kriterije glede marsičesa. Stanovanje ni nikoli tako dobro pospravljeno, kot je bilo včasih. Sobotnih dopoldnevov, ki so bili namenjeni temeljitemu čiščenju, se le še medlo spominjam. Likam samo še tisto, kar je res njuno, pospravljen avto? Kaj je že to?

Moj mož bi lahko povedal, da sem močno spustila kriterije tudi kar se oblačenja tiče. Spomnim se še dni, ko sem dejansko še imela svoj stil oblačenja. To so bili časi, ko sem se z velikim vesejlem večkrat mesečno sprehodila po trgovinah z oblačili, si rada kupovala nova oblačila, čevlje in torbice. Zjutraj sem stopila  v svojo garderobno omaro, vdihnila in izdihnila, pogledala po nabito polnih policah pisanih oblačil in pomislila: Kako se danes počutiš? Za krilo in visoke petke? Morda obleka? Ali pa jeanske s srajčko in blazerjem?

Ko sem izbrala primerna oblačila, sem morala poiskati še torbico, ki je šla dobro poleg oblačil, si v kopalnici nadeti pravi nakit, make up in frizuro. Morda se sliši, kot da sem celo večnost preživela pred ogledalom – pa vendar le ni bilo tako, saj sem bila dobro organizirana in hitra.

Kako to izgleda danes, po dveh zaporednih porodniških dopustih? Hm…

Zjutraj vstanem. Oblačila, ki jih imam na sebi, me spomnijo na minuli večer. Če imam oblečeno pižamo, pomeni, da je bilo vse dokaj znosno, saj se je velikokrat zgodi, da z otrokoma zaspim kar oblečena in neumita.

Recimo, da je za mano dober večer in dokaj normalna noč (kaj je za nas normalno, bom morda napisala kdaj drugič – nočem, da si kakšna mami, ki načrtuje otroke, zaradi mene premisli). Stopim v omaro in pogledam po policah. Nimam kaj obleči. Vse trenirke so v pranju, ker jih moj mali škrat vsakodnevno pobruha.

Nujno moram v šoping!

Preden se spravim v trgovino, mine vsaj en mesec. Z dojenčkom in dvoletnico ob njem, “šibam” po šoping centru in si brez pomerjanja kupim prvo trenirko, ki jo zagledam v prvi trgovini.

Šele čez nekaj dni jo doma uspem pomeriti in ugotovim, da še vedno nisem tako suha, kot si želim, saj mi hlače v pasu precej poudarijo tiste znane ročke, pa tudi pomanjšala se nisem pav nič – hlače so mi vsaj 5 centimetrov prekratke.

Odlično. Moja svakinja bo spet imela nove hlače, moja omara pa ostaja ena srednja žalost. Bom poskusila znova, čez dva meseca.

Vem, da sem precej znižala svoje standarde, zaradi česar se pravzaprav preveč ne sekiram, saj sem večino časa doma, s svojima otrokoma in res ne vem, zakaj bi si takrat oblekla karkoli drugega kot eno staro trenirko, ki kar kliče po tem, da jo nekdo pobruha.

V takih oblačilih mi je udobno. Dobro se počutim. Vse dokler nimam kakšne minute časa, da malo pogledam, kaj je novega na spletu. Ko naletim na popolne fotografije popolnih mamic z dojenčki, me prelije občutek slabe vesti, ki mi sporoča, da sem se verjetno res preveč zapustila. Malo se zamislim sama nad sabo in lepe mamice iz lepih fotografij mi vlijejo pogum – če zmore ona imeti vedno tako popoln look, si ga vsake toliko lahko privoščim tudi jaz.

S to mislijo v glavi sem od njega izsilila, da me je povabil na kavo. Vzela sem si nekaj minut zase in si skrbno izbrala oblačila. Bilo je mrzlo. Oblekla sem debele žabe in temno zeleno, potisnjeno obleko, ki mi je segala do kolen in je precej dobro poudarila mojo postavo. Ko sem prihajala iz kopalnice, sem na izrazu na njegovem obrazu videla, da sem se odločila prav. Všeč sem mu. Požira me z očmi. Kako čudovit občutek, na katerega sem, vedno oblečena v stare trenirke, že pozabila.

Odšla sva na pijačo, seveda sva dojenčka vzela s sabo. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni pričel glasno jokati. Lačen je. Moram ga podojiti.

Z diskretnim dojenjem v javnosti nikoli nisem imela težav. A tokrat je bilo drugače, saj je diskretno dojenje sredi lokala nemogoče, če imaš oblečeno obleko, tesno zaprto do vratu, ki sega do kolen. Od živčnosti sem se v trenutku vsa prepotila, pustila tisto kavico, ki sem si jo tako zelo želela in jezno ter razočarano zavpila: Gremo!

Pa smo šli.

Čez nekaj mesecev sem naredila še večjo neumnost. Vsi, se pravi mami, tati, oba otročka in pes, smo se neko nedeljo popoldan odpravili na tortico v zelo lep in še bolj obiskan lokal v našem mestu. Iz trenirke sem na hitro smuknila v jeanske in si oblekla majčko in čez ogrnila moderno jopico (vs. Čisto ok. Tak, casual stil. Dobro sem se počutila.

Vse dokler nisem po nekajkratnem tekanju gor in dol po terasi gostilne opazila, da imam obute neke stare natikače iz Kika, ki so tako grde, da jih še doma nataknem samo takrat, ko nesem smeti v kontejner in se vsakič sprašujem, zakaj se domov raje ne vrnem bosa.

No, v teh natikačih sem šla od doma. V gostilno. V center mesta. V nedeljo popoldan, ko je bilo tam največ ljudi. Vsi tisti, ki ste me videli (ja, vem, ni vas bilo malo), prosim razumite, da to pa res ni del mojega “mama na porodniški” stila. To je bil samo še en mičken spodrsljajček mamice, ki ima polno glavo otrok, dela, selitve, psa,… Pač sem se pozabila preobut! PA KAJ! A se vam to še ni zgodilo?! 

Takrat mi je postalo kristalno jasno. Nič ni narobe, če sem v tem obdobju najraje doma, zelo pridno skrbim za svoje otroke in svoj “mama na porodniški” stil. Briga me za vse popolne fotografije popolnih mamic! To ni zame! Trenirka in modrc za dojenje sta zakon!  In veste kaj, tudi grdi natikači iz Kika so zelo praktični.

Do naslednjič…

Nina

Osvobodila sem se!

Na dan, ko se učitelji zbirajo na cesti, v meni vrejo spomini. Zato danes še bolj čutim stisko vseh učiteljev, jih še bolj spoštujem in podpiram, ker cenim izjemno delo, ki ga v teh nehvaležnih časih opravljajo.

Tudi sama prehodila precej kilometrov v učiteljskih čevljih. To so bili čevlji, ki sem si jih celo življenje želela. Ne glede na to, kaj so mi takrat svetovali pametni odrasli, sem sledila svojemu srcu in delala vse, da sem jih nekega dne lahko obula. Z njimi sem po svetu stopala zadovoljna, srečna in ponosna. Sčasoma pa so me ti začeli žuliti. S krvavimi nogami sem po šestih letih hoje prišla do velikega razpotja. Sezula sem čevlje, zaradi katerih je skelelo moje celo telo in jih odvrgla na križišču. Izbrala sem drugo, bolj negotovo in trnovo pot ter se po njej pogumno opravila kar bosa. Nikoli več se nisem ozrla nazaj.

Tisti, ki me dobro poznajo vedo, da sem učiteljski poklic opravljala z vsem srcem. Moja služba je bila moje življenje. Moji učenci, moji otroci. Rada sem jih imela. Uživala sem z njimi v razredu. Rada sem jih poučevala, rada sem jih vzgajala. Z veseljem sem delala tudi popoldan in med vikendi, ker sem vedela, da delam za njih. Vedela sem, da s svojim delom in pristopom lahko močno vplivam na njih in vsak dan delam majhne spremembe v svetu. Na bolje. Vedno na bolje. Noro, kako pomembno je moje delo in kakšno osebno zadovoljstvo mi nudi!

Tisti, ki me dobro poznajo, mi ravno zato večkrat postavijo vprašanje, če mi je kaj žal, ker sem kar odšla in če kaj pogrešam svojo službo? Pomislim nase, pomislim na svoje kolegice iz sistema.  Zmrazi me, ko se spomnim, kaj pravzaprav danes pomeni biti učiteljica, kaj vse sem v času svojega dela v šolstvu doživela zato, odločno in brez kančka dvoma vedno odgovorim: “NE! Imam občutek, da sem se osvobodila!”

In veste kaj? Res je. Osvobodila sem se. Odkar nisem več v šolskem sistemu diham s polnimi pljuči. Ni me strah. Ne čutim tesnobe. Nisem več kot s hijenami obkoljena gazela, za katero se samo čaka, da bo naredila napačen korak in jo bodo lahko iz vseh strani “upravičeno” napadli.

Nisem več tista, ki vsak dan gara, se trudi in dobro opravlja svoje delo, a je kljub temu del množice ljudi, ki so v širši družbi ožigosani za nesposobneže in tiste, ki itak ne delajo nič.

Nisem več tista, ki mora ljudem neprestano razlagati o upravičenosti letnih počitnic.

Nisem več tista, ki velikokrat nadomešča sodelavko, ki je na bolniški in zato dela dve službi v enem dnevu, a za vse dodatne ure dela ne dobi nobenega plačila.

Nisem več tista, ki se boji odpreti elektronsko sporočilo, da ne bi ponovno naletela na besede in grožnje razjarjene mame, ker baje njenemu sinu ni dovolila, da med malico olupi hrenovko in z olupki obmetava svoje sošolce.

Nisem več tista, ki jo lahko neuravnovešen otrok v razredu pretepa, pljuva in lasa in se mu pri vsem tem mora pustiti, saj nima pravice, da na otroka povzdigne glas, ker to lahko slabo vpliva na njegovo psihično počutje.

Nisem več tista, ki ji deklica v šoli zaupa, da jo oče grdo pretepa in se čuti dolžno, da zaradi tega primerno ukrepa. Nisem več tista, ki je morala kasneje na sodišču pričati za deklico in jo je zato vsak dan strah srečanja s tem brutalnim in psihično bolnim očetom.

Nisem več tista, ki je vsakodnevno odgovorna za 30 otrok, jih izobražuje, vzgaja in jim hkrati nudi varnost ter ljubezen, a kljub temu njeno delo v družbi ni cenjeno.

Nisem več tista, ki si vsakodnevno govori, da se ni več vredno truditi, a v srcu čuti, da se mora – zaradi otrok.

Nisem več pod neprestanim psihičnim pritiskom zaradi staršev, vodstva in ministrstva. Ne izgorevam zaradi nenehnih novih projektov in obveznosti in za svoje delo sem pošteno plačana. Ooo ja, osvobodila sem se!

V šestih letih sem prišla do točke, ko sem si želela samo še pobegniti od tega norega sistema. Zaradi svoje delavnosti sem si poleg službe v zadnjih nekaj letih uspela ustvariti svoj izhod v sili. Ni bilo enostavno, a vztrajala sem, saj sem imela občutek, da si kupujem svobodo. Poznam veliko odličnih učiteljic, ki so nezadovoljne, nesrečne, zdelane, pregorele in med njimi je veliko takšnih, ki neprestano razmišljajo o tem, da bi odšle, vendar žal izhoda v sili nimajo. Zato ostajajo. V sistemu. V kolesju ničvrednosti in vsesplošne norosti.

Če se jim bo kdaj ponudila priložnost, bodo odšle. Brez razmišljanja in oziranja nazaj. Vesela bom za vsako, ki se bo osvobodila, a hkrati me je strah, ker vem, da bodo v šoli ostajale samo tiste, ki jim je vseeno za učence in kvalitetno opravljeno delo in tiste, ki so bile včasih učiteljice z dušo in srcem, a se je sistem z njimi več let grdo igral in norčeval, da so se naučile na to pozabiti.

Šolski sistem ne funkcionira. Vendar najslabše šele prihaja. In v tem trenutku zopet čutim, da težko diham. Groza me je, ko pomislim, kakšna prihodnost nas čaka, pravzaprav naše otroke. Med učitelji vlada splošno nezadovoljstvo. Motivacija za delo jim upravičeno iz dneva v dan pada, ker niso pošteno plačani, ker njihovo delo ni cenjeno. Šolstvo se počasi spreminja v industrijo na normo. Otroci postajajo samo številke. Še nekaj let in bom v ta kaos poslala svoje otroke.

Zagotovo bom tudi sama ena izmed staršev, ki si bodo obupano želeli sprememb v šolstvu. Vendar pri tem ne bom nikoli pozabila, da si tega želijo tudi učitelji. Oni so tisti, ki so tam zaradi naših otrok in si za njih želijo najboljše, vendar vem, da z zvezanimi rokami in nogami ležijo na tleh, medtem ko vsi drugi veselo teptajo po njih. Vem, ker sem nedavno ležala skupaj z njimi.

Morda ravno zaradi tega bolj razumem, da podpora učiteljem pravzaprav pomeni skrb za naše otroke. Iz izkušenj vem, da je v šolstvu še vedno ogromno takšnih učiteljev, ki svoje delo opravljajo dobro, vestno in s srcem. Da je veliko takšnih, ki delajo več, kot so plačani. Veliko več. Vem, kaj vse lahko tak učitelj da otrokom in koliko jim da tisti, ki vsakodnevno vstopa v izobraževalno stavbo samo zato, da naredi kar je nujno.

Vem, kako pomembno vlogo ima lahko učitelj v otrokovem življenju. Vem, da bosta moja otroka skoraj polovico dneva preživela s svojim učiteljem. Vem, da je učitelj tisti, ki bo ju bo v tem času izobraževal, za njiju skrbel in ju tudi vzgajal. Zato vem, da je ravno učiteljevo delo tisto, ki bi moralo biti v naši družbi med bolj cenjenimi. 

Danes, tako kot vsak dan v letu, podpiram učitelje, ostajam z njimi na istem bregu reke in jim z veseljem dam vedeti, da jih spoštujem in neizmerno cenim izjemno delo, ki ga opravljajo. Sama nisem zdržala v tem sistemu. Morda zato, ker nikoli ne bi mogla otrokom nuditi manj, kot si zaslužijo ali pa zato, ker sem vedela, da si sama zaslužim več. Želim pa si, da kljub vsemu v njem zdržite vsi tisti učitelji, ki se še vedno zavedate, da je vaš poklic ni samo poklic, ampak veliko poslanstvo.

Pomagajmo jim! Za naše otroke gre.

 


“Normalen človek sistema ne more prenašati, to je poniževanje otrok, učiteljev in staršev!” To so besede enega izmed boljših opisov trenutnega stanja slovenskega šolstva, ki si ga lahko preberete tukaj.

Odrasli ničesar ne razumejo

Antonie de Saint-Exupery: Mali princ

 

Ko mi je bilo šest let, sem v knjigi o pragozdu z naslovom “Resnične zgodbe” videl sijajno podobo. Prikazovala je boo, ki požira neko žival. Tule je kopija te risbe.

boa

V knjigi je pisalo: “Boe pogoltnejo ves plen hkrati, ne da bi ga prežvečile. Potem se ne morejo niti premakniti in spe šest mesecev, dokler zalogaja ne prebavijo.”

Tiste čase sem veliko premišljeval o prigodah v džungli in posrečilo se mi je, da sem z barvnim svinčnikom narisal svojo prvo risbo. Risbo številka 1. Bila je takale:

untitled4.png

Pokazal sem svojo umetnino odraslim in jih vprašal, ali jih je moje risbe kaj strah.

Odgovorili so mi: “Zakaj bi se bali klobuka?”

Vendar tisto na sliki ni bil klobuk! Bila je boa, ki prebavlja slona! Da bi podobo lahko razumeli odrasli, sem torej narisal še boo od znotraj. Odraslim je treba zmeraj razlagati. Moja risba številka 2 je bila takale:

0_BXqqtWPSnYsLAx-f

Toda odrasli so mi svetovali, naj nikar več ne rišem kač ne od znotraj ne od zunaj in da se naj rajši poprimem zemljepisa, zgodovine, matematike in slovnice. Tako sem se s šestimi leti odrekel bleščeči slikarski prihodnosti. Neuspeh z risbama 1 in 2 mi je vzel pogum. Odrasli sami od sebe nikoli ničesar ne razumejo in otrokom je mučno, če morajo kar naprej nekaj razlagati.


S temi besedami se začne Mali princ. Besede, ki so tako preproste, morda komu čisto brez pomena, so name takoj naredile velik vtis.

Razmišljam o otrocih. To so res posebna, čudovita bitja, ki imajo v sebi veliko več, kot odrasli mislimo. Že od nekdaj sem mnenja, da jih odrasli podcenjujemo. Vedno.

Poleg tega jih po večini ne razumemo ali kar je še huje, niti ne poskušamo razumeti. Premalokrat se postavimo v njihov svet in v njem skupaj z njimi brezskrbno zaplešemo. Otroci so neverjetni! Ta njihova domišljija, ta njihov svet je zavidanja vreden. Vidijo, občutijo tako drugače kot mi, zdolgočasni odrasli.

Včeraj smo bili na sprehodu. Kar naenkrat Zoja od veselja poskoči in zavpije: “Mami, poglej ga zajček!” “Kje?!” se razveselim še jaz. Iskala sem tega zajčka. Predstavljala sem si ga, kako z veliko težavo skače po globokem snegu, da bi našel zatočišče v gozdu. A bolj ko sem ga iskala, manj sem videla.

Ko je Zoja opazila, da zajčka iščem nekje v daljavi in ne tam, kjer je dejansko bil, je z besedami potrpežljivo usmerila moj pogled na veliko gmoto snega. Sedaj sta dva para oči gledala v isto smer, a videla povsem različni stvari.

“Poglej ga, mami! Tukaj je!” je vpila od navdušenja. Strmela sem v kup s ceste odrinjenega snega in se spraševala, kje bi sedaj morala videti tega presnetega zajca.

“Kje Zoja?” sem jo že malo nestrpno vprašala. Vzela si je čas in me popeljala v svoj svet. Vzela sem si čas in ji sledila. Natančno mi je pokazala, kje ima zajec ušesa, kje ima smrček in kje sprednje tačke. In da stoji na zadnjih tačkah, kot da bi prosil za korenček,  je rekla. Gledala sem, poslušala svojo malo učiteljico in po nekaj minutah sem ga zagledala. “Ojooj, ogromen je”, sem se ga kar malo ustrašila, saj me je za trenutek prevzel občutek, ki ga je verjetno v sebi nosil Donnie Darko. Le kako, da nisem tega zajca opazila že prej?

Res, odrasli sami po sebi ničesar ne razumemo. Sprašujem se, kdaj na naši poti smo izgubili to sposobnost doživljanja sveta drugače? Kdaj smo nhali okolico sprejemati z navdušenjem in z vsemi čutili? Kdaj smo postali slepi za svet okoli nas? Zakaj vidimo samo še tisto, kar je pomembno? In – ali je to sploh zares pomembno? Kdaj smo se se znašli v tem nesmiselnem kalupu? So nas vanj, z mislijo, da nam pomagajo, zaprli naši starši in drugi odrasli? Koliko krivice so nam naredili? In koliko krivice sedaj mi delamo našim otrokom samo zato, ker  smo zrasli in odrasli ter se več ne spominjamo, kako lepo je bilo, ko je bil svet še poln barv in v njem ni vladalo le 50 odtenkov sive.

Kolikokrat se zgodi, da nas otroci želijo popeljati v svoj svet, želijo si, da smo tam z njimi in da z njimi doživljamo vse lepote in čudesa.  Da z njimi srkamo vsa čudesa in lepote. Da se ustavimo in opazujemo velikega (strašnega) zajca ob cesti? In kolikokrat smo mi samo odrasli, ki poleg navdušenega otroka kimamo in iz ust spuščamo razne medmete, s katerimi pravzaprav več kot očitno sporočamo, da smo na povsem drugem planetu. “Mmmmmhm. Ahaaa. Uuuwauuuu.” Včasih izustimo še kakšno besedo, kot na primer: “Super.” A hkrati nimamo pojma, kaj je super, saj smo preveč zatopljeni v svoj odrasel, nadvse pomemben svet.

Vzemimo si čas. Ustavimo se. Potopimo se v njihov svet. Poskušajmo jih razumeti. Sprva jih bomo morali prositi, da nam pomagajo in naj bodo potrpežljivi. A sčasoma si bomo skupaj z njimi vtrli svojo pot nazaj. Morda bomo takrat lažje razumeli…

Ne pozabite – vsi še vedno lahko vidimo slona znotraj boe ali velikega zajca ob cesti, samo če si tega želimo.

Se nadaljuje….

 

Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš

Danes sem z otrokoma poslušala pravljice. Tiste, ki sem jih pred leti pripravila za svoje učence – za sprostitev, nagrado ali pa kar tako.

Sama še spadam v tisto generacijo ljudi, ki so jim starši uspešno vcepili v glavo misel, ki me še vedno prepogosto spremlja:

Kaj bodo pa drugi rekli?

V moji podzavesti je ta misel tako močno usidrana, da je bila zaradi nje pogosto načeta moja samozavest.

Vsako leto po malo se te miselnosti malo po malo osvobajam.

Zakaj se mi zdi pomembno, da se je znebim?

Najbolje vam bo na moje vprašanje vprašanje odgovorila spodnja kratka slovenska ljudska pravljica.

PREBERITE JO, NE BO VAM ŽAL!

https://touche.si/2018/01/03/vsem-ljudem-nikoli-ne-ustrezes/

Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš ali

Kako sta oče in sin gnala osla

Oče in sin sta se namenila prodat osla. Gnala sta ga na semenj, a semenj je bil kar precej daleč od tiste vasi. Pa pravi oče sinu: “Poslušaj, ti si še majhen, težko boš hodil. Zlezi na osla, da ti bo lažje.”

Sinko res zajaha osla pa gresta naprej.

Kmalu prideta v prvo vas. Na cesti srečata veliko ljudi. Ta jo maha sem, drugi tja, gledajo, govorijo pa pravi eden: “Poglejte, no, tistega otroka tam! Na oslu sedi, jaha, oče se pa zadaj vleče. Mali naj hodi, saj je še mlad!”

Pravi oče: “Slišiš sinko, zlati moj. Pojdi dol pa se jaz usedem na osla.”

In sinko res razjaha osla, oče sede nanj in gresta naprej.

Prideta v drugo vas. Na cesti je spet vse polno ljudi. Pa slišita, kako eden pravi: “Poglejte, poglejte ga, tistega deca! Sam se je usedel na osla, otrok pa zadaj teče!”

Je rekel oče: “Si slišal? Kaj pa zdaj?”

Nič. Šla sta skozi tretjo vas, ampak tako, da sta osla gnala kar praznega.

Ljudje pa spet: “Če nista ta dva bedaka! Osla ženeta pa kar praznega! Vsaj eden bi ga jahal, če ne oba!

Zdaj se oče ustavi: “Pa kaj naj narediva? Tako ni prav, tako ni prav in tako ni prav! Najbolje bo, da ga res zajahava oba.”

Zlezeta na osla in gresta naprej.

Nekdo tam na cesti pa spet: “Uboga živalca! Se vam nič ne smili? Pa saj komaj še gre! Oh, kakšni so danes ljudje!”

Oče ustavi osla, zleze na tla in pravi: “Tako je sinko vidiš, da vsem ljudem nikoli ne ustrežeš. Nič ni prav. Niti prazen osel, niti eden gor, niti dva gor, niti nič! Jah, vsem ljudem se res ne da ustreči!”


Slovenska ljudska: Kako sta oče in sin gnala osla

Pravijo, da…

Pravijo, da boš to, kar počneš prvi dan v letu, počel celo leto.

Sama na splošno ne verjamem stvarem, ki jih ljudje pravijo. Velikokrat vstanem z levo nogo, pas tem ni pogojen moj cel dan. Pogosto me srbijo dlani pa mi še nihče ni prinesel denarja. Na pust sem še vsako leto šivala pa k naši hiši še niso prišle kače.

Vse kar ljudje pravijo, pa naj gre za vraže ali trače, jemljem z veliko rezervo. Kljub temu raje ne bom tvegala in na novega leta dan počela neumnosti.

Prvi dan v letu se bom zbudila v naši veliki skupni postelji. Pogledala bom na levo, kjer bom videla svojega dragega moža in najino malo, že veliko princesko. Na moji desni roki bo kot po navadi, ves umirjen, spal najin fantek. Poleg postelje pa bo v znak, da ve, da sem se prebudila, glasno vdihnil in izdihnil naš kosmati čuvaj.

Ko se bomo vsi prebudili, se bomo skotalili s postelje in še pred zajtrkom nekaj časa skupaj igrali. Skupna jutra, brez hitenja, so resnično najlepša.

Vzela si bom nekaj minutk zase, v miru spila kavo in se malo uredila, saj si bom, tako kot vsak dan, tudi danes želela, da bo svoj pogled ustavil na meni in mi tiho zašepetal: Lepa si.

Po zajtrku se bomo odpravili na sprehod. Uživali bomo na svežem zraku, lepem vremenu in ptičjem petju. V mislih bom objemala naravo in se ji kot že velikokrat poprej zahvaljevala za vse, kar nam da.

Ko bosta otroka spala, se bom z velikim veseljem posvetila tudi delu – zadovoljna, ker sem ga v lanskem letu imela veliko, z upanjem in željo, da bo tudi v novem letu tako.

Zvečer se bom ulegla v posteljo in hvaležna za vse, kar imam, spoznala, da je moja največja želja, da vse ostane tako kot je.

Upam, da je res tako, kot pravijo: To, kar počneš prvi dan v letu,  boš počel celo leto. Da pa bo ta rek zagotovo držal, bom vse našteto ponovila še naslednji dan in dan za tem in dan za tem… In dan za tem.


V novo leto stopam z majhnimi željami.

Želim si, da bom vedno imela čas za družino in naravo, čas za igro in smeh. Želim si nekaj trenutkov v dnevu, ko bom lahko v miru do konca spila svojo kavo. Želim si družbe tistih ljudi, ki samo s svojim obstojem moj dan obrnejo na bolje.  Želim si časa za delo in za nove ideje. Predvsem pa si želim, da bi bili vsi še naprej oviti v odejo zdravja in medsebojne ljubezni.

Želim si, da nikoli ne bi pozabila, da se sreča začne z majhnimi željami, za katere se nekoč izkaže, da so zelo velike.

Naj se vse majhne želje uresničijo tudi vam.

 

SREČNO 2018!

 

Nina

Nesramneži na spletu

Zadnjič sem brala o tem, kako bi morali na vseh facebook straneh, ki so namenjene prodaji, napisati cene izdelka in kako ni prav, oziroma je za morebitne stranke moteče, da pišejo pod komentarje vprašanja o ceni izdelka, na tak komentar pa dobijo s strani prodajalca odgovor, da bodo informacije o ceni prejeli na zasebno sporočilo.

Brala sem tudi komentarje na ta članek in javilo se je kar precej takšnih, ki so napisali, da cene namenoma ne objavijo zaradi nesramnih komentarjev, ki jih dobijo in krega, ki nato zaradi tega nastane. Vesela sem, da nimam takšnih izkušenj in priznam, da nisem čisto razumela, kaj s tem mislijo.

Včeraj sem v svoj inbox dobila posebne vrste sporočilo. Veliko mojih strank mi piše, kadar kje drugje na spletu zasledijo izdelke, ki so podobni Nitkinim. Vse kaže, da to moje stranke, sledilce precej jezi.

Zaradi tega sporočila so me kliki na miški popeljali na stran ene izmed ustvarjalk. Punca tudi šiva, kako pak, katera pa še ne? Ogledam si izdelek in preberem nekaj komentarjev. Med luštnimi besedami za njeno dušo, je bil tudi oster komentar na ceno njenega izdelka. Nesramnost se je močno čutila v besedah, ki jih je gospa uporabila za izražanje svojega mnenja, za katerega je pravzaprav ni nihče vprašal.

Ustvarjalka ji je z nekaj klicaji v svojem odgovoru jezno razložila, zakaj je cena takšna kot je, a gospa kljub temu ni odnehala. S svojimi nesramnimi, posmehujočimi komentarji je nadaljevala.

Uf, predstavljam si, kako so morali ustvarjalko komentarji ujeziti. V izdelek, ki ga je naredila, je res vložila veliko časa in truda, kar bi lahko opazil tudi vsak laik. Po mojem mnenju je postavila celo prenizko ceno. Ampak to je že druga zgodba, druga tema. O tem morda kdaj drugič.

Primer s ceno, ki sem ga opisala zgoraj je pravzaprav ena izmed milejših oblik nesramnosti, vendar me je kljub temu cel dan silil k razmišljanju o nesramnežih na spletu. O tem, kako znajo biti ljudje nesramni, surovi, brezobrazni in popolnoma nič človeški. Brez razmišljanja si upajo povedati čisto vse, kar jim leži na duši. Imam pravico povedati svoje mnenje – je pogost odgovor nesramnežev. Zagotovo je res. Imajo pravico. Vsak jo ima. Vendar se sprašujem, kakšen človek moraš biti, da se niti za trenutek ne znaš postaviti v kožo nekoga drugega, da ne pomisliš, da boš s svojimi lahkomiselnimi besedami in razmišljanjem lahko nekoga zelo prizadel, da se ne vprašaš, kako bi se ti počutil, če bi tebi nekdo namenil takšne besede.

Brez razmišljanja lahko nesramneži, ki se, mimogrede, spoznajo na VSE, povedo svoje mnenje. Vse kaže, da sevanje, ki prihaja iz računalniškega ekrana ljudi spremeni v posebne primerke brez kančka empatije, razumevanja ali pa celo tistega morda starinskega razmišljanja: “Ne oglašaj se, če te ni nihče vprašal.”

No, pa da se vrnem k zgodbi s ceno, ki mi je danes dala misliti. To zgodbo s spleta sem povezala z zgodbo iz resničnega življenja.

Zadnjič sem šla v trgovino, ker sem nujno in takoj potrebovala toplo kapo. Ni bilo časa iskati najlepše in najugodnejše, zato sem šla v prvo športno trgovino v Kranjski Gori, se zapodila naravnost k regalu s kapami in se že med hojo odločila za barvo kape. Na hitro sem pogledala tistih nekaj, ki sem jih še imela na izbiro, pomerila prvo, ki se mi je zdela ok in odvihrala proti blagajni. Šoping pa tak!

Ko sem stopala do blagajne, sem mimogrede pogledala še na listek s ceno, ki me je v tretnutku zabremzal, obrnil za 180 stopinj in že sem korakala nazaj k regalom. Kapa je bila 65€.

Res je, da že dolgo nisem nič kupovala zase in prepričana sem, da me je čas precej povozil, a cena me je kljub temu šokirala. Ne morem si privoščiti takšne kape. Odnesla sem jo nazaj in odšla proti izhodu trgovine. Prodajalka je videla mojo odločnost ob prihodu, izbiri kape pa tudi kako odločno sem jo nesla nazaj na regal, zato me je vprašala, kaj ni v redu. Ne, pravzaprav je vse v redu, sem pomislila. Ta kapa pač ni zame. Zagotovo imajo meni primernejšo kje drugje. Prijazno sem ji razložila, da je kapa zame malo predraga, da vseeno hvala lepa in na svidenje.

Sem se pa danes vprašala, kako bi tista gospa, o kateri sem razlagala na začetku, reagirala v taki situaciji.

Verjetno bi videla bi ceno izdelka in bi brez, da bi jo kdorkoli kaj vprašal, poiskala prvo prodajalko in ji povedala, da 65€ ni primerna cena za kapo. Verjetno bi v precej glasnem in še bolj nesramnem tonu dodala, če so sploh normalni, da prodajajo kapo za takšno ceno. Ko bi ji prodajalka nekako želela razložiti, zakaj je tako, bi jo samo še bolj zaničujoče napadla: ”Ne rabite mi razlagati, ker tudi jaz štrikam kape in točno vem, za kakšen denar se jo lahko naredi. Navadni oderuhi ste! Ha, naivnost nas danes lahko precej stane.”

Pri vsem tem bi tako samozavestno stala pred prodajalko, jo gledala v oči, spremljala, kako se neugodno počuti, a kljub temu nadaljevala z besedami, za katere je ni nihče vprašal. Vse to bi naredila s takšnim veseljem in ponosom, kot je udrihala po tipkovnici.

A bi? Mislite, da bi res? So na svetu tudi takšni ljudje, ki so tako nesramni, ko nekomu zrejo v oči ali znajo otresati s svojim jezikom samo za ščitom ekrana?

Morda mislijo, da je ekran pred njimi naprava za čiščenje njihove duše. Napišem, užalim, zmerjam, vse to zato, ker pač lahko, ker je to vendarle moja pravica, saj živimo v demokraciji, za božjo voljo! Nato pa enostavno zaprem računalnik in grem. Nimam slabe vesti. Moja duša je čista. Sem pač povedal, kar si mislim. Nekoga sem užalil? Njegov problem, če ne sprejme kritike.

Dragi moji, ekran prav ničesar ne omili. Ekran je pravzaprav tisti, ki omogoča, da še večje število ljudi vidi, kakšen kreten si. Tudi tisti, ki te ne poznajo in tega še ne vedo. Nesramne besede so niso samo izrečene, so napisane, so črne na belem. Če se ne znaš vzdržati slabih komentarjev zaradi drugih, potrudi se in se jih vzdrži zaradi sebe, saj z besedami, ki jih tako veselo udrihaš po tipkovnici največ sporočaš o sebi. In ne pozabi, da nikoli ne mečeš dreka v nekoga drugega pač pa se z njim vedno mažeš po svojem obrazu.


Safe.si je točka osveščanja otrok in najstnikov o varni rabi interneta in mobilnih naprav. Med drugimi izredno uporabnimi in poučnimi vsebinami govorijo tudi o spletnem bontonu oziroma spletni etiki. Strinjam se, da je otroke treba podučiti tudi o tem, vendar ko prebiram komentarje na spletu, se mi zdi, da več učenja na tem področju potrebujejo nekateri odrasli, zato kopiram en del njihovega besedila.

“Tudi na spletu in pri uporabi mobilnega telefona in spleta veljajo pravila lepega vedenja, ki jim rečemo spletna/mobilna etika oz. bonton. To so pravila obnašanja na spletu. Spletna etika pomeni vzorno in odgovorno vedenje na internetu in tak odnos do drugih ljudi, kot ga želiš zase.

Spodaj so našteta osnovna pravila spletnega in mobilnega bontona in tudi tista vedenja, ki se jim moraš vsekakor izogniti, saj so neetična.

  • Pri komuniciranju prek mobilnega telefona in spleta upoštevaj bonton, bodi strpen in prijazen. Obnašaj se tako, kot želiš, da se drugi do tebe. 
  • Česar ne bi rekel v živo, ne natipkaj online! Ne skrivaj se za anonimnostjo, za zaslonom. Na spletu smo pogosto lažje nesramni do drugih, saj svoji žrtvi ne gledamo v obraz, to pa ne pomeni, da je tako kaj lažje žrtvi! Poleg tega pa na anomimnost pri takih stvareh ne gre računati, saj puščamo elektronske sledi.
  • Osebo, ki jo želiš fotografirati s svojim mobilnim telefonom, prej vprašaj za dovoljenje. Mogoče ji ni do tega oz. se počuti neprijetno.
  • Ne peri umazanega perila na spletu. Prepiranje, razčiščevanje sporov, konfliktov, družinskih nesoglasij, nesporazumov s prijatelji, znanci in neznanci ne paše na splet. O teh stvareh se raje pogovorimo v živo, kjer ni tako številčnega občinstva kot na spletu.
  • Ko si z nekom v družbi, se posvečaj tej osebi in ne preverjaj neprestano, kaj se dogaja na tvojem mobilnem telefonu, Facebooku … Pogovarjanje po telefonu, pošiljanje sporočil, preverjanje telefona, ko si z nekom v družbi, je nevljudno in gre tudi večini ljudi zelo na živce.
  • Ne širi nestrpnosti in sovražnega govora na spletu! Širjenje sovražnosti na spletu je kaznivo dejanje. Ne počni tega, če pa naletiš na take vsebine, jih prijavi na Spletno oko.” (vir: http://www.safe.si)

 

Ne bom pogrešala…

Danes je za mano še ena težka noč. Lenart se je zbujal na 15 – 30 minut. Jokal. Predvidevam, da mu rastejo zobki. Psihično se pripravljam na noči, ki bodo sledile, saj vem, da ta zagotovo ni edina.

Vesela sem, da imam dva zdrava otroka in vsak dan se zavedam, da je zdravje resnično naše največje bogastvo. Vedno se po naporni noči, po napornem dnevu potolažim z besedami: “Zdrava sta.” Ne samo, da to rečem – te besede tudi začutim. Tako močno, kot sem v nosečnosti čutila tiste besede, s katerimi ljudje zaključijo pogovor, ko okorno bodočo mamico povprašajo po spolu otroka.

Zanima jih, kdo se skriva v trebuščku ali vprašajo zgolj iz navade ali pa samo zato, da nekaj rečejo. Nekateri gredo celo stopničko višje in mamici zastavijo vprašanje: “Kaj si pa bolj želiš?” Ali pa že kar sami povedo: “Verjetno si želiš fantka, glede nato, da imate že eno punčko.” A na koncu ta nesmiselni pogovor vedno skupaj zaključimo s tako klišejskim stavkom: “Pa saj sploh ni važno, le da bo otrok zdrav.”

Nihče ne čuti teh besed bolj močno, kot jih čuti mama, ki pod srcem nosi še nerojenega otroka. In točno tako močno čutim hvaležnost, ko se v mislih vsak dan zahvalim višjim silam, ker sta moja otroka zdrava in ker sva zdrava tudi midva. Vse bom prenesla, samo da bomo zdravi.

A kljub temu pridejo naporni dnevi oziroma pri nas so naporne predvsem noči. Človek bi mislil, da sem se po vseh teh letih že navadila, vendar resnica je, da mi vrsta zaporednih nočnih zbujanj načenja domišljijski lik super mame, ki zmore in prenese vse. Smili se mi otrok, ki ima težave, a tam nekje na sredi noči, ki je prepletena z zbujanjem in jokanjem, se pričnem smiliti še sama sebi. Tako pač je. Iskreno. Priznam.

Ko sem danes ponoči tolažila svojega malega princa, so mi po glavi hitele najrazličnejše misli. Seveda je bila večina teh usmerjena nanj in v to, da moram ostati mirna in mu pomagati kolikor se da. V trenutku, ko je prišel miren interval in sva oba leže počasi tonila v spanec, so se v mojih mislih pojavile še besede, ki sem jih v zadnjih letih že kar nekajkrat slišala.

“Uživaj sedaj, ko sta majhna. Boš videla, ko bosta zrasla, boš še pogrešala te čase.”

Hmmm. Zanimivo razmišljanje. Res. Velikokrat sem imela v mislih to modrost. Besede so me spremljale, ko nam je bilo lepo in tudi takrat, ko so stvari postale malce bolj naporne. Ta izredno pameten nasvet sem v vseh teh letih nekako ponotranjila. Dnevi res minevajo s svetlobno hitrostjo in otroka boste prehitro zrasla. Še dvakrat bom šla spat in že bosta v šoli. In nato še dvakrat pa me ne bosta več potrebovala. Groza. Mi gre na jok, že ko samo pomislim na to.

Res je, marsikaj bom pogrešala. A danes sem si kljub temu končno nehala zatiskati oči in si odkrito priznala, da je to zagotovo najbolj butast nasvet, kar sem jih kdaj dobila.DSC01664Prepričana sem, da ne bom pogrešala dolgega obdobja, ko se Zoja kar nekajkrat na noč zbudila v histeričnem joku. Ne bom pogrešala tega, da sva jo s težavo umirila šele takrat, ko je histerično pričel jokati tudi Lenart. Ne bom pogrešala vseh noči, ko sem z njima, vsa nemočna, jokala tudi jaz.

Ne bom pogrešala niti ene težave, ki smo jih imeli zaradi Zojinega spanja. Prav nič ne bom pogrešala občutkov, ko sem se bala večera, ker sem vedela, kaj me čaka.

Ne bom pogrešala vseh nasvetov, ki sem jih  dobila od mamic, ki nikoli niso imele podobne izkušnje. In niti za trenutek ne bom pogrešala, kako nesposobno sem se zaradi večine njihovih izjav počutila.

Ne bom pogrešala juter, ko me zaradi neprespanosti močno tišči v prsih, boli me glava in na splošno se počutim, kot da sem celo noč nekje žurala in popila kar nekaj kozarčkov rujnega preveč. Oh ne. Zagotovo ne bom pogrešala teh občutkov.

Ne bom pogrešala dni, ko imam s težavo odprte oči in kmalu po dvanajsti uri že razmišljam, kako moram spiti še eno kavo, da bom zdržala do štirih. Ob štirih pa še eno, da bom pri življenju do osmih.

Ne bom pogrešala dejstva, da mineva že tretje leto, odkar se zbujam minimalno 5x na noč in da se tako klavrni noči pri nas dejansko reče dobra noč.

Danes sem se, vsa utrujena, odločila, da ne bom pogrešala ničesar. Odločila sem se tudi, da ne bom niti žalovala za lepimi trenutki, ki jih vsak dan doživimo. Živela bom le za sedanjost in ne bom se ozirala nazaj niti naprej.

Vendar kljub tako odlični odločitvi priznam, da si bom ob nočeh, kot je bila današnja, vedno po tihem želela časa, ko se bo stanje tudi v naši družinici normaliziralo. Zjutraj pa bom v njegovem objemu glasno in brez sramu priznala, da se iskreno veselim noči, ki jo bomo normalno prespali tudi mi.