Pravijo, da…

Pravijo, da boš to, kar počneš prvi dan v letu, počel celo leto.

Sama na splošno ne verjamem stvarem, ki jih ljudje pravijo. Velikokrat vstanem z levo nogo, pas tem ni pogojen moj cel dan. Pogosto me srbijo dlani pa mi še nihče ni prinesel denarja. Na pust sem še vsako leto šivala pa k naši hiši še niso prišle kače.

Vse kar ljudje pravijo, pa naj gre za vraže ali trače, jemljem z veliko rezervo. Kljub temu raje ne bom tvegala in na novega leta dan počela neumnosti.

Prvi dan v letu se bom zbudila v naši veliki skupni postelji. Pogledala bom na levo, kjer bom videla svojega dragega moža in najino malo, že veliko princesko. Na moji desni roki bo kot po navadi, ves umirjen, spal najin fantek. Poleg postelje pa bo v znak, da ve, da sem se prebudila, glasno vdihnil in izdihnil naš kosmati čuvaj.

Ko se bomo vsi prebudili, se bomo skotalili s postelje in še pred zajtrkom nekaj časa skupaj igrali. Skupna jutra, brez hitenja, so resnično najlepša.

Vzela si bom nekaj minutk zase, v miru spila kavo in se malo uredila, saj si bom, tako kot vsak dan, tudi danes želela, da bo svoj pogled ustavil na meni in mi tiho zašepetal: Lepa si.

Po zajtrku se bomo odpravili na sprehod. Uživali bomo na svežem zraku, lepem vremenu in ptičjem petju. V mislih bom objemala naravo in se ji kot že velikokrat poprej zahvaljevala za vse, kar nam da.

Ko bosta otroka spala, se bom z velikim veseljem posvetila tudi delu – zadovoljna, ker sem ga v lanskem letu imela veliko, z upanjem in željo, da bo tudi v novem letu tako.

Zvečer se bom ulegla v posteljo in hvaležna za vse, kar imam, spoznala, da je moja največja želja, da vse ostane tako kot je.

Upam, da je res tako, kot pravijo: To, kar počneš prvi dan v letu,  boš počel celo leto. Da pa bo ta rek zagotovo držal, bom vse našteto ponovila še naslednji dan in dan za tem in dan za tem… In dan za tem.


V novo leto stopam z majhnimi željami.

Želim si, da bom vedno imela čas za družino in naravo, čas za igro in smeh. Želim si nekaj trenutkov v dnevu, ko bom lahko v miru do konca spila svojo kavo. Želim si družbe tistih ljudi, ki samo s svojim obstojem moj dan obrnejo na bolje.  Želim si časa za delo in za nove ideje. Predvsem pa si želim, da bi bili vsi še naprej oviti v odejo zdravja in medsebojne ljubezni.

Želim si, da nikoli ne bi pozabila, da se sreča začne z majhnimi željami, za katere se nekoč izkaže, da so zelo velike.

Naj se vse majhne želje uresničijo tudi vam.

 

SREČNO 2018!

 

Nina

Nesramneži na spletu

Zadnjič sem brala o tem, kako bi morali na vseh facebook straneh, ki so namenjene prodaji, napisati cene izdelka in kako ni prav, oziroma je za morebitne stranke moteče, da pišejo pod komentarje vprašanja o ceni izdelka, na tak komentar pa dobijo s strani prodajalca odgovor, da bodo informacije o ceni prejeli na zasebno sporočilo.

Brala sem tudi komentarje na ta članek in javilo se je kar precej takšnih, ki so napisali, da cene namenoma ne objavijo zaradi nesramnih komentarjev, ki jih dobijo in krega, ki nato zaradi tega nastane. Vesela sem, da nimam takšnih izkušenj in priznam, da nisem čisto razumela, kaj s tem mislijo.

Včeraj sem v svoj inbox dobila posebne vrste sporočilo. Veliko mojih strank mi piše, kadar kje drugje na spletu zasledijo izdelke, ki so podobni Nitkinim. Vse kaže, da to moje stranke, sledilce precej jezi.

Zaradi tega sporočila so me kliki na miški popeljali na stran ene izmed ustvarjalk. Punca tudi šiva, kako pak, katera pa še ne? Ogledam si izdelek in preberem nekaj komentarjev. Med luštnimi besedami za njeno dušo, je bil tudi oster komentar na ceno njenega izdelka. Nesramnost se je močno čutila v besedah, ki jih je gospa uporabila za izražanje svojega mnenja, za katerega je pravzaprav ni nihče vprašal.

Ustvarjalka ji je z nekaj klicaji v svojem odgovoru jezno razložila, zakaj je cena takšna kot je, a gospa kljub temu ni odnehala. S svojimi nesramnimi, posmehujočimi komentarji je nadaljevala.

Uf, predstavljam si, kako so morali ustvarjalko komentarji ujeziti. V izdelek, ki ga je naredila, je res vložila veliko časa in truda, kar bi lahko opazil tudi vsak laik. Po mojem mnenju je postavila celo prenizko ceno. Ampak to je že druga zgodba, druga tema. O tem morda kdaj drugič.

Primer s ceno, ki sem ga opisala zgoraj je pravzaprav ena izmed milejših oblik nesramnosti, vendar me je kljub temu cel dan silil k razmišljanju o nesramnežih na spletu. O tem, kako znajo biti ljudje nesramni, surovi, brezobrazni in popolnoma nič človeški. Brez razmišljanja si upajo povedati čisto vse, kar jim leži na duši. Imam pravico povedati svoje mnenje – je pogost odgovor nesramnežev. Zagotovo je res. Imajo pravico. Vsak jo ima. Vendar se sprašujem, kakšen človek moraš biti, da se niti za trenutek ne znaš postaviti v kožo nekoga drugega, da ne pomisliš, da boš s svojimi lahkomiselnimi besedami in razmišljanjem lahko nekoga zelo prizadel, da se ne vprašaš, kako bi se ti počutil, če bi tebi nekdo namenil takšne besede.

Brez razmišljanja lahko nesramneži, ki se, mimogrede, spoznajo na VSE, povedo svoje mnenje. Vse kaže, da sevanje, ki prihaja iz računalniškega ekrana ljudi spremeni v posebne primerke brez kančka empatije, razumevanja ali pa celo tistega morda starinskega razmišljanja: “Ne oglašaj se, če te ni nihče vprašal.”

No, pa da se vrnem k zgodbi s ceno, ki mi je danes dala misliti. To zgodbo s spleta sem povezala z zgodbo iz resničnega življenja.

Zadnjič sem šla v trgovino, ker sem nujno in takoj potrebovala toplo kapo. Ni bilo časa iskati najlepše in najugodnejše, zato sem šla v prvo športno trgovino v Kranjski Gori, se zapodila naravnost k regalu s kapami in se že med hojo odločila za barvo kape. Na hitro sem pogledala tistih nekaj, ki sem jih še imela na izbiro, pomerila prvo, ki se mi je zdela ok in odvihrala proti blagajni. Šoping pa tak!

Ko sem stopala do blagajne, sem mimogrede pogledala še na listek s ceno, ki me je v tretnutku zabremzal, obrnil za 180 stopinj in že sem korakala nazaj k regalom. Kapa je bila 65€.

Res je, da že dolgo nisem nič kupovala zase in prepričana sem, da me je čas precej povozil, a cena me je kljub temu šokirala. Ne morem si privoščiti takšne kape. Odnesla sem jo nazaj in odšla proti izhodu trgovine. Prodajalka je videla mojo odločnost ob prihodu, izbiri kape pa tudi kako odločno sem jo nesla nazaj na regal, zato me je vprašala, kaj ni v redu. Ne, pravzaprav je vse v redu, sem pomislila. Ta kapa pač ni zame. Zagotovo imajo meni primernejšo kje drugje. Prijazno sem ji razložila, da je kapa zame malo predraga, da vseeno hvala lepa in na svidenje.

Sem se pa danes vprašala, kako bi tista gospa, o kateri sem razlagala na začetku, reagirala v taki situaciji.

Verjetno bi videla bi ceno izdelka in bi brez, da bi jo kdorkoli kaj vprašal, poiskala prvo prodajalko in ji povedala, da 65€ ni primerna cena za kapo. Verjetno bi v precej glasnem in še bolj nesramnem tonu dodala, če so sploh normalni, da prodajajo kapo za takšno ceno. Ko bi ji prodajalka nekako želela razložiti, zakaj je tako, bi jo samo še bolj zaničujoče napadla: ”Ne rabite mi razlagati, ker tudi jaz štrikam kape in točno vem, za kakšen denar se jo lahko naredi. Navadni oderuhi ste! Ha, naivnost nas danes lahko precej stane.”

Pri vsem tem bi tako samozavestno stala pred prodajalko, jo gledala v oči, spremljala, kako se neugodno počuti, a kljub temu nadaljevala z besedami, za katere je ni nihče vprašal. Vse to bi naredila s takšnim veseljem in ponosom, kot je udrihala po tipkovnici.

A bi? Mislite, da bi res? So na svetu tudi takšni ljudje, ki so tako nesramni, ko nekomu zrejo v oči ali znajo otresati s svojim jezikom samo za ščitom ekrana?

Morda mislijo, da je ekran pred njimi naprava za čiščenje njihove duše. Napišem, užalim, zmerjam, vse to zato, ker pač lahko, ker je to vendarle moja pravica, saj živimo v demokraciji, za božjo voljo! Nato pa enostavno zaprem računalnik in grem. Nimam slabe vesti. Moja duša je čista. Sem pač povedal, kar si mislim. Nekoga sem užalil? Njegov problem, če ne sprejme kritike.

Dragi moji, ekran prav ničesar ne omili. Ekran je pravzaprav tisti, ki omogoča, da še večje število ljudi vidi, kakšen kreten si. Tudi tisti, ki te ne poznajo in tega še ne vedo. Nesramne besede so niso samo izrečene, so napisane, so črne na belem. Če se ne znaš vzdržati slabih komentarjev zaradi drugih, potrudi se in se jih vzdrži zaradi sebe, saj z besedami, ki jih tako veselo udrihaš po tipkovnici največ sporočaš o sebi. In ne pozabi, da nikoli ne mečeš dreka v nekoga drugega pač pa se z njim vedno mažeš po svojem obrazu.


Safe.si je točka osveščanja otrok in najstnikov o varni rabi interneta in mobilnih naprav. Med drugimi izredno uporabnimi in poučnimi vsebinami govorijo tudi o spletnem bontonu oziroma spletni etiki. Strinjam se, da je otroke treba podučiti tudi o tem, vendar ko prebiram komentarje na spletu, se mi zdi, da več učenja na tem področju potrebujejo nekateri odrasli, zato kopiram en del njihovega besedila.

“Tudi na spletu in pri uporabi mobilnega telefona in spleta veljajo pravila lepega vedenja, ki jim rečemo spletna/mobilna etika oz. bonton. To so pravila obnašanja na spletu. Spletna etika pomeni vzorno in odgovorno vedenje na internetu in tak odnos do drugih ljudi, kot ga želiš zase.

Spodaj so našteta osnovna pravila spletnega in mobilnega bontona in tudi tista vedenja, ki se jim moraš vsekakor izogniti, saj so neetična.

  • Pri komuniciranju prek mobilnega telefona in spleta upoštevaj bonton, bodi strpen in prijazen. Obnašaj se tako, kot želiš, da se drugi do tebe. 
  • Česar ne bi rekel v živo, ne natipkaj online! Ne skrivaj se za anonimnostjo, za zaslonom. Na spletu smo pogosto lažje nesramni do drugih, saj svoji žrtvi ne gledamo v obraz, to pa ne pomeni, da je tako kaj lažje žrtvi! Poleg tega pa na anomimnost pri takih stvareh ne gre računati, saj puščamo elektronske sledi.
  • Osebo, ki jo želiš fotografirati s svojim mobilnim telefonom, prej vprašaj za dovoljenje. Mogoče ji ni do tega oz. se počuti neprijetno.
  • Ne peri umazanega perila na spletu. Prepiranje, razčiščevanje sporov, konfliktov, družinskih nesoglasij, nesporazumov s prijatelji, znanci in neznanci ne paše na splet. O teh stvareh se raje pogovorimo v živo, kjer ni tako številčnega občinstva kot na spletu.
  • Ko si z nekom v družbi, se posvečaj tej osebi in ne preverjaj neprestano, kaj se dogaja na tvojem mobilnem telefonu, Facebooku … Pogovarjanje po telefonu, pošiljanje sporočil, preverjanje telefona, ko si z nekom v družbi, je nevljudno in gre tudi večini ljudi zelo na živce.
  • Ne širi nestrpnosti in sovražnega govora na spletu! Širjenje sovražnosti na spletu je kaznivo dejanje. Ne počni tega, če pa naletiš na take vsebine, jih prijavi na Spletno oko.” (vir: http://www.safe.si)

 

Ne bom pogrešala…

Danes je za mano še ena težka noč. Lenart se je zbujal na 15 – 30 minut. Jokal. Predvidevam, da mu rastejo zobki. Psihično se pripravljam na noči, ki bodo sledile, saj vem, da ta zagotovo ni edina.

Vesela sem, da imam dva zdrava otroka in vsak dan se zavedam, da je zdravje resnično naše največje bogastvo. Vedno se po naporni noči, po napornem dnevu potolažim z besedami: “Zdrava sta.” Ne samo, da to rečem – te besede tudi začutim. Tako močno, kot sem v nosečnosti čutila tiste besede, s katerimi ljudje zaključijo pogovor, ko okorno bodočo mamico povprašajo po spolu otroka.

Zanima jih, kdo se skriva v trebuščku ali vprašajo zgolj iz navade ali pa samo zato, da nekaj rečejo. Nekateri gredo celo stopničko višje in mamici zastavijo vprašanje: “Kaj si pa bolj želiš?” Ali pa že kar sami povedo: “Verjetno si želiš fantka, glede nato, da imate že eno punčko.” A na koncu ta nesmiselni pogovor vedno skupaj zaključimo s tako klišejskim stavkom: “Pa saj sploh ni važno, le da bo otrok zdrav.”

Nihče ne čuti teh besed bolj močno, kot jih čuti mama, ki pod srcem nosi še nerojenega otroka. In točno tako močno čutim hvaležnost, ko se v mislih vsak dan zahvalim višjim silam, ker sta moja otroka zdrava in ker sva zdrava tudi midva. Vse bom prenesla, samo da bomo zdravi.

A kljub temu pridejo naporni dnevi oziroma pri nas so naporne predvsem noči. Človek bi mislil, da sem se po vseh teh letih že navadila, vendar resnica je, da mi vrsta zaporednih nočnih zbujanj načenja domišljijski lik super mame, ki zmore in prenese vse. Smili se mi otrok, ki ima težave, a tam nekje na sredi noči, ki je prepletena z zbujanjem in jokanjem, se pričnem smiliti še sama sebi. Tako pač je. Iskreno. Priznam.

Ko sem danes ponoči tolažila svojega malega princa, so mi po glavi hitele najrazličnejše misli. Seveda je bila večina teh usmerjena nanj in v to, da moram ostati mirna in mu pomagati kolikor se da. V trenutku, ko je prišel miren interval in sva oba leže počasi tonila v spanec, so se v mojih mislih pojavile še besede, ki sem jih v zadnjih letih že kar nekajkrat slišala.

“Uživaj sedaj, ko sta majhna. Boš videla, ko bosta zrasla, boš še pogrešala te čase.”

Hmmm. Zanimivo razmišljanje. Res. Velikokrat sem imela v mislih to modrost. Besede so me spremljale, ko nam je bilo lepo in tudi takrat, ko so stvari postale malce bolj naporne. Ta izredno pameten nasvet sem v vseh teh letih nekako ponotranjila. Dnevi res minevajo s svetlobno hitrostjo in otroka boste prehitro zrasla. Še dvakrat bom šla spat in že bosta v šoli. In nato še dvakrat pa me ne bosta več potrebovala. Groza. Mi gre na jok, že ko samo pomislim na to.

Res je, marsikaj bom pogrešala. A danes sem si kljub temu končno nehala zatiskati oči in si odkrito priznala, da je to zagotovo najbolj butast nasvet, kar sem jih kdaj dobila.DSC01664Prepričana sem, da ne bom pogrešala dolgega obdobja, ko se Zoja kar nekajkrat na noč zbudila v histeričnem joku. Ne bom pogrešala tega, da sva jo s težavo umirila šele takrat, ko je histerično pričel jokati tudi Lenart. Ne bom pogrešala vseh noči, ko sem z njima, vsa nemočna, jokala tudi jaz.

Ne bom pogrešala niti ene težave, ki smo jih imeli zaradi Zojinega spanja. Prav nič ne bom pogrešala občutkov, ko sem se bala večera, ker sem vedela, kaj me čaka.

Ne bom pogrešala vseh nasvetov, ki sem jih  dobila od mamic, ki nikoli niso imele podobne izkušnje. In niti za trenutek ne bom pogrešala, kako nesposobno sem se zaradi večine njihovih izjav počutila.

Ne bom pogrešala juter, ko me zaradi neprespanosti močno tišči v prsih, boli me glava in na splošno se počutim, kot da sem celo noč nekje žurala in popila kar nekaj kozarčkov rujnega preveč. Oh ne. Zagotovo ne bom pogrešala teh občutkov.

Ne bom pogrešala dni, ko imam s težavo odprte oči in kmalu po dvanajsti uri že razmišljam, kako moram spiti še eno kavo, da bom zdržala do štirih. Ob štirih pa še eno, da bom pri življenju do osmih.

Ne bom pogrešala dejstva, da mineva že tretje leto, odkar se zbujam minimalno 5x na noč in da se tako klavrni noči pri nas dejansko reče dobra noč.

Danes sem se, vsa utrujena, odločila, da ne bom pogrešala ničesar. Odločila sem se tudi, da ne bom niti žalovala za lepimi trenutki, ki jih vsak dan doživimo. Živela bom le za sedanjost in ne bom se ozirala nazaj niti naprej.

Vendar kljub tako odlični odločitvi priznam, da si bom ob nočeh, kot je bila današnja, vedno po tihem želela časa, ko se bo stanje tudi v naši družinici normaliziralo. Zjutraj pa bom v njegovem objemu glasno in brez sramu priznala, da se iskreno veselim noči, ki jo bomo normalno prespali tudi mi.

Potniki

Na vsake dva meseca nama celo uspe, da se po uspavanju otrok zbudiva, preseliva na kavč in v miru pogledava en film.

Sama zelo rada gledam dobre filme, predvsem drame. “Itak, to ste pa babe!” reče moj mož. Ja, no… Prav, pa smo. Filmi, ki so popolnoma življenjski in realni, lahko v meni naredijo velik premik. O dobri zgodbi navadno premišljujem še kak teden in vedno pridem do kakšnega novega spoznanja ali osvežim starega. In to je zame rezultat gledanja filma. Če tega ni, je film samo ura in pol stran vrženega časa.

Seveda se tudi zelo rada nasmejem ob dobri komediji. Obožujem trilerje in filme, ki mi prikažejo neko zgodbo, ki jo začutim, se vanjo vživim in ji popolnoma zaupam, na koncu pa ugotovim, da sem bila ves čas v zmoti.

Vsake toliko si vzamem nekaj časa in grem na lov za dober film. Pri tem mi najbolj pomaga Imdb. Tam preberem kratko vsebino filma, pogledam žanr, sorodne filme in tudi oceno filma, čeprav vem, da je ta največkrat povsem irelevantna.

Je pa nekaj, kar me pri izbiranju filmov takoj odvrne. To je oznaka Sci-Fi. Ne maram znanstvene fantastike. Pravzaprav je ne prenesem. Zato mi ni povsem jasno, kako se je film Potniki sploh lahko znašel na mojem računalniku. Vendar se je. Kljub pozni uri, utrujenosti in žanru, ki je zame kot nalašč, da po 10 minutah na kavču zaspim, sem ga pogledala do konca. In ni mi žal.

Zgodba se odvija na vesoljski ladji Avalon (ne morem verjeti, da sploh pišem o tem), na kateri je v hibernaciji več kot 5000 potnikov, ki potujejo na obljubljeno vesoljsko kolonijo, ki je od Zemlje oddaljena 120 let. Zaradi napake na ladji se zgodi, da se Jim zbudi 90 let prezgodaj.

Po enoletnem samevanju in dolgčasu, se zgubljen v vesolju, zaljubi v spečo pisateljico Auroro. Osamljenost in želja po družbi v njemu presežeta zdrav razum in moralo do te mere,  da namenoma zbudi Auroro in jo s tem dejanjem obsodi na smrt na ladji sredi vesolja ter ji vzame življenje na obljubljenem novem planetu.

Zmedena in žalostna Aurora se sčasoma zaljubi v Jima,  s katerim je srečna, vendar jo kljub temu, da je z njim končno spoznala ljubezen, preganja nesrečna misel o krivičnosti življenja in dejstvo, da ni tam, kjer si želi biti.

Najprej sem se vprašala o moralnosti Jimovega dejanja. S tem, ko jo je zbudil, ji je pravzaprav vzel življenje, ki si ga je želela. Zaradi svoje osamljenosti in sebičnosti, je naključno osebo pahnil v doživljenjsko nesrečo. Po drugi strani pa me je film silil, da se postavim v njegov položaj. Sam. Na ogromni ladji. Sredi vesolja. Za vedno. Kaj bi na njegovem mestu storila jaz?

Ne vem. Pravzaprav niti nočem razmišljati o tem. V filmu sem začutila njegovo nesrečo in osamljenost. Od vsega tega bi sam, slej ko prej, zagotovo zblaznel.

Ko sem se postavila v njegovo vlogo in začutila njegovo stisko, sem se močno začela zavedati, kako srečna sem lahko, kar imam, kar imam. Hvaležna sem, da imam svojo družino, moža in otroka. Da imam poleg njih še prijatelje, ki mi stojijo ob strani, poslušajo povzetke mojih dni, ko sem na vrhuncu sreče, pa tudi tiste, ko sem popolnoma na tleh.

Zaradi zgodbe, ki se je odvijala na vesoljski ladji Avalon, sem se ponovno začela zavedati, kako zelo pomembno je, da sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Arthur, robot, android da nesrečnemu Jimu odličen nasvet: “Take a break from worrying about what you can’t control — live a little!” Film sem dala na pavzo, si vzela nekaj minut za razmislek in na glas rekla: “Točno to!”

Tudi sama sem velikokrat preobremenjena s stvarmi, na katere enostavno nimam popolnoma nobenega vpliva. Zakaj si to delam? Zakaj skušam spremeniti svet, ljudi okoli sebe in celo njihovo dojemanje sveta? Zakaj se mučim in zakaj včasih traja tako dolgo, da dojamem, da vse kar lahko spremenim, je moj pogled na svet in na ljudi okoli sebe. Zakaj se včasih tako vztrajno upiram toku življenja, namesto da bi se mu enostavno prepustila in zaupala, da se vse v življenju zgodi z nekim namenom – dobrim namenom, z višjim ciljem, ki ga morda v tistem trenutku še ne vidim.

Želim si, da bi se bolj pogosto zavedala, da lahko iz čisto vsake, še tako nesrečne življenjske situacije, izluščim nekaj pozitivnega. Včasih je težko, vendar se da. Vse kar potrebujemo je pozitiven pristop. Včasih pozabim, da je ena izmed poti do sreče je zagotovo pogled na življenje s pozitivne perspektive.

Te dni po ogledu filma razmišljam tudi o tem, kako se ljudje pogosto ne zavedamo, kaj imamo, dokler tega ne izgubimo. Pa naj gre za ljubezen, ljudi, zdravje ali materialne dobrine. Zakaj vse jemljemo tako samoumevno? Zakaj se vsak trenutek v dnevu ne zavedamo svoje sreče. Zakaj ni vsak dan praznik že samo zato, ker smo se zbudili, ker živimo, ker smo še vedno tukaj, obkroženi s svojimi najdražjimi. Danes bom v roke vzela list, nanj napisala VSAK DAN JE PRAZNIK in si ga prilepila na vidno mesto. Prav res, čisto vsak dan, ki nam je dan, je praznik.

Moje končno spoznanje je, da smo pravzaprav vsi samo potniki. Potniki svojega življenja. Kako dolgo bo trajalo naše potovanje, ne vemo in na to pravzaprav nimamo posebnega vpliva. Od nas pa je odvisno, kako kvalitetno bo naše potovanje, s kom bomo potovali in kako se bomo pri vsem tem počutili.

Odločila sem se, da bo moje potovanje čudovita zgodba. In vsem vam želim enako.


Nekaj meni osebno odličnih citatov iz filma Potniki.

“If you live an ordinary life all you will have is ordinary stories.”

 “The universe is not evil but it has a nasty sense of humor.”

 “I see 5,000 people changing their lives for 5,000 different reasons.”

 “I envy you Arthur.  You have a purpose.  You’re always happy.”

“The drowning man will always will always try to take someone down with him.”

“There’s a reason we woke up too early.”

“who wants to sleep on a beautiful day like this?”

“I laught to a man with no pants until I realized I have no legs.”

 “You can’t get so hung up on where you’d rather be that you forget to make the most of where you are.” 

“Take a break from worrying about what you can’t control — live a little!”

 

 

Ostajam doma…

Jutri je prvi november. Državni praznik. Dan mrtvih.

Jutri je poseben dan. Dan, ko se ljudje z mislijo na svoje drage odpravljajo na grobove, prižigajo sveče in točijo solze. Dan, nabit s temačnostjo in žalostjo. Dan, ko so občutki življenjske nemoči in nesreče še močnejši.

To je dan, ko ljudje stojijo ob grobovih svojih dragih, jaz pa zavestno ostajam doma.

Upiram se običajem, upiram se okolici, upiram se svojemu umu in skušam slediti samo svojemu srcu, svojim občutkom…in pa tebi.

Jutri je poseben dan. A zame ne bo prav nič drugače.

Tako kot vsak dan, se bom tudi jutri neštetokrat spomnila nate. Ponoči se bom vsaj enkrat zbudila iz trdnega spanca in nato nekaj minut vsa zmedena zrla v temo, ter skušala še naprej združevati sanje z resničnostjo. Srce me bo bolelo, ko bom dojela, da to ni mogoče.

Sredi noči bom vstala, odšla v kopalnico, si umila obraz in v ogledalu zagledala žalosten in zmeden odsev. Zakaj? Je vprašanje, ki mi bo zopet razburkalo misli. A odgovora tudi tokrat ne bom dobila. S kamnom v srcu se bom vrnila v posteljo in poslušala čim prej zaspati. Moje misli bodo pri tebi.

Jutri ne bo nič drugače.

Igrala se bom s svojima otrokoma in med igro nekajkrat odtavala stran. Daleč stran. K tebi. Razmišljala bom o tem, kako mi je žal, da se moja otroka nikoli ne bosta spočila v tvojem naročju. Nikoli se ne bosta igrala s tabo in se smejala tvojim šalam. Nikoli…

Nato se bo moj pogled ustavil na njej, moji zlati deklici. Vrnila mi bo pogled in z njim omilila mojo žalost, saj me bo kot vedno, gledala s tvojimi temno zelenimi očmi. Pogledala bom njega, mojega čudovitega fantka, kako zatopljen v knjige, glasno čeblja. Takrat bom ponovno začutila, da je del tebe tudi v njem. “Še si tu.” ti bom rekla.

Jutri ne bo nič drugače.

Opazovala bom njega, svojega čudovitega moža in razmišljala, kako žal mi je, da se nista nikoli spoznala. Stopila bom k njemu, ga objela in ga imela še bolj rada, ker vem, da je on tisti, ki si mi ga na pot pripeljal ti.

Jutri ne bo nič drugače.

Zvečer bom sedela v svoji delavnici, za svojimi šivalnimi stroji in precej utrujena še vedno delala. Trpka tišina me bo kot vedno silila k razmišljanju. Ustavila se bom in pogledala okoli sebe. Kaj počnem? Vodim svoj posel. Jaz, vodim svoj posel in vem, da mi brez tebe ne bi uspelo. Dal si mi odlično popotnico za življenje – delovne navade in veliko mero vztrajnosti. S solzo v očeh se bom nasmejala in v tistem trenutku, kot bi mi odgovoril na moje misli, v srcu začutila tvoj ponos.

Jutri ne bo nič drugače.

Ne bom ti prižigala sveč in točila solz. Ne bom obiskala mrtvega kraja, ne bom stala ob tvojem grobu in se prepričevala, da si tam, ker preveč močno čutim, da te ni. Si povsod, le tam ne. Si tukaj, z mano in tukaj živiš.

Ne bom te ubijala, zato bom jutri ostala doma. Zaradi sebe. Predvsem pa zaradi tebe.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Vem, da me razumeš in morda, da bodo nekoč razumeli tudi drugi.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

 

 

 

Vse kar rabim, imam

Danes je poseben dan. Pravzaprav na posebne dni niti ne dam veliko. Raje živim v zmotnem prepričanju, da je vsak dan lahko poseben, če mu le dovolim. Vendar danes čutim nekoliko drugače.

Zase bi lahko rekla, da nisem nikoli bila tipična deklica. Dolga bela obleka ni bila nikoli del mojih sanj. Pravzaprav sem vedno v sebi gojila močno prepričanje, da se ne bom nikoli poročila. Nikoli. Prav zares.

A danes je poseben dan. Danes praznujeva obletnico najine poroke.

Spomnim se, kako si nekega dne, minilo je slabo leto najinega poznanstva, prišel domov. Na mizo si postavil majhno škatlico. Med odpiranjem sem slišala tvoje besede: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Spomnim se, kako sva takoj za tem planila v smeh.

Spomnim se, kako sem te v tistem trenutku takoj imela še bolj rada. Pa ne zaradi prstana. In niti najmanj zaradi poroke, ki se mi je obetala. Moja ljubezen do tebe se je povečala, ker si mi dal prstan v točno takšnem stilu, kot bi si želela.

Ti me poznaš, ti me razumeš. Veš, da ne maram ceramonij. Romantična presenečenja so me vedno bolj odbijala kot privlačila. Zato si izbral zame najboljši način. Čisto preprosto, vsakdanje, sproščeno, nasmejano. Prepričan vame in prepričan v naju, si povedal: “To je zate. Ko bo čas za to, se boš pa poročila z mano.” Sploh ne vem, če sem na tvoje besede odgovorila. Ni bilo potrebe. Vse si povedal sam. Stopila sem izven svojih okvirjev in se prepričana vate in prepričana v naju, prepustila toku dogodkov.

Spomnim se, kako sva se ob večerih nekajkrat pogovarjala o najini poroki. “Jaz res ne bi imela dolge bele obleke in res si ne želim biti v središču pozornosti.” sem ti povedala.

Spomnim se deževne sobote, ko sva podpisala tisti kos papirja.

Spomnim se, neizmerne sreče in ponosa, ki sem ju čutila, ker sem postala tvoja žena. Najin poročni dan je bil točno takšen, kot sva bila midva. Bil je preprost, sproščen in nasmejan. V zraku pa je bilo moč čutiti vonj po sreči.

Spomnim se zamerljivih pogledov in grdih besed, ki sva jih dobila od nekaterih, ko sva naslednji dan povedala, da sva se na skrivaj, le ob prisotnosti prič, poročila.

A danes je poseben dan. Neprijetnim spominom ne dovolim več blizu mojega srca.

Podoživljam tisto soboto. Podoživljam svoje občutke…

Hočem, da veš, da kljub vsemu, kar sva zaradi najine odločitve doživela, ne bi spremenila prav ničesar. Hočem, da veš, da nikoli nisem rabila drage bele obleke, velikega najetega avtomobila, okrašenega z vsemi možnimi ikebanami,  prstana za 1000€ in 150 svatov, ki bi tisti dan plesali z nama.

Hočem, da veš, da ljudi, ki naju ne razumejo, ne rabim v svojem življenju.

Hočem da veš, da vse, kar rabim, si ti.

In vem, da veš, da vse, kar rabim, imam.  S tabo in zaradi tebe.


Hvala Lamai za to čudovito balado. 

Kaj sploh je Dolgčas?

Zadnjič me je prijateljica vprašala: “A ti ni nič dolgčas, ko si doma in več ne hodiš v službo?”

Hmmm… Zanimivo vprašanje. Če mi je kaj dolgčas? Enostavno sem ji odgovorila z vprašanjem: “Kaj sploh je Dolgčas?”

Danes pa v  zgodnjih jutranjih urah razmišljam o njenem vprašanju in mojem odgovoru. Kaj sploh je Dolgčas? Razmišljam in spomin se, da sem pravi Dolgčas spoznala v otroštvu, ko sem se kot predšolska deklica čuvala pri svoji stari mami. Ni mi bilo hudega, res ne. Večino časa mi je bilo prav lepo. Bila sem v domačem okolju, si vedno znova izmišljevala nove igre in v njih silila tudi svojega soseda Andreja. Če sedaj pomislim, kaj vse je moral ta revež zaradi mene početi, mi je kar malo hudo. Ker je bil vedno tako zelo vodljiv, sva se res redko kdaj sprla.

Že takrat, v mojem zgodnjem otroštvu sem si želela v vrtec ali v šolo in imela neprestano občutek, da nekaj zamujam, ker sem doma. Predstavljala sem si, kaj drugi otroci počnejo v vrtcu, kako se igrajo in kako otroci v šoli poslušajo učiteljico ter pišejo pomembne stvari v svoje pomembne zvezke. Zato je bilo povsem razumljivo, da se je moral Andrej z mano skoraj vsak dan igrati šolo. Seveda je bil on učenec, jaz pa učiteljica. Včasih mi je uspelo, da sem za to igro dobila še kakšne druge otroke iz vasi. Razred se je napolnil z učenci in jaz, učiteljica sem bila izredno vesela in predana svojemu delu. Prepričana sem, da sem že takrat vedela, kaj bom, ko odrastem.

Včasih pa drugih otrok ni bilo. Vsi mi pripovedujejo, kako sem se znala lepo igrati, tudi če sem bila sama in ne boste verjeli, da se tega spomnim. Spomnim se vseh igrač, ki so mi krajšale čas. Vem pa, da mi je bilo včasih tudi neskončno dolgčas. Takrat sem staro mamo neprestano spraševala: “Mama, kaj naj delam?” Kaj naj delam, kaj naj delam, kaj naj delam?

Podoživljam ta zoprn občutek. Ko imaš dovolj energije, ko bi lahko počel vse, prav vse, pa ne veš, ne kje, ne kako, ne kaj bi začel in potem enostavno ne narediš nič. Vsa energija, ki jo imaš v sebi se porabi zato, da začutiš Dolgčas v vsem njegovem bistvu. Ne vidiš ga, z njim se ne moreš igrati niti pogovarjati, samo čutiš ga. Veš, da je tam in ne bo odšel, dokler nekaj ne ukreneš. Kaj naj torej delam, da mi ne bo več dolgčas? In glava je ostajala prazna. Brez vsake ideje.

Tam nekje vmes – med igranjem šole in surovim dolgčasom, se je rodila moja želja po ustvarjanju. Ročna dela so bila tista, ki so mi pričela krajšati čas. Stara mama je od nekdaj kvačkala in je to znanje prenesla tudi name. Pokazala mi je tudi, kako so včasih na prte z malo debelejšo nitjo (kako se ji pravilno reče sploh ne vem, stara mama ji je rekla “pavlca”) našili različne motive. In tudi to me je naučila. “Štikati” – kot je ona poimenovala to dejavnost. Danes pa vem, da se temu reče vezenje, ročno vezenje. Saj res, tudi “štrikala” sem in šivala gobeline. Pri svojih štirih letih sem sama dokončala svoj prvi gobelin.

Že takrat sem ugotovila, kaj je tisto, kar preganja dolgčas. Delo. Celo življenje sem ga uspešno preganjala. Imela sem službo, ki sem si jo od otroštva želela. Bila mi je pisana na kožo, saj v razredu, med otroci res nikoli ni bilo dolgčas. Moje življenje se je vrtilo okoli te službe. Vendar sem jo pustila. Zakaj? Morda o tem kdaj drugič.

Sedaj sem doma. “A ti ni nič dolgčas, ker ne hodiš več v službo?”, me je vprašala prijateljica. Moj dan se začne z vrčem vroče kave že ob 4ih ali 5ih, a kljub temu je vedno vsaj 5 ur prekratek. Delam na zelo različnih področjih in čisto vsak dan se naučim kaj novega. Nekaj časa sem tajnica, nekaj časa modna kreatorka, potem še šivilja, fotografinja, pripravljalka paketov in še kaj bi se našlo. Poleg tega pišem blog in urejam vse tri (Catering Kukman, Nitka in Touche blog ) facebook strani in instagram profile, vendar žal na tem področju nisem tako pridna kot si želim, ker je moj Čas vedno kratek in dolgega sploh več ne poznam.

V moji delavnici in v moji glavi je toliko energije in želje po ustvarjanju, da s tem zapolnim vsako minuto svojega delovnega dela dneva. Proste ure pa mi krajšata moja zlata otroka.

Včasih razmišljam o tem, kaj delajo moje bivše sodelavke. Vidim jih, kako hitijo po hodnikih in kako v razredu na tablo pišejo pomembne stvari, ki jih učenci prepisujejo v svoje pomembne zvezke. Vendar ob vsem tem nimam občutka, da karkoli zamujam, ker sem doma. Pravzaprav vem, da bi veliko več zamudila, če bi še vedno imela “pravo” službo.

Draga prijateljica, vzela sem si čas in še na dolgo odgovorila na tvoje vprašanje. Verjetno se strinjaš, da je bilo moje vprašanje “Kaj sploh je Dolgčas?” pravzaprav najboljši odgovor.

Nič ni lažje – težje je!

Zadnjič sem pisala o svoji utrujenosti. Vem, da sem s svojim pisanjem v skrbi spravila veliko različnih ljudi – od takšnih, ki so mi zelo blizu, pa vendar niso slutili, kaj preživljam, do takšnih, ki jih pravzaprav ne poznam, a vas je kljub temu zaskrbelo zame. Nekaterim še sploh nisem utegnila odgovoriti – bom, obljubim. Pa vseeno se še tukaj vsem zahvaljujem za vso skrb in nasvete, predvsem pa za čas, ki ste ga s tem namenili meni.

Pravzaprav je vse, kar sem potrebovala to, da svoja čustva zlijem na papir. To mi pomaga že od nekdaj. Moji prvi zapisi sežejo v osnovnošolske klopi, ko pa sem prišla v leta, polna zmedenosti, zaljubljenosti, veselja in hkrati žalosti ter razočaranja, je moje pisanje postalo vsakodnevna stalnica. Ko so se moji občutki spremenili v črke, sem se vedno počutila veliko bolje. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Razen to, da sem te črke objavila in vas spravila v skrbi, za kar se vam opravičujem.

Ko sem pred tedni vsa razmišljala o mojih vsakdanih in se o tem pogovarjala s kakšno prijateljico, sem odkrito spregovorila. Veliko je vsega. Spremembe v življenju terjajo svoj davek. Pri nas pa je zadnje čase sprememb kar precej – selitev, gradnja hiše, težke odločitve povezane s službo in posledično našo prihodnostjo, skrb za lastno podjetje in strah, ki me oziroma naju ob vsem tem spremlja. Zaradi fizičnega in psihičnega napora porabljam veliko energije.

Pri vsem delu, ki so ga spremembe prinesle s sabo, sem imela oba otroka doma. Mi smo ena tistih družin, ki nimajo dveh babic, dveh dedkov, treh bratov in sester ter njihovih partnerjev in čisto vsi so pripravljeni kadarkoli popaziti na tvojega otroka. Poleg tega sem si sama zelo otežila celotno zadevo, ko se je v mojo glavo trdno usidral stavek: “Moji otroci, moja odgovornost, moja skrb.”

In zaradi vsega tega so naši dnevi zelo pestri. So mešanica tako igranja, kolesarjenja, skakanja po trampolinu, ustvarjanja s temperami, sprehodov, kot tudi selitve, gradnje, šivanja za Nitko, kuhanja, pospravljanja in pomivanje ogromnih gor posode, ki jo po delovnem vikendu pridela Jože in njegov Catering Kukman.

Pri vsem tem nama skoraj vedno “pomagata” tudi otroka, kar je v praksi najbolj podobno stavku: Tri korake naprej in dva nazaj. Dela in obveznosti je veliko, a neprestano se zavedam, da to nikoli ne sme priti na prvo mesto. Daleč na prvem mestu sta otroka, ki potrebujeta mamo in očeta. Otroka, ki sta v tistih letih, ko je čas, ki ga preživimo skupaj zagotovo čudovita naložba za prihodnost. In to, da je moj čas največ, kar jima lahko podarim, je še ena misel, ki mi otežuje življenje. Pa nič zato, saj čutim, da razmišljam pravilno.

Zaradi te misli sem ob koncu šolskega leta Zojo izpisala iz vrtca, kljub temu, da so me vsi prepričevali, naj tega ne naredim, saj si s tem samo otežujem življenje. Zoja potrebuje red, mi je bilo rečeno. Res je, se strinjam. A Zoja potrebuje tudi mamo in sproščene trenutke, ko bomo lahko vsi skupaj.

Priznam, vedela sem, da bo zelo naporno z obema, ker sta še tako majhna in me oba zelo potrebujeta. Poleg tega je Zoja še izredno posebna deklica, na večih področjih. Ko jo opazujem, v srcu čutim neverjeten ponos. Težave pa njej in posledično vsem nam dela njeno spanje oziroma ne spanje, s katerim se borimo že skoraj 3 leta.

A kljub vsemu, sem to naredila. Izpisala sem jo iz vrtca, ker sem v srcu čutila, da si bom preveč otežila dušo, če jo bom med poletnimi počitnicami vozila v vrtec, medtem ko bova z Lenartom doma. Vsakodnevne spremembe so se vrstile tudi pri Lenartu. Ugotovil je, da je kobacanje za “softiče” in da bo on raje hodil, čeprav še ne zna – mame veste, kaj to pomeni.

Vse to, me je počasi in vztrajno, korak za korakom vodilo do točke, ko je bilo enostavno preveč. Sesula sem se, zjokala in odkrito priznala, da ne zmorem vsega. Sem mama, ki bi naredila vse, da bi imela svoje otroke neprestano ob sebi, a v tistem trenutku bi naredila vse, da bi ju nekdo vzel za en dan, da bi se lahko malo spočila. Ko sem izrekla te besede, me je bolelo srce. Ker nisem mogla verjet niti svojim ušesom in niti svojemu srcu. Kako nizko sem padla.

A kot vedno, čez čas ugotovim, da je bil moj padec nujen za nov zalet. Moj najboljši prijatelj, moj mož, moj sopotnik, mi je pomagal, da sem se pobrala. Prenehala sem se smiliti sama sebi in z roko v roki in z otrokoma na ramenih sva šla dalje po najini poti. Zavedava se, da je čisto vsak dan en majhen korakec bližje času, ko vse skupaj ne bo več tako naporno.

Zaradi komentarjev in nasvetov drugih, sem verjela, da bo vse veliko lažje, ko bo prišel september in bosta šla otroka v vrtec. A danes sem tukaj. Sedim sama v delavnici in pišem, ker nič drugega ne zmorem početi. Pišem, ker se v meni zopet nabirajo čustva. Pišem in ves čas komaj zadržujem jok. Nič ni lažje. Težje je!

Minila je že ena ura, odkar sem jima sešila čisto nova oblačila za v vrtec in sta skupaj s tatitom odšla. Minila je samo ena ura in ju že tako pogrešam, da imam občutek, da mi bo razneslo srce. Čakam, da se bo v sosednji sobi oglasil Lenart in me na svoj način poklical k sebi. Čakam, da bo v delavnico pricapljala razkuštrana Zoja in bo še vsa zaspana povedala, da bi rada z mano delala. Čakam. Zaman. Ker danes se to ne bo zgodilo. Danes sta drugje. Brez mene.

In v tem trenutku so se ulile solze. Ne zmorem jih več zadrževati. Odkar sem mama, sem se spremenila tudi jaz. Sploh se več ne poznam….

…nadaljujem naslednjič.

 

Neizprosna Utrujenost

Konec julija je najin najmlajši, najin Lenart praznoval eno leto. Eno leto! Po tihem in na glas sem obujala spomine na nosečnost, porod, majhnega, nebogljenega dojenčka, ki se je spremenil v čudovitega malčka. Razmišljala sem o stvareh, ki smo jih doživeli in vsakič se je misel zaključila s stavkom, brez katerega enostavno ne gre: “Oh, kako se je to leto hitro obrnilo.”

Ko sem se zadnjič zvečer ulegla v posteljo in s čustvi na stran pričela razmšljati o preteklem letu, mi res ni jasno, kako sem ta stavek sploh lahko izustila. To leto ni nič hitro minilo. To leto se je vleklo. Počasi. Dnevi so bili dolgi, noči kratke. Vse se je upočasnilo. Vse je postalo veliko, veliko težje.

To leto je bilo neprestana bitka med družino in delom. Ob dveh majhnih otrocih sva se odločila obdržati tudi Nitko. Svetle dele dneva sva posvetila najinima otrokoma, noč je bila zame mešanica dela in neprestanega dojenja. Noč je bila boj za preživetje, boj za obstanek. Ni bilo lahko in večkrat sem odločno povedala, da bom odnehala, ker enostavno ne zmorem več.

To leto je res minevalo počasi in utrujena postanem že, ko samo razmišljam o njem. A kljub vsemu je minilo. Otroka sta pridno rasla in tudi Nitkine nočne urice so obrodile sadove. Vendar je ravno zaradi tega to leto je tudi leto, ko sem spoznala njo – Utrujenost. 

mark your calendars

Ko sem že mislila, da težje res ne more biti, se je zopet pojavila ona. Drugačna, močnejša, vztrajnejša. Prišla je do mene, se usdela za mizo, me pogledala globoko v oči in me izzvala na polaganje rok. Odločena, da me tokrat dokončno premaga. 

Zadnje dni večkrat dnevno bijem bitko z njo. Najrajši bi popustila in se vsa izčrpana sprostila vse mišice v telesu, zaprla oči in za nekaj ur obležala. Zdi se mi, da bi bila to pravzaprav moja ena in edina zmaga. Vendar ne morem. Ne smem. Otroka me potrebujeta – neprestano.

Na hitro spijem še eno kavo. Obraz si splaknem z mrzlo vodo in ponovno sem v Lenartovih rokah. Vodi me sem in tja, gor in dol po hiši, po dvorišču in se nikoli ne utrudi. Hodil bi. Neprestano bi samo hodil, a hoditi, brez da bi me držal za roko, še ne zna. Zato sem zadnje dni samo njegova senca.

Če se senca usede, on joka. Če senca izgine, on joka. Če senca lula in ga pri tem drži v naročju, on joka.

Moje potrebe, moja volja in moj jaz so dokončno izpuhteli v zrak, ko je najin mladič pričel postajati homo sapiens – pokončni človek. Poleg njega je tukaj še Zoja, ki ima tudi svoje potrebe in zahteve in za piko na i sem zadnje dni z njima sama – Jože, ki mi pri vsem najbolj pomaga, ima delo na terenu (Catering Kukman).

Poleg mene, je tokrat je tudi Nitka na stranskem tiru. Iz dneva v dan mi je edini cilj, da ne obležim. Kljub vsemu imam volje do dela ogromno, vendar vse v trenutku izgine, ko se zvečer uležem v posteljo. Zaspana sem. Tako zelo sem zaspana in tako utrujena, da ne premorem niti enega % energije več. Tudi nekaj minut popolnega miru bi mi dobro delo.

Dopoldnevi še nekako minejo, od četrte ure dalje pa samo še gledam na urine kazalce in jih milo prosim, naj že končno pokažejo na osem. Takrat bo moje telo v horizontali prvič v dnevu otrpnilo. Vem, da bom zopet zaspala prva in vem, da se bom po nekaj nočnih bujenjih zaradi otrok, zjutraj zbudila, se usedla za mizo in ob vrču močne kave zopet bila neusmiljeno bitko z njo, ki nikakor noče popustiti.

Tokrat se res boriva in ona noče odnehati. Včeraj je bila tako močna, da me je spravila v jok in prosila sem jo, naj me pusti in naj že enkrat odide. Predam se. Samo pojdi! A ona je neizprosna in vztraja pri svojih pravilih. Če hočem, da gre, jo bom morala premagati.

Zagrizla je že v moje telo, v mojo dušo in celo v moje živce. Čisto vse v meni popušča. Zato je skoraj nemogoče, da v tem boju zmagam. Nato pomislim na preteklo leto. Kolikokrat sem že s solzami v očeh, vsa obupana bojevala z njo. In zmagala, vedno sem zmagala. Zmagala bom tudi tokrat. Vem, da bom! Potrebujem le več časa in malo pomoči.

Včeraj se je vrnil domov. Utrujen je tudi on. Draga moja Utrujenost, priznam – te dni si se res potrudila. Vzela si si čas in načela naju oba. Vendar ti sporočam, da sva danes ponovno skupaj in kot že veš, skupaj sva nepremagljiva. Zato ti sporočam, da boš morala oditi. Naj ti ne bo preveč hudo, saj veš, da se kmalu zopet vidiva.

 

 

 

Manj je več!

Včasih se zalotim, da bolj poglobljeno razmišljam o naši družbi, o sistemu. Takrat me vedno spreleti srh. Kako je vse premišljeno in načrtovano. Globoko v sebi začutim, kako smo sprogramirani in daljinsko vodeni. Začutim, da svoboda v bistvu sploh ne obstaja, da je izmišljena samo zato, da čreda lažje preživi iz dneva v dan.

Med drugimi smo tudi žrtve potrošništva. Normalno je, da človek hodi v službo, dela, gara, da si prisluži denar. Denar, ki ga v svojem prostem času lahko porabi za stvari, ki ga navidezno osrečujejo. V okviru prostega časa se počuti svobodnega, saj ima občutek, da takrat lahko počne tisto, kar želi.

Pa je to res? Ali morda tudi v prostem času počne ravno tisto, kar sistem od njega pričakuje, zahteva? Sistem ga zelo dobro načrtovano in prikrito na vsakem koraku spodbuja, da večino svojega prostega časa porabi za potrošnjo. Pa naj bodo to nakupi v trgovini, zabava ali dopust.

Zadnjič sem brala članek o ženski, ki se je odločila, da bo privarčevala nekaj denarja tako, da bo nehala zapravljati za “luksuzne” dobrine, obdržala je samo najnujnejše. 

V enem letu je privarčevala 23.000 $, kar je ogromno. A sama sem se bolj ustavila pri njenem globokem spoznanju, ki mi ne gre iz glave.

MANJVeč kot privarčevan denar je vredno njeno spoznanje, da ti denar pravzaprav ne kupi sreče, da denar ni pogoj, da se imaš lepo in da tvoja duša poje radostne pesmi. Res je, da denar moramo imeti, če hočemo živeti v tem sistemu. Vendar se lahko kljub temu naučimo živeti čim bolj minimalistično oziroma živeti s čim večjim smislom. In zato moje razmišljanje samo od sebe preide na knjigo z naslovom Minimalizem, ki jo imam že nekaj časa na seznamu knjig, ki jih moram nujno prebrati. (Mimogrede, jo je že kdo od vas prebral?)


“Kaj je minimalizem? Pravzaprav nič novega ali zapletenega. Gre zgolj za načelo upiranja začaranemu krogu potrošništva, pri katerem opustimo vse odvečno in nepomembno, da bi se lahko osredotočili na tisto, kar zares šteje: zdravje, odnosi, strast, osebna rast in prispevanje k zboljšanju skupnosti.” (www.bukla.si)


To je miselnost, za katero ugotavljam, da mi je pisana na kožo. Priznam, da sem bila sama pred nekaj leti zelo vzoren potrošnik. Ko pogledam v preteklost in vidim sebe, se nasmejem in si mislim: “Uboga jaz…” Sčasoma so me nekatere težke življenjske preizkušnje pripeljale do spoznanja, kaj je v življenju resnično pomembno, kaj je sreča in kje jo lahko najdem.

Kljub temu sem imela še veliko prostega časa, ko je bil nevede vklopljen moj potrošniški program. Delala sem veliko in čutila sem, da si ravno zaradi tega moram privoščiti veliko. Zaslužim si. Čutila sem, da moram nujno zapraviti večje vsote denarja in iti na koncert znane skupine, kljub temu, da mi koncert nikoli ni dal veliko več od drenjanja, čakanja v vrsti za wc in preveč popitega piva. Mislila sem, da je srkanje kave v lokalu veliko večji užitek kot če to počnem na domači terasi.  Moja sreča pa se je skrivala v trgovinah z oblačili in večkrat mesečno sem je po več kosov uspela prinesti v svoj dom.

Danes je vse drugače. Imam družino. Imam otroka. Drugačno je moje razmišljanje in moje vrednote so se z leti povsem spremenile. Prostega časa, takšnega kot sem ga poznala nekoč, ni več. Dve zaporedni porodniški sta me nenačrtovano pripeljali do tega, da sem že usvojila del minimalističnega življenja ali pa se vsaj znebila velikega dela potrošniške miselnosti.

Koncerti, kino? A to sploh še obstaja? Kosilo v lokalu? Ne, hvala. Z dvema majhnima otrokoma je to zame vse prej kot užitek. Nakupovanje oblačil? Nimam časa, niti volje.

MANJ (1).jpgPred časom smo se preselili. Takrat sem uspela narediti veliko čistko in uspelo mi je za sabo pustiti ves odvečni materialni balast. Uf, koliko se ga je v vseh teh letih nabralo. Na novo lokacijo sem vzela samo najnujnejše. Presenetilo me je, kako malo pravzaprav potrebujem in sem kljub temu srečnejša kot kadarkoli. Končno sem na lastni koži izkusila, kaj pravzaprav pomeni “manj je več”.

Moje oziroma naše življenje, naša miselnost povsem nenačrtovano pluje po toku minimalizma. Morda do “cilja” nikoli ne pridemo, saj cilj pravzaprav ne obstaja. Pomembna je pot, na kateri smo. Pomembno je, da živimo življenje, ki ga ljubimo. Pomembno je, da smo zdravi, da smo skupaj in da se imamo radi. Pomembno je, da znamo uživati v preprostih stvareh in da se zavedamo, da je sreča vsepovsod okoli nas, predvsem pa v nas samih. In pomembno je, da znamo srečo deliti z drugimi.