Živeti življenje in ne živeti za stvari

Pred časom me je poklical prijatelj in me povabil na podjetniški večer. Seveda, pridem, z veseljem. A moje navdušenje je v hipu minilo, ko je povedal, da bom na odru sedela jaz. Jaz? Kaj naj jaz, izučena učiteljica in “fejk” šivilja,  povem o podjetništvu? Sploh pa, ne maram se izpostavljati, ne maram nastopati, ne maram karkoli pripovedovati več kot trem odraslim ljudem – sploh če jih ne poznam. Hvala za povabilo, ampak, ne hvala.

Vztrajal je in me prepričal. Povedal je, da na odru ne bom sama – delila si ga bom z njo. Ok. Čeprav je nisem poznala, se mi je zdelo, da bo zaradi tega vseeno malo lažje.17239847_10210785371804763_6924804402127321964_oSaša je mlada podjetnica, ki stoji za blagovno znamko Škatla presenečenja. Na podjetniškem večeru sem izvedela, da je po izobrazbi ekonomistka. Uspešna ekonomistka. V Ljubljani je namreč vodila večje prevajalsko podjetje. Delu je bila predana, s plačo zadovoljna, večji del dneva je preživela zakopana v delo, saj se je iz službe vračala v poznih popoldanskih urah.

Oh, kako jo razumem. Tudi sama sem bila svoje čase popolnoma predana svoji službi. V službo sem hodila dve uri pred začetkom pouka in se z rokami, polnih torb iz nje vračala v popoldanskih urah. Kljub temu, da sem učiteljica, nisem nikoli prišla domov pred pol četrto. Po nekaj urnem premoru, sem doma odprla torbe in nadaljevala z delom, ki ga ni nikoli zmanjkalo. Največkrat je bila moja služba, moj razred, otroci, ki sem jih poučevala, prva mislel zjutraj in zadnja misel zvečer. Služba me je posrkala vase, a to me je takrat osrečevalo.

Z rojstvom hčerke pa je v moji glavni nastala prava zmešnjava. Življenje, ki sem ga živela do tistega trenutka, je postalo povsem nesmiselno. Moje življenjske prioritete so se v moji glavi dvignile kot prah in nekaj časa brezciljno lebdele v zraku, saj niso več vedele, kje jim je mesto. Sčasoma so ga našle in se spustile na tla. Moji otroci, moja družina – to je postalo bistvo mojega življenja. Vse ostalo je skoraj nepomembno. Ali pa zgolj nujno. Služba, okoli katere se je včasih vrtel moj svet, je hitro in močno padla po lestvici navzdol. Ko sem poslušala Sašo, sem začutila, da se je točno to zgodilo tudi njej.15325417_1252513491489697_8737836319692935423_oNjena otroka sta rasla in prekipevala od energije, ona pa se je kot izžet kos tkanine vsak dan spraševala, kaj bi skupaj počeli. Ustvarjali, je bil vedno odgovor otrok. Seveda, vsi otroci bi neprestano nekaj ustvarjali. A po naporni službi, po 10-urnem delavniku in času, ki ga je preživela na cesti, ob razmetanem stanovanju in razmišljanju, kaj za vraga naj pripravi za večerjo, verjamem, da je bila misel na ustvarjalno delavnico skrajno nedobrodošla, risanka in kup plastičnih igrač pa njeni najboljši prijatelji.

Kot učiteljica sem imela možnost videti precej otrok, ki jim primanjkuje kvalitetnega časa, ki bi ga preživeli s svojimi starši. Z grenkobo v srcu sem opazovala, kako to na otroke vpliva in se zavedala, da je globalno za to kriv sistem, ki se ga žal ne da spremeniti. Zato ne obsojam nobenega starša, ker vem, da večina nima izbire. Služba je služba. Služba je preživetje.

In tako se sredi napornega vsakdana na eni strani znajdemo odrasli, nezadovoljni s svojo podobo starša in v stalni bitki s časom (posledično stresom) ter na drugi strani otroci, ki jim v kratkoročnem smislu nič ne manjka, saj ves ta čas gledajo najljubšo risanko. Dolgoročno gledano pa vodi v odtujenost, pomanjkanje vrednot in motoričnih sposobnosti. Vzorniki naših otrok postajajo Pujsa Pepa in Transformerji, namesto da bi to bili mama ali oče ali dedek ali starejši brat …

Dotaknilo se me je, ko je rekla, da se je nekega dne enostavno odločila živeti življenje in ne živeti za stvari. Kako globoka misel! Začutila sem, kako moje celotno telo prikimava na njene besede. Ja, to je to. Živeti življenje! Vprašati se, katere so tvoje vrednote, kdo si ti in kaj ti je v življenju resnično pomembno.

Ko si je iskreno odgovorila na vsa ta vprašanja, je po več kot desetih letih zapustila edino življenje, ki ga je poznala, ustvarila Škatlo presenečenja in si nadela nov naziv. Naziv, ki je z vidika dobro plačane službe za nedoločen čas in ljudi, ki ne razumejo, slabšalni, negotov in neodgovoren. Postala je samostojna podjetnica.

7072

In kaj pravzaprav je Škatla presenečenja?

“Po dveh letih razburkane podjetniške poti je to zaščitena blagovna znamka, pripomoček za krepitev družinskih vezi, ki starše nagovarja, da si vzamejo čas in ustvarjajo skupaj z otroci. Škatla presenečenja skozi ustvarjanje z naravnimi materiali vzpodbuja domišljijo, krepi stik z naravo, socialne veščine, finomotoriko, potrpežljivost, vzpodbuja sposobnost kreativnega reševanja problemov  ter spoštuje tradicijo in običaje.

6586Rada rečem, da ustvarjam trenutke, ki bodo trajali za vedno. In vem, da imam veliko srečo. Da imam dva prečudovita sinova, da delam to, ob čemer mi poje srce (priznam, včasih tudi živci in prehitra budilka), da me obkrožajo ljudje, ki sejejo dobro, da imam v rokah vse niti in šivanke, s katerimi lahko pletem najbolj nore sanje, ki si jih upam sanjati in da jih razpletem vsakomur, ki si jih upa prijeti.

13320339_1069598969781151_4161605542538904019_oNajlepše pri vsem tem je, da se otroka več smejita. Jaz se več smejim. Pri oblikovanju škatel sodeluje cela družina in skupaj smo najboljša ekipa. Vsak po svoje razvijamo lastnosti, kot so vztrajnost, sodelovanje, medsebojna pomoč, potrpežljivost. Začeli smo se spreminjati iz hitečih posameznikov v tisto, kar je družina nekdaj bila: najboljša družba in navdih.

6772Prepustite se Škatli presenečenja tudi vi in presenečeni boste, da so otroci še vedno takšni, kot ste bili vi. Bolj kot drage igrače, najnovejše risanke in tablični računalniki jih navdušujejo preproste stvari, npr. uporaba lepila ali barvanje s čopičem, dejstvo zmorem sam/sama in najpomembnejše: da ste si vi, očka ali mamica ali oba, vzeli čas samo zanje!”

Na vse njene besede, lahko rečem samo bravo. Vesela sem, da ti je uspelo in da tako srčno spreminjaš svet, na bolje.


Z veliko treme in nesigurnosti sem se tisti večer usedla na oder, a zapustila sem ga polna energije in veliko mero dodatnega prepričanja vase in svoj pogled na svet. Vse to zaradi nje. Njena osebnost in njena zgodba sta v meni pusti velik pečat.

Ko sem prišla domov, sem razmišljala o tem, kako ti lahko nekdo, ki ga sploh ne poznaš, da več navdiha, energije, samozavesti in potrditev, kot kdorkoli, ki te pozna že celo življenje.

Želim si, da bi se nekoč tudi moja pot vila med podobnimi hribi in dolinami kot Sašina. Želim si, da bosta moja samozavest in pogum zrasla do te mere, da bom lahko sebi in svetu priznala, da je moja življenjska pot drugačna, a to še ne pomeni, da je napačna. Želim si, da se bom brez pomislekov in slabe vesti, ne ozirajoč se na kogarkoli koli, upala živeti življenje in ne živeti za stvari, živeti za svoje otroke, za svojo družino in svoje sanje.

Zavedam se, da bo pot, po kateri bom stopala, vse prej kot enostavna, a njun smeh bo tisti, ki me bo vsakodnevno spominjal, da sem se odločila prav.

Želim si, da tam nekje ponovno srečam tebe, draga Saša, da skupaj v miru spijeva kavico in ti med pogovorom o tem in onem povem, kako izjemna si in da sem vesela sem, ker sem si tisti večer, delila oder prav s tabo.

Hvala za vse!

17361886_1202640409804849_7973920960025647542_n

Foto: Fotkam.si

 

 

Brcaj mama, brcaj!

Zadnjič smo imeli prijeten obisk Dolenjca iz Maribora. Že ob tem podatku, vam je lahko jasno, da je obisk pustil posledice. Moj prijatelj iz otroštva je z nami preživel celo dopoldne. Veliko povedal, veliko vprašal, a z enim vprašanjem mu je uspelo celo meni zapreti usta. Kaj? sem ga vprašala, kakor, da ga ne bi razumela in bi si s tem, kot v šoli pred tablo, želela podaljšati čas za razmislek in s tem povezan pameten odgovor. Vendar kratkega, jedrnatega in pametnega odgovora, kot ga je pričakoval on, mu nisem dala.


Nina, kje si se naučila vzgajati otroke? me je vprašal.


Naučila vzgajati otroke, mi je odmevalo v glavi. Kakšno je to vprašanje? Če človek postavi butasto vprašanje, ne more pričakovati, da bo nanj dobil pameten odgovor. Morda je bil problem samo v izrazoslovju in s tem povezani dovršni glagolski obliki. Mislim, da v povezavi z vzgojo glagol učiti se nikoli ne more biti dovršen. Ali pač?

IMG_2741

Foto: Ajda Zorko, 1000 besed

Še tisto popoldne sem nekako zbrala svoje misli in si priznala, da v povezavi z vzgojo pravzaprav nimam pojma, kaj delam. Veliko več sem o dotični temi vedela, preden sem imela svoje otroke. Joj, takrat sem bila izredno pametna in načitana bodoča mamica. Takrat se mi je zdelo, da vse vem in vse znam. Prebrala sem precej strokovne literature, zaradi katere sem imela občutek, da imam v glavi spisan pravi doktorat o vzgoji.

Ko postaneš mamica pa se na hitro pustiš z oblakov in se soočiš z realnostjo. Vse to najlažje primerjam z učenjem plavanja. Skočiš v globok bazen, a plavati ne znaš. Seveda, nisi povsem neodgovorna in nespametna – pred skokom si prebrala ogromno literature na temo plavanja. Vendar ko padeš v vodo, se milni mehurček, v katerem se skriva vse tvoje znanje, v trenutku razpoči. Ni pomembno, koliko knjig o plavanju si prebrala, ni pomembno, koliko tehnik plavanja znaš našteti ali kako brezhibno znaš opisati obrat pod vodo na koncu bazena. Dejstvo je, da ti od skoka dalje vsa teoretična znanja skoraj da ne koristijo nič. V vodi, v akciji, v toku dogajanja, pozabiš na vso teorijo. Delaš vse, kar je v tvoji moči, da se obdržiš na površju in da boš preživela. Včasih brcaš kot kakšna kura. Potem se ti v nekem trenutku zazdi, da je bil kakšen zamah izveden že skoraj pravilno, a kmalu za tem ugotoviš, da se ti je to pravzaprav samo “posralo”. Brcaš z nogami, mahaš, kriliš z rokami in špricaš dalje. Kljub vsemu pa se globoko v sebi močno zavedaš, da se močno trudiš in brcaš v dobri veri, da brcaš najbolje.

Pri vsem tem me je kot mlado mamico nekega dne najbolj pretreslo spoznanje, da sem v tem bazenu pravzaprav sama. Na robu bazena stojijo Juul, Milivojevoć, Juhant, Winterhoff in Tergast, Divjakova in slavna, ena in edina Maria Montessori (pa še kdo bi se našel). Na drugi strani so moja mama, stara mama in prijateljice – torej vse mame, s pestro paleto izkušenj, takšnih in drugačnih. Vsi mi svetujejo, vsi me usmerjajo, a brcati nihče noče namesto mene. In tudi prav je tako. To je moje delo, moja odgovornost, moja bitka.

Vzgoja je resnično nekaj najtežjega. Vsakodnevno se učim in vsakodnevno delam napake. Vsak dan malo bolj poznam svojega otroka in sebe, kot mamo. V enem trenutku se mi zazdi, da že kar nekaj vem. Bravo jaz! Postala sem bolj samozavestna mama, prepričana v svoje odločitve. Ne vem, kaj in kako bom delala v prihodnosti, si bom pa zapomnila, kje sem ga resnično polomila in bom drugič naredila drugače. Morda mi bo to znanje prišlo prav šele pri drugem otroku. Ni pomembno. Vesela sem, ker to vem in to znam.

In potem se rodi drugi otrok. Samozavestna in prepričana, da imam dovolj znanja vsaj o dojenčkih in me zato ne more nič presenetiti, ugotovim, da je drugi otrok pravzaprav popolno nasprotje prvega in vse moje izkušnje in znanje kar naenkrat postanejo brezpredmetne. Kaaaj? Resno? A je lahko še težje?

IMG_2700.jpg

Foto: Ajda Zorko, 1000 besed

Sčasoma prilezem do točke, ko se mi zdi, da imam tudi drugega otroka že skoraj v mezincu. Poudarek na besednih zvezah se mi zdi in skoraj. Sedaj sem na konju, si mislim. A kmalu zatem, se moje sanjarjenje konča, saj se zavedam, da otroka vsakodnevno odraščata, se spreminjata, presenečata. Vsi dojenčki postanejo malčki, malčki pubertetniki, pubertetniki najstniki… Vse bo drugače. Samo jaz bom še vedno v enem in istem bazenu, ob glasnem deljenju napotkov vseh (kvazi) strokovnjakov, brcala kot kura in si priznala, da nikoli ne bom imela pojma, kaj pravzaprav delam.

 


Zato draga mama, ti, ki to bereš. Ti, ki se vsakodnevno učiš in rasteš. Ti, ki si prizadevaš, da boš svojega otroka vzgojila v samostojno in odgovorno osebo. Ti, ki ne veš, ali ti bolj leži permisivni ali represivni vzgojni stil, kombinacija obeh ali pa sploh nobeden. Ti, ki misliš, da si slaba mama, ker si zadnjič zavpila na svojega otroka ali ker si mu dala piškot pred kosilom. Ti, ki si kdaj pa kdaj v mislih nehote priznaš, da nimaš pojma, kaj delaš oziroma, če je to, kar delaš, sploh prav. Ti, ki si polna dvomov. Ti, ti, ti… in tudi ti.

Ustavi se! Zadihaj. Priznaj si, da si edinstvena in čudovita mama. Pohvali se. Zaupaj vase in v svoje odločitve. In verjemi mi – nisi edina, ki dvomiš. Nisi edina, ki se tako neutrudno uči plavati. Če ne drugače, sva vsaj dve. Jaz in ti.

Samo brcaj mama, brcaj!

 

 

 

 

Pišem zase ali za druge?

Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico. Povedala mi je, da prebere vse moje bloge in da ji je moje pisanje všeč in sledil je ampak…

…ampak se čuti, da pišeš ZASE. Morda bi bilo bolje, če bi pisala več za DRUGE.

Zanimiv nasvet, ki mi je seveda dal misliti.  Vprašala sem se, ali pišem zase ali za druge. Res je, priznam, v prvi vrsti pišem zaradi sebe in zase. A ko pri nekaterih objavah kliknem na gumb “objavi”, posledično pišem tudi za druge. A ni tako?

Untitled design

Vir: google

Ne razumem njenega nasveta, zato ji postavljam podvprašanja in končno ugotovim, kaj je imela v mislih – pisanje vsebin, s katerimi bi delila razne nasvete in modra življenjska spoznanja. Na primer: 5 načinov za uspavanje otroka, Nasveti za uspešen zakon, Kako odreagirati, ko otroka prevzame trma?

Razmišljala sem, ali je to resnično tisto, kar ljudje potrebujemo in radi beremo? In četudi je, zakaj bi spreminjala sebe, svoj način izražanja samo zato, da bi ugajala drugim? Ne morem, ne znam in pravzaprav nočem.

Nisem Marko Juhant. Nimam večletnih izkušenj na področju vzgoje, medsebojnih odnosov ali življenju na sploh. Ne znam svetovati, kako otroku učinkovito postaviti meje, kaj delati in česa niti pod razno ne smemo storiti, da ne bomo vzgojili razvajenega pamža ali mu povzročili hude življenjske travme. Ne vem, kako otroka čim bolj pripraviti na življenje in kako ga vzgojiti v čudovito in samostojno odraslo osebo. Resnično ne vem.

Mama sem šele dve leti in pol in tudi sama se vsakodnevno lovim in sprašujem, če je to kar delam, prav. Iskreno povedano – nimam pojma, kaj delam. Se pa trudim in vsakodnevno učim.

Vse kar počnem, počnem v dobri veri, da delam prav in vse počnem dobronamerno. A kljub temu, se velikokrat izkaže ravno nasprotno. Na splošno ne maram deliti nasvetov – vse kar lahko naredim je, da delim svoje izkušnje, svoje razmišljanje in svoje poglede na svet. To je vse. Več ne znam.

Zato moji zapisi ostajajo takšni, kot so. Spontani in iz srca. Še vedno bom pisala samo takrat, ko bom dobila navdih, ki se mu enostavno ne bom mogla upreti. Pisala bom, samo takrat, ko si bom pisanja zaželela. Pisala bom zato, ker mi bo potem lažje in ker me bo to napolnilo z dodatno energijo. Pisala bom o stvareh, ki so mi blizu, ki jih čutim in so del mene.

Vem, da so nekaterim moji zapisi zelo všeč (hvala vam za vsa sporočila in pohvale, vlivate mi veliko volje) in vem, da nekaterim ne bodo nikoli. Nič hudega. Sprejemam vse. Ljudje smo si različni in vesela sem, da je tako. Vsak naj bere in počne samo tisto, kar njemu najbolj odgovarja, kar polni njegovo dušo. Vsak naj ostane zvest samemu sebi. 

Tudi jaz bom.

Se beremo ob naslednjem navdihu…

Nina (1)

Danes norim

Danes se je zgodilo nekaj, kar mi je ponovno dalo potrditev, da je življenje resnično samo 10% tega, kar se nam je zgodilo. Ostalih 90% pa je to, kako mi dogodek interpretiramo.


Danes norim, ker se je nabralo se je preveč stvari in zdi se mi, da nobene več nimam pod kontrolo. Otroka, delo, gradnja, selitev… Seznam kar nima konca. In poleg vsega se mi danes zdi, da me nihče ne razume. 

Ne razumejo, kako težko je živeti v kaosu, ki trenutno vlada pri nas. Ne razumejo, da sem utrujena, ker so moje misli razpršene na najmanj 6 koncev in vsak od njih ima še podmladke. Utrujena sem, ker moje telo ne dohaja mojih misli. Utrujena, ker je moje telo lahko samo na enem mestu, čeprav si močno želi nemogoče – da bi lahko bilo z mislimi vzporedno.

Sprašujem se, ali so na boljšem moje misli, ki imajo možnost biti hkrati tu in tam in v naslednji stotinki sekunde že nekje drugje ali moje telo, ki tega ne zmore? Pravzaprav ne vem. Mislim, da je naporno za oba, predvsem pa zame.

b02c5f17-c714-4bcb-8698-b675d8f4eb8bDanes norim. In za to niso krive neprespane noči, izraščanje njegovih zob (6 naenkrat!) in s tem posledično nočno dojenje na vsake pol ure. Niso krive njene vnete oči, neprestano preizkušanje mojih besed in odločitev ter uveljavljanje svojega malega jaza. Ne. Vse to je pravzaprav moja uteha.

Danes norim in za to ni krivo moje delo, številna naročila, ki jih s težavo dohajam, a z veseljem uresničujem. Niso krive ideje v moji glavi, ki želijo ven, a raje ostanejo v njej, ker vedo, da bodo le tako ostale žive. Ne. Vse to je pravzaprav moj beg pred realnostjo.

Danes norim in za to ni kriv vsesplošni nered v stanovanju, ki sporoča, da ima nekdo opraviti s selitvijo. Ne. To je samo dejstvo, ki ga moram sprejeti.

Danes norim,  a še sama ne razumem zakaj, zato krivim druge. 

Danes norim in ne zmorem več. Potrebujem zrak! Nujno. Da zberem in umirim svoje misli. Oblečem oba otroka in se z njima odpravim na sprehod. Ne zdržim več vonja na selitev, ne prenesem več tega prostora.

Odpravimo se po hribu navzdol, obrnem se proti naši hiši,  hiši v kateri sem odraščala, hiši, iz katere pričnejo vreti spomini na moje otroštvo. Stisne me pri srcu. Globoko vdihnem in v mislih  se mi prikaže še najin dom. Dom, kjer sva si ustvarila vse kar je v življenju resnično pomembno – odlične temelje za najin odnos in družino. V srcu začutim dom, v katerega sem se vedno z velikim veseljem in navdušenjem vračala. Dom, ki sva si ga s trdim delom in vrsto odpovedovanj težko prisvojila. Zapuščam ga. Za vedno.

V njem bom pustila vse svoje spomine. V njem bom pustila svojo neodvisnost in samostojnost, za katero sem vsa ta leta drago, a z veseljem plačevala. V njem bom pustila del sebe. In prišla NAZAJ, domov. V tem trenutku bi najraje zajokala. Trk z realnostjo mi je vzel dih. 

Danes norim in končno razumem zakaj. NAZAJ grem! Pa saj ne morem verjeti. Nazaj grem! Najrajši bi zavpila!

V tistem trenutku, pa se mi v glavi oglasi poznan glas in mi reče: “Zberi se. Pomisli za trenutek. Kaj res ne vidiš, da greš NAPREJ? Naprej greš – ti povem!”

Zmrazi me po celem telesu. Objamem svoja otroka in si skoraj naglas ponovim modre besede. Pa kaj mi je? Seveda grem naprej. S tem korakom sem bližje svojim, najinim sanjam. In samo hvaležna sem lahko, da nas bo stara hiša sprejela odprtih vrat in nam pri vsem tem nesebično pomagala. 

Umirim se. Mami pošljem sporočilo in se ji iz srca zahvalim. Zadiham na polna pljuča.

Danes norim. Vendar kar naenkrat norim od veselja, ker končno razumem. Kakšno leto me čaka, ne vem. A trudila se bom, da bom vedno imela v mislih, da lahko norim, norim od veselja, ker sem vsak dan en korak naprej!

Up to (2)


Hvala vsem, ki nam pri tem kakorkoli pomagate!

 

 

Kaj je zate sreča?

Velikokrat razmišljam o tem, kaj sploh je sreča. Pravijo, da je sreča, ko je tvoje življenje takšno, kot ga želiš, potrebuješ. Sreča je, ko si zadovoljen s točno takšnim življenjem, kot ga imaš. Sreča je tisti neverjetni občutek, da je vse v najlepšem redu.

In razmišljam dalje… Kaj je zame sreča? Sem srečna? Sem zadovoljna s svojim življenjem? Je res vse tako, kot si želim? Vsakič, ko se to vprašam, dobim še kakšen nov odgovor. In ne, ni vse tako kot bi si želela. Ljudje smo po naravi takšni, da nikoli nismo zadovoljni s tem, kar že imamo, vedno si želimo nekaj več. In ko dosežemo “nekaj več”, se rodijo nove želje, nove potrebe. In zato nikoli nismo povsem zadovoljni, srečni. Sreča vedno beži pred nami in nikoli je ne dohitimo, pa če si še tako želimo.

Morda pa je sreča dosegljiva prav vsem. Morda jo moramo samo nehati loviti. Morda moramo na našem lovu odpreti oči in spregledati STOP znak, ki stoji na poti in sporoča: Ustavi se človek! Zazri se v sedanjost. Poglej okoli sebe – tukaj in sedaj najdi svoj košček sreče. Ne išči ga nikjer drugje.


Danes je drugačen dan. Nabit z drugačno energijo in močnimi čustvi. Že navsezgodaj me je preganjala misel o sreči. Kaj je zame sreča?

Prvi odgovor tipične mame – moja otroka. Zagotovo. Ko sem postala mama, je sreča dobila povsem nove dimenzije. In zagotovo je materinstvo tisto, ki me neverjetno osrečuje. Brez dileme. 

Sedim, pijem kavo in se v mislih odkrito pogovarjam s sabo. Ja, seveda. Sreča je biti mama. Sreča je imeti zdrava otroka. Sreča je biti z njima. Sreča sta tako njun smeh kot njune solze, saj tako vem, da sta resnična. Čisto resnična in čisto moja. Sreča je vsak dan, ki nam je podarjen, četudi je naporen. Sreča je njun iskriv pogled. Sreča je beseda mama in tudi dada ali baba. Sreča je ljubezen, ki jo čutim do njiju in ljubezen, ki mi jo vračata.

Neverjetno! Začutim močan naval čiste sreče. Kaj vse imam. Tukaj in zdaj. Brez misli na prihodnost. Vse imam. Čisto vse. Ja, srečna sem!

V mislih se mi kar naekrat pojavi občutek krivde. Kaj pa on? Kje je v tej zgodbi on? Sem s tem, ko sem postala mama, pozabila nanj? Sem pozabila, da sva bila nekoč samo midva. Sama. In bila sva srečna.

Zaprem oči in misel me odpelje k njemu. Nisem pozabila in ne bom. Nikoli. Navsezadnje se vse začne z njim. Če ne bi bilo njega, ne bi bilo naju in ne bi bilo njiju. Kljub temu, da sem mama, je vrelec moje sreče on.

Moja sreča se skriva v njegovih očeh, zazrta je v najino preteklost, sedanjost in prihodnost. Srečo začutim, ko stopi skozi vrata in mi nameni prijeten pogled, ko me objame, ko me poljubi za lahko noč. Srečna sem, ker je vedno z mano, v dobrem in slabem. Sreča me zmrazi ob misli na dni, ko sva se spoznala in na težke trenutke, ki sva jih preživela. Sreča kipi iz mene, ker lahko skupaj vzgajava najina otroka in ker imata zaradi njega in zaradi naju pred očmi vzorec prave ljubezni. 

Moja sreča se začne in konča z njim. Vse kar sem, vse kar imam, imam zaradi njega in z njim. Moje življenje z njim je točno takšno, kot si ga želim. Vse to je zame sreča, za katero sem vsak dan neizmerno hvaležna.


Up toDanes je drugače dan. Ustavi, se človek! Zazri se v sedanjost. Poglej okoli sebe – tukaj in sedaj najdi svoj košček sreče. Ne išči ga nikjer drugje. In sedaj te vprašam:

KAJ JE ZATE SREČA?

 

 

 

 

Eno stopničko višje

Danes razmišljam o svojem delu, o Nitki, o sebi, o šivanju. Danes se mi vrti, ker sem pravkar poskočila eno stopničko višje. Na tisto stopničko, ki sem jo toliko časa opazovala in sem si samo želela, da bi nekoč lahko stala na njej.

Danes stojim na tej stopnički in od veselja še malo poskakujem. Danes sem na spletu po naključju naletela na izdelek, ki ni bil moj, je bil pa identičen enemu izmed mojih šalov, ki jih pridno šivam zadnje čase. Popolnoma so me prevzeli. Zanimanje za njih je veliko – kako ne, če pa so res fantastični!

17553662_1303199926454164_8430226006592237287_n
Šal, ki je postal zelo priljubljen in iskan

Danes so se moje oči ustavile na fotografiji, ki mi je bila domača. Pogedam prvič in si mislim: “Kaj pa moja fotka dela tukaj?” Pogledam še enkrat, nič mi ni jasno, ker vem, da nisem objavljala drugje, kot na Nitki. Pogledam še malo bolje, nakar ugotovim, da to sploh ni moje delo.

Na tej točki bi me moralo preplaviti čudno vznemirjenje in cela paleta čustev, ki so vse prej kot prijetna. Vendar ne. Danes je vse drugače. Danes začutim, kako me moja duša opazuje, se mi zadovoljno nasmiha in mi nežno ploska. Neverjetno!

Končno! Končno se lahko veselim, ko vidim da “moji” izdleki nastajajo pod drugimi rokami. Končno razumem, da je to pravzaprav zame velika potrditev. Končno razumem, da je vse to dokaz, da delam dobro. Končno razumem, da sem navdih mnogim in da moram to razumeti kot velik kompliment. In končno ob vsem tem v srcu čutim veselje, neizmerno veselje in morda celo ponos.

DSC06737

DSC06750

DSC06772Danes je zame poseben dan. Spoznala sem, da sem pravkar postala boljša. V bistvu mi je vseeno za to drugo stopnjo pridevnika, pomemben mi je občutek, ki ga nosim v sebi, ko stojim eno stopničko višje. Čutim mir, čutim, da zaupam sama sebi bilj kot kadarkoli.

Prav danes se želim zahvaliti vsem tistim, ki mi zaupate do te mere, da kupujete moje izdelke in se vedno znova vračate. Vi ste tisti, ki mi dajete posebno potrditev. Vi ste tisti, ki mi vsakodnevno sporočate, da verjamete vame v največji meri.

Hvala tudi vsem tistim, ki mi sledite, komentirate moje objave, mi pišete ali se spogledujete z mojimi izdelki. Vse to najde posebno mesto v mojem srcu, saj zaradi vas čutim in vem, da nisem sama. Vem, da moje besede in fotografije najdejo svojega naslovnika.

Posebna hvala pa tudi vsem vam, ki spremljate moje delo samo zato, da najdete kakšno novo idejo za šivanje in se tako šele preko mene v vas rodi želja po ustvarjanju. Vesela sem, da sem vaš navdih. Trudila se bom, da bo tako tudi ostalo.

Slednje na tem mestu le prosim, da me ne razumete narobe, ko vas zavrnem in vam ne prodam krojev, po katerih šivam. Ne bodite užaljene in poskusite na situacijo pogledati malo širše. Ne mislite, da sem arogantna, nesramna in da nisem pripravljena pomagati. Verjemite mi, da to ni res. Poskusite razumeti, da je šivanje moja kruh in določene stvari morajo ostati moje, kolikor dolgo se pač da.

Verjamem, da bi bilo za vas enostavneje, če bi vam posredovala vse informacije, ki jih imam. Iz lastnih izkušenj pa vem, da je zadovoljstvo bistveno večje, če v delo vložiš svoje srce, telo in um. Rezultat je neverjeten, vsekakor pa tudi bolj vaš, kot karkoli na pladnju prinešenega.

Srečno in uspešno prav vsem!

Ostanite z mano, tako ali drugače,

Vaša,

nitka PNG

Cvetoče drevo

Pomlad se je že kar pošteno razbohotila. Všeč mi je. Všeč mi je narava in vedno z velikim veseljem, navdušenjem in spoštovanjem opazujem vse njene spremembe, ki so povezane z letnimi časi. Moje oči so vedno pripravljene na vsakdanje malenkosti, ki so kljub svoji majhnosti tako čudovite, da mi vedno pobožajo dušo. Žal mi je, da nimam pri sebi fotoaparata, da bi vse to slikala. Če pa ga imam, me jezi, ker nikoli, z nobeno še tako dobro fotografijo, ne znam prikazati tega, kar vidijo moje oči. Zaljubljena sem v naravo, priznam.

Želim si, da se te ljubezni nalezeta tudi moja otroka. Lenart je še premajhen, medtem ko lahko pri Zoji že s ponosom opazujem njen edinstven odnos do narave. Spodbujam jo, da ima za njo odprte tako oči in kot srce.

Trenutno je narava v fazi spreminjanja, kar je naravnost odlično za opazovanje. Na še tako kratkem sprehodu lahko vidimo ogromno. Ko greva na sprehod jo opominjam, naj pogleda okoli sebe. Včasih se igrava enostavno igrico – poiščeva primeren kotiček, se usedeva in postavim ji čisto preprosto vprašanje: Kaj vidiš? Nato pa jo samo spodbujam: Kaj še, kaj še… Neverjetno, kaj vse opazijo otroške oči!

Zadnje tedne sem nestrpno čakala, da bodo drevesa pognala svoje prve listke. Vsak dan sva si ogledali kakšno golo drevo in pripovedovala sem ji, da se bo kmalu spremenilo in postalo povsem drugačno. Listki so končno pričeli poganjati in iz dneva v dan so večji. Pripovedujem ji o tem, da bodo zrasli in ko bova čez čas pogledali krošnjo, bo zaradi njih čisto zelena.

Zadnjič pa sem ji pokazala cvetoče drevo. Morali bi videti njene oči, ko ga je zagledala. (Včasih si tako močno želim, da bi imela njene oči. Oči, ki vsak dan vidijo kaj novega, zanimivega, preprostega, a hkrati dihjemajočega.) Ustavila sem avto, da sva si lahko drevo z užitkom ogledali. Zaprli sva oči in drevo tudi poslušali. Ja, res, poslušali sva drevo. Pravzaprav sva slišali nešteto čebel, ki so se gostile na posameznih cvetovih. Čisto vsakdanje, pa vendar odlično izhodišče za toliko pogovorov in dejavnosti.

Ko sva prišli domov, me je prešinilo, da bi bil sedaj pravi trenutek za ustvarjanje. Cvetoče drevo je motiv za številne likovne tehnike, a verjetno najpogosteje izberemo tisk. Tudi sama sem se odločila za to, saj se mi zdi za malčke najbolj primerno.

Na velik list papirja sem ji z voščenko narisala drevo in list prilepila na vrata. Voščenko sem izbrala, ker je suha in nisem hotela izgubljati časa s sušenjem tempere. Pripravila sem še:

  • prstne barve (roza, rumena, zelena)
  • šop paličic za ušesa, ki sem jih povezala z elastiko

Pogovorili sva se o drevesu, ki sva ga opazovali. Povedala sem ji, da je bilo drevo pozimi točno takšno, kot sem ga narisala – golo. Sedaj, ko je prišla pomlad in je postalo topleje, je drevo zacvetelo. Drevo, ki sva ga opazovali, je imelo živo roza cvetove, zato sem tudi za ustvarjanje izbrala podobno barvo. Pokazala sem ji, kako naj narisanemu drevesu podari pomlad.

Šop paličic za ušesa je namočila malce v zeleno, malce v rumeno in malo več v roza barvo, nato pa je barve odtisnila na krošnjo drevesa.  Po nekaj minutah je nastalo tole.

DSC07015

Čudovito, a ne? Točno to dejavnost bova letos še trikrat ponovili,  le da bo naslednjič tiskala samo z zeleno barvo, v jeseni ji bom na paleto iztisnila rjavo, rumeno, rdečo, oranžno, pozimi pa belo barvo. Tako bo prikazala pomlad, poletje, jesen in zimo.

Bi tudi vi radi ustvarili cvetoče drevo? Pripenjam vam nekaj povezav, kjer lahko najdete še kakšno idejo.

Za konec pa še ena misel, ki me velikokrat spremlja. Razmišljam o tem, kako smo odrasli dolgočasni. Vsega smo že naveličani. Ne najdemo čarobnosti v vsakdanjih stvareh. Drevo, ki se spreminja v letnih časih smo videli že neštetokrat – brez veze, nič posebnega, nimamo časa, da ga pogledamo, kaj šele, da ga začutimo. Toliko lepega gre mimo nas.

In potem razmišljam o otrocih. Otroci vidijo. S kakšnim navdušenjem znajo oni vse to opazovati, če jih le vsaj malo spodbudimo. Nekateri otroci to letos vidijo prvič. Kako jim zavidam občutke, ko prvič zagledajo cvetočo krošnjo. Pa vendar vem, da jim nimam kaj zavidati. To isto drevo je tam tudi zame. Vse kar moram narediti je, da se ustavim, ga vidim in začutim.

Poskusite še vi. Morda boste tudi vi ugotovili, da se prav ta trenutek dogaja nekaj čudovitega.

 

 

DAJ NAPREJ

Poznate film Pay it forward (Daj naprej)?
Zame je to eden boljših filmov. Gledala sem ga nekajkrat, že pred leti , vendar se ga kljub temu še vedno dobro spominjam. Velikokrat pomislim na “daj naprej” sistem.

Eugene Simonet je osnovnošolski učitelj družbenih ved. Na začetku vsakega šolskega leta naloži svojim učencem posebno nalogo: domisliti se morajo načina, kako bi lahko spremenili svet, in za to nekaj narediti. Eugene od sedmošolcev seveda ne pričakuje velikih podvigov; naloga naj bi mladostnike predvsem spodbudila k razmišljanju. 

Eden od učencev, Trevor McKinney, pa vzame njegovo nalogo zelo resno. Njegovo otroštvo ni veselo in brezskrbno, kakršno bi moralo biti. Prezgodaj mora odrasti in izkusiti krutost življenja, zato se z vso močjo oklene upanja, ki ga v njem prebudijo Eugenove besede. Pri pouku družbenih ved Trevor končno najde tisto, kar najbolj potrebuje: nekaj, v kar lahko verjame. Eugenovi nalogi se posveti z veliko zavzetostjo in sproži verigo dobrih del, ki jo poimenuje “daj naprej”. Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh treh oseb pa mora uslugo narediti spet trem osebam, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše. Tudi v njegovo za hip posije žarek sonca.


Sprašujem se, kaj je narobe z našo družbo. Je ta družba resnično to, kar si želim? Ne, zame zagotovo ni. Nenehno hitenje, stres na delovnem mestu, pritiski takšni in drugačni, moderno suženjstvo, pomanjkanje časa – vse to in še marsikaj drugega je razlog, da se ljudje po večini samo še pritožujemo. Pritožujemo se nad vsem, za vse pa krivimo sistem. Posamezniki, ki živijo v družbi s takšnim sistemom postajajo vedno večji individualisti in egoisti. Vsak lahko misli samo še nase, saj nima niti časa, da bi razmišljal o drugih – razen, če razmišlja kaj negativnega.

 

Vse to me izredno žalosti, jezi. Če bi imela čarobno paličico, bi v trenutku marsikaj spremenila. Vendar je nimam. Ne morem spremeniti nikogar, ne morem spremeniti sistema. Lahko pa napišem o čem razmišljam in to delim z vami. Morda bo moje razmišljanje k razmišljanju popeljalo še koga drugega.

Prišla sem do spoznanja, da lahko že danes naredim majhne, mikroskopske spremembe na ravni posameznika. To lahko storite tudi vi. Potreben le premik v glavi. Premik, ki nas vse  lahko zasvoji s prijaznimi gestami do sočloveka. Vem, kaj si sedaj mislite – točno to, kar si mislim tudi jaz: “Ubogo naivno ženšče. Res verjame, da lahko spremeni svet?” Pravzaprav ne. Ne verjamem, da ga lahko spremenim. Daleč od tega. Verjamem pa, da lahko s svojim bitjem, s svojimi dejanji, besedami ali morda s kakšno drugačno pozornostjo, marsikomu polepšam dan. In to mi je dovolj.


Zadnjič sem se ponovno spomnila na zgodbo iz filma Daj naprej in na ta čudovit sistem, v katerega pravzaprav z vsem svojim srcem verjamem. Končno! Piramidni sistem, ki lahko prinese marsikaj dobrega. Ni zgrajen tako, da bi tisti, ki je na vrhu služil na račun svojih podložnikov. Tisti, ki je na vrhu je samo sprožitelj dobrih dejanj. Tisti, ki je na vrhu začne igro in podre prvo domino v vrsti. Kako genialna ideja!

No - one has ever (6)Odločila, da podrem prvo domino. Čisto po šolsko se držim pravil in navodil. Izbrala sem si 3 ljudi in potrudila se bom, da jim bom na nek način polepšala dan. Povedala jim bom, da morajo to predati naprej – si izbrati druge tri…

Torej – a ste za igro? Vem, da bi velika večina z veseljem sodelovala pri tem, če bi vam obljubila, da bom na koncu izžrebala nekoga, ki bo dobil nagrado. Pa vendar ne gre tako. Želim si, da motivacija pride iz vas samih, iz želje, da danes naredite nekaj dobrega, da nekomu na vaš način polepšate dan. Zagotavljam vam, da se vam bo vse poplačalo in da boste nagrado zagotovo dobili. Prišla bo k vam, v  večih oblikah. Odprite oči in razprite roke ter si dajte priložnost, da v srcu začutite prijetno zadovoljstvo, ki ga lahko začutite le takrat, ko naredite nekaj dobrega za nekoga drugega.

Razmislite…

This slideshow requires JavaScript.

14 čudovitih pasjih lastnosti

Mi smo pasja družina. Naš kuža živi z nami, v stanovanju, hodi z nami na obiske, dopuste – je pomemben del naše družine. Pred nekaj dnevi smo Vse najboljše zate, ki je ena izmed najpogosteje prepevanih pesmic pri nas, zapeli tudi njemu.

IMG_0862

Foto: Marko Praprotnik

Naš Bajk je dopolnil 4 leta. Njegov rojstni dan me je silil k razmišljanju o življenju z njim. On je najin prvi otročiček. Ko sva ga posvojila, se nama je življenje popolnoma spremenilo. Kar naenkrat se je vse začelo vrteti okoli njega.

Najprej sva ga morala naučiti osnovnih manir – ne lulaj in ne kakaj po stanovanju, ne grizi kavča, moji čevlji niso igrača in prav tako niso igrača copati, modrci in rože. Prvi meseci so bili precej naporni, saj sva ga morala imeti neprestano na očeh, ker so se neumnosti vrstile druga za drugo.

Ves čas, ko sva se ukvarjala z njim, sva mislila, da ga učiva, vodiva po najinem svetu in ga pripravljava na najin način življenja, v resnici pa je on tisti, ki je pričel temeljito spreminjati naju.

Zelo velikokrat se zamislim nad pasjim obnašanjem in razmišljam o tem malem, nepokvarjenem, zvestem bitju, polnemu ljubezni, ki neprestano nekaj potrebuje, a vedno v pomnoženi obliki na svoj način vse vrne. Razmišljam o pasjem razmišljanju in njihevem načinu življenja in vedno pridem do zaključka, da bi bilo življenje veliko lepše, če bi se zgledovali po njih.


Preberite si 14 pasjih lastnosti, zaradi katerih si želim, da bi bili ljudje bolj podobni psom.

  1. Nikoli ne pozabi na igro

Pes nikoli ne pozabi na igro in je nanjo (skoraj) vedno pripravljen. Za igro si vzame čas. Ljudje odrastemo in pozabimo. Pozabimo na to, da smo se včasih radi igrali, da je bila prav igra pomemben del našega vsakdana, da smo se preko igre učili, raziskovali, ustvarjali. Morda je čas, da zbudimo otroka v sebi. Vsak dan se po malem posvetimo igri oziroma nečemu, kar nas razveseljuje, sprošča, odpira dušo novim idejam in ustvarjalnosti.

2. Gibaj se na svežem zraku

Uživajmo v aktivnostih zunaj, bodimo čim več na svežem zraku, privoščimo si dolge sprehode, tecimo po travniku, ulovimo metulja, opazujmo naravo okoli sebe, dihajmo s polnimi pljuči, uživajmo v trenutku, ko nam veter boža obraz ali ko nas z glasnim “cmoook” pozdravlja luža. To psi znajo tako perfektno.

3. Pokaži, ko si vesel in pokaži, da imaš nekoga rad – vedno

Kadar se vračam domov, se že v mislih pripravljam na veselje, ki me čaka za vhodnimi vrati. To neverjetno, iskreno veselje, ki ga lahko pokaže samo pes. Saj se tudi sama zelo razveselim, ko na primer mož pride iz službe – a priznam, da sem ga veliko bolj vesela kot mu znam, zmorem ali uspem pokazati. Res je, morda bi me prijel za čelo, če bi začela skakati od veselja, ga lizati po obrazu, na vso moč lajati in se vrteti okrog svoje osi, ko bi vstopil skozi vrata. A vseeno si ob pogledu na Bajkovo veselje vedno rečem, da bom naslednjič tudi jaz malo bolj izrazito pokazala, kaj čutim. Poskusite še vi.

4. Bodi empatičen

Ko Bajk začuti, da imam slab dan, pride k meni s posebnim izrazom na njegovem obrazu in z očki, ki sporočajo: “Vem, da ti je hudo. Ne rabiš razlagati, ker morda niti ne bom razumel, kaj ti je. Samo usedel se bom k tebi in ti se stisni k meni. Obljubim, da ti bo lažje.” In res je… Kot da mojo slabo voljo posrka vase. Neverjetno, kako blagodejno vpliva name. In od njega se učim. Včasih je resnično bolje, da smo tiho, ne rečem ničesar in smo samo tam za tistega, ki nas potrebuje.

5. Nauči se poslušati

Vsi lastniki psov želimo, da bi bili naši ljubljenčki čim bolj poslušni. In ko nam to uspe, smo ponosni na njih. Kaj pa nase? Smo lahko ponosni nase, ker prisluhnemo, znamo poslušati in upoštevamo želje drugih? Kolikokrat se zalotite, da poslušate, vendar ne slišite? Kolikokrat nekaj slišite šele takrat, ko vas nekdo na to opozori?

Pes resnično zna poslušati. Zna poslušati ljudi in naravo. Vsak najmanjši šum, premik vzbudi njegovo zanimanje, dvigne uhlje in napeto posluša. Res je, da ljudje nimam tako dobro razvitega sluha kot psi, pa vednar se velikokrat obnašamo, kot da smo povsem gluhi. Poslušamo, a ne slišimo. Ne slišimo ljudi, ne slišimo narave. Oglušeli smo. Naučimo se poslušati svet okoli sebe.

6. Kadar imaš priložnost za počitek, počivaj!

Zadrema na terasi, zadrema na kavču, zadrema na postelji, pod posteljo, na hodniku… Kjer mu paše in kadar mu paše, predvsem pa ve, kdaj počitek potrebuje. Zna poslušati  sebe in svoje pasje telo. Sama se tega še učim… Časa za počitka res nimam veliko. Pravzaprav ga je vsak dan manj. Si pa vedno znova dopovedujem, da moram počivati brez slabe vesti takrat, ko lahko. In ja – čeprav po redko, si tudi jaz rada privoščim počitek. Upam, da tudi vi.

7. Pretegni se vedno, ko vstaneš

Obožujem to njegovo navado. Nikoli ne pozabi nanjo. Ko vstane, se vedno lepo počasi in z užitkom pretegne. Najprej s tačkami naprej in rito v zrak, nato težo prenese naprej in počasi raztegne še eno in drugo zadnjo tačko. Zakaj sama to vedno pozabim narediti? Bom, bom, si rečem vsakič, ko ga opazujem. Vsaj zjutraj. Upam, da bo nekoč tudi res postala moja dobra navada.

8. Jej počasi in z užitkom

Ko opazujem njega, mu resnično zavidam. Kadar mu dam priboljšek, ga z velikim veseljem vzame, odnese na svoj prostor, se udobno namesti, priboljšek povoha, ga nekajkrat oblizne in nato počasi in z užitkom zagrize vanj. Vzame si čas in že od daleč se vidi, kako med hranjenjem uživa. Pravzaprav zgleda vse skupaj zelo preprosto. Vendar se kot mama dveh malih otrok sploh ne spomnim, kdaj sem lahko jedla počasi ali z užitkom. Bo prišel čas tudi za to, vem da bo.

9. Bodi zvest svojim prijateljem in družini

Na žalost po svetu hodi veliko ljudi, ki se delajo, da so s tabo, da te imajo radi, te prepričajo da jim lahko zaupaš, se jim odpreš. Nato pa te kot strela z jasnega zadane naravnost v srce, ko izveš, da ta ista oseba za tvojim hrbtom grdo govori o tebi. Imate kakšno takšno izkušnjo? Zagotovo jo ima vsak. Na žalost. Za razliko od ljudi, pes tega ne bi naredil nikoli. Pa ne zato, ker ne zna govoriti, pač pa zato, ker je zvest. Pes ne pozna hinavščine, pozna le neizmerno ljubezen in večno naklonjenost tistemu, ki mu jo vrača. Pes vas ne bo nikoli pustil na cedilu. Nikoli. On resično je človekov najboljši prijatelj.

10. Ne obsojaj

Psi so vedno pripravljeni na nova prijateljstva. Prijateljstvo lahko sklene z vsakim, ni pomembno kdo je ali kako zgleda. Prijateljstvo lahko sklene s človekom ali z mačko. Psi imajo naravno potrebo po prijaznosti, ki presega vse predsodke in zadžke. Ko bi le lahko bili ljudje takšni!

11. Dan začni z optimizmom

Za psa je vsak dan dober dan. Vsakič, ko ga peljem na sprehod po istem travniku, je vesel in enako razburjen, kot da ga peljem prvič. Kadar imam občutek, da je moje življenje ena sama rutina in da je vsak dan isti, se poskušam zavedati, do so me te iste svari, ta ista rutina včeraj veselili – zakaj me ne bi še danes? Saj se ni nič spremenilo, le jaz danes stvari dojemam drugače.

V tem norem tempu ljudje vedno znova pozabljamo, da imamo pravzaprav ogromno stvari, katerih se lahko vsakodnevno razveselimo. Poglejmo na svet okoli nas. Koliko stvari nas obdaja, zaradi katerih bi lahko vsakodnevno skakali od veselja. Prisluhnimo naravi, povohajmo cvetlico, opazujmo krošnje dreves, pozdravimo spomladansko sonce, objemimo naše najdražje in jim povejmo, da jih imamo radi. Zavriskajmo od veselja, ker je že to, da se zbudimo v nov dan, samo po sebi dovolj velik razlog za veselje.

12. Ljubi brezpogojno

Pes ljubi brezpogojno. Veselo maha z repom, ko zagleda nekoga, ki ga ima rad, četudi je ta slabe volje. Četudi se jeziš, ti je pes pripravljen dati velik slinat poljubček. Oprosti brez pomisleka, ne glede na to, kako si se obnašal. Ljubiti brezpogojno resnično ni enostavno, vendar se je za naše drage vredno potruditi, kajne?

13. Bodi tukaj in zdaj!

Psi se ne obremenjujejo s preteklostjo, prihodnost jih ne straši. Živijo za ta trenutek – tukaj in sedaj. To je vse, kar je pomembno. Naučimo se tega še mi. Uživajmo v sedanjosti in malenkostih. Uživajmo v naravi, na svežem zraku. Uživajmo z našimi najdražjimi – čas z njimi je resnično neprecenljiv. Odložimo telefone in se igrajmo s svojimi otročki. Pozabimo na goro posode, ki nas čaka v kuhinji – verjemite, počakala bo. Bodimo z našimi dragimi – tukaj in zdaj! To bo zagotovo dobro vplivalo na naše življenje.

14. Najdite, kar iščete in ne obupajte

Ste že kdaj opazovali psa, ki je nekaj zavohal v zemlji in pričel vneto kopati? Koplje, koplje z vso močjo in silo. V kopanje vloži vso svojo energijo, vse svoje telo. Ko naleti na oviro, prične kopati s še večjo vnemo. Kaj pa mi? Ko življenje postane težko, iščemo hitre rešitve in ker jih ne najdemo še v tistem trenutku, obupamo. Iz izkušenj lahko povem, da življenje ni enostavno. Nič ni dano samo po sebi. Za vsako stvar se je treba boriti, potruditi. Za stvari, ki so nam pomembne se moramo potruditi z vsem svojim bijtem in takrat, ko se nam na pot postavi ovira, napnimo vse moči, stisnimo zobe in “kopljimo” dalje. Vredno je!

Hvala Bajk, ker me vsakodnevno spominjaš, kaj je v življenju resnično pomembno. Pa vse najboljše!

img_1093

Foto: Marko Praprotnik

 

 

 

Ona me čuti

Pravijo, da dojenčki močno čutijo, kako se počuti njihova mama. Če je vesela, sproščena, razigrana in na splošno dobre volje, so takšni tudi oni. Če je mama razdražena, žalostna, apatična, nervozna, dojenček to hitro začuti. Njene in svoje občutke takrat pogosto izraža z jokom. Izkušnje so me prepričale, da to zagotovo drži.

Z njo imava res močno vez že od prvih dni. Ona me čuti, še vedno. To mi je pravzaprav zelo všeč in želim si, da to ohraniva za vedno. Še  posebej fino je, kadar je mama 100% dobre volje in najrajši bi videla, da bi bilo tako vedno. A žal ni. Tudi njena mama je le človek. Človek, ki čuti, človek, ki doživlja. Človek, ki ima močno razvito empatijo. Človek, ki ga nepravičen, pokvarjen svet izredno žalosti.

DSC06592

Njena mama je človek, ki ima danes zelo težak dan. Na današnji dan  pred desetimi leti je izgubila njega. Njega, ki ji je pomenil veliko in še več. Več kot je vedel. Njega, ki je bil vedno njen vzornik. Njega, ki jo je razumel. Njega, ki se ga je vedno bala izgubiti.

Minilo je že deset let. Deset let!! Pa še vedno tako boli. A ne pravijo, da je s časom lažje? Da čas celi vse rane?  Zakaj ima potem  moja rana po vseh teh letih še vedno vonj in okus po sveži krvi? Zakaj še vedno boli? Vsak dan, ne samo danes. Današnji dan pa je še težji, ker je mojo rano razbrazdal z grobo soljo.

In ona me čuti.

Danes dan pričneva s slikanjem. Na paleto ji izstisnem živo roza, modro, belo in rumeno barvo. Nato ji v roko dam čopič, a ga ne pomoči v barve. Za trenutek zamrzne. Gledam jo in je ne razumem. Po navadi je čopič v barvah še preden jih pripravim. A danes je drugače. Opazuje iztisnjene barve na paleti in barve v škatli. Pogleda mojo dušo. Pokaže na črno in reče: Mami, daj mi to barvo. Danes mi je črna všeč. Ona me čuti. Brez besed ji na novo paleto iztisnem črno barvo. Prične s slikanjem in čopič namaka le v črnino.

Ona me čuti. Današnji dan ima okus po črnem. Ob pogledu name ostale barve za njo ne obstajajo. Sledove živih, svetlih barv na njeni zadnji umetnini počasi in natančno prekriva s črnino. Ona me čuti. Brez besed naslika mojo dušo.

DSC06588

Kar je je. Danes je dan odet v črnino. Nič hudega. Se pa zelo veselim dneva, ko si bo ob pogledu name zaželela barv in bo umetnina na naši terasi zopet postala pisana.

In vem da bo. Ker ona me čuti.

DSC06591