Novoletna jelka

Zadnjič sem “pospravljala” računalnik, brisala nepomembne dokumente, slike oziroma ves balast, ki se je nabral odkar sem imela zadnjo čistko.

Naletela sem na mapo z naslovom Ideje za novoletno jelko. Odprla sem jo in si ponovno pogledala fotografije, ki sem jih zbrala lansko leto, ko sem iskala rešitev za postavitev našega božičnega dreveščka.

Kliknila sem desni gumb na miški in poiskala “delete”, nato pa sem se spomnila, da bi mogoče komu izmed vas te ideje prišle prav.

Lansko leto smo živeli v stanovanju, ki nama je bilo izredno pri srcu, saj je bil to najin prvi skupni dom. Kako sva lahko na 56 kvadratnih metrih imela kopalnico, hodnik, garderobno omaro, veliko kuhinjo z otokom, jedilnico, dnevno sobo, najino spalnico z računalniškim kotičkom, otroško sobo, ki je razdeljena na igralni kotiček in spalni del, si lahko tukaj preberete v eni izmed najbolj branih mojih objav. Če potrebujete kakšno idejo za opremljanje stanovanja, jo boste zagotovo našli tukaj.

S preurejenim stanovanjem sva bila zadovoljna, a problem je nastal, ko so prišli prazniki in je bilo treba postaviti novoletno jelko. Za našo smrekico, ki niti ni bila prav velika, enostavno ni bilo prostora.

Razmišljala sva in iskala rešitve in nazadnje sem dobila odlično idejo in na koncu je naša smrekica je lansko leto izgledala takole.

dsc03442

Naša novoletna jelka 🙂

Ko sem jo pogledala od daleč, sem bila z rezultatom zelo zadovoljna, saj tako posebnega dreveščka res še nismo imeli. Navodila in postopek za izdelavo si lahko preberete tukaj.

Pri iskanju idej mi je pomagal predvsem Pinterest. Vse dekoracije in novoletne jelke v rustikalnem stilu so mi zelo všeč. Vendar za naše stanovanje to ni prišlo v poštev, zato sem se osredotočila predvsem na idejo o ploščatem dreveščku, ki nam ne bo zavzel veliko prostora. Shranila sem si spodnje fotografije in izhajala iz njih, čeprav je bila na koncu naša novoletna jelka popolnoma drugačna, veliko bolj zelena in predvsem čisto naša.

d21ab996a2478888da0dcaaa083d7001

Vir: Pinterest

0b8ff9770d8f13dfbf382f671ea1e2b0

Vir: Pinterest

4b19c8f6520b2604bb330c6cd19e9bda

Vir: Pinterest

06f825626922f4221b2625a65014d81c

Vir: Pinterest

7bc856e8de7c2917c32b741762b79b21

Vir: Pinterest

41a0ab8307421d7e649fb4ecdfd51100

Vir: Pinterest

cd5a7cdfda2a1c3fde2860f9f3c28c52

Vir: Pinterest

f9bde1d4732892b220138b8229218f41

Vir: Pinterest

Škatla presenečenja

Že več mesecev imam namen napisati nekaj o tisti rumeni škatli, ki me je popolnoma prevzela, vendar sem pravo nujo po pisanju začutila šele danes. Danes v meni vre misel, da moram Škatlo presenečenja, tako, kot jo poznam jaz, nujno predstaviti tudi vam, saj se mi zdi resnično nepošteno, da bi bili ob poplavi vseh možnih izdelkov prikrajšani za enega resnično kvalitetnega.

O Škatli presenečenja sem enkrat že pisala. Pravzaprav ne toliko o sami škatli, kot o čudoviti in posebni osebi, ki stoji za njo. Kako je Saša prišla do te izjemne ideje o rumeni škatli in o tem, kako je z njo skočila v vode samostojnega podjetništva lahko preberete tukaj.

Danes pa bom z vami delila svoje mnenje o tem posebnem produktu, za katerega menim, da bi ga morali poznati vsi.

Sam koncept Škatle presenečenja se mi je zdel izredno zanimiv in hkrati tudi malo skrivnosten, saj kljub dobri razlagi, nisem bila nikoli povsem prepričana, če si vse skupaj pravilno predstavljam.  Zato je bil nakup velike rumene škatle nujno potreben.

Sredi poletja, smo svojo prvo škatlo prinesli domov. Težko rečem, kdo je bil bolj navdušen – otroka, ki sta lahko v rokah držala veliko rumeno škatlo, jo malce stresla, poslušala, kako ropota in verjetno razmišljala, kaj se v njej skriva ali jaz, ki sem vedela, da me loči samo še nekaj trenutkov od tega, da bom popolnoma doživela in razumela to posebno in misteriozno rumeno škatlo.

Ko smo jo skupaj odprli in sem si izredno natančno ogledala njeno vsebino, sem za trenutek obstala z odprtimi usti. Nisem se mogla načuditi, kako zelo premišljen, unikaten in poseben produkt imam pred sabo. Takoj sem poklicala Sašo in ji povedala, da je škatla že ob odprtju močno presegla vsa moja pričakovanja.

Vsebina škatle presenečenja se spremeni vsak drugi mesec. V vsaki škatli presenečenja se prepletajo utrinki trenutnega letnega časa, bližajočih praznikov, tradicije in stika z naravo.

Z našo škatlo smo lahko postali pravi slikarji. Najprej smo morali sestaviti slikarsko stojalo, nanj položiti slikarsko platno, nato pa smo po priloženih navodilih s svinčnikom narisali veliko gusarjevo glavo in gusarja pobarvali s temperami.

V škatli smo dobili čisto vse potrebne pripomočke in navodila za delo. Priloženi so bili leseni polizdelki in načrt, kako iz njih sestaviti pravo slikarsko stojalo. Za to smo potrebovali tudi izvijač in vijake, ki so bili zapakirani v majhnih vrečkah v škatli.

Za risanje smo potrebovali svinčnik, za slikanje pa tempere in čopiče – vse smo našli v škatli. V fasciklu so bila priložena celo navodila za mešanje barv. V enem trenutku sem se spomnila, da smo izgubili našo slikarsko paleto, na kateri bi barve zmešali. Skrbi so bile popolnoma odveč, saj je bila tudi paleta, kje drugje kot, v škatli.

IMG_3690

Vsebina naše Škatle presenečenja

Sama sem na začetku našega ustvarjanja uspela narediti nekaj fotografij. Ko pa smo pričeli packati z barvami, sem morala fotoaparat odložiti na varno mesto. Moja otroka sta še majhna, zato končni izdelek ni bil tak, kot bi morda moral biti. Vendar sama v tem nisem videla prav nobene težave.

Bistvo škatle presenečenja ni končni produkt, njeno bistvo je doživetje. Od trenutka, ko škatlo dobiš v roke, te zanima, kaj se skriva v njej. Otroci so neučakani, če pa imajo takšno mamo, kot sem jaz, je neučakana tudi ona.

Odpiranje škatle je doživetje. Doživetje je, ko iz nje jemlješ majhne, skrbno zapakirane vrečice, jih odpiraš, si ogleduješ vsebino in razmišljaš, čemu služijo. Doživetje je slediti natančno napisanim navodilom in doživetje je ustvarjati z materialom, priloženim v škatli. Verjamem, da je za večje otroke posebno doživetje tudi občutek, ki jih prevzame, ko vidijo končni izdelek.

Največje doživetje, tisto pravo bistvo, ki nam ga škatla da, pa je zagotovo čas, ki ga ob ustvarjanju namenimo svojim otrokom. Popolnoma se strinjam z besedami, ki sem jih zasledila na Sašini spletni strani: “Škatla presenečenja je produkt za srečne družine.  Za kreativno preživljanje skupnega časa – ena na ena, človek s človekom.” Kako preprosto in tako zelo resnično!

Poleg že napisanega, me je ta rumena škatla tako navdušila zato, ker sem sama ena izmed tistih mam, ki s svojimi otročki rade ustvarjajo. Na spletu je res malo morje DIY idej. Vendar vsakič, ko zbiram ideje, ena ura mine, kot bi mignil, a vse, kar imam, je šele ideja. O tem, koliko časa (in denarja) potem porabim še za obiske različnih trgovin, raje sploh ne razmišljam.

S škatlo presenečenja je vse bistveno bolj enostavno. Vse kar potrebujem je tista rumena škatla in čas, ki ga lahko v  celoti namenim otrokoma.

Odkar vem za Škatlo presenečenja, se več ne sprašujem kaj kupiti otroku, ko smo povabljeni na rojstni dan. Pri darilih sem bila vedno precej izbirčna, saj želim, da so izvirna in uporabna. Nerada kupujem cenene plastične igrače, ki po enem dnevu pristanejo v košu z drugimi igračami in jih nihče več ne pogleda. Kot učiteljica se zavedam dejstva, da vsi otroci izredno radi ustvarjajo. In pri darilih vedno izhajam iz tega.

Samo razmišljanje o izvirnem darilu in skakanje po trgovinah mi vzame precej časa in energije, zato sem izredno vesela, da sem spoznala čudovito bližnjico, ki se ji reče Škatla presenečenja.


Ta objava ni sponzorirana in je bila napisana izključno na podlagi mojih izkušenj s tem produktom in z dobrim namenom, da zanj izveste tudi vi.

Več o Škatli presenečenja si lahko preberete  tukaj.

19143053_1533989283342115_6804296555228794207_o

Priloženi fascikel z navodili za ustvarjanje, poučnimi vsebinami, idejami za dogodivščine v naravi, izbrane naloge za male raziskovalce…

19095677_1533989163342127_1260946201825056273_o

Izdelovanje slikarskega stojala.

19142904_1533985586675818_5515066761455793644_o

Slikanje gusarjev

19224905_1533988370008873_1128322235459939584_n

Končni izdelek

Sončnica

Zadnji mesec je bolj malo sončnih dni. Sicer se sama strinjam z rekom, da slabega vremena ni, slaba je le oprema. Kljub čudnemu vremenu poskušamo biti čim več zunaj, vendar je res, da tudi škorenjci, dežni plaščki, dežniki, topla oblačila ne pomagajo, da bi bili lahko zunaj cel dan, tako kot ob lepih sončnih dneh. Kar nekaj ur v dnevu ostane v, ki jih preživimo v hiši.

Zase lahko rečem, da sem ena ized tistih mam, ki bi s svojima otrokoma kar naprej nekaj ustvarjala. Trenutno je situacija takšna, da je skoraj vsako ustvarjanje velik projekt, kadar sem sama z otrokoma. A kljub temu se ne dam. Vem, kaj otrokom pomeni prosta igra in prav je da jo imajo. Iz izkušenj, ki sem jih pridobila v šolkih razredih pa tudi vem, koliko otrokom pomeni usmerjeno ali neusmerjeno ustvarjanje. Zato se trudim, da jima to čim večrat omogočim. Poleg tega pa še sama pri tem zelo uživam.

Lenart je še majhen in vse kar počne je to, da nekaj packa – se izraža na svoj, zame bolj naporen način. Vendar se učim globoko dihati in mu pustiti umetničko svobodo, dokler je to še sprejemljivo.

Zoja pa je že tako velika, da se z njo že marsikaj da narediti. Zadnjič sem jo opazila, da jo prevzema neka čudna energija. Naučila sem se že, da jo je treba takrat samo dobro motivirati in njeno energijo preusmeriti v nekaj drugega. Iz naše zbirke materiala za ustvarjanje sem vzela vse pripomočke in pričeli sva z delom.

Ko sem na mizo zložila vse barvne liste, lepilo, risalni blok, škarje in krep papir, je bila njena pozornost popolnoma predana novemu projektu.

Povedala sem ji, da bova ustvarili sončnico. Medtem, ko sem se sama ukvarjala s pripravljalnim delom, je ona po svoje iz papirja rezala oblike, ki naj bi bili cvetovi rož. Velikokrat sem že slišala: “Joj, pa škarje niso za otroka.” Škarje so tudi za otroke, tiste z zaobljenimi konicami, ki so bolj varne in tudi manj ostre. Škarje niso igrača. So pa pripomoček za rezanje in kadar sva skupaj jih ji z veseljem ponudim, saj je rezanje papirja je pri nas že kar nekaj časa ena izmed bolj zanimivih dejavnosti.

Lenart je med tem časom sedel na tleh in bil polno zaposlen s trganjem papirja na manjše koščke. Mislim, da mu je bil všeč zvok, ki je nastajal med trganjem in mečkanjem.

F82DFA8A-7B55-4B10-91F2-A7819480EFE5

Podlaga za sončnico je izgledala takole

Pri delu smo potrebovali tudi krep papir. Narezala sem ga na dolge trakove, nato jih je Zoja natrgala na manjše, cca 5cm dolge trakce. Pokazala sem ji, kako iz trakov naredi kroglico. Morala jih je zmečkati in med prstki ali v rokici valjati toliko časa, da so dobili približno okroglo obliko.

FullSizeRender (4)

Krep papir v roli, trakovih in kroglicah

Ko je bilo kroglic dovolj, je sledila še ena dejavnost, ki je zagotovo na seznamu najboljših pet dejavnosti – lepljenje. V posodico sem ji iztisnila mekol (lepilo), v katerega je namočila kroglico, ki jo je potem prilepila na oranžni del sončnice. Vmes sva se še pogovorili o barvah stebla, listov in cvetov, povedala sem ji, zakaj je sončnica v sredini rjava in še nekaj drugih značilnosti te čudovite rastline. Med lepljenjem je ves čas ponavljala moje besede in se igrala, da je vzgojiteljica, ki otrokom razlaga o sončnici.

FullSizeRender (1)

S prstkom potuj po zeleni barvi, s prstkom potuj po rjavi barvi…

FullSizeRender (2)

Lepljenje

FullSizeRender (3)

Cvet sončnice po naše

Minila je ena ura in sončnica je bila dokončana. Pogled na sobo je bil katastrofalen. Vse povsod je bilo polno majhnih, čudno narezanih teer večjih, raztrganih in zmečkanih kosov papirja, miza je bila precej zapacana z lepilom, rolo krep papirja je Lenart uspešno razvil in na tleh smo imeli dolgo rumeno preprogo. Groza, če na situacijo pogledaš tako ozko. Če pa si pustiš in pogledaš malo širše, vidiš dva srečna otroka, ki sta v tej uri neizmerno uživala, pridobivala nove izkušnje, znanja in spretnosti ter mamo, ki v sebi čuti ponos in občutke samega zadovoljstva.

Rešili so naju metulji

Razposajenemu smehu je sledilo zatišje. Kakor bi se svet kar naenkrat ustavil. Če se kdaj pa kdaj ustavi, niti ni nič hudega. Življenje nikoli ne teče enako hitro in samo v eno smer. Prav je, da to izkusi tudi ona.

Veliko smo skupaj, se igramo, pojemo, se sprehajamo… A včasih se mi zdi čisto prav, da ne počnemo nič. Včasih jo pustim in samo opazujem. Pa še to samo z enim očesom. Pustim jo, da izkusi, kaj je dolgčas – takrat se po navadi v njeni glavi rodi ideja za igro. Čisto nova. Čisto drugačna. Čisto njena. Namenoma ji dam čas in prostor, da uživa sama s sabo in s svojo čudovito in edinstveno domišljijo.

Razposajenemu smehu je sledilo zatišje. Svet se je kar naenkrat ustavil. Zvladal je dolgčas. Pustila sem jo. Naj se znajde. Ne bom jaz tista, ki bo lovila dolgčas in ga poskušala nagnati iz naše hiše. Ne. Naj to stori sama. Naj bo njena domišljija tista, ki ga bo pregnala.

Vendar tokrat je bilo drugače. Svet se je začel vrteti v drugo smer in kot žoga poskakovati navzgor in navzdol. Orkan njenih čudnih vedenjskih nihanj je oplazil tudi moje razpoloženje. In takrat mi je postalo jasno, da se moram na hitro nečesa domisliti, drugače se nama bo obema zmešalo.

Zadnje čase zelo pogosto videvamo metulje. Rada teka za njimi in hkrati prepeva tisto slavno o metuljčku Cekinčku. Ne vem, ali pojemo zaradi metuljev, ki se nam prikazujejo vsepovsod, ali se nam metulji prikazujejo, ker neprestano pojemo njihovo pesem. Pravzaprav ni pomembno. Metulji so se zasidrali v naše glave.

Ni čudno, da je bila moja prva misel v razburkanem vrtincu  čustev ravno METULJ. Hitro sem stekla po tempere in risalne liste. Že ko je videla, kaj nesem, je njena radovednost prevladala nad kaotičnem vzdušjem. Njeno razpoloženje se je takoj izboljšalo vsaj za polovico. Z zanimanjem me je poslušala, ko sem pričela prepevati tisto slavno.

Med prepevanjem sem vzela risalni list, ga prepognila na pol in pričela izrezovati metulja. Ko je bil izrezan, sem ga oživela. Pričel je letati po dnevni sobi, nekajkrat zaokrožil nad njeno glavo in na koncu pristal na mizi pred njo.

DSC08628Dobro sva si ga ogledali. Ugotovili sva, da metuljčku nekaj manjka. Manjkajo mu barve na krilih. Šele takrat sem ji pokazala tempere v tubicah, s pomočjo katerih sva na metuljeva krila pričeli nanašati barve. Nato sva metulja zaprli in s prstki je močno pogladila po celi površini, da se je barva iz enega krila odtisnila še na drugega.

DSC08308DSC08309DSC08310

Kako preprosto in hkrati tako zanimivo. Izrezala sem ji še nekaj metuljev in z velikim veseljem jim je okrasila krila. Vsak je bil drugačen, a vsak poseben, vsak edinstven in samo njen.

DSC08307Porabila je vse tempere, zato sva morali z delom zaključiti. Z iskico v očeh je metuljčke zložila na polico in pričela pospravljati packarijo, ki je ostala na mizi. Medtem pa si je ves čas prepevala tisto… …saj veste katero.

Hvala metulji – tokrat ste naju rešili.

DSC08305

Velikonočna jajčka

V teh dneh je bilo moč na spletu videti razne ideje za okrasitev velikonočnih jajčk. Pri nas jih po navadi barvamo samo s čebulnimi listi in tudi letos ne bo nič drugače. Me je pa ob prebiranju vseh ustvarjalnih objav zamikalo, da bi poskusila jajčka okrasiti še kako drugače.

Najbolj mi je v oko padla fotografija jajčk iz Tjašine objave, ki deluje pod imenom Ljubki nesmisel. V svoji objavi je predstavila kar nekaj različnih idej za izdelavo zanimivih pirhov. Jajčka, ki jih je okrasila s čipko pa so me prevzela. Kako preprosto pa vseeno tako lepo, drugačno! (Tjašino objavo si lahko ogledate tukaj.)

Drugo všečno in zanimivo idejo pa sem zasledila na Mega mama. Slučajno sem v eni skupini naletela na objavo, kjer je bil razloženo, kako se jajčka lahko pobarvajo s pomočjo riža. (Postopek si lahko ogledate tukaj.)

Obe ideji sta me navdušili, zato sem se odločila, da na podoben način okrasim tudi nekaj naših velikonočnih jajčk.


Vsega skupaj sem se lotila malce drugače. Jajčka sem najprej pobelila. Kako? Skuhala sem jih v mešanici alkoholnega kisa in vode (1:1). Ko je voda zavrela, sem jih pustila na zmernem ognju še približno 5 minut. Peno, ki je med kuhanjem nastala, sem odstranila, jajčka pobrala iz vode in jih pod hladno tekočo vodo še malo oprala. Rezultat so lepa, čisto bela jajčka.

DSC07273.JPG

Pobeljena jajčka

Nekaj jajčk sem okrasila s čipko v traku. Čipko sem na jajčka pritrdila z univerzalnim lepilom.  Rezultat je čudovit. Se strinjate?

DSC07453DSC07458DSC07461DSC07462DSC07463DSC07472

Z Zojo sva nato skupaj z rižem pobarvali še preostala jajčka. Riž sem najprej stresla v dve vrečki in ga obarvala z dvema različnima barvama. Ker teh jajčk ne bomo pojedli, sem uporabila kar akrilne barve. Pobarvan riž sem stresla na večji pladenj in nanj položila jajce. Zoja ga je z rokico nežno povaljala po rižu in ta je na njem pustil sledi. Nastala so takšna jajčka.

DSC07487DSC07474

Ker je bilo prijetnega dela hitro konec, sva naredili še podlago za fotografiranje jajčk. V velikosti pladnja sem odrezala risalni list, ga položila na pladenj v katerem je bil obarvan riž, Zoja pa je z rokicami pogladila narobno stran lista. Riž je na listu pustil takšne sledi.

DSC07477-002.JPG

Letos sem uresničila ti dve ideji. Kar precej pa jih je ostalo še za prihodnje leto. Se že veselim.

20 preprostih aktivnosti v naravi

Ko sem zadnjič pisala o cvetočem drevesu, ste nekateri začutili, da je cvetoče drevo pravzaprav podtema mojega pisanja. In res je tako. Objava o cvetočem drevesu je nastala zaradi prebujajoče se pomladi, ki nam vsakodnevno kaže nove čudeže in zaradi otroških oči, ki so sposobne te čudeže tudi videti.

S to objavo sem pravzaprav želela vse vas spodbuditi, da se s svojimi otroki odpravite ven, da čim več skupnega časa preživite zunaj, opazujete naravo in uživate v vsem, kar nam vsakodnevno in nesebično ponuja. Želela sem, da se za hip ustavite tudi odrasli in začutite čarobnost v majhnih stvareh.

Topli dnevi se vrstijo drug za drugim in verjamem, da starši razmišljate, kaj bi lahko zunaj počeli s svojimi najmlajšimi. Seznam aktivnosti je skoraj da neskončen. In verjamem, da ste tudi vi polni idej.

Ker vem, da za dobro počutje in srečo pravzaprav potrebujemo veliko manj, kot morda mislimo, sem za vas sestavila poseben seznam aktivnosti, ki so zelo preproste, kratke, pa vseeno vam obljubim, da bodo vaši otroci v njih izjemno uživali v njih. Prepustite se jim še vi.

  1. Zazri se v oblake

Čisto preprosto – na tla pogrnite piknik odejico, se z otrokom uležite nanjo, se dobro namestite in zazrite v nebo. Kaj se dogaja z oblaki? Kakšni so? Na kaj te spominja tisti velik oblak tamle? Na dinozavra? Kaj pa ta? Na kokoško?

2. Pihni regratovo lučko

Pojdite na travnik, poiščite regratove lučke, pihnite vanje in si kaj lepega zaželite. Sama potem vedno pogovor napeljem na to, da želje niso materialne. Zaželimo si zdravja, ljubezni in medsebojnega razumevanja – verjemite, otrokom to sčasoma zleze pod kožo.

3. Objemi drevo

Ste vedeli, da je znanstveno dokazano, da so drevesa naravni zdravilci? Na spletu lahko najdete kar precej člankov, ki govorijo o tem, kako lahko objemanje drevesa blagodejno vpliva na človekovo dušo. Ja, verjamem, da se komu to zdi smešno. Pa vseeno, poskusite kdaj – če ne zase, zaradi svojih otrok. Odpeljite jih v gozd, naj si izberejo svoje drevo, naj ga objamejo, naj se umirijo z njim. To jim bo zagotovo všeč.

4. Preberi knjigo

Vzemite piknik odejico in slikanico ter se odpravite na bližnji travnik ali v gozd. Za spremembo slikanico preberite tam.

5. Pojdi v gozd

Pojdite v gozd, zlijte se z naravo, zazrite se v krošnje dreves, poslušajte njihov šepet. Otrokom pustite, da se prosto igrajo v gozdu. Tam zelo uživali, predvsem pa pridobili veliko novih izkušenj in znanj. Skozi prosto igro bodo razvijali svojo domišljijo in ustvarjalnost na popolnoma drugem nivoju.

kids-running-into-wilderness_h.jpg

Vir:  Pinterest

6. Poberi odpadke

Naučimo otroke skrbeti za okolje. Pojdimo na sprehod in poberimo nekaj odpadkov ter jih odnesimo v koš za smeti. Pogovorite se o onesnaževanju in skrbi za okolje. Otroke na to navajajmo že od malega.

7. Opazuj ptice

Poiščite si miren kotiček za opazovanje ptic. Poslušajte, kako se oglašajo. Otrokom povejte, kako se posamezni ptici reče. V njih boste zasadili zanimanje in naslednjič vas bodo že sami vprašali, ko bodo zagledali kakšno novo ptico.

8. Vrzi kamenčke v reko

Pojdite do reke, jezera, mlake ali morja. Otroci bodo neizmerno uživali, ko bodo v vodo metali kamenčke.

9. Kotalite se po hribu

Spomnim se, kako smo kot otroci to neprestano počeli. Poiskali smo hrib, šli na vrh, se ulegli na tla in se zakotalili v dolino. Kakšen neverjeten občutek!

10. Riši s prsti

Poiščite prašno pot in otroku pustite, da s prstom riše po tleh. Kako preprosto, pa vendar tako zanimivo. Lahko rišejo tudi po makadamski poti.

11. Pobarvaj kamenčke

Kamenčke lahko pobarvate s temperami ali a samo z vodo. Pri nas je pomembno samo, da je čopič in da se lahko barva.

12. Ujemi žužke

Ujemite kobilico, hrošča ali mravljo in jo dajte v prozoren steklen kozarec. Otroci pa naj jih opazujejo. Pa ne pozabite potem živalice osvoboditi.

Pri nas so trenutno aktualni paglavci. Vsak dan jih opazujemo in nestrpno čakamo, da jim zrastejo zadnje noge, nato sprednje, da odpade rep in da postanejo žabice.

13. Opazuj naravo

Poiščite primeren kotiček. Usedite se, umirite se, nato pa otroku postavite vprašanje. Kaj vidiš? Ko boste to naredili prvič, ga boste verjetno morali malo spodbujati in nekajkrat zastaviti vprašanje: Kaj še? Ko boste dejavnost nekajkrat ponovili, boste presenečeni nad tem, kako dober opazovalec je postal vaš otrok.

child_looking_up_in_wonderTWO.jpg

Vir: https://www. google.com

14. Poj v dežju

Kadar dežuje, se bi odrasli najraje zaprli v hišo, a pozabljamo na to, da je za otroke ravno sprehod o dežju največji užitek. Omogočite jim to izkušnjo. Primerno se oblecite in obujte in se skupaj odpravite ven. Zapojte pesmico. Mi vedno pojemo Rain, rain go away in za njo sledijo še mnoge druge.

15. Skači po lužah

Po dežju vedno posije sonce in kar je za otroke še bolje – po dežju ostanejo luže. Obujte jih v škorenjce in jim pustite, da si dajo duška v lužah. In nikar ne skrbite za obleke, vse se opere.

16. Pihaj mehurčke

Milni mehurčki… Priznam, še sama jih nisem prerasla. Nikoli. Že od nekdaj imam v torbici, poleg vseh drugih stvari, tudi milne mehurčke. Vedno sem jih rada kupovala, zase. Priznam, da mi je bilo včasih v trgovini kar nerodno. Sedaj, ko imam otroke je to veliko lažje, saj prodajalki vedno pojasnim, da so mehurčki za njih. A če sem popolnoma iskrena, ne vem, kdo je nad njimi bolj navdušen – jaz ali otroka.

girl-blowing-bubbles.jpg

Vir: Google

17. Posadi rastlino

Čas je ravno pravšnji za to, da si izberete seme, ga posadite v lonček in pridno skrbite zanj. Otrokom razložite, da bo iz semena zrasla rastlinica, povejte tudi katera. Pogovorite se o tem, kaj rastlina potrebuje za življenje. Poskrbite, da ima vse, kar potrebuje, čakajte, opazujte. Z otrokom se veselite dneva, ko bo mlada rastlinica pokukala iz zemlje. Opazujte jo, kako bo rasla in se razvijala.

18. Naberi šopek

Pojdite na travnik, opazujte cvetlice, poimenujte jih, naberite šopek.

19. Vrtnari

Če le imate možnost, vključite otroka v opravila na vrtu. Otroci imajo na splošno radi vrtnarjenje in všeč jim bo, če jim boste namenili čisto svoj košček na vrtu. Že zelo majhnim otrokom lahko zaupate setve in sajenje vrtnin, zagotovo pa jim bo zelo všeč tudi zalivanje. Ob vsem tem jim lahko priučite pomen vrtnarjenja in pridelovanja hrane v povezavi z zdravim načinom življenja.

20. Naberi plodove narave

Vzemite košarico in pojdite na sprehod. Nabirajte plodove, ki jih je dala narava. Prinesite jih domov, oglejte si jih, poimenujte jih, igrajte se, ustvarjajte.

earth3.jpg

Vir: hhtps://natureupnorth.org

S seznamom bi lahko še nadaljevala, vendar sem prepričana, da se boste kaj spomnili tudi sami. Že imate idejo v glavi? Delite jo z nami.


Hvala, draga Nina, ker si mi dala navdih za to objavo.

Praskanka

Velikonočni prazniki so me spomnili na praskanko. Spominjam se še svojih osnovnošolskih dni, ko smo pri likovni vzgoji (takrat je bila to še likovna vzgoja, danes je to likovna umetnost) z voščenkami izdelovali praskanko v obliki velikega jajca.

Odločila sem se, da bom podlago za praskanko pripravila tudi Zoji.  Kupila sem voščenke in črn tuš. Pomembno je, da z voščenkami na gosto prebarvamo površino risalnega lista. Spomnim se, da je bil ta del najtežji. In veste kaj, prav nič se ni spremenilo. Kmalu so me od močnega pritiskanja voščenke ob podlago pričele boleti roke. Pa vendar sem vztrajala do konca.

Ko je bila pobarvana celotna površina lista, sem ga premazala s črnim tušem, ki sem mu dodala nekaj detergenta za pomivanje posode, da se je mastne povoščene površine dobro prijel. A glej ga zlomka. Rezultat mi ni bil všeč. Tuš ni dobro prekril voščenke in ko sem poskusila s praskanjem sem ugotovila, da pravzaprav nimam kaj spraskati. Vse kaže, da tudi voščenke niso več tisto, kar so včasih bile. Niso več tako mastne in bolj me spominjajo na barvice, kot na voščenke.

Nato pa sem se spomnila, da smo na faksu pri didaktiki likovne vzgoje med drugimi delali tudi praskanko, vendar smo se je lotili povsem drugače in po tem postopku sem se ponovno lotila priprave podlage za praskanko.


ZA PRASKANKO POTREBUJEMO

  • povoščen papir, to je papir ali debelejši karton, ki ima na eni strani zelo gladko površino (takšno površino imajo po navadi koledarji, platnice katalogov ali zvezkov…)
  • debelejši čopič
  • jajčni rumenjak
  • črna tempera
  • palčka za ražnjiče ali zobotrebec 
  • časopisni papir za zaščito delovne površine
DSC07288-001

Povoščen papir in ostali pripomočki potrebni za izdelavo podlage

POSTOPEK IZDELAVE PODLAGE ZA PRASKANKO

  1. Poiščete povoščen papir, ki ima zanimivo sliko ali vzorec. Sama sem iskala nekaj z abstraktnim motivom in različnimi barvami. Motiv, ki mi je padel v oči sem našla na zadnji strani nekega kataloga, jo odtrgala in ta platnica je postala moja podlaga.
  2. V posodici zmešate jajčni rumenjak in dodate črno tempero (tisto malo v tubi stisnete celo, drugače pa gledate, da črna barva povsem prekrije sledi rumenjaka).
  3. S časopisnim papirjem zaščitite delovno površino. Mešanico tempere in rumenjaka z debelejšim čopičem nanesite na podlago – povoščen papir in pustite, da se dobro posuši. Podlaga je pripravljena.

IZDELAVA PRASKANKE

Otrokom pokažete podlago za praskanko in mu daste paličico ali zobotrebec, s katerim prične premaz praskati iz površine lista. Večji otroci lahko na ta način izdelajo črtno risbo z določenim ali poljubnim motivom, manjšim otrokom pa pustimo, da ustvarjajo čisto po svoje.


Zoji sem pokazala, kako lahko s paličico riše po tem čudnem papirju in ko je ugotovila, kako močno mora pritisniti, da dobi želeni rezultat, se je nad novo likovno tehniko popolnoma navdušila. Kakšna mala čarovnija – črna površina, katero popraskaš s paličico in prikažejo se barve. Bolj ko praskaš, več barv se prikaže. Skupaj sva poimenovali barve, ki so se prikazovale. V delu je neizmerno uživala, razvijala svoje motorične spretnosti in pa vztrajnost.

S praskanko se je ukvarjala dobro uro in pol. Nikakor se ni naveličala. Zanjo je bilo vse novo in zanimivo. Kadar je zunaj že precej toplo, vse kar počnemo, počnemo zunaj. In tako je bilo tudi s praskanko. Verjetno je bil tudi to zanjo poseben užitek, saj njeno delo ni bilo omejeno na mizo, ampak se je lahko gibala in ustvarjala. Z užitkom sem jo opazovala. Neprestano je spreminjala položaje: ustvarjala je leže, kleče, čepe, stoje in vse to večkrat ponovila.

DSC07428

Na koncu je nastala praskanka, iz katere sem prvotno mislila izrezati veliko jajce, vendar mi je celoten izdelek tako všeč, da bi ga z rezanjem samo iznakazila, zato sem ga pustila takšnega, kot je.

Meni je všeč. Pa vam?

DSC07407

DSC07434

DSC07432

Spomladanski oblaki

Zadnjič sva z Zojo zopet ustvarjali, tokrat spomladanske oblake, iz katerih sem ji nato naredila obešanko za otroško sobico. Na stropu je luč v obliki sonca  in oblake sva ustvarili zato, da bo sonce dobilo družbo.

Žal med samim ustvarjanjem pri sebi nisem imela fotoaparata, zato imam poslikan le končni izdelek. Vem pa, da boste kljub temu lahko sledili pisnim navodilom in tudi sami s svojimi malčki ustvarili takšne ali podobne oblake.

DSC04125

Kako sem se lotila dela?

  • Najprej sem na trši karton narisala oblak in ga izrezala. Ta je bil moja šablona. Z njeno pomočjo sem na več risalnih listov obrisala oblake (seveda, lahko oblake narišete tudi prostoročno, različnih oblik in velikosti).
  • Ko so bili oblaki narisani sem v posodo natočila vodo, v katero sem primešala nekaj modre tempere. Lahko pripravite tudi več posodic z vodo in vanjo namešate več različnih odtenkov modre in morda še eno posodo z belo barvo. Če boste uporabili več različnih barv, bodo oblaki bolj pisani. Barve ne damo toliko, da se voda obarva.
  • Na teraso sem odnesla risalne liste z narisanimi oblaki in lonček vode z raztopljeno barvo.
  • Risalne liste sem položila na tla tako, da je bil narisan oblak na zadnji strani.
  • Vzela sem velik čopič, ga pomočila v vodo z barvo in z njim pričela špricati po risalnem listu. Nato sem delo prepustila njej. Kakšno veselje!
  • Ko je bila površina risalnih listov dobro zapolnjena, sva jih pustili na soncu, da so se posušili, medtem časom pa sva v večjem škafu pomili posodo in čopiče – na tej točki resnično ne vem, ali je bolj uživala v ustvarjanju ali v pomivanju.
  • Ko so se risalni listi posušili, sem iz njih izrezala oblake in jih nalepila na vrvice, te pa na strop okoli sončka.

Nastala je čudovita obešanka, ki krasi njeno sobo. Velikokrat se uležemo pod sonček in močno pihamo v strop, da se oblaki začnejo premikati. Ko se ustavijo, zopet pričnemo pihati. Oba otroka to migetanje z navdušenjem opazujeta.

Poskusite še vi!

Cvetoče drevo

Pomlad se je že kar pošteno razbohotila. Všeč mi je. Všeč mi je narava in vedno z velikim veseljem, navdušenjem in spoštovanjem opazujem vse njene spremembe, ki so povezane z letnimi časi. Moje oči so vedno pripravljene na vsakdanje malenkosti, ki so kljub svoji majhnosti tako čudovite, da mi vedno pobožajo dušo. Žal mi je, da nimam pri sebi fotoaparata, da bi vse to slikala. Če pa ga imam, me jezi, ker nikoli, z nobeno še tako dobro fotografijo, ne znam prikazati tega, kar vidijo moje oči. Zaljubljena sem v naravo, priznam.

Želim si, da se te ljubezni nalezeta tudi moja otroka. Lenart je še premajhen, medtem ko lahko pri Zoji že s ponosom opazujem njen edinstven odnos do narave. Spodbujam jo, da ima za njo odprte tako oči in kot srce.

Trenutno je narava v fazi spreminjanja, kar je naravnost odlično za opazovanje. Na še tako kratkem sprehodu lahko vidimo ogromno. Ko greva na sprehod jo opominjam, naj pogleda okoli sebe. Včasih se igrava enostavno igrico – poiščeva primeren kotiček, se usedeva in postavim ji čisto preprosto vprašanje: Kaj vidiš? Nato pa jo samo spodbujam: Kaj še, kaj še… Neverjetno, kaj vse opazijo otroške oči!

Zadnje tedne sem nestrpno čakala, da bodo drevesa pognala svoje prve listke. Vsak dan sva si ogledali kakšno golo drevo in pripovedovala sem ji, da se bo kmalu spremenilo in postalo povsem drugačno. Listki so končno pričeli poganjati in iz dneva v dan so večji. Pripovedujem ji o tem, da bodo zrasli in ko bova čez čas pogledali krošnjo, bo zaradi njih čisto zelena.

Zadnjič pa sem ji pokazala cvetoče drevo. Morali bi videti njene oči, ko ga je zagledala. (Včasih si tako močno želim, da bi imela njene oči. Oči, ki vsak dan vidijo kaj novega, zanimivega, preprostega, a hkrati dihjemajočega.) Ustavila sem avto, da sva si lahko drevo z užitkom ogledali. Zaprli sva oči in drevo tudi poslušali. Ja, res, poslušali sva drevo. Pravzaprav sva slišali nešteto čebel, ki so se gostile na posameznih cvetovih. Čisto vsakdanje, pa vendar odlično izhodišče za toliko pogovorov in dejavnosti.

Ko sva prišli domov, me je prešinilo, da bi bil sedaj pravi trenutek za ustvarjanje. Cvetoče drevo je motiv za številne likovne tehnike, a verjetno najpogosteje izberemo tisk. Tudi sama sem se odločila za to, saj se mi zdi za malčke najbolj primerno.

Na velik list papirja sem ji z voščenko narisala drevo in list prilepila na vrata. Voščenko sem izbrala, ker je suha in nisem hotela izgubljati časa s sušenjem tempere. Pripravila sem še:

  • prstne barve (roza, rumena, zelena)
  • šop paličic za ušesa, ki sem jih povezala z elastiko

Pogovorili sva se o drevesu, ki sva ga opazovali. Povedala sem ji, da je bilo drevo pozimi točno takšno, kot sem ga narisala – golo. Sedaj, ko je prišla pomlad in je postalo topleje, je drevo zacvetelo. Drevo, ki sva ga opazovali, je imelo živo roza cvetove, zato sem tudi za ustvarjanje izbrala podobno barvo. Pokazala sem ji, kako naj narisanemu drevesu podari pomlad.

Šop paličic za ušesa je namočila malce v zeleno, malce v rumeno in malo več v roza barvo, nato pa je barve odtisnila na krošnjo drevesa.  Po nekaj minutah je nastalo tole.

DSC07015

Čudovito, a ne? Točno to dejavnost bova letos še trikrat ponovili,  le da bo naslednjič tiskala samo z zeleno barvo, v jeseni ji bom na paleto iztisnila rjavo, rumeno, rdečo, oranžno, pozimi pa belo barvo. Tako bo prikazala pomlad, poletje, jesen in zimo.

Bi tudi vi radi ustvarili cvetoče drevo? Pripenjam vam nekaj povezav, kjer lahko najdete še kakšno idejo.

Za konec pa še ena misel, ki me velikokrat spremlja. Razmišljam o tem, kako smo odrasli dolgočasni. Vsega smo že naveličani. Ne najdemo čarobnosti v vsakdanjih stvareh. Drevo, ki se spreminja v letnih časih smo videli že neštetokrat – brez veze, nič posebnega, nimamo časa, da ga pogledamo, kaj šele, da ga začutimo. Toliko lepega gre mimo nas.

In potem razmišljam o otrocih. Otroci vidijo. S kakšnim navdušenjem znajo oni vse to opazovati, če jih le vsaj malo spodbudimo. Nekateri otroci to letos vidijo prvič. Kako jim zavidam občutke, ko prvič zagledajo cvetočo krošnjo. Pa vendar vem, da jim nimam kaj zavidati. To isto drevo je tam tudi zame. Vse kar moram narediti je, da se ustavim, ga vidim in začutim.

Poskusite še vi. Morda boste tudi vi ugotovili, da se prav ta trenutek dogaja nekaj čudovitega.

 

 

Otroško ustvarjanje – slikanje

Ljudje smo kreativna bitja. Vsi se rodimo z veliko željo po ustvarjanju. Nekateri to obdržimo celo življenje. Veliko pa je takšnih, ki jim način življenja, sistem ali čas to željo počasi, a vztrajno ubija.

Imam kar nekaj izkušenj z delom z otroki in lahko rečem, da so večinoma zaljubljeni v ustvarjanje. Pa naj bo to rezanje, lepljenje, risanje, slikanje… Zdi se mi zelo pomembno, da damo starši svojim otrokom čim večkrat možnost, da se ustvarjalno izražajo.

Slikanje je pri nas zagotovo najpogostejša ustvarjalna dejavnost. Že zelo zgodaj sem Zoji kupila prstne barve. Z rokicami je slikala kmalu zatem, ko je samostojno sedela. Po navadi sem ji kar na tla (kasneje na njeno mizico) nalepila večji kos papirja, pripravila barve in jo pustila, da si da duška. Kakšno veselje!

Ko sem videla, kako pri tem uživa, sem hitro opravila s svojimi skrbmi in se nehala obremenjevati z neredom, ki je nastajal pod njenimi prstki in še nekaj metrov okoli nje. Po nekaj zaporednih izvedbah sem znala že zelo hitro pripraviti in pospraviti prostor. Največkrat sem ji barve dala v popoldanskih urah in jo potem, vso mavrično, odnesla direktno v banjo.

V poletnih mesecih pa je z barvami ustvarjala zunaj – slikala je na različne podlage, tiskala z različnimi materiali, barvala kamenčke in na koncu vedno obvezno tudi sebe.

DSC06537

Zadnjič sem jo prvič letos, s čopičem v eni in barvami v drugi roki, poslala na teraso. Tam imamo eno steno velikega zračnika, ki mi gre načeloma zelo na živce, vendar odkar imamo našo malo umetnico, je njegovo poslanstvo dobilo povsem nove razsežnosti. Postal je namreč velika betonska tabla. Na njem Zoja velikokrat pusti sledi krede, zadnjič pa se je nad njega spravila s čopičem in barvami.

DSC06512

Po eni uri nemotenega ustvarjanja je nastala čudovita otroška umetnina. Morda se večini zdi brez pomena, a meni ob pogledu na izdelke izpod otroških rok, vedno zaigra srce. Dišijo po preprostem, brezskrbnem, razigranem. Dišijo po ustvarjalnosti, ki ne pozna meja, po ustvarjalnosti, ki se ne obremenjuje z mnenji drugih. Dišijo po nečem, česar odrasli nimamo, ne vidimo, ne znamo.

DSC06523

Slikanje: Prvi dan

DSC06534

Slikanje: Drugi dan (vsak dan svoji umetnini doda kaj novega)


Otroci s slikanjem razvijajo:

  • KOORDINACIJO OČI IN ROK

Pomakanje čopiča v lonček z barvo zahteva mirno roko in pozorno oko. To je odlična vaja tudi za malčke, vendar moramo v tem primeru lončke nekako fiksirati, da se ne prevračajo.

  • FINO MOTORIKO

Držanje čopiča v rokah in ustvarjanje z njim – premikanje po podlagi v želeni smeri, za malčke ni tako enostavno, kot se nam morda zdi. Pa vendar – pomislite na vse grafomotorične vaje, ki jih delajo samo s tem, ko držijo v rokah čopič in z njim ustvarjajo. Tudi pomakanje čopiča v lončke spodbuja razvoj fine motorike.

  • ZNANJE O MEŠANJU BARV

Ko pred malčka, otroka damo različne barve, jih sam slej ko prej zmeša. S tem se učijo, da z mešanjem različnih barv nastajajo nove. Kakšna čarovnija, a ne da?

  • SODELOVANJE in SKUPNO USTVARJANJE

Otrokom damo možnost, da ustvarjajo skupaj s svojimi vrstniki. Tako se naučijo počakati na pravi čopič – na primer na čopič z rdečo ali rumeno barvo. Učijo se, da si čopičev ne pulijo iz rok, da slikajo po podlagi in ne drug po drugem. Naučijo se tudi, da je včasih veliko bolj zabavno, če ustvarjaš s prijateljem, kot sam. Takšna aktivnost je izjemnega pomena za razvijanje socialnih veščin.

  • UMETNIŠKO SVOBODO

Pomembno je, da otroku pri ustvarjanju pustimo čim več umetniške svobode in ne postavljamo pravil. Ne osredotočamo se na končni izdelek, pač pa na sam proces ustvarjanja. Otrok naj sam ustvari svojo sliko od začetka do konca, brez vmešavanja odraslih. Odrasli poskrbimo le za varnost in omejimo podlago, po kateri lahko slikajo. Za vse ostalo ni pravil. In takšne vrste ustvarjanje je najboljše. Pustimo jim, da so ustvarjalni na svoj način!

Povzeto po: https://mysmallpotatoes.com/