Otroško ustvarjanje – slikanje

Ljudje smo kreativna bitja. Vsi se rodimo z veliko željo po ustvarjanju. Nekateri to obdržimo celo življenje. Veliko pa je takšnih, ki jim način življenja, sistem ali čas to željo počasi, a vztrajno ubija.

Imam kar nekaj izkušenj z delom z otroki in lahko rečem, da so večinoma zaljubljeni v ustvarjanje. Pa naj bo to rezanje, lepljenje, risanje, slikanje… Zdi se mi zelo pomembno, da damo starši svojim otrokom čim večkrat možnost, da se ustvarjalno izražajo.

Slikanje je pri nas zagotovo najpogostejša ustvarjalna dejavnost. Že zelo zgodaj sem Zoji kupila prstne barve. Z rokicami je slikala kmalu zatem, ko je samostojno sedela. Po navadi sem ji kar na tla (kasneje na njeno mizico) nalepila večji kos papirja, pripravila barve in jo pustila, da si da duška. Kakšno veselje!

Ko sem videla, kako pri tem uživa, sem hitro opravila s svojimi skrbmi in se nehala obremenjevati z neredom, ki je nastajal pod njenimi prstki in še nekaj metrov okoli nje. Po nekaj zaporednih izvedbah sem znala že zelo hitro pripraviti in pospraviti prostor. Največkrat sem ji barve dala v popoldanskih urah in jo potem, vso mavrično, odnesla direktno v banjo.

V poletnih mesecih pa je z barvami ustvarjala zunaj – slikala je na različne podlage, tiskala z različnimi materiali, barvala kamenčke in na koncu vedno obvezno tudi sebe.

DSC06537

Zadnjič sem jo prvič letos, s čopičem v eni in barvami v drugi roki, poslala na teraso. Tam imamo eno steno velikega zračnika, ki mi gre načeloma zelo na živce, vendar odkar imamo našo malo umetnico, je njegovo poslanstvo dobilo povsem nove razsežnosti. Postal je namreč velika betonska tabla. Na njem Zoja velikokrat pusti sledi krede, zadnjič pa se je nad njega spravila s čopičem in barvami.

DSC06512

Po eni uri nemotenega ustvarjanja je nastala čudovita otroška umetnina. Morda se večini zdi brez pomena, a meni ob pogledu na izdelke izpod otroških rok, vedno zaigra srce. Dišijo po preprostem, brezskrbnem, razigranem. Dišijo po ustvarjalnosti, ki ne pozna meja, po ustvarjalnosti, ki se ne obremenjuje z mnenji drugih. Dišijo po nečem, česar odrasli nimamo, ne vidimo, ne znamo.

DSC06523

Slikanje: Prvi dan

DSC06534

Slikanje: Drugi dan (vsak dan svoji umetnini doda kaj novega)


Otroci s slikanjem razvijajo:

  • KOORDINACIJO OČI IN ROK

Pomakanje čopiča v lonček z barvo zahteva mirno roko in pozorno oko. To je odlična vaja tudi za malčke, vendar moramo v tem primeru lončke nekako fiksirati, da se ne prevračajo.

  • FINO MOTORIKO

Držanje čopiča v rokah in ustvarjanje z njim – premikanje po podlagi v želeni smeri, za malčke ni tako enostavno, kot se nam morda zdi. Pa vendar – pomislite na vse grafomotorične vaje, ki jih delajo samo s tem, ko držijo v rokah čopič in z njim ustvarjajo. Tudi pomakanje čopiča v lončke spodbuja razvoj fine motorike.

  • ZNANJE O MEŠANJU BARV

Ko pred malčka, otroka damo različne barve, jih sam slej ko prej zmeša. S tem se učijo, da z mešanjem različnih barv nastajajo nove. Kakšna čarovnija, a ne da?

  • SODELOVANJE in SKUPNO USTVARJANJE

Otrokom damo možnost, da ustvarjajo skupaj s svojimi vrstniki. Tako se naučijo počakati na pravi čopič – na primer na čopič z rdečo ali rumeno barvo. Učijo se, da si čopičev ne pulijo iz rok, da slikajo po podlagi in ne drug po drugem. Naučijo se tudi, da je včasih veliko bolj zabavno, če ustvarjaš s prijateljem, kot sam. Takšna aktivnost je izjemnega pomena za razvijanje socialnih veščin.

  • UMETNIŠKO SVOBODO

Pomembno je, da otroku pri ustvarjanju pustimo čim več umetniške svobode in ne postavljamo pravil. Ne osredotočamo se na končni izdelek, pač pa na sam proces ustvarjanja. Otrok naj sam ustvari svojo sliko od začetka do konca, brez vmešavanja odraslih. Odrasli poskrbimo le za varnost in omejimo podlago, po kateri lahko slikajo. Za vse ostalo ni pravil. In takšne vrste ustvarjanje je najboljše. Pustimo jim, da so ustvarjalni na svoj način!

Povzeto po: https://mysmallpotatoes.com/

 

 

 

 

 

 

Najin dom – prodano


Odkar sva skupaj neprestano nekaj ustvarjava. Sva človeka, ki ne znava živeti v mirovanju. Delo si najdeva, četudi ni nujno. Si že narediva tako, da je. Poleg vseh izdelkov, ki so nastali v času odkar sva skupaj, sva si ustvarila tudi tisto, kar nama je najpomembnejše – temelje za izjemen odnos, skupno življenje, družino, ki se je  zelo hitro in vztrajno večala.

Prve mesece, ko sva bila še čisto sama, sva pa se posvetila najinemu stanovanju. Za to stanovanje sva se odločila, ker nama je bilo všeč, a vedela sva, da v takšnem ne bova živela. Želela sva mu dati nekaj svojega, del sebe, del naju in ga spremeniti v dom. In tako sva začela. Najprej z besedami. Besede so se spreminjale v ideje, ideje v dejanja. Ko razmišljam o vsem, se pravzaprav še danes čudim, kako enotna sva bila, kako sva se dopolnjevala. Enake želje, podobne ideje, enako okus. In veliko volje.

Z naju ni bilo nič nemogoče – vse se da, če je volja, sva si vedno ponavljala. In res se je dalo. Da bi stanovanje samo po svoje opremila, nama ni bilo dovolj. Zato sva začela z razbijanjem.Ko sva razbila, sva še malo »zidala«. Premikala sva stene, jih prestavljala in na novo postavljala.

Ohhh…ta čas je bilo naporno. Postanem utrujena že samo, ko z mislimi pobožam preteklost. Živela sva v stanovanju, ki je bilo v razsulu. Postelje nisva imela. Spala sva na tleh, na nekakšnih penastih blazinah. Ko sva si kupila kavč, sva spala na njem. In to je bil luksuz. Za celih 14 dni. Potem naju je zlomil. Ne glede na to, koliko dražji je bil in ne glede na to, kako udobno je izgledal – zlomil naju je. Zato sva z delom hitela. In kmalu sva si pridelala posteljo. Potem je bilo vse veliko lažje.

Ko so bile stene postavljene, prebeljene, se je pričelo opremljanje stanovanja. Vir najine opreme je Ikea. Kolikokrat sva se s praznim avtom odpeljala v Italijo in s polnim pripeljala nazaj, sploh ne vem. Pri 5 sem nehala šteti. Vsakič sva si pa rekla: No sedaj imava pa vse. Ja, imela sva vse. Dokler ni prišla na vrsto kopalnica, za kopalnico garderobna omara, za garderobno omaro še spalnica. In potem sva rekla: No, sedaj imava pa res vse.

Pa sta prišla otroka in z njima nove spremembe. Nazadnje sva bila v Ikei (v Zagrebu – po moje so jo tam zgradili samo zaradi naju), mesec pred mojim zadnjim porodom. Takrat sva imela še eno veliko akcijo in v najinem stanovanju sva izkoristila vse možnosti.  Na 56 kvadratnih metrih imava sedaj kopalnico, hodnik, garderobno omaro, veliko kuhinjo z otokom, jedilnico, dnevno sobo, najino spalnico z računalniškim kotičkom, otroško sobo, ki je razdeljena na igralni kotiček in spalni del. Ob tem naštevanju, še sama ne verjamem, da je to mogoče. Pa je. S preurejanjem sva počasi prišla do takšnega stanovanja, kot sva si ga želela.

Najbolj vesela sem, ker sva si iz velikega hodnika naredila garderobno omaro (resnično jo priporočam vsem, ki imate to možnost).Všeč mi je tudi kuhinja z veliko delovne površine. Aha – pa naš atrij. Majhen atrij s teraso in zelenico. Vedno mi je bil všeč, odkar imava otroke pa se vsakodnevno zavedam, da je teh 30 kvadratnih metrov zlata vrednih. Ne predstavljam si, da bi živela kje drugje. Atrij je čisti luksuz. V toplejšem delu leta večino časa preživimo zunaj. Tam imamo peskovnik, vrtno hišico, poleti postavimo otroški bazenček. Velika tenda na teraso meče senco, v kateri se skrivam, ko pijem kavo in opazujem Zojo, kako se igra. Letos se ji bo pridružil še Lenart. Komaj čakam.

Vsakič, ko sva preurejala stanovanje, sva kaj dodala, vendar se mi zdi, da kljub temu, sedaj zgleda večje, bolj prostorno. Kvadratura je resnično dobro izkoriščena, opremljeno je po meri. Nisva ljubitelja sterilnih stanovanj, z velikimi praznimi površinami. Tako opremljeno stanovanje, hiše, mi delujejo hladno. Kakor, da tam nihče ne živi. Nama so všeč detajli, pravzaprav veliko detajlov, veliko malenkosti, ki so združene v celoto in izžarevajo življenje. Takšno je najino stanovanje, iz katerega sva si z veliko truda in dela, ustvarila DOM. Vse, kar je v njem je narejeno premišljeno, po najinem okusu, po najinih idejah in željah. Povsod čutim posebno energijo in tukaj se resnično počutim DOMA.

THERE’S NO PLACE LIKE HOME!

(Za kakršnakoli vprašanja mi lahko pišete na info@touche.si)


  1. To je otroška soba – igralni del. Igralni in spalni del sva želela (iz večih razlogov) nekako pregraditi. S postavljanjem stene, bi izgubila kar nekaj prostora, zato sva se odločila za zaveso. Nisem si mislila, da bom s tem tako zadovoljna. Zavesa je zelo praktična, saj je zato soba lahko pregrajena ali ne. Kadar gresta otroka čez dan počivati, zaveso zagrnemo, s čimer se spalni del povsem zatemni. Zaradi estetskega učinka jo velikokrat pripnem na eno in drugo steno.

 

2. Pogled na otroško sobo iz igralnice. Ko bosta otroka zrasla, bomo posteljo zamenjali s pogradom. Namenoma imamo sedaj eno veliko posteljo, saj največkrat spimo vsi skupaj – tukaj ali v spalnici.

 

3. Dnevna soba z izhodom na teraso.

 

 

4.  Jedilnica in pogleda na jedilnico iz spalnice.

 

5.  Kuhinja z elementi in otokom na sredini.

 

6. Otok in pogled na kuhinjo.

dsc04188

6.  Spalnica s pisarniškim delom je pol odprt prostor.

 

7.  Lesena stena je bil najin zadnji projekt. Postavila sva jo zato, da sva pridobila še en prostor – spalnico s pisarniškim delom. Stena je narejena iz lesa, del kjer naj bi bila vrata je namenoma odprt, saj sva želela, da prostor ostane razgiban in da kljub novi steni, še vedno diha. Na to uresničeno zamisel sva najbolj ponosna, saj ta stena stanovanju zagotovo da dodatno vrednost.

 

8. Leseno steno sva popestrila z družinskimi fotografijami. V kratkem jih moram osvežit.

dsc04155

9.  Pogled iz jedilnice proti hodniku in iz hodnika proti dnevni sobi.

 

10. Stena s tapeto in uro.dsc03875

11.Del kopalnice. V kopalnici  je še banja, sušilni in pralni stroj, previjalni pult in nad njim omara, v kateri imam vse oblekice za dojenčka.

 

 

12. Stene v hodniku sem ročno poslikala z napisi.

dsc03884

 

 

 

 

Igra z ledom

Zima je prišla in s sabo prinesla celo paleto aktivnosti. A naša mala raziskovalka ni povsem običajen otrok. Sankanje je ok. Tudi valjanje po snegu. A to ji je zabavno samo dokler njeno oko ne najde nekaj bolj zanimivega. In v teh mrzlih dneh je led tisti, ki jo tako zelo navdušuje.

Razlagala sem ji o tem, kako led nastane iz vode, a dejstvo je, da je to za njo še preveč abstraktno, da bi razumela. Zato sva naredili enostaven poskus.

V posodo sva natočili vodo jo postavili na teraso ter nanjo v naslednjem trenutku pozabili. Šele čez nekaj dni sem se spomnila, da je tam (to so čari mame na porodniški – spomin ne dela več, kot je včasih…).

Led sem vzela iz posode in ga položila na mizo, pred njo. Takoj ga je potipala. Kakšen je? Mrzel. Kakšen še? Gladek. Kakšen še? Tak, da beži iz rokice. Dobro povedano!

Pustila sem ji, da se z njim igra po svoje. Kakšna uživancija! Bolje kot katera koli igrača, vam rečem.  Lovila ga je po mizi, gladila, opazovala, tudi lizala – seveda. Po dobre pol ure neverjetne koncentracije, mi je rekla: Mami, prinesi mi brisačko, led se je spremenil v lužico.

Medtem, ko je brisala po mizi sem jo vprašala: Kaj sva natočili v posodo? Kam sva jo odnesli? Kaj je nastalo iz vode? Zakaj je nastal led? Kaj se je z njim zgodilo, ko sva ga prinesli na toplo? V kaj se je spremenil?

Veliko čudnih vprašanj za dvoletnico. Še meni se je v glavi porajala misel: “Jooj sem tečna, kaj jo toliko sprašujem.” Verjemite, da je ne bi, če ne bi videla, kako zadovoljno in s ponosom je odgovarjala na moja vprašanja. Zdelo se mi je, da je ponosna, ker mi pripoveduje o svojih novih spoznanjih. Moja vprašanja so se ji zdela zanimiva, saj je mislila, da jo sprašujem, ker tega ne vem. Mislila je, da ona uči mene.

Ko je prišel tati iz službe mu je takoj povedala, da se je danes igrala z ledom, ki je nastal iz vode, ker je zunaj mrzlo. Na mizi pa se je spremenil nazaj v lužico – je rekla.

To je bila resnično čisto preprosta dejavnost, ki jo svetujem vsem, ki imate doma radovedne malčke. Preko igre (kot je to poimenovala ona) otrok odkriva, tipa in spoznava lastnosti vode in ledu ter ju čutno doživlja, odkriva in spoznava vodo v različnih pojavnih oblikah, spoznava pojem zamrzovanja vode in taljenja ledu. Kar pa je najpomembnejše – pri vsem tem neizmerno uživa.

Slastni rogljički

Na obisku pri babici je vedno zanimivo. Kadar nam slabo vreme onemogoča, da bi večino dneva preživeli na prostem, se hitro zamotimo tudi v hiši. Pri babici dela nikoli ne zmanjka. In za mali raziskovalki (Zoja – 2 leti, Lana – skoraj 3) je to pravi mali raj, podeželskega videza.

Tokrat smo babico prosile, če bi lahko skupaj spekle tiste njene “tadobre” rogljičke. Vedela je, da z dvema paroma malih rokic to ne bo tako enostavno, kot se morda sliši. Z vdihom in izdihom se je delno pripravila na vse kar sledi in rekla:”Lahko.” Lahko, seveda lahko. Vse za njeni mali punci.

Pripravile smo vse potrebne sestavine in zamesile testo. Še dobro, da sta si punci tako različni in se pri tem delu nista uspeli prepirati, katera bo mesila. Takoj jima je bilo jasno, da bo to naredila Zoja. Lano občutek umazanih rokic preveč moti. Hitro se je umaknila od sklede, ko je ugotovila, da ‘mesiti testo’ pomeni imeti roke polne moje, jajc, mleka, olja… Zoja pa se je mojstrsko lotila dela.

dsc04353Ko je bilo testo pripravljeno, ga je babi razdelila na 8 enakih delov. Zoja in Lana sta dobili vsaka svoj velik kos testa in podlogo za gnetenje, ter pričeli z ustvarjanjem, medtem ko je ostalo testo počivalo.

To ustvarjanje ni imelo nobene povezave z rogljički. Pustila sem jima popolnoma prosto pot. Nastajali so polžki in polži, kače in kačice, žoge in žogice. To je bila za njiju odlična igra in otroci se skozi igro vedno učijo. V predšolskem obdobju je pomemben razvoj fine motorike in s takšno dejavnostjo to zagotovo spodbujamo. Koordinacija prstkov ima izjemen pomen pri razvijanju raznih veščin, ki na otroka čakajo v šolskih klopeh. Zato je pomembno, da so čim bolj zaposleni.

Touche slike1.jpg

Medtem časom se je testo spočilo in pripravljeno je bilo za izdelavo kifeljčkov.


TESTO

  • 1 kg moke
  • 1 kvas
  • 1 jajce
  • 4 dcl mleka
  • 2 dcl olja
  • ščepec soli

Iz sestavin zamesimo gladko kvašeno testo in ga razdelimo na 8 enakih delov. Pustimo ga počivati 30 minut. Spočito testo razvaljamo na 8 enakih delov. Vsakega nadevamo z naribanim sirom (lahko tudi šunko ali pa posebnim skutinim nadevom; recept za nadev najdete spodaj). Napravimo kifeljčke. Pomažemo jih z razžvrkljanim jajcem, posipamo s sezamom (lahko tudi drugimi semeni) in položimo na pekač.

Pečemo cca 20 minut na 180 °C.

dsc04413

Testo, razvaljamo v krog

dsc04417

Testo razrežemo na 8 enakih delov

dsc04424

Nadevamo in zavijemo kifeljčke

dsc04403

Kifeljčke, premazane z jajcem položimo na pekač in posipamo s sezamom

dsc04454

Mmmmm, ko so še malo topli, mehki so najboljši…

SKUTIN NADEV

  • 0,5 kg skute
  • 1 jajce
  • 100 g sladkorja
  • 1 limona – lupina
  • 1 vanilin sladkor

Vse sestavine zmešamo v gladko maso. Z njo nadevamo rogljičke.

 

 

 

Piškotke bom pekla!

Zoja je za darilo dobila pripomočke za peko piškotkov. Meni so bili všeč, saj je takoj videti, da so narejeni kvalitetno in da bo njihovo mesto v omari v kuhinji in ne med ostalimi igračami. Kaj pa njej? Seveda, brez razmišljanja. Všeč. Zelo.

dsc03975Že takoj je izrazila željo, da greva peč piškote. “Danes ne, prepozno je. Jutri.” sem ji odgovorila. Po nekaj minutnem joku v horizontali, se je sprijaznila z mojim odgovorom. In prišel je “jutri”. Prve besede, ki jih je zjutraj izgovorila, so bile iz tematskega polja peke piškotov.

Obljuba dela dolg. Psihično sem se pripravila na vse, kar sledi – raztresena moka, razbita jajca, politi pulti, kuhinja zavita v maso od piškotov, njene mastne rokice, ki ne vedo, da se ne smejo dotikati pohištva in stene, umazan stol, tla posuta z vsemi sestavnimi deli piškotov.

Drugi del moje osebne priprave pa je tiho ponavljanje dejstev, ki jih pri takšnih podvigih ne smem pozabiti – da sem vesela, ker želi delati samostojno, ker želi raziskovati, si pridobivati nove izkušnje. To je trenutno najbolj pomembno. Kuhinjo bom že še pospravila.
Lotiti sva se dela. Seveda želi pri vsem sodelovati in pustim ji, čim več. Pripravila sem potrebno količino moke in jo postavila pred njo, da jo je z žlico prenašala iz ene posode v drugo. Morda se ne zdi nič posebnega, a otrok s to na videz preprosto dejavnostjo razvija koncentracijo, koordinacija, fino motoriko.

dsc03990

Ko je bila vsa moka v veliki posodi, je že nestrpno čakala, kaj sledi. Sama sem imela še en kup dela z ostalo pripravo. Da malo lažje čaka, ji po navadi v tem času na temen pladenj posujem moko. Pladenj je izginil neznano kam, zato sem ji tokrat moko posula kar po pultu. Še bolj ji je bilo všeč, saj ni imela nobenih prostorski omejitev. (Meni pa malo manj – si verjetno predstavljate zakaj.)Takoj je vedela, zakaj sem to naredila in vesela pripravila prstke, s katerimi je pričela risati sledi v moko.

dsc03999-001

Nato sva skupaj zgnetli testo. Oh, kakšno veselje, ko rokice zakoplje v skledo s sestavinami. Komaj čakam dan, ko bo to lahko naredila popolnoma samostojno, saj gre meni ravno ta del najbolj na živce.

Testo sva razvaljali in z njenimi modelčki izrezali piškotke. Enega ji je uspelo narediti točno tako, kot je treba. Videz vseh ostalih pa je odražal njeno starost. Nič zato. “Odlično si  naredila.” sem ji povedala in piškotke položila na pekač.

dsc04000-001

Naveličala se je. Jasno in glasno mi je povedala, da mi ne bo več pomagala, da bo samo gledala. Kot po navadi sem dokončala sama.

Lahko bi samo spekla piškotke, ki sva jih izrezali, vendar zaželela sem si malo drugačnih, boljših, lepših piškotov. Če sem se že ravno spravila k delu, pa naj bo narejeno tako, kot se šika.

Vsak piškot sem premazala z marmelado in nanjo položila orehov nadev. Naslednji dan sem jih še pokapala s stopljeno čokolado. Mmmmm, kako so bili dobri. Poskusite jih narediti še vi, ne bo vam žal.


dsc04009RECEPT ZA PIRINE PIŠKOTE

  • 250 g pirine moke
  • 2 rumenjaka
  • 100 g rjavega sladkorja
  • 125 g masla
  • 3-4 žlice mleka
  • 1 pecilni prašek
  • 1 vanilin sladkor

PRIPRAVA

Vse sestavine zmešamo v testo. V hladilniku naj počiva 1 uro. Pred valjanjem testo pustimo na sobni temperaturi pol ure. Z modelčki izrežemo piškote. (Če se odločite za piškote z orehovim nadevom, jih nadevate pred peko.)Pečemo 10 – 15 minut na 180 stopinj Celzija.

OREHOV NADEV ZA PIŠKOTE Z MODELČKI

  • 150 g zmletih orehov
  • 120 g sladkorja v prahu
  • 1 vanilin sladkor
  • 1 beljak
  • marmelada za premaz

PRIPRAVA

Beljak, orehe, sladkor v prahu in vanilin sladkor zmešamo v gladko zmes. Na sredino piškota damo marmelado, na marmelado pa orehov nadev. Nadevane piškote damo v pečico.

Ko se ohladijo, jih lahko še pokapamo s stopljeno čokolado.

dsc04028

Minimalizem na voščilnicah

Zoja uživa, kadar skupaj ustvarjava. Kadar omenim čopiče in barve dobesedno vse spusti z rok in že sedi za mizo. Potem pa vsa nestrpna čaka in govori: “Dej, mami. Dej. Rabim barve, mami. Pa čopič.”

Zdelo se mi je smiselno, da letos skupaj ustvariva tudi novoletne voščilnice. Želela sem nekaj preprostega. Ker kljub vsemu navdušenju, ji je neka usmerjena aktivnost zanimiva le nekaj minut, potem pa se ustvarjanje spremeni v vsesplošno packanje z rokami. Abstraktna umetnost. Jaz je včasih ne razumem, priznam. Ji pa z veseljem pustim, da se izraža po svoje.

Kadar Zoja ustvarja z barvami vedno uporabim barve, ki se zlahka sperejo tako z rok kot z oblačil, saj se kljub zaščiti vedno, res vedno, barve znajdejo vsepovsod. Barve kupim kar na zalogo v Ikei.

dsc03676-001Namesto čopičev sva uporabili posebne pripomočke, katere mislim da sem pred časom kupila v Kiku. S tem sva na voščilnice odtisnili kroge. Pravzaprav je to Zoja naredila povsem samostojno. Ker ni pritisnila počasi in natančno, se barva ni odtisnila po celotni površini kroga in na koncu sem ugotovila, da je to pravzaprav še veliko boljše. In spet sem dobila potrditev, da je prav, da otrokom pustimo, da ustvarjajo na svoj način.

 

Ko so se krogi posušili, sem jim narisala vrvico in najine čestitke so bile narejene. Všeč mi je, kadar se držim načela manj je več.

 


 

Kocke iz lesa

Najini otroci so vir najinih idej. Zaradi nje se je rodila ideja po izdelovanju lesenih kock.

Lansko leto ji je nekdo prinesel sestavljanko v kockah. Takšno, da ima en del celote na vsaki ploskvi. Torej lahko sestaviš 6 različnih slik. Sem rekla lahko? Pravzaprav ni lahko, saj so si slike na posameznih ploskvah med seboj zelo podobne, polne majhnih detajlov in težko je že poiskati vse dele, ki pripadajo eni sestavljanki.

A to njej ne prestavlja ovir za igro. Kljub vsemu so  ravno te kocke postale ena izmed njenih najljubših igrač.

Zakaj? Ker iz njih sestavlja stolp, seveda. Najprej je lahko v stolp sestavila le nekaj kock, danes porabi že vseh 12. Kako ponosna je, ko ga pogleda. Ker pa so kocke narejene iz kartona in so tudi že malo poškodovane, se njena umetnina včasih podre že od samega pogleda nanjo.

Sestavljanje stolpa iz klasičnih lesenih kock iz vedra, ji ni tako zanimivo. Verjetno zato, ker so majhne in lahko sestavi le kakšen blok, nikakor pa ne sto nadstropne stolpnice.
In tako se je rodila ideja. Oba obožujeva les in lesene izdelke. Cilj je bil je bilo povsem jasen in preprost. Narediva ji kocke,  ki bodo v velikosti tistih iz sestavljanke in naj bodo lesene, s tem bova njenim stolpom povečala stabilnost.

dsc03778

Pri delu je seveda pomagala tudi ona.

Pripraviti je bilo potrebno les, ga nažagati na pravilne kocke, zbrusiti in nazadnje pobarvati.

dsc03754

Pripravljene lesene kocke

dsc03767

Pobarvane lesene kocke

Kocke sva pobarvala tako, da so privlačne njej in nama. Minimalistično, v črno beli kombinaciji, največja površina kocke pa je ostala kar v barvi, ki nama je najljubša – barva lesa.

Kocke so odlična igrača, ki spodbujajo otrokovo domišljijo in razvijanje motoričnih sposobnosti. Te pa so lahko še odlična dekoracija.

Ker so nama in njej kocke izredno všeč, sva že pričela z izdelovanjem posebnih kock, ki bodo kmalu na voljo tudi za vas. Seveda bodo veliko lepše in bolj dodelane – to, kar vidite je le prototip. 


Če bi želeli imeti takšne oz podobne kocke, mi lahko pišete na info@touche.si. Z veseljem jih izdelamo tudi za vas.

Novoletna jelka – malo drugače

S preurejanjem stanovanja sva letos porabila čisto vse kvadratne centimetre razpoložljivega prostora. Vse lepo in prav. Kvadraturo sva res dobro izkoristila. Navadila sva se na nov videz, na novo podobo. Zadovoljna sva. A problem je nastal, ko so prišli prazniki in je bilo treba postaviti novoletno jelko. Kam naj jo stlačiva?

Z visoko aktivnostjo možganov poskeniram celotno stanovanje.  Prišla sem do ugotovitve. Nimava prostora niti za eno majhno smrekico. Kaj bova sedaj?

Tako kot po navadi, se ideja rodi takrat, ko nastane problem. Drevešček bomo lahko imeli, le ploščat mora biti. Malo sem pobrskala po Pinterestu, kjer je kar nekaj primerov za flat christmas tree. Nekaj časa sva sedela in dodelala najino idejo.


Kadar takole sediva in se pogovarjava o nečem, kar imava namen narediti, se vedno znova čudim. Kako je mogoče, da sva dve ločeni osebi, z enakimi mislimi v glavi. Noro! Kako se dopolnjujeva.


Jože se je javil za pripravo materiala. Strinjala sem se – ker je zame trenutno nemogoče za eno uro zapustiti dom, brez da bi nekdo z glasnim jokom izražal, kako zelo me pogreša.

Minil je več kot dober teden, preden sva uspela besede pretopiti v dejanja. Vedela sva, da nama bo to vzelo veliko časa. Ob dveh majhnih otročkih in neučakanemu kupu dlak pa se je ta čas samo še podaljševal.

Ko je prišel čas za to, sva se kljub vsemu z veseljem lotila dela. Najprej sva na najino leseno steno privezala brezove veje, ki so narezane na prave dolžine.

dsc03415

Brezove veje sva okrasila z umetno smreko.

Nato sva previdno napeljala lučke in smrekico okrasila še z ostalimi novoletnimi okraski. Velike bele okraske smo pred nekaj dnevi naredili sami, po teh navodilih.

Na koncu smo prižgali še lučke. Stopila sem nekaj metrov od najine stvaritve in moja misel se je spremenila v glas: “Tako lepega novoletnega dreveščka še nismo imeli.”

PS: V živo je še lepši:)