4 recepti za naravni piling

Poznate tisto ajurvedsko modrost, da na kožo lahko nanašaš samo tisto, kar lahko tudi zaužiješ?

Če jo poznate in jo skušate tudi upoštevati, vam bo ta objava zagotovo všeč.

Tokrat bom z vami delila nekaj preizkušenih pilingov za obraz, ki jih najpogosteje uporabljam. Naravni pilingi so mi zelo všeč, ker so naravni (seveda) in tudi zato, ker so preprosti za pripravo in po sestavine ne rabim daleč, saj imam večinoma vse doma, kar v kuhinji.

NEKAJ BESED O PILINGU

Zakaj je piling pomemben?

Piling je zelo pomemben, saj odstrani odmrle kožne celice in pripravi kožo, da je bolj dovzetna za negovalne učinkovine. Priporočamo, da ga opravljate dvakrat na teden. Če imate suho ali občutljivo kožo, pa je dovolj enkrat na teden, saj je koža že sama po sebi tanka, in če naredite piling, bo še tanjša.

Zakaj izvajati piling?

Koža naravno odvaja odmrle kožne celice tako, da se odstrani vrhnja plast in se začne luščiti. Piling pomeni, da z malce bolj grobimi izdelki sami fizično odstranimo te odmrle kožne celice. Piling lahko izvajate doma ali v salonu.

Piling ima naslednje dobre učinke

  • odstrani odmrle kožne celice in pripravi kožo za nadaljnjo nego,
  • dovoli svežim kožnim celicam, da pridejo na površje, in zato se izboljša videz kože,
  • negovalni izdelki po pilingu lažje prodrejo v globino kože in so zato učinkovitejši,
  • izboljša se prekrvitev, celice dobijo več kisika in tako se izboljša tudi polt,
  • zmanjša se hiperpigmentacija, saj se pigmentni deli kože odstranijo.

Pazite

Najstnikom se koža obnavlja na 14 dni, medtem ko odraslim, še zlasti po 40. letu, na 30 ali 40 dni.
Lahko si predstavljate, kaj lahko piling naredi vaši koži, če ga opravljate vsak dan. Koža sčasoma postane tanka, zato bolj občutljiva, veliko bolj dovzetna za sončne opekline in prehitro staranje. In ko se to zgodi, vam lahko pomaga samo dermatolog.

Kaj si je treba zapomniti?

  • Ko delate piling, vedno uporabljajte mlačno vodo. Če ga boste nanašali na suho kožo, je učinek lahko zelo neprijeten.
  • Na obrazu nikoli ne uporabljajte pilinga za telo.
  • Nikoli ne uporabljajte ličil takoj po pilingu, zato je piling najbolje narediti, preden greste spat.
  • Ne uporabljajte pilinga, ki vsebuje lupine oreščkov, saj lahko te poškodujejo kožo.

(VIR: aktivni.si)

 

  1. PILING IZ SLADKORJA

1 žlička medu

1 žlička sladkorja

1 žlička mlačne vode

Sestavine premešajte in si nanesite na obraz ali po telesu. S krožnimi gibi masirajte in kasneje sperite z mlačno vodo. Koža bo po uporabi nahranjena in navlažena.

Sladkor deluje kot naravni vlažilec, kar pomeni, da kožo med pilingom očisti odmrlih celic, hkrati pa jo prijetno navlaži. Kožo prijetno osveži in očisti, saj je naravni vir glikolične kisline, ki je tudi zelo priljubljena sestavina raznih kozmetičnih izdelkov.

Med lahko zamenjate z olivnim oljem. Pripravljen piling je primeren tako za obraz, kot celo telo.

VIR: Ženska.si

 

2. PILING IZ ZDROBA

1 žlička zdroba

1 žlička mleka

1 žlička meda

Hranilen piling za obraz je tudi piling iz zdroba, kateremu primešate žličko medu in mleka. Sestavine zmešate in si jih s krožnimi gibi nanesete na obraz. Koža bo očiščena odmrlih celic, obenem pa bo pripravljena za boj z zimskimi temperaturami.

VIR: enaA lifestyle 

 

3. UNIVERZALNI PILING

1 žlička soli

1 žlička medu

1 žlička olivnega olja

Univerzalni domači piling, ki ga lahko uporabljate za celo telo, si naredite iz žlice medu, žlice soli in žlice olivnega olja. Med pred uporabo nekoliko segrejte, da se lepo stopi, in vanj dodajte grobo ali fino mleto sol. Sol z velikimi zrni je primerna za piling celotnega telesa, medtem ko fino mleto uporabljamo za obraz. Zmesi dodajte še žlico olivnega olja, ki že od nekdaj velja za naravno lepotilo.

VIR: Žurnal24

 

4. PILING ZA POŽIVITEV

  • pol skodelice morske soli
  • pol skodelice olivnega ali kokosovega olja
  • po želji ekstrakt citrusa

Za dobro jutro brez kave bo tale poživljajoč piling ravno pravi. Pol skodelice morske soli zmešajte s pol skodelice vašega najljubšega olja in dodajte ekstrat citrusa. Vmasirjate v kožo in sperite. Pazite le, da piling ne pride v stik z očmi, saj bi to bilo sila neprijetno.

VIR: enaAlifestyle

Pričnite uporabljati naravni piling za obraz, koža vam bo hvaležna!

 

 

 

Osvobodila sem se!

Na dan, ko se učitelji zbirajo na cesti, v meni vrejo spomini. Zato danes še bolj čutim stisko vseh učiteljev, jih še bolj spoštujem in podpiram, ker cenim izjemno delo, ki ga v teh nehvaležnih časih opravljajo.

Tudi sama prehodila precej kilometrov v učiteljskih čevljih. To so bili čevlji, ki sem si jih celo življenje želela. Ne glede na to, kaj so mi takrat svetovali pametni odrasli, sem sledila svojemu srcu in delala vse, da sem jih nekega dne lahko obula. Z njimi sem po svetu stopala zadovoljna, srečna in ponosna. Sčasoma pa so me ti začeli žuliti. S krvavimi nogami sem po šestih letih hoje prišla do velikega razpotja. Sezula sem čevlje, zaradi katerih je skelelo moje celo telo in jih odvrgla na križišču. Izbrala sem drugo, bolj negotovo in trnovo pot ter se po njej pogumno opravila kar bosa. Nikoli več se nisem ozrla nazaj.

Tisti, ki me dobro poznajo vedo, da sem učiteljski poklic opravljala z vsem srcem. Moja služba je bila moje življenje. Moji učenci, moji otroci. Rada sem jih imela. Uživala sem z njimi v razredu. Rada sem jih poučevala, rada sem jih vzgajala. Z veseljem sem delala tudi popoldan in med vikendi, ker sem vedela, da delam za njih. Vedela sem, da s svojim delom in pristopom lahko močno vplivam na njih in vsak dan delam majhne spremembe v svetu. Na bolje. Vedno na bolje. Noro, kako pomembno je moje delo in kakšno osebno zadovoljstvo mi nudi!

Tisti, ki me dobro poznajo, mi ravno zato večkrat postavijo vprašanje, če mi je kaj žal, ker sem kar odšla in če kaj pogrešam svojo službo? Pomislim nase, pomislim na svoje kolegice iz sistema.  Zmrazi me, ko se spomnim, kaj pravzaprav danes pomeni biti učiteljica, kaj vse sem v času svojega dela v šolstvu doživela zato, odločno in brez kančka dvoma vedno odgovorim: “NE! Imam občutek, da sem se osvobodila!”

In veste kaj? Res je. Osvobodila sem se. Odkar nisem več v šolskem sistemu diham s polnimi pljuči. Ni me strah. Ne čutim tesnobe. Nisem več kot s hijenami obkoljena gazela, za katero se samo čaka, da bo naredila napačen korak in jo bodo lahko iz vseh strani “upravičeno” napadli.

Nisem več tista, ki vsak dan gara, se trudi in dobro opravlja svoje delo, a je kljub temu del množice ljudi, ki so v širši družbi ožigosani za nesposobneže in tiste, ki itak ne delajo nič.

Nisem več tista, ki mora ljudem neprestano razlagati o upravičenosti letnih počitnic.

Nisem več tista, ki velikokrat nadomešča sodelavko, ki je na bolniški in zato dela dve službi v enem dnevu, a za vse dodatne ure dela ne dobi nobenega plačila.

Nisem več tista, ki se boji odpreti elektronsko sporočilo, da ne bi ponovno naletela na besede in grožnje razjarjene mame, ker baje njenemu sinu ni dovolila, da med malico olupi hrenovko in z olupki obmetava svoje sošolce.

Nisem več tista, ki jo lahko neuravnovešen otrok v razredu pretepa, pljuva in lasa in se mu pri vsem tem mora pustiti, saj nima pravice, da na otroka povzdigne glas, ker to lahko slabo vpliva na njegovo psihično počutje.

Nisem več tista, ki ji deklica v šoli zaupa, da jo oče grdo pretepa in se čuti dolžno, da zaradi tega primerno ukrepa. Nisem več tista, ki je morala kasneje na sodišču pričati za deklico in jo je zato vsak dan strah srečanja s tem brutalnim in psihično bolnim očetom.

Nisem več tista, ki je vsakodnevno odgovorna za 30 otrok, jih izobražuje, vzgaja in jim hkrati nudi varnost ter ljubezen, a kljub temu njeno delo v družbi ni cenjeno.

Nisem več tista, ki si vsakodnevno govori, da se ni več vredno truditi, a v srcu čuti, da se mora – zaradi otrok.

Nisem več pod neprestanim psihičnim pritiskom zaradi staršev, vodstva in ministrstva. Ne izgorevam zaradi nenehnih novih projektov in obveznosti in za svoje delo sem pošteno plačana. Ooo ja, osvobodila sem se!

V šestih letih sem prišla do točke, ko sem si želela samo še pobegniti od tega norega sistema. Zaradi svoje delavnosti sem si poleg službe v zadnjih nekaj letih uspela ustvariti svoj izhod v sili. Ni bilo enostavno, a vztrajala sem, saj sem imela občutek, da si kupujem svobodo. Poznam veliko odličnih učiteljic, ki so nezadovoljne, nesrečne, zdelane, pregorele in med njimi je veliko takšnih, ki neprestano razmišljajo o tem, da bi odšle, vendar žal izhoda v sili nimajo. Zato ostajajo. V sistemu. V kolesju ničvrednosti in vsesplošne norosti.

Če se jim bo kdaj ponudila priložnost, bodo odšle. Brez razmišljanja in oziranja nazaj. Vesela bom za vsako, ki se bo osvobodila, a hkrati me je strah, ker vem, da bodo v šoli ostajale samo tiste, ki jim je vseeno za učence in kvalitetno opravljeno delo in tiste, ki so bile včasih učiteljice z dušo in srcem, a se je sistem z njimi več let grdo igral in norčeval, da so se naučile na to pozabiti.

Šolski sistem ne funkcionira. Vendar najslabše šele prihaja. In v tem trenutku zopet čutim, da težko diham. Groza me je, ko pomislim, kakšna prihodnost nas čaka, pravzaprav naše otroke. Med učitelji vlada splošno nezadovoljstvo. Motivacija za delo jim upravičeno iz dneva v dan pada, ker niso pošteno plačani, ker njihovo delo ni cenjeno. Šolstvo se počasi spreminja v industrijo na normo. Otroci postajajo samo številke. Še nekaj let in bom v ta kaos poslala svoje otroke.

Zagotovo bom tudi sama ena izmed staršev, ki si bodo obupano želeli sprememb v šolstvu. Vendar pri tem ne bom nikoli pozabila, da si tega želijo tudi učitelji. Oni so tisti, ki so tam zaradi naših otrok in si za njih želijo najboljše, vendar vem, da z zvezanimi rokami in nogami ležijo na tleh, medtem ko vsi drugi veselo teptajo po njih. Vem, ker sem nedavno ležala skupaj z njimi.

Morda ravno zaradi tega bolj razumem, da podpora učiteljem pravzaprav pomeni skrb za naše otroke. Iz izkušenj vem, da je v šolstvu še vedno ogromno takšnih učiteljev, ki svoje delo opravljajo dobro, vestno in s srcem. Da je veliko takšnih, ki delajo več, kot so plačani. Veliko več. Vem, kaj vse lahko tak učitelj da otrokom in koliko jim da tisti, ki vsakodnevno vstopa v izobraževalno stavbo samo zato, da naredi kar je nujno.

Vem, kako pomembno vlogo ima lahko učitelj v otrokovem življenju. Vem, da bosta moja otroka skoraj polovico dneva preživela s svojim učiteljem. Vem, da je učitelj tisti, ki bo ju bo v tem času izobraževal, za njiju skrbel in ju tudi vzgajal. Zato vem, da je ravno učiteljevo delo tisto, ki bi moralo biti v naši družbi med bolj cenjenimi. 

Danes, tako kot vsak dan v letu, podpiram učitelje, ostajam z njimi na istem bregu reke in jim z veseljem dam vedeti, da jih spoštujem in neizmerno cenim izjemno delo, ki ga opravljajo. Sama nisem zdržala v tem sistemu. Morda zato, ker nikoli ne bi mogla otrokom nuditi manj, kot si zaslužijo ali pa zato, ker sem vedela, da si sama zaslužim več. Želim pa si, da kljub vsemu v njem zdržite vsi tisti učitelji, ki se še vedno zavedate, da je vaš poklic ni samo poklic, ampak veliko poslanstvo.

Pomagajmo jim! Za naše otroke gre.

 


“Normalen človek sistema ne more prenašati, to je poniževanje otrok, učiteljev in staršev!” To so besede enega izmed boljših opisov trenutnega stanja slovenskega šolstva, ki si ga lahko preberete tukaj.

Odrasli ničesar ne razumejo

Antonie de Saint-Exupery: Mali princ

 

Ko mi je bilo šest let, sem v knjigi o pragozdu z naslovom “Resnične zgodbe” videl sijajno podobo. Prikazovala je boo, ki požira neko žival. Tule je kopija te risbe.

boa

V knjigi je pisalo: “Boe pogoltnejo ves plen hkrati, ne da bi ga prežvečile. Potem se ne morejo niti premakniti in spe šest mesecev, dokler zalogaja ne prebavijo.”

Tiste čase sem veliko premišljeval o prigodah v džungli in posrečilo se mi je, da sem z barvnim svinčnikom narisal svojo prvo risbo. Risbo številka 1. Bila je takale:

untitled4.png

Pokazal sem svojo umetnino odraslim in jih vprašal, ali jih je moje risbe kaj strah.

Odgovorili so mi: “Zakaj bi se bali klobuka?”

Vendar tisto na sliki ni bil klobuk! Bila je boa, ki prebavlja slona! Da bi podobo lahko razumeli odrasli, sem torej narisal še boo od znotraj. Odraslim je treba zmeraj razlagati. Moja risba številka 2 je bila takale:

0_BXqqtWPSnYsLAx-f

Toda odrasli so mi svetovali, naj nikar več ne rišem kač ne od znotraj ne od zunaj in da se naj rajši poprimem zemljepisa, zgodovine, matematike in slovnice. Tako sem se s šestimi leti odrekel bleščeči slikarski prihodnosti. Neuspeh z risbama 1 in 2 mi je vzel pogum. Odrasli sami od sebe nikoli ničesar ne razumejo in otrokom je mučno, če morajo kar naprej nekaj razlagati.


S temi besedami se začne Mali princ. Besede, ki so tako preproste, morda komu čisto brez pomena, so name takoj naredile velik vtis.

Razmišljam o otrocih. To so res posebna, čudovita bitja, ki imajo v sebi veliko več, kot odrasli mislimo. Že od nekdaj sem mnenja, da jih odrasli podcenjujemo. Vedno.

Poleg tega jih po večini ne razumemo ali kar je še huje, niti ne poskušamo razumeti. Premalokrat se postavimo v njihov svet in v njem skupaj z njimi brezskrbno zaplešemo. Otroci so neverjetni! Ta njihova domišljija, ta njihov svet je zavidanja vreden. Vidijo, občutijo tako drugače kot mi, zdolgočasni odrasli.

Včeraj smo bili na sprehodu. Kar naenkrat Zoja od veselja poskoči in zavpije: “Mami, poglej ga zajček!” “Kje?!” se razveselim še jaz. Iskala sem tega zajčka. Predstavljala sem si ga, kako z veliko težavo skače po globokem snegu, da bi našel zatočišče v gozdu. A bolj ko sem ga iskala, manj sem videla.

Ko je Zoja opazila, da zajčka iščem nekje v daljavi in ne tam, kjer je dejansko bil, je z besedami potrpežljivo usmerila moj pogled na veliko gmoto snega. Sedaj sta dva para oči gledala v isto smer, a videla povsem različni stvari.

“Poglej ga, mami! Tukaj je!” je vpila od navdušenja. Strmela sem v kup s ceste odrinjenega snega in se spraševala, kje bi sedaj morala videti tega presnetega zajca.

“Kje Zoja?” sem jo že malo nestrpno vprašala. Vzela si je čas in me popeljala v svoj svet. Vzela sem si čas in ji sledila. Natančno mi je pokazala, kje ima zajec ušesa, kje ima smrček in kje sprednje tačke. In da stoji na zadnjih tačkah, kot da bi prosil za korenček,  je rekla. Gledala sem, poslušala svojo malo učiteljico in po nekaj minutah sem ga zagledala. “Ojooj, ogromen je”, sem se ga kar malo ustrašila, saj me je za trenutek prevzel občutek, ki ga je verjetno v sebi nosil Donnie Darko. Le kako, da nisem tega zajca opazila že prej?

Res, odrasli sami po sebi ničesar ne razumemo. Sprašujem se, kdaj na naši poti smo izgubili to sposobnost doživljanja sveta drugače? Kdaj smo nhali okolico sprejemati z navdušenjem in z vsemi čutili? Kdaj smo postali slepi za svet okoli nas? Zakaj vidimo samo še tisto, kar je pomembno? In – ali je to sploh zares pomembno? Kdaj smo se se znašli v tem nesmiselnem kalupu? So nas vanj, z mislijo, da nam pomagajo, zaprli naši starši in drugi odrasli? Koliko krivice so nam naredili? In koliko krivice sedaj mi delamo našim otrokom samo zato, ker  smo zrasli in odrasli ter se več ne spominjamo, kako lepo je bilo, ko je bil svet še poln barv in v njem ni vladalo le 50 odtenkov sive.

Kolikokrat se zgodi, da nas otroci želijo popeljati v svoj svet, želijo si, da smo tam z njimi in da z njimi doživljamo vse lepote in čudesa.  Da z njimi srkamo vsa čudesa in lepote. Da se ustavimo in opazujemo velikega (strašnega) zajca ob cesti? In kolikokrat smo mi samo odrasli, ki poleg navdušenega otroka kimamo in iz ust spuščamo razne medmete, s katerimi pravzaprav več kot očitno sporočamo, da smo na povsem drugem planetu. “Mmmmmhm. Ahaaa. Uuuwauuuu.” Včasih izustimo še kakšno besedo, kot na primer: “Super.” A hkrati nimamo pojma, kaj je super, saj smo preveč zatopljeni v svoj odrasel, nadvse pomemben svet.

Vzemimo si čas. Ustavimo se. Potopimo se v njihov svet. Poskušajmo jih razumeti. Sprva jih bomo morali prositi, da nam pomagajo in naj bodo potrpežljivi. A sčasoma si bomo skupaj z njimi vtrli svojo pot nazaj. Morda bomo takrat lažje razumeli…

Ne pozabite – vsi še vedno lahko vidimo slona znotraj boe ali velikega zajca ob cesti, samo če si tega želimo.

Se nadaljuje….

 

Mali princ… in jaz

Malega princa sem spoznala, ko mi je bilo 10 let.

Ne, nisem z letalom strmoglavila v puščavo, ni od mene zahteval, da mu narišem backa, ni mi pripovedoval o svojem planetu. Spoznala sem ga na eni izmed začetnih strani knjige, ki smo jo imeli v četrtem razredu za domače branje.

Danes se kot učiteljica sprašujem, kdo je včasih izbiral dela, ki so jih učenci brali doma? Učiteljica sama? Aktiv četrtega razreda? Ne vem… Vem le, da kdorkoli je desetletnikom za branje določil Malega princa, naredil velik kiks.

Sicer težko posplošujem, morda je bila komu že v teh letih knjiga všeč, a zase lahko povem, da je bila to knjiga, zaradi katere sem pri rosnih desetih letih dobila prve sive lase. Spomnim, kot bi bilo včeraj, kako sem sedela za veliko kuhinjsko mizo, z Malim princem pred seboj.

Knjiga mi že takoj ni bila všeč, ker je bila tako čudno “debela”.  Kot otrok nisem bila niti dober bralec, niti knjižni molj. Knjigam, ki so bile kaj drugačne od Kozlovske sodbe v Višnji Gori, sem na veliko izogibala. Hodila sem v šolsko knjižnico in si izposojala Pet prijateljev, ker so to počele vse “tabrihtne” sošolke, ker sem za vsako izposojeno knjigo dobila štampiljko v knjižnični kartonček in ker me je knjižničar vedno pohvalil, kako pridno berem. A izposojene knjige so neprebrane odhajale nazaj na police šolske knjižnice.

Za takšnega bralca je bila 2 centimetra debela knjiga z nekaj majhnimi ilustracijami precej velik zalogaj. A bila sem pridna in vestna učenka in vedela sem, da bom knjigo prebrala.

Verjetno sem z branjem začela, ko mi je že pošteno tekla voda v grlo, kot je bilo vedno v moji navadi. Sedela sem za veliko kuhinjsko mizo in strmela v debelo knjigo. Odločena, da jo bom prebrala, sem na 30. strani že jokala, ker zgodbe nisem razumela. Najhuje je bilo, ko česa nisem razumela. Sedaj, ko tole pišem, ugotavljam, da sem še vedno natanko taka. Vse moram razumeti. Tudi stvari, ki jih res ni treba. Moram. Moti me, živcira me, spravlja me v obup, če kakšnim stvarem ne znam priti do dna in vrtam toliko časa, da mi to uspe. Raziskujem tudi v tistih primerih, ko sem prepričana, da bi bilo bolje, da ne bi. Raje to, kot da nečesa ne razumem.

Predstavljajte si to 10 letno deklico, ki ne razume vsebine prebrane knjige. Ne vem, kaj se je zgodilo z oceno pri slovenščini, vem le, da je tistega davnega leta, komaj 10 letna deklica zaradi preprostega “ob nepravem času na nepravem mestu” močno zasovražila Malega princa.

IMG-0298Minilo je precej let, ko sem bila ponovno primorana ponovno v roke vzeti to “debelo”  in abstraktno knjigo. Tokrat me je “prisilil” profesor na faksu. Kot bodoča učiteljica razrednega pouka sem morala za uspešno pripravljen izpit prebrati malo morje literarnih del v podmnožici z naslovom mladinska književnost. Mali princ je bil umeščen med dela, napisana za otroke, ki jih berejo tudi odrasli. Hmmm.. morda bo pa tokrat šlo, sem pomislila.

Tako sva se po dobrih desetih letih z Malim princem ponovno srečala. Že pri backu sem se zaljubila vanj. Knjigo sem požirala. Stavke, ki sem jih prebirala sem razumela, se pri njih ustavila in njegove besede ter svoje razmišljanje kar se da poglabljala. Besede sem zlahka umestila v svoje življenje, počasi in postopoma me je knjiga pripeljala do novih spoznanj. Ko sem jo zaprla, sem še precej razmišljala o vsebini in pomenu vseh preprostih, a tako močnih besed.

Od takrat sem jo prebrala že tolikokrat, da pravzaprav sploh več ne morem prešteti. Vsakič znova me navdihuje. Lahko rečem, da je Mali princ ena izmed mojih najljubših in zagotovo največkrat prebranih knjig. Ko ga pogrešam, v roke vzamem knjigo in jo na dušek preberem.

Pogrešam ga že nekaj časa. Govorim o njem. Razmišljam o njem. A naredila nisem nič. Verjetno je bil zopet kriv tisti “ob nepravem času na nepravem mestu.”

A v zadnjih tednih so se energije poklopile. Ponovno sem v roke vzela svojo ljubo knjigo. Ob gorki kavi sem brala že tako poznane besede in si jih z novim kulijem izpisovala na svež list papirja. Besede, ki me ganejo. Besede, ki mi nekaj pomenijo.

Mali princ in njegove besede so del mene in sedaj bodo končno postale tudi del Nitke

se nadaljuje.

Piščančji file z zeliščno skorjico

Mnjaaam. Tole odlično kosilo mi je zadnjič pripravil moj mož, odličen kuhar po srcu in izobrazbi. Piščančji file z zeliščno skorjico pirejem topinamburja in maslenim korenčkom je poimenoval to jed. Sliši se zakomplicirano, a je dokaj preprosto in kljub temu odlično kosilo.

SESTAVINE za 4 osebe

  • 600 g piščančjega fileja (4x po 150g)
  • 20 g olja (ena žlica)
  • sol

ZELIŠČNA SKORJICA

  • 100 g parmezana
  • 50 g drobtin
  • 200 ml smetane za kuhanje
  • sol
  • poper
  • timijan
  • majaron
  • peteršilj

PIRE TOPINAMBURJA

  • 250 g topinamburja
  • 300 g krompirja
  • 150 g masla
  • 0,5 dcl mleka

MASLENI KORENČEK

  • 300 g korenja
  • 50 g masla
  • polovica večje čebule
  • sol

PRIPRAVA

  1. Zeliščno skrojico pripravimo tako, da naribamo parmezan, dodamo drobtine in sesekljane začimbe. Vse sestavine zalijemo s smetano in zmešamo v kompaktno maso.
  2. Piščančje fileje poslimo (mesa nič ne režemo) in na hitro po obeh straneh opečemo na vročem olju. Fileje damo v pekač s peki papirjem in jih obložimo z zeliščno skorjico. Gratiniramo jih v predhodno ogreti pečici (15 minut, na 190 stopinj).
  3. Olupimo krompir in pripravimo topinambur (očistimo ga s krtačko in porežemo ne lepe dele). Oboje v slani vodi skuhamo do mehkega. Pripravimo kot pire (odcedimo vodo, dodamo maslo, dobro pretlačimo in zalivamo z mlekom do željene kremnosti).
  4. Nekaj topinamburja lahko narežemo na tanke lističe in ga ocvrtega na vročem olju uporabimo kot dekoracijo.
  5. Korenje operemo in ga po dolgem narežemo na četrtine. Čebulo olupimo in narežemo na večje kose. V vreli in slani vodi korenje in čebulo kuhamo 5 minut (al dente). Odcedimo, segrejemo ponev, dodamo korenček, čebulo in maslo ter na hitro prepražimo.
IMG-0215

Al dente kuhana čebula in korenček, prepražena na maslu

IMG-9572

Na olju popečeni kosi piščančjega fileja, obloženi z zeliščno skorjic in pripravljeni za gratiniranje v pečici

IMG-9571

Piščančji file z zeliščno skorjico pirejem topinamburja in maslenim korenčkom

IMG-9570

Piščančji file z zeliščno skorjico pirejem topinamburja in maslenim korenčkom


Ali tudi vi v svoji kuhinji ne uporabljate topinamburja in se najprej vprašali, kaj to spoloh je? Ja, potem nas je več. Tudi sama ga nisem nikoli uporabljala, zato sem ga malo bolj izčrpno povprašala o tem. Na hitro mi je povedal, da je to sladek krompir. Ker pa meni njegovi hitri odgovori nikoli niso dovolj, sem se o topinamburju malo bolj pozanimala. Ugotovila sem, da to sploh ni krompir, kot ga radi poimenujemo, pač pa je to rastlina, ki je sorodnik sončnice in ima pod zemljo gomoljasto razčlenjeno koreniko, ki morda spominja na gomolje krompirja.

Nekaj zanimivosti

  • Topinambur se priporoča diabetikom, namesto uporabe krompirja, saj v primerjavi s krompirjem, v katerem je glavni ogljikov hidrat škrob, vsebuje le 20% inulina.
  • Ima zelo nizko kalorično vrednost, zato je primeren za razne diete in priporočljiv pri hujšanju.
  • Zmanjšuje tek.
  • Kožice tapinamburju ni treba odstranjevati. Korenike le dobro operemo (lahko si pomagamo s ščetko za zelenjavo), ter tu in tam odrežemo kakšen nelep del.
  • Uživate ga lahko kar surovega, je izredno sočen in hrustljav in se odlično poda k solatam ((korenike samo fino ali grobo naribamo). Če ga kuhamo, dušimo, pečemo pa ima prijetno sladkast okus.
  • Iz tapinamburja lahko pripravimo juhe, ga spečemo kot krompir (samega ali skupaj s krompirjem) ali ga skuhamo kot pire (skupaj s krompirjem).

    topinambur_004

    Vir: https://www.utrinek.si/topinambur

 

 

 

 

Vročina je naša prijateljica

Danes je zopet eden izmed tistih dni, ko je našo hišo obiskala vročina. Z Zojo zato ostajava v topli postelji, kjer lahko v miru počiva. Ves svoj čas posvetim njej.

Poskrbim, da ji je toplo, ko ji vročina narašča in jo zaradi tega zebe. Jo odkrijem, ko ugotovim, da ji je vroče. Neprestano ji ponujam pijačo, največkrat samo vodo. Hrane ji ne omenjam, saj vem, da ji ne paše in je ne potrebuje. Nasitila jo bom, ko bo vročina mimo.

Spomnim se, kakšna panika me je zajela, ko je Zoja prvič imela vročino. Zdelo se mi je, da bom od skrbi kar umrla. Že takrat sem sicer vedela, da vročina ni nič slabega in da to ni bolezen pač pa simptom neke bolezni in da je vročina za premagovanje te bolezni ključnega pomena, a vseeno me je bilo neverjetno strah, ko sem ugotovila, da številke na termometru neprestano rastejo, telo razigrane in umirjene deklice pa je ležalo v postelji, se pogosto treslo in hlastalo za mamico in počitkom.

Zaradi svojega strahu, svojega nezaupanja v mogočnost narave sem velikokrat zbijala vročino z naravnimi metodami ali celo z antipiretiki.

Danes vročino razumem povsem drugače in lahko rečem, da v primeru vročine precej samozavestno pristopam. Temperature več ne merim vsakih 15 minut, ob vročini več nisem panična. Vročičnega otroka skrbno negujem in čakam, da narava opravi svoje, v upanju, da se v njem ne kuha kaj resnega.

Do te točke zagotovo ne bi prišla brez podpore in nasvetov moje drage prijateljice in knjige, ki jo kot učbenik prebiram znova in znova. V tej knjigi je tudi odlično napisano poglavje o vročini, katerega bi moral prebrati vsak starš.  Vem, da bi sama že od prve vročine dalje stvari dojemala povsem drugače, če bi to prebrala pred leti, ob pojavu vročine pa bi bila mirnejša in zagotovo vročine ne bi tolikokrat zbijala.

Kljub temu sem vesela, da sem se na podlagi izkušenj in prebiranju literature mnogo naučila in danes delam drugače. V upanju, da pomirim še kakšno mamico, povzetek poglavja iz te knjige danes delim tudi z vami.


Vročina je naša prijateljica

Sodobni starši so naučeni, da se vročine pri otroku bojijo, kot bi bila bolezen, ki jo je treba pregnati. Toda zatiranje vročine, bodisi z uporabo zdravil bodisi z ohlajanjem bolnika, je nevarna praksa, zaradi katere bolnik včasih umre. Naraščanje telesne temperature je eden od načinov, s katerim se telo zavaruje, kadar ga napadejo mikrobi ali toksini. Če med potekom nalezljive bolezni vročino zbijemo, bolnik postane bolj ranljiv za povzročitelje. Okuženi človek ima z vročino večjo možnost preživetja, kot če vročine ne izkusi. Potlačenje vročine povečuje tudi tveganje za razvoj pljučnice, ki je zaplet nalezljive bolezni.

Mnogo staršev verjame, da bo njihov otrok dobil krč in utrpel poškodbe možganov, če vročine ne bi zbili. To prepričanje se širi med ljudmi, čeprav so znanstvene raziskave pokazale, da to ne drži. Ko ima bolnik vročino, ta sprva narašča, nekaj časa ostane na visoki ravni, nato pa se spet zniža. Povišana telesna temperatura ni nevarna in prenehala bo naraščati, ko se bo povzpela na tisti raven, pri kateri bo dosegla, kar mora doseči.

MIT O VROČINI

Obstaja mit, da se oseba z vročino, počuti neprijetno, ohlajanje z vodo ali hladnim zrakom pa bo pripomoglo k njenemu prijetnejšemu počutju. To je nasprotno od resnice. Opazovalci so tisti, ki se zaradi vročine počutijo neprijetno, ne oseba, ki ima vročino. Preprosto opazovanje nam pokaže, da se ljudje z vročino počutijo prijetneje, če jim je toplo in obstaja tudi znanstvena študija, ki dokazuje, da to drži.

Vedenje vročičnega otroka je drugačno od običajnega, toda otrok se počuti dobro. Če vročino spremljata bolečina in nelagodje pa je to znak, da je nekaj narobe.

Vročina ni tista, s katero se je treba soočiti in jo odpraviti. Zniževanje vročine bo otroka naredilo kvečjemu še bolj ranljivega, ne glede na to, kaj je z njim narobe. Vsa zdravila, ki zavirajo vročino, imajo uničujoč vpliv na imunski sistem. Telo dobi dvojni udarec, ker se mora zaradi zdravila spopasti z oslabljenim imunskim sistemom, hkrati pa se skuša brez pomoči vročine spopasti s povzročitelji okužbe.

NEGA VROČIČNEGA OTROKA

Otrok, ki preboleva samoomejujočo bolezen z vročino, potrebuje umirjeno okolje in zagotovilo, da je starš ali skrbnik vedno v bližini. Otrok z vročino mora pogosto dobiti pijačo in ležati, pokrit s toplimi odejami – mora mu biti toplo in ne prevroče. Ko vročina raste otrok nagonsko odeje povleče vse do brade, ko vročina pada, jih potiska stran. Posebno pozornost je treba dati dojenčkom z vročino, saj tega ne znajo, zato potrebujejo pomoč odraslih, da jih ne bi zeblo in da jim kasneje ne bi bilo prevroče.

Tresavica je znak, da vročina raste in da otrok potrebuje več toplote. Sama opažam, da ima takrat otrok mrzle dlani in stopala. Potenje pa je znak, da se vročina končuje in da se telo ohlaja. Ne vztrajajte, da mora otrok, ki se poti ostati pod odejami, prav tako ne skušajte doseči, da bi se ohlajal hitreje, kot je načrtovala narava. Telo samo zaustavi lastno tvorbo. Ko je vročina spet potrebna, pirogen (beljakovine, ki jih izdelujejo levkociti in ta beljakovina sproži vročino) vnovič spodbudi mehanizem vročine. Vročina zato med boleznijo ne ostane na določeni ravni, temveč raste in pada.

Pri otroku z vročino merjenje telesne temperature ne zagotavlja informacij, ki so v pomoč pri odločanju o otrokovi negi. Pomembno je otrokovo počutje. Normalno je, če se otrok z vročino uleže, če ima steklene oči in ni zgovoren. Signali za nevarnost pa so bolečina, otrdelost, možganski krči, bruhanje, zmedenost, neodzivnost ali izpuščaj drobnih rdečkastih pik. Vedno je treba preprečiti vzroke vročine in jih zdraviti. Dajanje zdravil za zbijanje vročine deluje kvečjemu v nasprotju z zdravljenjem, s katerim želimo otroku pomagati.

Vročina se ponoči po običajno povzpne, saj otrok počiva in telo lahko vso energijo s pomočjo vročine usmeri v zdravljenje. Otroka bi morali pustiti spati in vročini pustiti, da opravi svoje delo.

V času trajanja vročine otroci nočejo trde hrane, želijo in potrebujejo pa tekočine. Med vročino morajo zaužiti veliko tekočin , sicer lahko dehidrirajo in umrejo. Ko je vročina na višku, je otrok morda preveč mlahav, da bi prosil za pijačo, zato mu jo pogosto ponujajte. Pomembno je, da otrok veliko pije.

OD KJE IZHAJA PREPRIČANJE, DA JE VROČINA ŠKODLJIVA

Bili so časi, ko so vse kulture na Zemlji vročino podpirale kot sestavni del nege bolnega človeka. Do danes so se ohranile le redke tradicionalne medicine, ki še podpirajo vročino kot pomoč pri okrevanju. Prepričanje, da je vročina, je začela poganjati komercializacija aspirina. Aspirin je svoje življenje začel kot protibolečinsko zdravilo, toda njegov stranski učinek je zniževanje vročine, zato so izdelovalci aspirina kmalu začeli promovirati zamisel, da je zniževanje vročine pravzaprav dobra stvar. V “dobro obveščenih” krogih moderne medicine na uporabo aspirina za zniževanje vročine danes gledajo zviška, toda namesto tega je moderno pripisovati paracetamol ali ibuprofen.

Ameriški pediater je leta 1980 izvedel raziskavo, v kateri je naletel na prepričanje mnogih staršev, ki so verjeli, da lahko vročina povzroči možganske poškodbe in druge oblike resnih trajnih poškodb, vključno s smrtjo. Mnogi starši, ki so v raziskavi sodelovali, so verjeli tudi, da bi vročina kar rasla in rasla, če vanjo ne bi posegli.

Pediater pravi: “Zdravstveno poučevanje, ki bi prepričevalo “vročinofobijo”, bi moralo biti del rutinskih nalog pediatrov.” V nekem drugem članku zapiše:”Jasno je, da bi morali starše o vročini izobraziti.”

Prav ima, toda od kje potem izvirajo vsa ta lažna prepričanja?

Težava je, da so farmacevtske družbe tiste, ki izvajajo “izobraževanje”. S prodajo zdravil za zniževanje vročine služijo milijarde, zato uporabljajo revije, televizijo in radio, da bi starše “izobrazile”, kako je vročino treba zbijati. Te družbe nadzirajo tudi programe izobraževanja zdravnikov in medicinskih sester. Medicinsko osebje iz tega mlina izstopa v prepričanju, da je vročino treba zbijati. Zdravniki, ki hočejo v tem sistemu verovanj uveljaviti znanstveno podprta dejstva (in teh zdravnikov je veliko), se soočijo z resnim nasprotovanjem.

ŠE NEKAJ DEJSTEV

  • Levkociti so vrsta celic imunskega sistema, ki se spopadajo z neprijetnimi mikrobi, kadar temperatura doseže 40 °C, se levkociti odzovejo hitreje in učinkoviteje.
  • Vitamin C pomaga levkocitom premagovati mikrobe in učinek vitamina C je večji, če je temperatura visoka.
  • Kadar se pojavi vročina priželjc (timus) tvori več celic T, ki so pomembna vrsta levkocitov.
  • Antibiotiki so učinkovitejši ob prisotnosti vročine.
  • Paracetamol poslabša prehlad in izpuščaji pri noricah zaradi paracetamola postanejo bolj srbeči
  • Imunski sistem resno podhranjenega otroka ne zmore vklopiti vročine, da bi se spopadel vdorom mikrobov, zato mnogi otroci v revnih državah ob nalezljivi bolezni umrejo
  • Napisana objava je povzetek poglavja Vročina je naša prijateljica (strani 29-42) v knjigi z naslovom Otroštvo brez cepiv. To je priročnik, ki je polno opremljen z viri, avtorica pa je Wendy Lydall.

Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš

Danes sem z otrokoma poslušala pravljice. Tiste, ki sem jih pred leti pripravila za svoje učence – za sprostitev, nagrado ali pa kar tako.

Sama še spadam v tisto generacijo ljudi, ki so jim starši uspešno vcepili v glavo misel, ki me še vedno prepogosto spremlja:

Kaj bodo pa drugi rekli?

V moji podzavesti je ta misel tako močno usidrana, da je bila zaradi nje pogosto načeta moja samozavest.

Vsako leto po malo se te miselnosti malo po malo osvobajam.

Zakaj se mi zdi pomembno, da se je znebim?

Najbolje vam bo na moje vprašanje vprašanje odgovorila spodnja kratka slovenska ljudska pravljica.

PREBERITE JO, NE BO VAM ŽAL!

https://touche.si/2018/01/03/vsem-ljudem-nikoli-ne-ustrezes/

Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš ali

Kako sta oče in sin gnala osla

Oče in sin sta se namenila prodat osla. Gnala sta ga na semenj, a semenj je bil kar precej daleč od tiste vasi. Pa pravi oče sinu: “Poslušaj, ti si še majhen, težko boš hodil. Zlezi na osla, da ti bo lažje.”

Sinko res zajaha osla pa gresta naprej.

Kmalu prideta v prvo vas. Na cesti srečata veliko ljudi. Ta jo maha sem, drugi tja, gledajo, govorijo pa pravi eden: “Poglejte, no, tistega otroka tam! Na oslu sedi, jaha, oče se pa zadaj vleče. Mali naj hodi, saj je še mlad!”

Pravi oče: “Slišiš sinko, zlati moj. Pojdi dol pa se jaz usedem na osla.”

In sinko res razjaha osla, oče sede nanj in gresta naprej.

Prideta v drugo vas. Na cesti je spet vse polno ljudi. Pa slišita, kako eden pravi: “Poglejte, poglejte ga, tistega deca! Sam se je usedel na osla, otrok pa zadaj teče!”

Je rekel oče: “Si slišal? Kaj pa zdaj?”

Nič. Šla sta skozi tretjo vas, ampak tako, da sta osla gnala kar praznega.

Ljudje pa spet: “Če nista ta dva bedaka! Osla ženeta pa kar praznega! Vsaj eden bi ga jahal, če ne oba!

Zdaj se oče ustavi: “Pa kaj naj narediva? Tako ni prav, tako ni prav in tako ni prav! Najbolje bo, da ga res zajahava oba.”

Zlezeta na osla in gresta naprej.

Nekdo tam na cesti pa spet: “Uboga živalca! Se vam nič ne smili? Pa saj komaj še gre! Oh, kakšni so danes ljudje!”

Oče ustavi osla, zleze na tla in pravi: “Tako je sinko vidiš, da vsem ljudem nikoli ne ustrežeš. Nič ni prav. Niti prazen osel, niti eden gor, niti dva gor, niti nič! Jah, vsem ljudem se res ne da ustreči!”


Slovenska ljudska: Kako sta oče in sin gnala osla

Pravijo, da…

Pravijo, da boš to, kar počneš prvi dan v letu, počel celo leto.

Sama na splošno ne verjamem stvarem, ki jih ljudje pravijo. Velikokrat vstanem z levo nogo, pas tem ni pogojen moj cel dan. Pogosto me srbijo dlani pa mi še nihče ni prinesel denarja. Na pust sem še vsako leto šivala pa k naši hiši še niso prišle kače.

Vse kar ljudje pravijo, pa naj gre za vraže ali trače, jemljem z veliko rezervo. Kljub temu raje ne bom tvegala in na novega leta dan počela neumnosti.

Prvi dan v letu se bom zbudila v naši veliki skupni postelji. Pogledala bom na levo, kjer bom videla svojega dragega moža in najino malo, že veliko princesko. Na moji desni roki bo kot po navadi, ves umirjen, spal najin fantek. Poleg postelje pa bo v znak, da ve, da sem se prebudila, glasno vdihnil in izdihnil naš kosmati čuvaj.

Ko se bomo vsi prebudili, se bomo skotalili s postelje in še pred zajtrkom nekaj časa skupaj igrali. Skupna jutra, brez hitenja, so resnično najlepša.

Vzela si bom nekaj minutk zase, v miru spila kavo in se malo uredila, saj si bom, tako kot vsak dan, tudi danes želela, da bo svoj pogled ustavil na meni in mi tiho zašepetal: Lepa si.

Po zajtrku se bomo odpravili na sprehod. Uživali bomo na svežem zraku, lepem vremenu in ptičjem petju. V mislih bom objemala naravo in se ji kot že velikokrat poprej zahvaljevala za vse, kar nam da.

Ko bosta otroka spala, se bom z velikim veseljem posvetila tudi delu – zadovoljna, ker sem ga v lanskem letu imela veliko, z upanjem in željo, da bo tudi v novem letu tako.

Zvečer se bom ulegla v posteljo in hvaležna za vse, kar imam, spoznala, da je moja največja želja, da vse ostane tako kot je.

Upam, da je res tako, kot pravijo: To, kar počneš prvi dan v letu,  boš počel celo leto. Da pa bo ta rek zagotovo držal, bom vse našteto ponovila še naslednji dan in dan za tem in dan za tem… In dan za tem.


V novo leto stopam z majhnimi željami.

Želim si, da bom vedno imela čas za družino in naravo, čas za igro in smeh. Želim si nekaj trenutkov v dnevu, ko bom lahko v miru do konca spila svojo kavo. Želim si družbe tistih ljudi, ki samo s svojim obstojem moj dan obrnejo na bolje.  Želim si časa za delo in za nove ideje. Predvsem pa si želim, da bi bili vsi še naprej oviti v odejo zdravja in medsebojne ljubezni.

Želim si, da nikoli ne bi pozabila, da se sreča začne z majhnimi željami, za katere se nekoč izkaže, da so zelo velike.

Naj se vse majhne želje uresničijo tudi vam.

 

SREČNO 2018!

 

Nina

Nesramneži na spletu

Zadnjič sem brala o tem, kako bi morali na vseh facebook straneh, ki so namenjene prodaji, napisati cene izdelka in kako ni prav, oziroma je za morebitne stranke moteče, da pišejo pod komentarje vprašanja o ceni izdelka, na tak komentar pa dobijo s strani prodajalca odgovor, da bodo informacije o ceni prejeli na zasebno sporočilo.

Brala sem tudi komentarje na ta članek in javilo se je kar precej takšnih, ki so napisali, da cene namenoma ne objavijo zaradi nesramnih komentarjev, ki jih dobijo in krega, ki nato zaradi tega nastane. Vesela sem, da nimam takšnih izkušenj in priznam, da nisem čisto razumela, kaj s tem mislijo.

Včeraj sem v svoj inbox dobila posebne vrste sporočilo. Veliko mojih strank mi piše, kadar kje drugje na spletu zasledijo izdelke, ki so podobni Nitkinim. Vse kaže, da to moje stranke, sledilce precej jezi.

Zaradi tega sporočila so me kliki na miški popeljali na stran ene izmed ustvarjalk. Punca tudi šiva, kako pak, katera pa še ne? Ogledam si izdelek in preberem nekaj komentarjev. Med luštnimi besedami za njeno dušo, je bil tudi oster komentar na ceno njenega izdelka. Nesramnost se je močno čutila v besedah, ki jih je gospa uporabila za izražanje svojega mnenja, za katerega je pravzaprav ni nihče vprašal.

Ustvarjalka ji je z nekaj klicaji v svojem odgovoru jezno razložila, zakaj je cena takšna kot je, a gospa kljub temu ni odnehala. S svojimi nesramnimi, posmehujočimi komentarji je nadaljevala.

Uf, predstavljam si, kako so morali ustvarjalko komentarji ujeziti. V izdelek, ki ga je naredila, je res vložila veliko časa in truda, kar bi lahko opazil tudi vsak laik. Po mojem mnenju je postavila celo prenizko ceno. Ampak to je že druga zgodba, druga tema. O tem morda kdaj drugič.

Primer s ceno, ki sem ga opisala zgoraj je pravzaprav ena izmed milejših oblik nesramnosti, vendar me je kljub temu cel dan silil k razmišljanju o nesramnežih na spletu. O tem, kako znajo biti ljudje nesramni, surovi, brezobrazni in popolnoma nič človeški. Brez razmišljanja si upajo povedati čisto vse, kar jim leži na duši. Imam pravico povedati svoje mnenje – je pogost odgovor nesramnežev. Zagotovo je res. Imajo pravico. Vsak jo ima. Vendar se sprašujem, kakšen človek moraš biti, da se niti za trenutek ne znaš postaviti v kožo nekoga drugega, da ne pomisliš, da boš s svojimi lahkomiselnimi besedami in razmišljanjem lahko nekoga zelo prizadel, da se ne vprašaš, kako bi se ti počutil, če bi tebi nekdo namenil takšne besede.

Brez razmišljanja lahko nesramneži, ki se, mimogrede, spoznajo na VSE, povedo svoje mnenje. Vse kaže, da sevanje, ki prihaja iz računalniškega ekrana ljudi spremeni v posebne primerke brez kančka empatije, razumevanja ali pa celo tistega morda starinskega razmišljanja: “Ne oglašaj se, če te ni nihče vprašal.”

No, pa da se vrnem k zgodbi s ceno, ki mi je danes dala misliti. To zgodbo s spleta sem povezala z zgodbo iz resničnega življenja.

Zadnjič sem šla v trgovino, ker sem nujno in takoj potrebovala toplo kapo. Ni bilo časa iskati najlepše in najugodnejše, zato sem šla v prvo športno trgovino v Kranjski Gori, se zapodila naravnost k regalu s kapami in se že med hojo odločila za barvo kape. Na hitro sem pogledala tistih nekaj, ki sem jih še imela na izbiro, pomerila prvo, ki se mi je zdela ok in odvihrala proti blagajni. Šoping pa tak!

Ko sem stopala do blagajne, sem mimogrede pogledala še na listek s ceno, ki me je v tretnutku zabremzal, obrnil za 180 stopinj in že sem korakala nazaj k regalom. Kapa je bila 65€.

Res je, da že dolgo nisem nič kupovala zase in prepričana sem, da me je čas precej povozil, a cena me je kljub temu šokirala. Ne morem si privoščiti takšne kape. Odnesla sem jo nazaj in odšla proti izhodu trgovine. Prodajalka je videla mojo odločnost ob prihodu, izbiri kape pa tudi kako odločno sem jo nesla nazaj na regal, zato me je vprašala, kaj ni v redu. Ne, pravzaprav je vse v redu, sem pomislila. Ta kapa pač ni zame. Zagotovo imajo meni primernejšo kje drugje. Prijazno sem ji razložila, da je kapa zame malo predraga, da vseeno hvala lepa in na svidenje.

Sem se pa danes vprašala, kako bi tista gospa, o kateri sem razlagala na začetku, reagirala v taki situaciji.

Verjetno bi videla bi ceno izdelka in bi brez, da bi jo kdorkoli kaj vprašal, poiskala prvo prodajalko in ji povedala, da 65€ ni primerna cena za kapo. Verjetno bi v precej glasnem in še bolj nesramnem tonu dodala, če so sploh normalni, da prodajajo kapo za takšno ceno. Ko bi ji prodajalka nekako želela razložiti, zakaj je tako, bi jo samo še bolj zaničujoče napadla: ”Ne rabite mi razlagati, ker tudi jaz štrikam kape in točno vem, za kakšen denar se jo lahko naredi. Navadni oderuhi ste! Ha, naivnost nas danes lahko precej stane.”

Pri vsem tem bi tako samozavestno stala pred prodajalko, jo gledala v oči, spremljala, kako se neugodno počuti, a kljub temu nadaljevala z besedami, za katere je ni nihče vprašal. Vse to bi naredila s takšnim veseljem in ponosom, kot je udrihala po tipkovnici.

A bi? Mislite, da bi res? So na svetu tudi takšni ljudje, ki so tako nesramni, ko nekomu zrejo v oči ali znajo otresati s svojim jezikom samo za ščitom ekrana?

Morda mislijo, da je ekran pred njimi naprava za čiščenje njihove duše. Napišem, užalim, zmerjam, vse to zato, ker pač lahko, ker je to vendarle moja pravica, saj živimo v demokraciji, za božjo voljo! Nato pa enostavno zaprem računalnik in grem. Nimam slabe vesti. Moja duša je čista. Sem pač povedal, kar si mislim. Nekoga sem užalil? Njegov problem, če ne sprejme kritike.

Dragi moji, ekran prav ničesar ne omili. Ekran je pravzaprav tisti, ki omogoča, da še večje število ljudi vidi, kakšen kreten si. Tudi tisti, ki te ne poznajo in tega še ne vedo. Nesramne besede so niso samo izrečene, so napisane, so črne na belem. Če se ne znaš vzdržati slabih komentarjev zaradi drugih, potrudi se in se jih vzdrži zaradi sebe, saj z besedami, ki jih tako veselo udrihaš po tipkovnici največ sporočaš o sebi. In ne pozabi, da nikoli ne mečeš dreka v nekoga drugega pač pa se z njim vedno mažeš po svojem obrazu.


Safe.si je točka osveščanja otrok in najstnikov o varni rabi interneta in mobilnih naprav. Med drugimi izredno uporabnimi in poučnimi vsebinami govorijo tudi o spletnem bontonu oziroma spletni etiki. Strinjam se, da je otroke treba podučiti tudi o tem, vendar ko prebiram komentarje na spletu, se mi zdi, da več učenja na tem področju potrebujejo nekateri odrasli, zato kopiram en del njihovega besedila.

“Tudi na spletu in pri uporabi mobilnega telefona in spleta veljajo pravila lepega vedenja, ki jim rečemo spletna/mobilna etika oz. bonton. To so pravila obnašanja na spletu. Spletna etika pomeni vzorno in odgovorno vedenje na internetu in tak odnos do drugih ljudi, kot ga želiš zase.

Spodaj so našteta osnovna pravila spletnega in mobilnega bontona in tudi tista vedenja, ki se jim moraš vsekakor izogniti, saj so neetična.

  • Pri komuniciranju prek mobilnega telefona in spleta upoštevaj bonton, bodi strpen in prijazen. Obnašaj se tako, kot želiš, da se drugi do tebe. 
  • Česar ne bi rekel v živo, ne natipkaj online! Ne skrivaj se za anonimnostjo, za zaslonom. Na spletu smo pogosto lažje nesramni do drugih, saj svoji žrtvi ne gledamo v obraz, to pa ne pomeni, da je tako kaj lažje žrtvi! Poleg tega pa na anomimnost pri takih stvareh ne gre računati, saj puščamo elektronske sledi.
  • Osebo, ki jo želiš fotografirati s svojim mobilnim telefonom, prej vprašaj za dovoljenje. Mogoče ji ni do tega oz. se počuti neprijetno.
  • Ne peri umazanega perila na spletu. Prepiranje, razčiščevanje sporov, konfliktov, družinskih nesoglasij, nesporazumov s prijatelji, znanci in neznanci ne paše na splet. O teh stvareh se raje pogovorimo v živo, kjer ni tako številčnega občinstva kot na spletu.
  • Ko si z nekom v družbi, se posvečaj tej osebi in ne preverjaj neprestano, kaj se dogaja na tvojem mobilnem telefonu, Facebooku … Pogovarjanje po telefonu, pošiljanje sporočil, preverjanje telefona, ko si z nekom v družbi, je nevljudno in gre tudi večini ljudi zelo na živce.
  • Ne širi nestrpnosti in sovražnega govora na spletu! Širjenje sovražnosti na spletu je kaznivo dejanje. Ne počni tega, če pa naletiš na take vsebine, jih prijavi na Spletno oko.” (vir: http://www.safe.si)

 

Novoletna jelka

Zadnjič sem “pospravljala” računalnik, brisala nepomembne dokumente, slike oziroma ves balast, ki se je nabral odkar sem imela zadnjo čistko.

Naletela sem na mapo z naslovom Ideje za novoletno jelko. Odprla sem jo in si ponovno pogledala fotografije, ki sem jih zbrala lansko leto, ko sem iskala rešitev za postavitev našega božičnega dreveščka.

Kliknila sem desni gumb na miški in poiskala “delete”, nato pa sem se spomnila, da bi mogoče komu izmed vas te ideje prišle prav.

Lansko leto smo živeli v stanovanju, ki nama je bilo izredno pri srcu, saj je bil to najin prvi skupni dom. Kako sva lahko na 56 kvadratnih metrih imela kopalnico, hodnik, garderobno omaro, veliko kuhinjo z otokom, jedilnico, dnevno sobo, najino spalnico z računalniškim kotičkom, otroško sobo, ki je razdeljena na igralni kotiček in spalni del, si lahko tukaj preberete v eni izmed najbolj branih mojih objav. Če potrebujete kakšno idejo za opremljanje stanovanja, jo boste zagotovo našli tukaj.

S preurejenim stanovanjem sva bila zadovoljna, a problem je nastal, ko so prišli prazniki in je bilo treba postaviti novoletno jelko. Za našo smrekico, ki niti ni bila prav velika, enostavno ni bilo prostora.

Razmišljala sva in iskala rešitve in nazadnje sem dobila odlično idejo in na koncu je naša smrekica je lansko leto izgledala takole.

dsc03442

Naša novoletna jelka 🙂

Ko sem jo pogledala od daleč, sem bila z rezultatom zelo zadovoljna, saj tako posebnega dreveščka res še nismo imeli. Navodila in postopek za izdelavo si lahko preberete tukaj.

Pri iskanju idej mi je pomagal predvsem Pinterest. Vse dekoracije in novoletne jelke v rustikalnem stilu so mi zelo všeč. Vendar za naše stanovanje to ni prišlo v poštev, zato sem se osredotočila predvsem na idejo o ploščatem dreveščku, ki nam ne bo zavzel veliko prostora. Shranila sem si spodnje fotografije in izhajala iz njih, čeprav je bila na koncu naša novoletna jelka popolnoma drugačna, veliko bolj zelena in predvsem čisto naša.

d21ab996a2478888da0dcaaa083d7001

Vir: Pinterest

0b8ff9770d8f13dfbf382f671ea1e2b0

Vir: Pinterest

4b19c8f6520b2604bb330c6cd19e9bda

Vir: Pinterest

06f825626922f4221b2625a65014d81c

Vir: Pinterest

7bc856e8de7c2917c32b741762b79b21

Vir: Pinterest

41a0ab8307421d7e649fb4ecdfd51100

Vir: Pinterest

cd5a7cdfda2a1c3fde2860f9f3c28c52

Vir: Pinterest

f9bde1d4732892b220138b8229218f41

Vir: Pinterest